Ko je Krkovič srečal Deborda

Tale Krkovičev pasus s slovite Gen-I tiskovke je bil dokaj preslišan:

»Te igrice, ki jih jaz doživljam to leto dni v našem skupnem delu in sodelovanju in tako naprej, spremljam zadeve, veste … Pa to je groza. To dotika mojo stroko. Jaz sem šolan za čudne stvari, ki jih večinoma ne poznate in je prav, da jih ne. Ampak tudi takšni moramo biti, če ne, ne bi opravil svojega posla takrat. In verjemite mi, da večino teh načinov dela, predsednik – naj vas potolažim, želel bi vas pa tudi malo nasmejati, to je moj stil vedno bil, smejite se –, verjemite mi, da sodi v pratiko, v zbirko humorja tajnih in obveščevalnih služb. In takšen način se ti ljudje gredo.«

Natanko zaradi tega in seveda izpostavljene Snežičeve vloge smo šli znova brat Debordove Komentarje k družbi spektakla, kjer paralel oziroma – s Pezdir-JJ besednjakom – vzporednih mehanizmov jasno ne manjka. A čisti goldmine je tale odlomek, ki se poleg vsega še eksplicitno fokusira na funkcioniranje energetskih podjetij:

»Vsaka država, če ne omenimo številnih nadnacionalnih zvez, ima danes nedoločeno število policijskih ali protivohunskih in tajnih služb, državnih ali paradržavnih. Tudi veliko zasebnih družb se ukvarja z nadzorom, zaščito, informiranjem. Velike multinacionalne družbe imajo seveda svoje lastne službe; toda imajo jih tudi nacionalizirana podjetja, celo skromnejša, ki ravno tako vodijo svojo neodvisno politiko na nacionalni in včasih na mednarodni ravni. Združenje jedrske industrije se lahko na primer upira naftarjem, četudi so eni in drugi lastnina iste države in so poleg tega dialektično povezani v naporu, da bi ohranili visoke cene nafte na svetovnem trgu. Vsaka varnostna služba posamezne industrije se bori proti sabotažam v svojem krogu in jih po potrebi povzroča drugim: kdor ima velik interes pri gradnji pomorskih predorov, mu ustreza nezanesljivost trajektov, najame lahko časopise v finančnih težavah ter jim to nevarnost ob prvi priložnosti in brez premisleka pokaže; in kdor konkurira Sandozu, je brezbrižen do podtalnice v renski dolini.«

Formalna Krkovičeva vloga v podjetju najbi bila, da s »svojimi številnimi poznanstvi pomaga najti strehe, na katerih hoče Gen-I izgraditi največjo sončno skupnost v Evropi«. Iz zgoraj povedanega je dovolj razvidno, da so bile naloge še vedno primarno obveščevalne in protiobveščevalne. To, da je JJ tako stereotipen zlobec, kot pač je, nas vsekakor odločno preveč zanaša v smer manihejskih pravljic, kjer se po dobri stari večni navadi spopadata dobro in zlo. Zagotovo bo treba znova odrasti, še preden bo te SDS-ovske kalvarije konec. Drugače rečeno: to, da je zlobec, sploh ni Janšev največji problem. Zdi se, da so najslabše pri njem ravno selekcijski mehanizmi, ki ne vodijo drugam kot v, kot je dejal sam Krkovič, »svojevrstno katastrofo« oziroma, z nace besednjakom, degeneracijo.

P. S. Ob vsem tem smo se spomnili Marka Pogorevca, nekdanjega generalnega direktorja policije in kasneje šefa varnosti na Mobitelu/Telekomu. Reporter ga je – nekako strukturno nujno – ravno pred kratkim spet detektiral in zapisal: »Svoj vpliv je spletel praktično na vseh področjih in pri vseh političnih strankah – od SD in drugih strank tranzicijske levice pa do cerkvenih krogov, NSi in SDS.« Zadnje čase deluje tudi v energetiki, kjer naj bi lobiral, da posle dobiva – kdo drug kot – Janez Škrabec. Reporter članek o Pogorevcu zaključi takole: »Naokrog razlaga, da je njegova naloga in poslanstvo razdirati sedanjo vladno koalicijo in ustvarjati razmere za sodelovanje SD in NSi v prihodnji vladi. Kot glavno zaveznico pri tem omenja evropsko poslanko Ljudmilo Novak.” Let a thousand mafias bloom.



Tags: Revisionisms

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.