Mlekocen

Ciklonopedija Reza Negarestanija pravi: »S tem ko so se usodno izpostavili horizontom druge strani, so državni okulturni agenti postopoma zgradili mostove in dvignili zapornice na meji med Državo in Zunanjimi okultnimi entitetami.«

Ta poved evidentno priklicuje Marjana Podobnika, novega starega predsednika Slovenske ljudske stranke. Sredi 90. letih si je pravil mostograditelj1, kar v vsakdanjepolitičnem smislu morda ne pomeni kaj več od znanilca Boruta Pahorja, a s Črnim gondoljerjem Fritza Leiberja in Ciklonopedijo na vidiku postane še vse kaj drugega.

Marjanu Podobniku se je, nenaklonjeno, pripisoval še en vzdevek. Pospeševalec. Pospeševalec česa? Kot pojasni naslov njegove diplome iz leta 1986, gre za pospeševalca proizvodnje mleka (a tudi profiliranja kadrov). Polni naslov: Ocena dela pospeševalne službe pri proizvodnji mleka na območju cerkljanske in zahteve glede profila kadra. Do diplome nam sicer ni uspelo priti, hranjena je v knjižnici oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete na naslovu Groblje 3, Domžale. Ne vemo, kakšne rastne hormone aka somatotropine priporoča, a gre v vsakem primeru za Accelerate. In vendar kdo utegne poreči: pa saj gre vendar zgolj za mleko (in kadre). Nič na mleku (in kadrih) ni zgoljskega.

Postavimo nekoliko širše. Arheologijo do današnjega dne obseda dilema evolucije vs. nadomestitve. So »današnji Evropejci« potomci prvotnejših lovcev-nabiralcev ali izvirajo iz kmetovalcev z Bližnjega vzhoda? Skratka, so se mezolitski lovci-nabiralci polotili kmetovanja in živinoreje ter postali neolitski bauerji, ali so jih izrinili, nadigrali prišleki iz puščave, sli žive, čuteče entitete, kot Bližnjemu Vzhodu – po nareku Črnega gondoljerja – pravi Ciklonopedija? Določeni paleoantropologi in arheologi, v navezavi z DNK analizami, trdijo, da je verjetnejša druga opcija, in da je bilo to doseženo prek fuzije tehnologije in genov.

Gre za to, da je bilo še za časa zadnje ledene dobe mleko toksično za odrasle, saj – v primerjavi z otroki – niso mogli proizvajati encima laktaze, ki razgradi laktozo, poglavitni sladkor v mleku. A pred 11.000 leti so se pastirji naučili zmanjševati delež laktoze v mleku, tako da so ga fermentirali v sir in jogurt. Pred 7.500 leti naj bi na rodovitnih ravnicah današnje Madžarske (ali Prekmurja) prišlo do genetske mutacije, citozin se je v bližini gena, ki nosi zapis za laktazo, transformiral v timin. Odrasli so po novem lahko proizvajali laktazo in s tem vse življenje pili mleko, ki jim je v času slabih letin omogočalo preživetje, poleg tega pa naj bi bili njihovi potomci plodnejši od potomcev nemutirancev. Ta selektivna, konkurenčna prednost je nanesla, da so se razpasli po vsej Evropi, vse tja do najbolj severnih predelov (kjer je toleranca še precej višja kakor na jugu, v Grčiji in Turčiji lahko mleko prebavi 40 odstotkov prebivalcev, v Skandinaviji in Britaniji 90). Tudi danes lahko po sedmem ali osmem letu starosti laktozo prebavlja le 35 odstotkov človeštva (poleg Evrope še žepi v Zahodni Afriki, južni Aziji in, jasno, na Bližnjem vzhodu).

Laktozna toleranca, tj. na mleko vezana mutacija, naj bi bila torej tisto biološko orožje, ki je bližnjevzhodnim prišlekom omogočilo, da so osvojili kontinent in postali tisti, ki se danes bojijo prišlekov z Bližnjega vzhoda. S te perspektive morda celo upravičeno, kajti domorodnost je vselej začasna, relativna, v nastajanju.

Povezave med nafto in mlekom se tu ne končajo, če njunih kriz niti ne omenjamo, prvo ogrožata fracking in skrilavev, mleko hiperobčutljivost, hiperalergičnost ter posledično favoriziranje riža, ovsa, soje itd.

Morda se še kdo spomni Pristopovega/Bagolovega oglasa za Alpsko mleko iz 2006, v katerem se je vsa Ljubljana pognala, ne v beg, temveč v parkour, posebno tehniko gibanja, t. i. »naravno metodo«, ki se v začetku 20. stoletja na otoku Martinik ob pogledu na »fleksibilna, prožna in robustna«, ergo petrolejska telesa domorodcev, utrne francoskemu mornariškemu častniku Georgesu Hébertu. V nadaljevanju je metoda postala del standardnega usposabljanja francoskih vojakov, med drugim tudi v Indokini, kjer jim, lahko rečemo, ni kaj prida pomagala. V 80. letih se je ta doppelläufer situacionističnega dériva preselil v francoski kraj Lisses ter nato trasiral še Pariz. Kot postavi Ciklonopedija, je parkour tehnika urbanizirane vojne, ki izpodrinja klasično vojskovanje ter samo ločnico vojne in miru. Drugače rečeno, prek parkourja se militarizira, dezertificira samo urbano. Če je v razmerah baudelairjevskega flâunerstva vsak mimoidoči potencialni kriminalec, je v razmerah parkourja vsakdo potencialni hiperkamuflažni bojevnik džihada.

Tako se krog sklene oz. nadaljuje v osmico. Nafta iz Ciklonopedije se zlije z mlekom iz diplome Marjana Podobnika, s čimer ta postane gondoljer-mostograditelj, torej brodar. V sicer izjemno obrekljivo-privoščljivem članku Mladina v začetku nultih piše o Podobnikovem razvijanju revolucionarne tehnologije pitanja piščancev, ki jih potem nihče ni hotel kupiti, kar je sčasoma naneslo ne le par-kur, temveč na tisoče kur-mutantov onkraj broiling pointa. Podobnik je v istem času delal na tem, da bi se na obrobju Beograda zgradilo t. i. »grad u gradu«, »mesto v mestu«, shoppingmall nekraj, v katerem bi pognala monorail in pešpromenada, ki bi se oba dvigala nad prometnimi tokovi in spuščala v zeleni simulaker nogometnih stadionov, tematskih parkov itd. Skratka, prava pravcata ballardotopija aka Dubaj. Pospeševalec-akceleracionist Marjan Podobnik torej, in že sam priimek je unheimlich, nomen est amen, podobnik-doppelgänger-klon-replikant.

  1. Njegov vzpon časovno natanko sovpada z vzponom warwiškega CCRU. In kot je zapisal Nietzsche: človekova veličina je v tem, da je most, in ne cilj. []


Tags: Revisionisms

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.