Samo bedaki in kopitarji

Beseda “sramota” ga hara na družbenih omrežjih. Politične platforme očitno ne morejo biti drugega kot prižnice, s katerih odmeva, kot bi ji rekel Nietzsche, suženjska morala. Če mislite, da je problem izbora na razpisu za hitre teste lajfstajl kriptoboisov, si oglejte instagram drugouvrščenega, ki velja za legit uvoznika, Marka Podgornika. Nothing odd about it, just business as usual. “Seveda je to zame popolnoma tuj, nesprejemljiv način življenja,” izreče bivši minister za zdravje Tomaž Gantar in izpade tako infantilno, odrezano od lajfa kot tisti kardinali, med katerimi v Morettijevem Habemus Papam izbirajo papeža.

Še bolj nadležna je kombinacija pridiganja in snobizma. Mladina, Majda Širca et co. so si potezo italijanskega veleposlanika Tomaža Kunstlja glede razstave Bigger than Myself/Heroic Voices from ex Yugoslavia razjasnili s tem, da je tip lesarski inženir. “Le čevlje sodi naj kopitar,” je njihova omiljena maksima. In other words, samo bedaki in kopitarji. Well, fuck Prešeren in njegovo platonovsko, protofasci delitev dela. “Hlodarsko,” je z nepopisne višave tvitnila Širca in zraven dodala, da je MAXXI delo “Zahe Kadid”. Klodarsko. Zaha Kandid. Snobi in njihov domet. Prečekirajte film-roman Martin Eden, ki je izrazito del rancièrovske let’s-vindicate-the-kopitar fronte. Kot pravi wiki: “Eventually, when Eden finds that his education has far surpassed that of the bourgeoisie he looked up to, he feels more isolated than ever.”

They’re all crooks, but we’re not doing Vstaja 2012 all over again, are we? Res je, Smetnjakov slogan tistega časa se je glasil: “Nekoga mora biti sram.” V zagovor povejmo, da smo s tem mislili izključno sebe. V slogu: če že nikogar ni, evo, potem je vsaj nas. Prek transferja blama, kao što kažu Srbi, smo ga vzeli nase. Tudi sram mora nekdo imeti rad.

But fuck all that. V Jankovićevem odzivu na rušenje Roga se pojavi tale zanimiva poved: “Ne vlečem paralelo s Kapitolom v Washingtonu, pa vendar je bilo nasilje, ki se je zgodilo na Trubarjevi cesti, izzvano s strani tistih, ki so poskušali nasilno stopiti v Rog.” What does he do here? Uporabi retorično figuro, tako imenovano apofazo ali paralipso. Njen klasičen primer bi bil: “Ne bom se spustil tako nizko, da bi se ukvarjal z govorico, da je moj nasprotnik pijandura.” Ali pa ena v skladu s foklorno disciplino odkrivanja nerabe rodilnika: “Ne bomo omenjali, da je pravilno: ‘Ne vlečem paralele’.” Kot takšna je paralipsa seveda idealna figura politične arene. Znamenit primer je Reaganova replika med predsedniško kampanjo leta 1984, ko je za tekmeca Walterja Mondala dejal: “I will not make age an issue of this campaign. I am not going to exploit, for political purposes, my opponent’s youth and inexperience.” Štiri leta kasneje je bil do Michaela Dudakisa še neizprosnejši: “Look, I’m not going to pick on an invalid.” Reaganovo tradicijo je zgledno nadaljeval Donald Trump. Glede voditeljice na Fox News Megyn Kelly, glavne protagonistke filma Bombshell, je tvitnil: “I refuse to call [her] a bimbo because that would not be politically correct.” Glede severkonorejskega prijatelja pa tole: “Why would Kim Jong-un insult me by calling me ‘old,’ when I would NEVER call him ‘short and fat?’”

Reagan – Trump – Janković. It’s an impressive lineage of gangsterism, pranksterism, tricksterism etc. Tam, kjer snobizem in moralizem vidita ahistorično barbarstvo, primitivizem, vulgarnost, raje vidimo intelektualno zgodovino oz. zgodovino idej. At least JJ tells it like it is to SDS podmladek (and sounds like Samuel P. Huntington or Steve Bannon): “Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje.”




Pahor mon amour

Pahor je bil v Smetnjakovih naracijah že marsikaj: ballardovski lik, Forrest Gump, ničejanski nadčlovek … Tu je še Antizelig, ki nenehno menja okolja, ne zato, da bi se zlil z njimi, temveč zato, da bi poudaril distinkcijo (tu in tu). Snobizem populista, ki priklicuje neko specifično različico konca zgodovine, ne toliko tistega Francisa Fukuyame kot tistega Alexandra Kojèva. Avtor znamenitega Uvoda v branje Hegla, predavanj o Fenomenologiji duha, in eden izmed poglavitnih pobudnikov Evropske unije si zamisli dva konca zgodovine, enega čebeljega in enega japonskega, pri čemer nas tokrat zanima slednji. Kot zatrdi Kojève, življenje na Japonskem poteka v skladu s povsem formaliziranimi vrednotami, ki so izpraznjene “človeškega” v zgodovinskem pomenu besede. Njegova glavna poteza je snobizem. Ta je v svoji čisti obliki ustvaril discipline, ki zanikajo “naravno” in “živalsko” ter ki v učinkovitosti presegajo vse tiste discipline, ki izhajajo iz “zgodovinskih” dejanj, kot so vojne in revolucionarni boji. Kojève navede tudi primere teh disciplin: gledališče nô, čajni obredi in aranžiranje ikeban. Če vam vse skupaj zveni kot Pahorjev instagram, je tako tudi zato, ker se na njem nemalokrat pojavi sam japonski cesar Naruhito.

Glede na njegovo priljubljenost je po svoje res klavrno, da se Pahorju počasi izteka drugi predsedniški mandat in da bo potem to to. Slovenije verjetno res ni mogoče kar tako proglasiti za cesarstvo ali kraljestvo, vendar ni videti posebnega razloga, zakaj ne bi mogli Boruta določiti za dosmrtnega predsednika. Nikoli ni bilo (Kučan? Don’t make us laugh.) in nikoli ne bo boljšega kandidata za to. Predvsem pa: od kod vam ideja, da sta ta vloga in ta igra brez usodnosti in zastavkov?

Boris Groys v eseju Romantična birokracija piše takole: “Kojève japonsko kulturo uporabi kot dokaz, da je želja po prazni obliki lahko kulturno normativna. Trdi, da je zmožna estetizirati ‘zgodovinske’ oblike človeškega vedenja in jih prakticirati kot čiste oblike, potem ko so prenehale imeti zgodovinski pomen. Tu lahko, če hočemo, vidimo razliko med japonsko in evropsko kulturo. Po francoski revoluciji so sakralne, ritualne objekte in reči, ki so jih uporabljali kralji in dvor, estetizirali. Umaknili so jih iz zgodovinske rabe, jih ločili od njihove ‘vsebine’ ter jih ponudili v ogled kot čiste, prazne oblike; spremenili so jih v muzejske kose. Toda oblik človeškega vedenja – in človeško življenje nasploh – niso estetizirali v enaki meri. Kojève je hotel pokazati natanko to: japonska kultura ne estetizira zgolj objektov, temveč tudi dejanja. V skladu s tem za umetnino, prazno obliko, nima le določenih stvari in dogodkov, temveč tudi totaliteto človeškega življenja. /…/ Kojève to predanost življenju kot čisti obliki označi za čisto obliko snobizma. Snobizem seveda ni ista stvar kot želja po priznanju, snobizem ne more biti univerzalen. Kljub temu je ta, kakor ga razume Kojève, zelo resna stvar. Ne pomeni le zmožnosti, da poustvarimo čajni obred ali gledališče nô, temveč tudi pripravljenost, da v imenu čiste oblike žrtvujemo sami sebe. Kojève dejansko govori o japonski zmožnosti, da storijo samovoljni samomor s pomočjo “letala ali torpeda” namesto s samurajskim mečem. Na dejanja kamikaz čisto zares ne moremo gledati kot divertissement [razvedrilo]. Estetizirati lastno življenje, videti ga kot obliko, pomeni nanj gledati z vidika njegovega konca, s perspektive smrti.”

Dosmrtni predsedniški mandat torej ima svojo ceno, formalno predpisani zaključek: samovoljni samomor, snobistični sepuku.



Tags: Revisionisms

Two takes on Demo(n)s

Minister za kulturo Vasko Simoniti je naposled razkril, kakšna bo nova paradigma slovenskega filma. Utiril jo bo nihče drug kot Janez Janša s scenarijem za Demos, ki bo nekakšen hibrid med Langovim Metropolisom, Blomkampovim Elizijem in italijanskimi giallo splatterji. Točneje, uprizoril bo spopad med prvorazrednimi in drugorazrednimi, pri čemer gre izpostaviti izjemno žanrsko inovativnost filma, saj zombijem podobni demoni enkrat za spremembo ne bodo “the baddies”. Which is, of course, double unfortunate news for Pahor Jr. and his Brigitte Antoinette girlfriend. Well, at least it’s not a snuff film. Vasko, it’s not, right?

But what if Janša’s film script is not really about the supernatural, but about artificial intelligence?

There’s a cult book by Manuel DeLanda from 1991, yes, precisely the year of the Slovenian War of Independence. It’s called War in the Age of Intelligent Machines and investigates the history and future of warfare and technology. It talks about “demons” a lot. Demons are independent software objects that are not controlled by a master program or a central computer, but are rather the means for computer network to self-organize. Yes, they are sort of Hayekian demons (exactly, imagine Hayek that wouldn’t be afraid of computation).

We should, of course, never forget that JJ was pretty much a part of this “machinic phylum”. He starts using Macintosh in 1984. He writes Slovenia’s defense plan on the first portable Mac. There’s also this: “Še vedno svež je spomin na sojenje v zadevi Patria, ko mu je sodnica septembra odvzela iPad iz strahu, da prek njega javnost obvešča o dogajanju v sodni dvorani. Janša je takrat sodnici zaman pojasnjeval, da živimo v 21. stoletju in da ima zato svoj zagovor zapisan na iPadu, ne pa na papirju.”

Obviously, the film would be about lost opportunities. Lost opportunities of intelligence.




Pot v kavarno Hayek

Jože Biščak (urednik Demokracije of “Presežki 5” fame in bloga Kavarna Hayek) in Bernard Brščič sta trenutno najbolj proslula lokalna hayekovca, pri čemer še najbolj potegneta na tistega Hayeka, ki je zagovarjal Pinochetov režim. Kljub temu in ravno zato je Hayek dobrodošlo branje te dni. Tule denimo v eni povedi zgosti celotno SDS fronto:

“Obtožbe zoper socialdemokrate in komuniste, ki so bile najučinkovitejši del te propagande, niso bile toliko usmerjene zoper njihov program kot zoper njihovo domnevno prakso, njihovo skorumpiranost in nepotizem ter celo njihovo domnevno zavezništvo z ‘zlato internacionalo judovskega kapitalizma’.”

Hayek seveda govori o nacionalsocialistih. Da se ravno ti zdaj tako radi sklicujejo nanj, je očitno cena in nepredvidljivost tiste svobode, kakršno je avstrijsko-britanski libertarec vselej zagovarjal. Svobode, znane tudi pod imenom hayekovstvo.

P. S. Zanimivo je, da Brščič še leta 2011 – v intervjuju za Razpotja – vse te teme obdeluje v precej drugačnem registru kot danes. Vmes se je očitno zgodil tisti proces, o katerem govori Nick Land: “Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces.”




Lokalni eksperiment

V intervjuju ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ kontroverzni filozof Nick Land pove tole:

“Če bo identitarcem krvi in zemlje na različne načine uspelo priti do oblasti, bodo to njihovi najhujši dnevi, saj bodo primorani udejanjiti načrte in obljube, kar jim ne bo uspelo. Bolj ko bodo v položaju, da izvajajo program, bolj bodo neučinkoviti po lastnih standardih. Izgubili bodo potencial množične mobilizacije in postali sinonim za polomijo. Rad bi videl, da bi se takšni eksperimenti izvajali v dovolj majhnem obsegu in bili poučni, ne pa globalno katastrofični.”

Očitno je, da je Slovenija ravno sredi takšnega lokalnega eksperimenta. Uvodni del tokratne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila deklarativno antisocialistična, je imela format obzornika, ki je seveda klasična propagandna forma 20. stoletja, časa pred, med in po drugi svetovni vojni. Gospodarjev glas nas je didaktično nagovarjal in prek niza “ste vedeli?” povpraševanj sokratovsko popeljal iz kleti nevednosti k obzorju vednosti. It didn’t seem too fresh, to say the least.

Tudi tokrat nam vzporednice s Čilom ne uidejo. Film Ne Pabla Larraína o referendumu iz leta 1988 se zdi še vedno najboljša stvar na to temo. Glavni protagonist René Saavedra, oglaševalski kreativec, kampanjo “Ne” zastavi kot vedro, lahkotno, kratkočasno, mavričasto, afirmativno, lajfstajlersko, prokapitalistično. Kampanja “Da”, ki skuša Pinocheta ohraniti na oblasti, je anahronistična, reaktivna, negativna, črno-bela, paranoično ustrahovalna, zaudarja po zatohlem, diktaturi, smrti, v enem izmed spotov pokaže otroški voziček, ki je na tem, da ga zgazi valjar. Da, kampanja “Da” je natanko takšna, kakršen je bil uvodni del tokratne proslave. Natanko takšni so tudi tisti papirji A3 formata s podobami Che Guevare, politkolesarjev itd., ki jih Janša et co. tako radi držijo v rokah.

Vse to kaže na to – če komu slučajno ni bilo očitno že prej –, da jugonostalgija ne more biti kontra lokalnemu eksperimentu, ki ga prestajamo. Očitno je še nekaj drugega: ko se JJ in SDS sklicujejo na trg, je to bullshit. Kontra tej vladi in njeni kulturni politiki so pop, komercializem, tehnologija, trendi, bolj ali manj vse tisto, glede česar moralizirajo t. i. kulturniki. Da, kontra je kapitalistični proces kot kritika in afirmacija.