Pot v kavarno Hayek

Jože Biščak (urednik Demokracije of “Presežki 5” fame in bloga Kavarna Hayek) in Bernard Brščič sta trenutno najbolj proslula lokalna hayekovca, pri čemer še najbolj potegneta na tistega Hayeka, ki je zagovarjal Pinochetov režim. Kljub temu in ravno zato je Hayek dobrodošlo branje te dni. Tule denimo v eni povedi zgosti celotno SDS fronto:

“Obtožbe zoper socialdemokrate in komuniste, ki so bile najučinkovitejši del te propagande, niso bile toliko usmerjene zoper njihov program kot zoper njihovo domnevno prakso, njihovo skorumpiranost in nepotizem ter celo njihovo domnevno zavezništvo z ‘zlato internacionalo judovskega kapitalizma’.”

Hayek seveda govori o nacionalsocialistih. Da se ravno ti zdaj tako radi sklicujejo nanj, je očitno cena in nepredvidljivost tiste svobode, kakršno je avstrijsko-britanski libertarec vselej zagovarjal. Svobode, znane tudi pod imenom hayekovstvo.

P. S. Zanimivo je, da Brščič še leta 2011 – v intervjuju za Razpotja – vse te teme obdeluje v precej drugačnem registru kot danes. Vmes se je očitno zgodil tisti proces, o katerem govori Nick Land: “Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces.”




Lokalni eksperiment

V intervjuju ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ kontroverzni filozof Nick Land pove tole:

“Če bo identitarcem krvi in zemlje na različne načine uspelo priti do oblasti, bodo to njihovi najhujši dnevi, saj bodo primorani udejanjiti načrte in obljube, kar jim ne bo uspelo. Bolj ko bodo v položaju, da izvajajo program, bolj bodo neučinkoviti po lastnih standardih. Izgubili bodo potencial množične mobilizacije in postali sinonim za polomijo. Rad bi videl, da bi se takšni eksperimenti izvajali v dovolj majhnem obsegu in bili poučni, ne pa globalno katastrofični.”

Očitno je, da je Slovenija ravno sredi takšnega lokalnega eksperimenta. Uvodni del tokratne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila deklarativno antisocialistična, je imela format obzornika, ki je seveda klasična propagandna forma 20. stoletja, časa pred, med in po drugi svetovni vojni. Gospodarjev glas nas je didaktično nagovarjal in prek niza “ste vedeli?” povpraševanj sokratovsko popeljal iz kleti nevednosti k obzorju vednosti. It didn’t seem too fresh, to say the least.

Tudi tokrat nam vzporednice s Čilom ne uidejo. Film Ne Pabla Larraína o referendumu iz leta 1988 se zdi še vedno najboljša stvar na to temo. Glavni protagonist René Saavedra, oglaševalski kreativec, kampanjo “Ne” zastavi kot vedro, lahkotno, kratkočasno, mavričasto, afirmativno, lajfstajlersko, prokapitalistično. Kampanja “Da”, ki skuša Pinocheta ohraniti na oblasti, je anahronistična, reaktivna, negativna, črno-bela, paranoično ustrahovalna, zaudarja po zatohlem, diktaturi, smrti, v enem izmed spotov pokaže otroški voziček, ki je na tem, da ga zgazi valjar. Da, kampanja “Da” je natanko takšna, kakršen je bil uvodni del tokratne proslave. Natanko takšni so tudi tisti papirji A1 formata s podobami Che Guevare, politkolesarjev itd., ki jih Janša et co. tako radi držijo v rokah.

Vse to kaže na to – če komu slučajno ni bilo očitno že prej –, da jugonostalgija ne more biti kontra lokalnemu eksperimentu, ki ga prestajamo. Očitno je še nekaj drugega: ko se JJ in SDS sklicujejo na trg, je to bullshit. Kontra tej vladi in njeni kulturni politiki so pop, komercializem, tehnologija, trendi, bolj ali manj vse tisto, glede česar moralizirajo t. i. kulturniki. Da, kontra je kapitalistični proces kot kritika in afirmacija.




Član

Disclaimer na začetku: slovenskega filma ne spremljamo. Nismo ne dovolj mazohistični, da bi se mučili z njim, ne dovolj sadistični, da bi se nad njegovo bornostjo naslajali ali izživljali. Film kot tak že tako slabo dohaja sodobnost, slovenski film je nikdar ni oziroma zgolj prek nekaj osamelih primerov. Tisto, kar ministrstvo za kulturo trenutno pospešuje, je njegov institucionalni zlom, kar se estetskih inovacij tiče, pa je slovenski film ostal tam, kamor ga je leta 1968 postavil Marjan Rožanc: pri neobstoju. Z drugimi besedami, JJ delovanje premore več vzporednic z Gasparjem Noéjem (Sam proti vsem in tunel, na katerega koncu ni luči, klub Rectum in Nepovratnost annus horribilis.) kot karkoli slovensko filmskega.1

Tu pridemo do Mitja Okorna oziroma vloge, ki jo igra v tej naraciji. Na tviterju vidni collab z Janšo in SDS je učbeniški primer, kako se ta sila futra z resentimentom, ki ga poraja princip delovanja liberalnih elit. Hkrati se zadevo predstavlja kot slikovito priliko o razmerju trg vs. (globoka) država, le da v prikladno in neizmerno poenostavljeni obliki (kar je neizogibno glede na to, da jo razglašajo iz ministrskih kabinetov). Btw, bliskovitemu Okornovemu preboju je na začetku pripomogla tudi nacionalka kot koproducent videov, katerih predvajanje je zagotavljala oddaja Videospotnice. Poanta bi bila v tem, da to ni očitek, temveč primer dobre prakse.

Nadaljevanje je nekaj povsem drugega: pravzaprav gre za klasiko slovenske kinematografije – in to bolj kot katerikoli posamični film. Establišment – arhetipsko – raje podpre “literata” kot “filmarja”, Vojnović dobi prednost pred Okornom, Piran/Pirano pred Članom.2 Še zlasti ironično je, da je bil slednji inicialno mišljen kot biopic o Sashi Vrtnarju, tej razvedrilno zloglasni točki prepleta med liberalnimi elitami in kriminalnim podzemljem.

Okorn seveda ni edini primer takšne zavrnitve. Obstaja cela kopica talentiranih ljudi, pred katerih nosom si je liberalna “stroka” gatekeepersko podajala ključe in jih nikdar spustila noter. Na drugi strani so se SDS-ovci očitno specializirali za metanje ven in si pri tem ne morejo kaj, da ne bi “nevtralnih” administrativnih razlogov (kulturniki, ki jim država plačuje prispevke, naj ne švindlajo z vzporednimi d.o.o.-ji, določene entitete preprosto dobijo preveč keša proti ostalim itd.) mešali z neprikrito avro maščevalnosti in diskurzivnimi analizami genoma. Na spregled ni prav nikakršnega coldness be my God.

Nekako zlahka si predstavljamo, da se tisti, ki so Okorna pognali v tujino, še danes tolažijo, da gre zgolj za Poljsko, zgolj Hollywood, zgolj komercialni film. To je ta kulturna politika, za katero od nas pričakujejo, da bi morali objokovati njen zaton. Politika, ki ostaja na nivoju srednješolskega snobizma poljanske gimnazije in ki prek utečenih mnenjskih voditeljev/teoretikov hkrati tako rada razpravlja o negativni selekciji (anyways, vsakdo je za kaj – objektivno – prikrajšan, just look at Donald Trump.)3

SDS zavezništvo z Okornom se zdi težko kaj drugega kot taktično, začasno. Če nič drugega, jim uradna linija ne dovoli, da bi si ogledali njegovo Leto življenja, saj v njem nastopa spolno fluidni Jaden Smith. Nekaj nam pravi, da only Štiglic-Končarjev Patriot could make Hojs weep for joy. Tako ali tako ne gre za kakršnokoli logično doslednost: Član jo lahko dobro odnese tudi pri detektorjih “ogabnosti” na Nova24TV, as long as it’s a story of revenge. Konec koncev Okornov tarantinovski prvenec Tu pa Tam premore prizor, v katerem Igor Bračič pridiga o indoors pljuvanju. Morda najboljši monolog slovenskega filma sploh – v tandemu z ničimer drugim kot Cvitkovič-Burgerjevim “to je vse naravno”. Da, sovraštvo je povsod, but so is sprava.

  1. Z izjemo Jaws of Life Urbana Pekleta, ki še vedno ni released. []
  2. Zdenko Vrdlovec zgodovino razmerja filma in literature ter njegovo problematizacijo povzame v enem odstavku: »Lahko bi sestavili približno takšno podobo ‘problematičnega’ razmerja med filmom in literaturo: zgodovinsko in ideološko je bila ta zveza zastavljena domala kot imperativna in ‘fatalna’ (Borova ‘odgovornost pisatelja za usodo napredne filmske umetnosti’), saj je bila njena posledica tudi ta, da so bili filmi bolj napisani kot pa režirani (Koch) in da so scenaristi ‘literalizirali’ tudi tedaj, kadar film ni temeljil na literarni predlogi (Zupan); če je film takšno predlogo poskušal modernizirati oz. prilagoditi bolj svojemu kot pa literarnemu občinstvu, ni bil dovolj inventiven in dosleden (Kos); vselej, kadar je poskušal biti sodoben, pa je bil zapoznel v odnosu do aktualnega stanja ‘kritične družbene zavesti’, literature in umetnosti (Kermauner).« []
  3. Namesto jamrarij si raje preberite tole sijajno analizo organizacijskih selektivnih mehanizmov na primeru serije The Office. []



Death of the gene poolls

Šele ob pogledu na zgornjo sliko nam je naposled kapnilo, kaj povezuje ključnika leta, žabo in bazen. Seveda, gene pool!

Učbeniška definicija genskega sklada – ki je, mimogrede, koncept sovjetskega genetika Aleksandra Sergejeviča Serebrovskega – gre takole:

– Posamezniki iste vrste, ki se medsebojno križajo, tvorijo populacije.

– Med geni znotraj populacije prihaja do variiranja.

– Zbir vseh genov ter raznolikih alelov teh genov znotraj populacije imenujemo genski sklad.

Vse, kar se dogaja, od virusa do Twittlerja, je za liberalno, filofaksarsko, družbenokonstruktivistično paradigmo, ki bi hotela vse videti, brati kot tekst, nekakšen vdor Realnega in velika vrnitev narave. Kot se imenuje podpoglavje Teraformiranja Benjamina Brattona: “(Skoraj) vse je zunaj teksta”.

Kako to, da je zgornja podoba Žana Mahniča in Tomaža Lisca za liberalno imaginacijo tako fascinantna, da se ji mora vedno znova vračati? Še enkrat George Mosse: “Stereotyping through looks was basic to racism, a visually centered ideology.” Rasizem? Vsekakor, četudi zoper rasiste. A kaj ne da miru tej imaginaciji? Ravno to, da je vajena zmanjševati pomen narave, biologije, (boljših ali slabših) genov, povečini celo dvomiti v njihov obstoj, to, da je absolutno zavezana zavračati pojme, kakršna sta degeneracija ali disgenika. In vendar ji ob pogledu na to sliko na misel ne pade prav nič drugega. “All these things have to exist, because these two, surely, embody them.” Tako zbegan je rasizem tabule rase.

Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva zapišeta tole (jebatga, prevod je v knjižnici): “Fascism is also totalitarian in that it seeks to make the rebellion of suppressed nature against domination directly useful to domination. This machinery needs the Jews.”

Ali Sorosa. Ali ilegalne migrante. Ali parazite.

So much (for) HBD aka Human Biodiversity. In order to survive, racism’s gotta diversify too. Oziroma z besedami temnega razsvetljenca in “hiperrasista” Nicka Landa: “Brez mešancev bi bil svet siromašnejši.”




Žaba in prazen bazen

Zdi se, da beseda leta ni Covid, temveč bazen. Šarec je svoj salto mortale “Treba se je nehati spraševati, ali je voda v bazenu in kako topla je, ampak je treba preprosto skočiti” sicer izrekel že avgusta 2019, a se je janšasfera še s posebno privoščljivostjo nanj sklicevala prav letos.

Novembra 2020 se je med ameriškimi volitvami potem zgodil Janšev “Death of the poolls”, ki ballardovsko priklicuje tako zatone civilizacij kot duševne zlome. Odlomke, kakršen je tale: “Usually accompanied by Leonora Carrington, he visited the Mullard radio-observatory near Cambridge and the huge complex of early warning radar installations on the Suffolk coast. For some reason, empty swimming pools and multi-storey car parks exerted a particular fascination. All these he seems to have approached as the constituents of a mental breakdown which he might choose to recruit at a later date.” Ali tale: “Ten thousand years in the future, long after the Côte d’Azur had been abandoned, the first explorers would puzzle over these empty pits, with their eroded frescoes of tritons and stylized fish, inexplicably hauled up the mountainsides like aquatic sundials or the altars of a bizarre religion devised by a race of visionary geometers.”

Sredi decembra se je v zapisu Božično premirje Žige Turka zgodila še tale bazenska prilika: “Nič ne pomaga, če prepovemo lulanje v bazen, če v enem kotu bazena vseeno lulajo”.

Vzporedna naracija je naracija o žabi. Predsednik vlade je maja v besedilu Vojna z mediji zapisal: “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.”1 Žabja figura in perspektiva je izpričevala, da je Janšev appleovski operacijski sistem posodobljen v skladu z vsemi pridobitvami alt-righta, transgresivnega konservativizma, belega supremacizma itd.

Sintezo obeh pojmov, bazena in žabe, je v petek dosegel poslanec Desusa Robert Polnar, s tem ko je okarakteriziral Karla Erjavca: “Njen nosilec je suhoparni vodja, ki bi komajda mogel zmotivirati žabo, da skoči v vodo.” Praznemu bazenu se je eksplicitno zoperstavilo načelo polnosti, izobilja. Z drugimi besedami, infinity pool.

Žaba in bazen. Žabazen. Zen žaba aka zenovski Pepe. Polnar ima seveda popolnoma prav. Le vodja JJ bi svoje slednike zmogel prepričati, da skočijo v prazen bazen. Ne le da bi to zmogel, to počne nenehoma. Kar je natanko točka, kjer metafora ni več metafora, temveč postane metamorfoza. Kjer reductio ad Hitlerum trči ob Twittlerja.

  1. O tej nadidentifikaciji več v Smetnjakovem postu “Naredite mi to Katedralo spet barje!” []