Član

Disclaimer na začetku: slovenskega filma ne spremljamo. Nismo ne dovolj mazohistični, da bi se mučili z njim, ne dovolj sadistični, da bi se nad njegovo bornostjo naslajali ali izživljali. Film kot tak že tako slabo dohaja sodobnost, slovenski film je nikdar ni oziroma zgolj prek nekaj osamelih primerov. Tisto, kar ministrstvo za kulturo trenutno pospešuje, je njegov institucionalni zlom, kar se estetskih inovacij tiče, pa je slovenski film ostal tam, kamor ga je leta 1968 postavil Marjan Rožanc: pri neobstoju. Z drugimi besedami, JJ delovanje premore več vzporednic z Gasparjem Noéjem (Sam proti vsem in tunel, na katerega koncu ni luči, klub Rectum in Nepovratnost annus horribilis.) kot karkoli slovensko filmskega.1

Tu pridemo do Mitja Okorna oziroma vloge, ki jo igra v tej naraciji. Na tviterju vidni collab z Janšo in SDS je učbeniški primer, kako se ta sila futra z resentimentom, ki ga poraja princip delovanja liberalnih elit. Hkrati se zadevo predstavlja kot slikovito priliko o razmerju trg vs. (globoka) država, le da v prikladno in neizmerno poenostavljeni obliki (kar je neizogibno glede na to, da jo razglašajo iz ministrskih kabinetov). Btw, bliskovitemu Okornovemu preboju je na začetku pripomogla tudi nacionalka kot koproducent videov, katerih predvajanje je zagotavljala oddaja Videospotnice. Poanta bi bila v tem, da to ni očitek, temveč primer dobre prakse.

Nadaljevanje je nekaj povsem drugega: pravzaprav gre za klasiko slovenske kinematografije – in to bolj kot katerikoli posamični film. Establišment – arhetipsko – raje podpre “literata” kot “filmarja”, Vojnović dobi prednost pred Okornom, Piran/Pirano pred Članom.2 Še zlasti ironično je, da je bil slednji inicialno mišljen kot biopic o Sashi Vrtnarju, tej razvedrilno zloglasni točki prepleta med liberalnimi elitami in kriminalnim podzemljem.

Okorn seveda ni edini primer takšne zavrnitve. Obstaja cela kopica talentiranih ljudi, pred katerih nosom si je liberalna “stroka” gatekeepersko podajala ključe in jih nikdar spustila noter. Na drugi strani so se SDS-ovci očitno specializirali za metanje ven in si pri tem ne morejo kaj, da ne bi “nevtralnih” administrativnih razlogov (kulturniki, ki jim država plačuje prispevke, naj ne švindlajo z vzporednimi d.o.o.-ji, določene entitete preprosto dobijo preveč keša proti ostalim itd.) mešali z neprikrito avro maščevalnosti in diskurzivnimi analizami genoma. Na spregled ni prav nikakršnega coldness be my God.

Nekako zlahka si predstavljamo, da se tisti, ki so Okorna pognali v tujino, še danes tolažijo, da gre zgolj za Poljsko, zgolj Hollywood, zgolj komercialni film. To je ta kulturna politika, za katero od nas pričakujejo, da bi morali objokovati njen zaton. Politika, ki ostaja na nivoju srednješolskega snobizma poljanske gimnazije in ki prek utečenih mnenjskih voditeljev/teoretikov hkrati tako rada razpravlja o negativni selekciji (anyways, vsakdo je za kaj – objektivno – prikrajšan, just look at Donald Trump.)3

SDS zavezništvo z Okornom se zdi težko kaj drugega kot taktično, začasno. Če nič drugega, jim uradna linija ne dovoli, da bi si ogledali njegovo Leto življenja, saj v njem nastopa spolno fluidni Jaden Smith. Nekaj nam pravi, da only Štiglic-Končarjev Patriot could make Hojs weep for joy. Tako ali tako ne gre za kakršnokoli logično doslednost: Član jo lahko dobro odnese tudi pri detektorjih “ogabnosti” na Nova24TV, as long as it’s a story of revenge. Konec koncev Okornov tarantinovski prvenec Tu pa Tam premore prizor, v katerem Igor Bračič pridiga o indoors pljuvanju. Morda najboljši monolog slovenskega filma sploh – v tandemu z ničimer drugim kot Cvitkovič-Burgerjevim “to je vse naravno”. Da, sovraštvo je povsod, but so is sprava.

  1. Z izjemo Jaws of Life Urbana Pekleta, ki še vedno ni released. []
  2. Zdenko Vrdlovec zgodovino razmerja filma in literature ter njegovo problematizacijo povzame v enem odstavku: »Lahko bi sestavili približno takšno podobo ‘problematičnega’ razmerja med filmom in literaturo: zgodovinsko in ideološko je bila ta zveza zastavljena domala kot imperativna in ‘fatalna’ (Borova ‘odgovornost pisatelja za usodo napredne filmske umetnosti’), saj je bila njena posledica tudi ta, da so bili filmi bolj napisani kot pa režirani (Koch) in da so scenaristi ‘literalizirali’ tudi tedaj, kadar film ni temeljil na literarni predlogi (Zupan); če je film takšno predlogo poskušal modernizirati oz. prilagoditi bolj svojemu kot pa literarnemu občinstvu, ni bil dovolj inventiven in dosleden (Kos); vselej, kadar je poskušal biti sodoben, pa je bil zapoznel v odnosu do aktualnega stanja ‘kritične družbene zavesti’, literature in umetnosti (Kermauner).« []
  3. Namesto jamrarij si raje preberite tole sijajno analizo organizacijskih selektivnih mehanizmov na primeru serije The Office. []



Death of the gene poolls

Šele ob pogledu na zgornjo sliko nam je naposled kapnilo, kaj povezuje ključnika leta, žabo in bazen. Seveda, gene pool!

Učbeniška definicija genskega sklada – ki je, mimogrede, koncept sovjetskega genetika Aleksandra Sergejeviča Serebrovskega – gre takole:

– Posamezniki iste vrste, ki se medsebojno križajo, tvorijo populacije.

– Med geni znotraj populacije prihaja do variiranja.

– Zbir vseh genov ter raznolikih alelov teh genov znotraj populacije imenujemo genski sklad.

Vse, kar se dogaja, od virusa do Twittlerja, je za liberalno, filofaksarsko, družbenokonstruktivistično paradigmo, ki bi hotela vse videti, brati kot tekst, nekakšen vdor Realnega in velika vrnitev narave. Kot se imenuje podpoglavje Teraformiranja Benjamina Brattona: “(Skoraj) vse je zunaj teksta”.

Kako to, da je zgornja podoba Žana Mahniča in Tomaža Lisca za liberalno imaginacijo tako fascinantna, da se ji mora vedno znova vračati? Še enkrat George Mosse: “Stereotyping through looks was basic to racism, a visually centered ideology.” Rasizem? Vsekakor, četudi zoper rasiste. A kaj ne da miru tej imaginaciji? Ravno to, da je vajena zmanjševati pomen narave, biologije, (boljših ali slabših) genov, povečini celo dvomiti v njihov obstoj, to, da je absolutno zavezana zavračati pojme, kakršna sta degeneracija ali disgenika. In vendar ji ob pogledu na to sliko na misel ne pade prav nič drugega. “All these things have to exist, because these two, surely, embody them.” Tako zbegan je rasizem tabule rase.

Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva zapišeta tole (jebatga, prevod je v knjižnici): “Fascism is also totalitarian in that it seeks to make the rebellion of suppressed nature against domination directly useful to domination. This machinery needs the Jews.”

Ali Sorosa. Ali ilegalne migrante. Ali parazite.

So much (for) HBD aka Human Biodiversity. In order to survive, racism’s gotta diversify too. Oziroma z besedami temnega razsvetljenca in “hiperrasista” Nicka Landa: “Brez mešancev bi bil svet siromašnejši.”




Žaba in prazen bazen

Zdi se, da beseda leta ni Covid, temveč bazen. Šarec je svoj salto mortale “Treba se je nehati spraševati, ali je voda v bazenu in kako topla je, ampak je treba preprosto skočiti” sicer izrekel že avgusta 2019, a se je janšasfera še s posebno privoščljivostjo nanj sklicevala prav letos.

Novembra 2020 se je med ameriškimi volitvami potem zgodil Janšev “Death of the poolls”, ki ballardovsko priklicuje tako zatone civilizacij kot duševne zlome. Odlomke, kakršen je tale: “Usually accompanied by Leonora Carrington, he visited the Mullard radio-observatory near Cambridge and the huge complex of early warning radar installations on the Suffolk coast. For some reason, empty swimming pools and multi-storey car parks exerted a particular fascination. All these he seems to have approached as the constituents of a mental breakdown which he might choose to recruit at a later date.” Ali tale: “Ten thousand years in the future, long after the Côte d’Azur had been abandoned, the first explorers would puzzle over these empty pits, with their eroded frescoes of tritons and stylized fish, inexplicably hauled up the mountainsides like aquatic sundials or the altars of a bizarre religion devised by a race of visionary geometers.”

Sredi decembra se je v zapisu Božično premirje Žige Turka zgodila še tale bazenska prilika: “Nič ne pomaga, če prepovemo lulanje v bazen, če v enem kotu bazena vseeno lulajo”.

Vzporedna naracija je naracija o žabi. Predsednik vlade je maja v besedilu Vojna z mediji zapisal: “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.”1 Žabja figura in perspektiva je izpričevala, da je Janšev appleovski operacijski sistem posodobljen v skladu z vsemi pridobitvami alt-righta, transgresivnega konservativizma, belega supremacizma itd.

Sintezo obeh pojmov, bazena in žabe, je v petek dosegel poslanec Desusa Robert Polnar, s tem ko je okarakteriziral Karla Erjavca: “Njen nosilec je suhoparni vodja, ki bi komajda mogel zmotivirati žabo, da skoči v vodo.” Praznemu bazenu se je eksplicitno zoperstavilo načelo polnosti, izobilja. Z drugimi besedami, infinity pool.

Žaba in bazen. Žabazen. Zen žaba aka zenovski Pepe. Polnar ima seveda popolnoma prav. Le vodja JJ bi svoje slednike zmogel prepričati, da skočijo v prazen bazen. Ne le da bi to zmogel, to počne nenehoma. Kar je natanko točka, kjer metafora ni več metafora, temveč postane metamorfoza. Kjer reductio ad Hitlerum trči ob Twittlerja.

  1. O tej nadidentifikaciji več v Smetnjakovem postu “Naredite mi to Katedralo spet barje!” []



Janus

Benicio Del Toro kot enforcer mehiškega narkokartela v Savages (2012) / Anis Ličina

Tisti četrtkov protest, ki se je vnel, je navrgel protagonista z imenom Anis Ličina, pred tem bolj znanega po obtožnicah in sumih v zvezi s tihotapljenjem drog in migrantov. Njegovo nadiranje policistov v polni bojni opremi je postalo mem: “To je naše mesto, alo, bre! Pa nobeden tuki ni iz Ljubljane, kaj bi radi vi? Kaj bi radi, koji kurac? Naše mesto. Pejte nazaj v vaše vasice, v pizdo materno! Kaj bi radi?” Bolj zgoščeno sliko kleša med lokalšovinizmom in nacionalnim šovinizmom boste težko našli. Njegov nastop v Tedniku je sprožil ogorčenje, med drugim zato, ker so ga podpisali zgolj kot “protestnika”, in ne kot “člana mamilarskega kartela”. Ni sicer jasno, čemu tudi kot član slednjega ne bi smel izražati mnenja glede stanja v državi. (Intervju z Marcolo, brazilskim šefom narkokartela, je denimo nekaj najboljšega, kar smo kadarkoli brali.) Nato se je znašel še v predsedniški palači na osrednji proslavi ob dnevu državnosti. Ličina je hitro postal obraz, ki na desnem polu generira silovito naracijo, zlasti tisto o zlepljenosti liberalne elite s kriminalnim podzemljem.

A kako vse to misliti mimo konvencionalnega škandaliziranja, ki se omeji na rasni tip čefurja/imigranta? Odlomek iz knjige Superstructural Berlin Nicolasa Hausdorfa je nadvse dobrodošla iztočnica. Leta 2015 je izšla pri Zer0 Books, a je sam Hausdorf pri založbi kmalu zatem postal persona non grata zaradi objavljanja v reviji Jacobite, “desničarskem” odgovoru na Jacobin.1 Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo, da ima že sam Superstructural Berlin nastavke nekakšnega desničarskega (post-levičarskega) situacionizma ali, širše rečeno, strasserizma, pojma, ki je sprva funkcioniral kot očitek liberalcev, a so ga nekateri odpadniki z levice pretvorili v badge of honour. Če nič drugega, vse to dokazuje, da je politični kompas neevklidska geometrija ali pa ga ni.

***

Produkcija / Prisega zvestobe

Uporaba drog služi tudi kot subtilen mehanizem, ki uporabnika identificira tistim silam, ki družbo dejansko upravljajo in so vselej močno povezane z varnostnimi službami in mafijami, vpletenimi v obsežno tihotapljenje drog iz Afganistana (prek Kosova) in Južne Amerike (prek Gvineje Bissau in Liberije). Ti kriminalni karteli de facto delujejo z roko v roki z visokimi finančnimi krogi in s tajnimi službami pri pranju denarja in nezakonitem financiranju vojn.2

Identifiranje s senčno topologijo, estetiko in vzporedno družbo prikrite uporabe drog potemtakem postane tudi identificiranje s temi skrivnimi izvršilnimi vejami transnacionalnega vladajočega razreda. Na bolj družbeni ravni je simpatiziranje z arhetipom libertarnega preprodajalca drog simpatiziranje z brezobzirnim kapitalističnim entrepreneurjem. Mar konec koncev ne gre za naočitnejši primer racionalne sebičnosti in minimalnega obdavčenja njegovega dela?3

To vrsto internacionalizacije in podobnosti vzhajajoče kulture drog z globalizacijo najbolje ponazarja mikrokozmos javnih parkov Hasenheide in Görlitzer Park ali pa območje RAW-Gelände.

Tukaj lahko najdemo ekonomsko bazo velikanske senčne ekonomije, ki jo poganja beda beguncev, osnovnih distribucijskih agentov somatizacije, ki zajema celotno mesto. Še zlasti v Görlitzer Parku osebje kakih 150 dilerjev deluje izpod nimba “MDMA” in “Kokserinnen”,4 dveh gigantskih grafitov na strehi, ki kakor da oglašujeta operacije čedalje bolj naraščajoče ponudbe kripto vodje prodaje, s čimer je ta posvečen v semiotiko globalizirane mamilarske ekonomije.

Njihova priklenjenost na polzakoniti status, odgovornost, da preživljajo družine v tujini, in odplačevanja dolga mafijskim organizacijam, ki so jih pretihotapile sem, medtem zagotavljajo njihovo prisilno socializacijo v kriminalno delo in zagotavljajo nameščanje trajnega prihodnjega lumpenproletariata tretjega sveta v prvem svetu. V omrežni družbi prav tako tvorijo specifično podtalno strukturo organiziranega kriminala, katerih izvorov policija nikdar temeljito ne razišče. Slednja se, s tem ko se podredi političnemu pritisku z najvišjih ravni, zadovolji z nenehnimi trdimi prijemi in nadzorovanjem na ulici, ki vsake toliko doseže srednjo raven dobave (s čimer je ustreženo javnemu mnenju), ne da bi kadarkoli resnično raziskala, kako karteli drogo sistematično uvažajo na globalni ravni.5 Berlinska subkultura medtem ta kulturni mem in kriminalno ekonomijo rekuperira pod krinko družbenega liberalizma in “tolerance” do narkotikov in njihovih vsiljivih agentov. Hedonizem te strukture podpira tako ideološko kot finančno ter sprejema nadaljnje polzakonito izkoriščanje in uvajanje begunske delovne sile v povečujočo se senčno ekonomijo, ki na dolgi rok nadaljuje s spodkopavanjem družbe, kot ga izvajajo organizirana kriminalna omrežja. Kar se distribucijskih agentov na samem terenu tiče, bodo v primeru, da jeza javnosti zaradi vseprisotnega preprodajanja drog prekipi, zagotovo prvi, ki jih bodo spremenili v javne grešne kozle (po logiki pomanjkanja / nadkompenziranja). Liberalna libertarnost tedaj pokaže svoj z varnostjo obsedeni Janusov obraz.

  1. Nekaj zelo podobnega se je zgodilo avtorici Zer0 bestsellerja Kill All Normies Angeli Nagle po članku, v katerem je zapisala, da slavljanje odprtih meja ni tradicionalno levo stališče. []
  2. Informacije o takšnih povezavah je mogoče najti v poučni aferi Iran-Contra, podrobnosti njenih predhodnic in posledic pa v delih, kakršna so The Politics of Heroin Alfreda McCoya (2003), Dark Alliance Garyja Webba (1999), American War Machine Petra Dalea Scotta (2014). []
  3. Ni presenetljivo, da sodobne nanizanke, kakršna je Breaking Bad, postajajo takojšnje uspešnice, saj stavijo na gledalčevo simpatiziranje s preprodajalcem drog, ki v resnici uničuje in odtujuje družbena razmerja. Gledalec s tem, ko se veseli kaznovanja in uničenja protagonistove zaključene, zakone spoštujoče plati osebnosti, ki jo lik v nanizanki čedalje bolj opušča, sodeluje pri razcepu osebnosti. []
  4. kokainarji []
  5. Bi vpletenost države lahko poudarilo kaj bolj, kot če pokažemo na protislovja časa, kjer se naraščajoča totalna globalna mreža nadzorovanja ne postavi po robu čedalje obilnejši ponudbi some in organiziranim transnacionalnim kriminalnim strukturam? []



Francisco Varela: Razmišljanja o čilski državljanski vojni (odlomki)

Ena najbolj osupljivih stvari glede države je čilska ljubezen do poezije. Iz določenega razloga vsakdo v Čilu piše – ali vsaj obožuje – poezijo in pesniki so najboljši narodni junaki. Še nikoli nisem bil v državi, kjer deset ali dvanajst najpomembnejših pesnikov prodajajo skupaj s porno revijami in Jako Racmanom. No, to je delno tisto, kar ta država je.

Leta 1970 je prišlo do dobro znane izvolitve Allendeja, prvega marksističnega politika, ki je bil izvoljen na svobodnih volitvah. Zavedati se moramo, da volitev leta 1970 ne moremo jemati ločeno, izven konteksta, temveč moramo nanje gledati v okviru 40 ali 45 let dolgega, počasnega delavskega gibanja s široko osnovo. Ob nastopu leta 1970 je imel Čile, gledano v odstotkih, največjo organizirano delovno silo na svetu. Dobesedno polovica delavcev je bila del dejavnih političnih gibanj in so bili leta vključeni v delavsko gibanje, tako da je stopnja politične kultiviranosti za Južno Ameriko nekaj nenavadnega. Allende se ni zgodil ponesreči, ni bil neka čudna stvar, temveč izid dolgega procesa in dolge tradicije.

Najbrž je zelo težko predočiti občutek, ki so ga volitve vzbudile pri vseh nas, občutek, da je vse mogoče. Spomnim se, da so se 4. septembra, tisto noč po volitvah, vsi zlili na ulice in začeli skakati kot otroci. Približno dve uri ste lahko videli 500.000 ljudi, ki skačejo gor in dol kot otroci. Čutili smo gromozansko priložnost, gromozansko upanje. Treh Allendejevih let ne bom politično analiziral, ker tega ne bi zmogel. Čisto zares nisem politolog. Drugi bi najbrž o tem vedeli več kot jaz. A rad bi vam orisal nekatere izmed dogodkov v teh treh letih, splošno smer, v katero so stvari krenile, in katere sile – notranje in zunanje – so vplivale na to. Od tega občutenja priložnosti in odkrivanja je bilo tisto, kar se je začelo dogajati, polarizacija: z drugimi besedami, polarizacija v smislu, da si bodisi podpiral gibanje, bil zanj ali proti (pri čemer ni šlo toliko za samo vlado). To je še ena napačna predstava, na katero vselej naletim. Vlada ni bila tako pomembna kot stranke, ki so stale za njo. Koalicija strank je bila indic tega, kakšna vrsta politične mentalitete je v tistem času prevladovala. Allende ni bil caudillo1. Ni bil lider kot tak. Bil je na čelu velikanske sile, politične stranke. In to je bilo tisto, kar je bilo res odločilno. Polarizacija se je tako vrtela okoli tega, ali si bil za ali proti Narodni enotnosti, kar je leta 1973 zneslo okrog 43 odstotkov volilnih glasov. Država je bila povsem dobesedno razklana na dvoje.

Ne morem dovolj močno poudariti, da gre tu dobesedno za razklanost na dvoje. Zjutraj si šel lahko do trafike in en časopis je trdil, da “dežuje”, drugi pa, da “ne dežuje”. “A je pesjan”; “A je vladar vesolja”. Bilo je dobesedno tako. In veste, tri leta pred tem sta bila to povsem razumna časopisa, ki sta se strinjala glede tega, da je miza miza in modra modra. Vendar leta 1973 to ni bilo več mogoče. Strinjati se nista mogla več glede ničesar, naj je šlo za to, koliko je ura ali kakšna je barva neba. Šlo je za popolno razklanost točno po sredini. In to občutje polarizacije je ustvarilo občutje “prav imamo”, “oni pa ne”. Polarizacija je pripeljala do nenehnega pretiravanja glede občutka ločnice in teritorialnosti: “To je naše, poberite se od tod.”

Zame je to bil čas, ko so stvari postale zelo, zelo begajoče. Na začetku sem celotno stvar zelo podpiral. Bil sem precej prizadeven, kot mnogi drugi ljudje počel tisto, kar sem čutil, da je mogoče. To sicer ni bilo nič imenitnega. Nikdar nisem bil visoki funkcionar vlade; opravljal sem le neke vrste delo na terenu. Vendar je v drugem letu začelo prihajati do polarizacije in začeli so me dajati resni pomisleki, podvomil sem, ali ima vse to smisel ali ne. Nisem mogel verjeti, da so ljudje na drugi strani tako slabi, neumni, v zmoti, nemoralni, grdi in tako naprej in tako naprej, kakor naj bi verjel. Nekaj se več ni ujemalo. In celotna stvar me je zelo, zelo begala, bil sem v dilemi glede tega, ali naj ostanem zvest nečemu, za kar sem čutil, da so v bistvu moji ljudje, moji prijatelji, ki so bili skupaj v tem. Hočem reči, nisem bil zmožen skočiti iz čolna, toda začel sem izgubljati celotno prepričanje, celotno predanost ideji, da bi zagovarjal to reč.

V takšnem stanju sem bil konec leta 1973. Nisem imel občutka, da karkoli razumem. Glede vsega skupaj sem bil popolnoma zbegan. In edina stvar, ki me je poganjala naprej, je bil občutek solidarnosti. Spomnim se, da sem v prvih septembrskih dneh hodil po ulicah in na ramenih nosil breme, verjetno tako kot vsak. Dajal me je občutek neizogibne katastrofe, nisem več razumel, za kaj pri vsem skupaj gre. Kje se je vse začelo? Ne vem, kako bi to dovolj nazorno povedal; bilo je povsem in docela kaotično. Kaotično v dobesednem pomenu besede. Razločiti ni bilo mogoče več nobenega reda ali pravila.

<·>

Nastopi torej torek, 11. septembra 1973. Ne dežuje, toda radio pravi, da dežuje. Zbudim se zjutraj okrog 6.30, odpravljam se peljat hčerko v vrtec, radio pa nenehno ponavlja “dežuje”, vendar ne dežuje. Mislil sem si: tile so nori. In ko hodim iz hiše po avto, mladi sosed priteče čez cesto in reče: “Ali ne veš?” “Ne, ne vem.” In šele takrat sem zvedel, da je vojska prevzela polovico radijskih postaj. In da prenašajo odločitev, da strmoglavijo vlado. Nakar se spomnim – neumno od mene –, da koda “dežuje” pomeni, da se je državni udar začel.

***

Na vojsko smo poprej gledali kot na spodobne ljudi, a zdaj smo lahko videli, da to niso. Zelo dobro se spomnim, da je bil vojak, ki sem ga videl, kako je s strojnico pokosil nekega drugega fanta, ki je tekel po ulici, verjetno 19-letni poba nekje z Juga. Tipičen obraz ljudi z Juga. Če bi ga dva meseca prej srečal v baru, bi imel z njim verjetno krasen pogovor – prijeten poba. Ni mogel imeti več kot 19 let, vendar sem na njegovem obrazu lahko videl, kar nisem videl še nikoli, čudno mešanico strahu in moči. Teh ljudi več ne prepoznam; ne poznam več njihovih obrazov.

***

V tistem času sem izgubil tla pod nogami. Ničesar se nisem mogel več oprijeti. Hkrati je prišlo do nadvse hecnega in nasprotnega procesa; ko so stvari postajale čedalje bolj kaotične, dokaz tega, kar vojna je, se je čedalje bolj bližala neka čudna oblika jasnosti, čudna oblika dojemanja, ki je čisto zares ne morem izraziti. Domnevam, da gre za nekakšno napol sanjsko stanje. Istočasno je bilo zelo resnično, saj sem v tej sobi s temi ljudi lahko dobesedno videl, kako pri tej celotni stvari ni šlo za to, da sem jaz tukaj in oni tam. Dobesedno sem lahko videl, kako se vojske in tistega 19-letnega fanta, ki nekoga ustreli, čisto zares ne da ločiti od mene. O tistem umoru sem nekako lahko premišljeval in hkrati občutil bratstvo. Polarizacija ni bila več ta in ona stran, temveč nekaj, kar smo kolektivno ustvarili. Dobesedno je šlo za kolektivno dejanje vseh nas. Ko mi je to postajalo čedalje bolj jasno, se mi je posvetilo, da ne glede na to, kakšna so bila moja stališča in mnenja ali kakšna so bila mnenja koga drugega (in mnenja delavcev itd.), so bila vsa delčki, ki so tvorili to celoto, to nekakšno popolno mandalo. Nenadoma se je razkrila norost. Popolna norost. Mislim, to je nekaj takšnega, kot ko je nekdo dobesedno zares nor. Vidiš, da je povsem iz uma, da so možgani obrnjeni na glavo. No, to je bilo nekaj takšnega, le da je šlo za celotno državo ali celotno mesto s tremi milijoni ljudi. Takšna je bila moja dejanska izkušnja; trije milijoni ljudje so bili na enak način obrnjeni na glavo. In vidiš to norost, način, na katerega je obstajal kolektiven vzorec, v katerem sem bil sam odgovoren – saj so bili vsi -, in v katerem moji pogledi niso več mogli predstavljati nič drugega kot košček večje sestavljanke, glede katere nisem imel nobenega odgovora.

Tako da bo morda zvenelo čudno, toda v sredo ponoči sem se temu vdal, sedel in napisal kakih dvajset strani, ki sem jim dal naslov “Logika paradiža”, saj se mi je prvič zazdelo, da ima vse to neko logiko. Celotna stvar je imela neko notranjo logiko, ki je bila v osnovi dobra, in sicer v tem, da mi je prvič dala dostop do tega, kaj je paradiž. Vem, da utegne zveneti čudno, toda tako sem to občutil – iz tega, da sem vkopan v popolnem kaosu in množičnem pobijanju, je vznikalo temu povsem nasprotno dojemanje. In bilo me je preveč strah ali karkoli že, da bi se temu uprl. Tako da se je nekako pretvorilo v tiste strani.

Ta izkušnja je torej tisto, kar mi je bilo dano, je tisto, s čimer sem odslej moral imeti opravka. Razkrilo mi je namreč povezavo med svetovnim nazorom, političnim delovanjem in osebno preobrazbo. Razkrilo mi je – na način, ki sem ga poznal, a ga čisto zares nisem, ki sem ga nekako nedoločno razumel, a ga nisem izkusil –, da ni nobene možnosti, da bi razumel, kaj za vraga se dogaja, če ne bom zmogel presekati z občutkom identitete ter z navezanostjo in istovetenjem s tistim, za kar sem bil prepričan, da so moje ideje, moje reči, moj teritorij, moje meje. In to je moje življenje dobesedno obrnilo na glavo. Izkušnja mi je povedala tole: “Če ne boš gradil na temelju ukvarjanja s te vrste duhovnostjo (kot sem kasneje začel razumeti, je to točno tisto, o čemer govorijo religije), če ne boš gradil na tej osnovi, ni nobene možnosti, da bi razumel.” Odraz tega razumevanja sem sam našel v prakticiranju budizma. Tega prakticiranja, tega načina ukvarjanja s premišljevanjem o tem, kako moj um in moja dejanja porajajo in delujejo, ne morem ločiti od političnega delovanja in od tega, kako razumem svet. Najbrž sem zaradi tega postal tako strasten glede zadev epistemologije. Kajti epistemologija je pomembna. Kar se mene tiče, je to državljansko vojno povzročila napačna epistemologija. Moje prijatelje je stala življenj, zaradi nje so bili mučeni, enako velja za približno 80.000 ljudi, ki jih ne poznam.

Zame torej nikakor ni zgolj abstraktna trditev, če rečem, da moramo pri tem, ko udejanjamo naše svetovne nazore in jih projiciramo navzven, istočasno ohraniti razumevanje, da je ta projekcija zgolj ena izmed perspektiv, da je relativni okvir, ki premore način, da se razveljavi. Če ne bomo našli načina, da bi ustvarili izražanja take vrste, se bomo nenehno vrteli v istem krogu. Ali je to mogoče storiti ali ne, tega ne vem. /…/ Moje globoko prepričanje je, da moramo poskusiti uvideti, do katere stopnje naši politični pogledi in naše projekcije na svet lahko izrazijo to obliko relativnosti, dejstvo, da bo vsako stališče, ki ga zavzamemo, vključevalo tudi nasprotno. Da konec koncev ne morem več slediti obliki političnega delovanja, ki temelji na resnici. Ne morem reči, da je moje politično stališče resnično v primerjavi s tvojim, ki je napačno. Namesto tega vsako politično stališče vsebuje elemente, na katerih temelji resnica drugega, in vse, kar počnemo, je majhen ples. Seveda se moram postaviti na določeno stran in to je okej, toda kako pri tem dejanju resnično izrazim, da priznavam pomembnost druge strani in temeljno bratstvo obeh stališč? Kako lahko stopim do Pinocheta in rečem: “Pozdravljen, brat moj”? Ne vem. Sploh ne mislim, da sem tako razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.

Končal bom tako, da bom povzel to temo, ki me tako zelo zadeva: v pojem kulturne revolucije ne verjamem več na način, da eno obliko politike in vednosti in religije izpodrine nova. Če me na tej točki kaj zanima, je to ustvarjanje oblike kulture, vednosti, religije ali politike, ki nase ne gleda kot nekaj, kar v kakršnemkoli smislu nadomesti nekaj drugega, temveč kot nekaj, kar v sebi vsebuje način, da se razveljavi. Če tukaj nismo zaradi tega, potem grem povsem iskreno raje smučat.

***

Izvirnik je v celoti dostopen tule.

  1. trinog []