J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Deleuze & Guattari pravita, da je Kafkova idealna knjižnica sestavljena iz tekstov juristov, inženirjev, strojnikov – strojepiscev vseh vrst.1 Na jurista-inženirja-strojnika Kafko naletimo v Ustanovi za varovanje delavcev bohemskega kraljestva, kjer piše poročila in priporočila glede varnosti na delu in odškodnin, predlaga, podprto z ilustracijami in fotografijami, tehnične izboljšave strojev, ki bi zmanjšale verjetnost nezgod (manj odtrganih prstov in nižji produkcijski stroški) ali ustanovitev sanatorija za travmatizire povratnike iz prve svetovne vojne, zase prek internih pisem terja plačo, adekvatnejšo njegovim zaslugam itd.2 Medtem se v lokalni kulturosferi – in seveda širše – še vedno razločuje med eterično sfero “čiste, abstrakne misli” ter vsakdanjostjo procedur, logistike, oblik dela in organizacije. Obnebje “univerzalnih”, poklicnih pisateljev-pesnikov-intelektualcev in starih duš, ki vampirjem iz Jarmuschovega Only Lovers Left Alive pravijo “I feel you” ter svobodijo na način Jonathana Franzena, še enega “poslednjega človeka”, ki se, takrat ko piše, ko ustvarja, odklopi od interneta in ki, jasno, zavrača tudi eknjige, ko pa so vendar tako netaktilne, tako nezaprašene, tako slabe za prebavo knjižnih moljev. Nadaljevanje poznate: medčloveški odnosi, Ojdipovi kompleksi, brezčasne zgodbe, kult sredine aka normativna srednjerazrednost, zasanjanosti dobro utečene kultiviranosti …

Ballardovega eseja iz 19713 ne prevajamo, ker bi hoteli, da bi bilo drugače, temveč kot gesto, indic, da je do preobrata (naj bo ta znanstvenofantastični, kibernetični, biološki, antropocenski, akceleracionistični itd.) že prišlo. Je, kar je, in bo, kar bo, tako, kot mora biti, natanko tako, kot bodo to uredile ali neuredile reči (ki niso reči), neskončno večje in neskončno manjše od nas, reči, ki so hkrati mi sami. Status quo? S tem naj se tolažijo resentimentalneži. Če se zdi, da stvari stojijo na mestu, je tako zato, ker so na delu svetlobne hitrosti. Bolj kot nezavedno, ki se kaže v sanjah (tako ali tako se jih ne spomnimo, preveč so prozaične), nas zanima nezavedno, ki vznika na trgih prihodnosti.

Znanstvena fantastika – tako kot Kafka – ustvarja svoje predhodnike. Tako, denimo, pasus iz “klasičnega” romana Andréja Gidea Ponarejevalci denarja postane anticipacija “science fiction horrorja” Glasba krvi Grega Beara. V prvem se kri oglaša takole: “/…/ vse svoje življenje niti ne zvemo, kaj je prava tišina. Celo kri po žilah povzroča neprestan nemir; seveda tega hrupa ne razločujemo, ker smo nanj navajeni od svojega otroštva … Ampak zato pa smo gluhi za stvari, ki jih vse življenje ne zaznamo. Za harmonije … ki jih prekriva hrup naše krvi. Da, taka je moja misel, da šele po smrti lahko resnično slišimo.” V drugem hrumenje intenzivirajo inteligentni mikrobi aka noociti: “V njegovih rokah, v njegovih nogah je bil ritem. Z vsakim utripom krvi je v njem privrel neke vrste zvok, kot bi ga izvajal orkester z na tisoče4 članov, vendar ne v sozvočju; celotne sezone simfonij igrane naenkrat. Glasba v krvi. Občutek je postal bolj koordiniran; valovni paketi so se končno razpustili v tišino in se nato ločili v harmonične udarce. Udarci so se stopili z zvokom njegovega srca.”

Razpustiti v tišino ali hrup, ločevati, stapljati. Tako kot ne razločujemo med mislijo in protokoli, ne ločimo med teorijo in literaturo. Teorija, če je teorija, je literarna, literatura, če je literatura, je teoretska. Temu niti ni treba reči znanstvena fantastika. Kot pravi Ballard, “vse postaja znanstvena fantastika”. Ali še bolje: vse postaja.

J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Vse postaja znanstvena fantastika. Z robov malodane nevidne literature je vzniknila intaktna stvarnost dvajsetega stoletja. Kar pisci moderne znanstvene fantastike izumljajo danes, bomo vi in jaz počeli jutri – ali, natančneje, v približno desetih let, čeravno se razmik manjša. Znanstvena fantastika je najpomembnejša fikcija zadnjih 100 let. Sočutje, imaginacija, lucidnost in vizija H. G. Wellsa in njegovih naslednikov ter predvsem njihovo zapopadenje prave identitete dvajsetega stoletja zasenčijo odtujene in introvertirane fantazije Jamesa Joycea, Eliota in pisateljev t. i. modernega gibanja, nasledka buržujske zavrnitve iz 19. stoletja. Glede na njen predmet ter njeno zavzeto sprejemanje naivnosti, optimizma in možnosti, se lahko vloga in pomembnost znanstvene fantastike le še povečata. Mislim, da bi moralo biti branje znanstvene fantastike obvezno. Na srečo prisila ne bo potrebna, saj jo čedalje več ljudi bere prostovoljno. Če za merilo vrednosti uporabimo golo preživetje bralcev in njihovih imaginacij, je tudi najslabša znanstvena fantastika boljša od najboljše konvencionalne fikcije. Prihodnost je boljši ključ za razumevanje sedanjosti od preteklosti.

Predvsem bo znanstvena fantastika verjetno edina oblika literature, ki bo premostila vrzel med umirajočo pripovedno fikcijo sedanjosti ter fikcijami kasete in videotraku bližnje prihodnosti. Kaj lahko naredita Saul Bellow in John Updike, kar J. Walter Thompson, največja svetovna oglaševalska agencija in največji producent tovrstne fikcije, ne more narediti bolje? Trenutno je znanstvena fantastika skoraj edina oblika fikcije, ki prosperira, in zagotovo edina fikcija, ki ima kakršenkoli vpliv na svet okoli sebe. Družbeni roman dosega čedalje manj bralcev iz jasnega razloga, družbeni odnosi niso več tako pomembni kot odnos posameznika do tehnološke krajine poznega dvajsetega stoletja.

V bistvu je znanstvena fantastika odziv na znanost in tehnologijo, kot jo zaznavajo prebivalci družbe potrošnih dobrin, zaveda se, da se je vloga današnjega pisca popolnoma spremenila – zdaj je le še eden izmed velikanske vojske ljudi, ki okolje zapolnjuje s fikcijami vseh vrst. Da bi preživel, mora postati mnogo analitičnejši, se svojega predmeta lotevati kot znanstvenik ali inženir. Če sploh kani producirati fikcijo, mora v imaginaciji preseči vse druge, kričati glasneje, šepetati tišje. Prvič v zgodovini pripovedne fikcije bo za to, da postaneš pisec, potreben več kot talent. Katere posebne veščine, naproti veščinam drugih članov družbe, premorejo Muriel Spark ali Edna O’Brien, Kingsley Amis ali Cyril Connolly? Spolzka, kriva pot5 kaže proti njihovemu izhodu.

Zdaj je že kakih 15 let od tega, kar je kipar Eduardo Paolozzi, tudi sam silovit in originalen pisec, pripomnil, da so znanstvenofantastični magazini, nastali v predmestjih Los Angelesa, vsebovali bistveno več imaginacije in pomena od vsega, kar je lahko našel v literarnih publikacijah tistega časa. Nadaljnji dogodki so potrdili Paolozzijevo ostro presojo v slehernem pogledu. K sreči je bilo njegovi lastni imaginaciji dovoljeno delovati predvsem v vizualnih umetnostih, kjer je bila v zadnjem stoletju glavna tradicija tradicija novega. Znotraj fikcije je bila, na nesrečo, glavna tradicija mnogo predolgo tradicija starega. Kakor oskrbovanci neke propadajoče inštitucije so vodilni pisatelji in kritiki, čedalje bolj pozabljeni in neupoštevani od ljudi tam zunaj, molili obrabljeni rožni venec svojih spominov, žebrali imena mrtvih, mrtvih, ki niso bili niti sodobniki njihovih starih staršev.

Medtem se znanstvena fantastika, kot mi je nedavno v ljubeznivem tonu omenil moj agent, po svetu širi kot rak. Benigni in odporni rak kakor kultura plaž. Časovni zamik njene sprejetosti se manjša – ocenjujem, da trenutno znaša okoli deset let. Moja domneva je, da je človek živčno in boječe bitje, živčni in boječi ljudje pa sovražijo spremembo. Toda ko vsi postajajo samozavestnejši, so pripravljeni sprejeti spremembo, možnost življenja, ki se radikalno razlikuje od njihovega lastnega. Znanstvena fantastika postane – kakor boni, ki so jih razdajali v supermarketih naključja in možnosti – nova valuta nenehno rastoče prihodnosti.

Ena sama nevarnost, ki preti znanstveni fantastiki, trojanski konj, ki ga potiskajo naproti njenemu rastočemu getu – edinemu predelu z visokimi najemninami, če je kaj takega v fikciji sploh kdaj obstajalo –, je ta brezobrazna kreatura, literarna kritika. Skoraj vso kritiko znanstvene fantastike pišejo dobrohotni zunanjiki, ki gorečnost združujejo z nevednostjo, kakor misionarji visokih načel, ki opazujejo seksualne rituale neverjetno plodnega domorodskega plemena in odkrijejo delovanje slehernega hvalevrednega vpliva – razen izredne dolžine penisa. Globina penetracije iskreno prizadevnega para Lois in Stephena Rosea (avtorjev The Shattered Ring) je globina para vernih kristjanov, ki v znanstveni fantastiki vidita poskus uvajanja novega gledišča na “človeka, naravo, zgodovino in poslednji smisel”. Kar jima ne uspe dognati, je, da je znanstvena fantastika popolnoma ateistična: tiste kritike, ki so v preteklosti v njej odkrili kakršnakoli mistična naprezanja, je zaslepila kamuflaža. Znanstvena fantastika se veliko bolj ubada s pomenljivostjo leska na armaturni plošči avtomobila kakor z zadnjo platjo božanstva – če ima mati narava karkoli z znanstveno fantastiko, je to venerična bolezen.

Večina kritikov znanstvene fantastike pade v eno izmed dveh pasti: ali kot Kingsley Amis v New Maps of Hell skušajo v celoti ignorirati tehnološke poteze in ZF povezujejo z »mainstreamom« družbene kritike, antiutopičnimi fantazijami in podobnim (Amisova glavna prerokba glede znanstvene fantastike iz 1957, ki je bila v celoti spodbita) ali pa ZF skušajo apostrofirati v smislu individualnih osebnosti, pri čemer brezupno tekmujejo z bistveno bolje financiranimi prizadevanji ameriških in britanskih založnikov, ki svoja bledeča blaga prodajajo tako, da drobne talente odevajo v škrlat velikih pisateljev. Znanstvena fantastika je bila vselej zelo korporativna dejavnost, njeni pisci so črpali iz skupnega bazena idej, in merila individualnih dosežkov ne izmerijo vrednosti najboljših piscev – Bradburyja, Asimova, Limba 90 Bernarda Wolfa in Frederika Pohla. Anonimnost večine piscev znanstvene fantastike 20. stoletja je anonimnost moderne tehnologije; »velika imena« ne izstopajo nič bolj kakor pri oblikovanju trajnih potrošnih dobrin ali, če smo že pri tem, katedrale Rheims.

Kdo je oblikoval kadilak Eldorado iz 1971, kompleks vizualnih, organskih in psiholoških namigov, ki premore neskončno večjo subtilnost in relevantnost ter izhaja iz neprimerno starejšega omrežja obrti in tradicij od, denimo, pisave Normana Mailerja ali najnovejšega čudeža založb Weidenfeld ali Cape? Predmet ZF je predmet vsakdanjega življenja: lesk hladilnikov, obrisi ženinih ali moževih stegen, ki gredo mimo podob dnevnika na barvnem televizorju, konjunkcija mišičnega in kromiranega artefakta v notranjosti avtomobila, edinstvene drže potnikov na tekočih stopnicah letališč – vse to je blizu svetu pop slikarjev in kiparjev. Paolozzi, Hamilton, Warhol, Wesselmann, Ruscha, med ostalimi. Velika prednost ZF je, da lahko tej vroči mešanici doda edinstveno sestavino – besede. Pišite!

Ballardov esej Fikcije vseh vrst si lahko preberete in naložite tudi na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Poleg “velikih” avtorjev, ki jih občuduje zaradi njihovega genija ali iz skrivnejših razlogov. []
  2. Vsi ti spisi so bili pred kratkim zbrani v knjigi Franz Kafka: The Office Writings. []
  3. Ponatisnjen je bil tudi v #Accelerate: The Accelerationist Reader. []
  4. oz. bilijoni []
  5. Ballardov “sliding gradients” se morebiti nanaša na enega izmed angleških prevodov Goethejeve fraze “schiefer, glatter Boden” iz Fausta, zaradi česar smo se zatekli k prevodu Janka Modra. []


Leave a Reply

Your email address will not be published.