Smetnjak – Everything Must Go

Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:

Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!

In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:

“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”

***

We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!




Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons

Omemba Kosovela vrača v srednjo šolo, rekli bi v adolescenco, a nismo ravno prepričani, ali ta ne traja še naprej. Kosovel je bil pesnik, ki ni zaudarjal po mumificiranem (»mrtvi esteti, muzejski molji«), bil v skladu s tedaj (in vsekakor tudi nadalje) merodajno delitvijo spoznan za hip oziroma kul pesnika v primerjavi z vsemi tistimi squari, katerih branju se je reklo (obvezno) čtivo. Še več, Kosovel je – zlasti v primeru Integralov – izdeloval pesmi, ki smo jih brali, včasih naglas zlogovali in hkrati zijali vanje. Izrazito vizualne, grafične pesmi, vendar ne v maniri nazorne likovnosti carmen figuratum, katere primerek je kitica Prešernove Zdravljice v obliki keliha, temveč na sledi Mallarméjeve konkretne poezije, ki sreča Malevičevo »nepredmetnost«. Poezija, ki ni »zgolj« literatura, temveč del sodobne umetnosti. Namesto grala integral1. Prek Kosovela smo bili, smo hoteli biti moderni. Od tod menda tudi neznosna lahkotnost njegove rekuperacije, popkulturalizacije, ki vztraja in zadržuje v adolescenci2.

Tu je bil še meltdown sveta ali vsaj “civilizacije” ali vsaj Evrope. Oziroma kavarne Evrope (»Ljubljana spi. Evropa umira v rdeči luči.«).3 »Nihilizem je osnovni kredo kula«, bi rekel Simon Critchley, in navajamo ga s škrtajočimi zobmi, k čemur bi Kosovel pripomnil, »pišem mrtvaško pismo, o, uničevalno pismo, a nisem nihilist.« Da ga je konec sveta dohitel pri 22-ih, je bilo za nas, teenagerje, še toliko bolj eksistencialistično presunljivo in imponirajoče, čeravno ni nastopil z velikim pokom, temveč s kihom (javskom kašlja, javskom pljučnice). Pri tem gre vseeno podvomiti v formulo: »Smrt tehnično mehaničnim problemom! Vsi problemi so problemi človeka.« Tehnično mehanični problemi neizogibno so problemi človeka, sploh če jim rečemo družbeno-tehnični (oz. družbeno-tehnološki). Sintetizacija antibiotikov na primer doseže, da nočnemu čakanju na vlak, ki se izteče v prehlad, ni treba biti življenju nevarna okoliščina.4 Drugače rečeno: prehlada, ki nanese pljučnico, ki nanese smrt, ne gre romantizirati, tj. iz njega delati trial by fire, pri katerem je na preizkušnji ravno plamen, to je po ključu, intenzivnejši ko je, hitreje dogori, aka live fast, die young, s čimer je življenje trejdano za nesmrtnost, tako v poeziji kot rokenrolu (prva se – v lokalni inačici – vrti okoli številke 22, slednji okoli 27). Glede omenjenega kriterija smo lahko tudi manj ambivalentni: da gre verjeti v čezmernost eksistence, postane kristalno nujno, ko kaka velecenjena miselna valuta kritizira Foucaulta zaradi domnevne prekratkosti, ah, premajhne radikalnosti njegovih uvidov, na kar moremo, da, vitalistično, odvrniti le: taka kritika Foucaultu ne more skriviti enega samega lasu, okej, ene same kocine s kurca, saj tovrstna markantnost nikdar, v nobenem izmed možnih življenj, ne bi mogla crkniti od aidsa. No fuckin way, staknila ga ne bi niti prek transfuzije.

Če bi dejali, da je Kosovel v zelo kratkem času preizkusil celo serijo izmov, impresionizem, ekspresionizem, dadaizem in nadrealizem, futurizem, konstruktivizem itd., bi iz njega delali nekakšnega protohipsterja. Morda gre velikodušneje postaviti, da je eksperimental z vsemi temi življenjskimi oblikami, še preden so zakrknile v sloge oz. templejte, se z menjavanjem, preskakovanjem, transformiranjem kot »misel-elektrika« odzival na pospešeno stvarnost, ne le odzival, bil tudi njen pospeševalnik.5 Za protohipsterja bi ga menda lahko oklicali le prek ovinka Normana Mailerja in njegovega pojma hipsterja kot kontrakulturnega »white negro«, belca, ki je »absorbiral eksistencialistične sinapse« Afroameričana ter bil prej ali slej poskverjen v wiggerja, pri čemer se v Kosovelovem primeru ta »barvno«-razredni moment zgodi prek vživljanja v delavca-proletarca, počrnelega od rudnika. Kobajagi metalurško rečeno: Kosovelova poezija je teleološka zlitina mesijanskega apokalipticizma (you name it: eshatologije, soteriologije itd.) in razrednega boja ter s tem povezane stave, da zgodovina ni kontingentna, temveč na »naši« strani.6 Z zanimivim – ali niti ne tako zanimivim – arkadijskim preostankom, kjer je zgodovina kipeče rdeča in narava tako zelena, da pesnik v Ekstazi smrti potoži: »Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?«7 Morda Kosovel8 preprosto ni hotel, da bi imel Kras karkoli s krasnim novim svetom. Kras je Arkadija, a Arkadija, v kateri je mogoče umreti.

Če se je Kosovel vmes približal božanskemu nasilju in kairosu Walterja Benjamina, ima to nekaj opraviti z montažno oz. konstruktivistično tehniko obeh. Kolikor je eklekticizem – sploh v dani kulturosferi – običajno mišljen kot psovka (recimo ji govorno dejanje, ki spreminja v psa), je srečanje Benjamina in Kosovela vsekakor čudovita kemija na delu, fočkanje, ovohavanje riti dveh psov raziskovalcev. V primeru misli-elektrike bi lahko spregovorili o eklektičnem+električnem, tj. eklektričnem, in torej tudi o goethejevsko-webrovskih izbirnih sorodnostih (elective affinities) kot eklektričnih afinitetah. Je o Kosovelu, ki elektriko v Mehanikom zoperstavi mehaniki, mogoče govoriti kot o pesniku na pragu algoritma, pesniku »električnega jezika«, ki po Deleuzu & Guattariju »ne ubira poti jezika ali pisave, obdelava podatkov zmore brez obeh”? Ali gre potem tudi v Kosovelovem primeru za novega človeka kot človeka, ki ne bi bil človeški, prečloveški? Prej se zdi, da gre za stari dobri (zaničevani), ne ravno deleuzovsko-guattarijevski, vitalizem (nasproti mehanicizmu), pri katerem je »iskra« še vedno izmenljiva z »dušo«, »plamenom«, »življenjsko silo«, tj. kreacionistična inteligenca, ki prebuja snov z »bodi svetloba!«

Kje je »Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons« pri vsem tem? Navedimo nekaj vrstic iz njegovih zadnjih pesmi: »O grenka trudnost, siva, grenka trudnost! /…/ V topli, bolni luči sveč sije odprto mrtvo oko /…/ Lepo je ležati mrtev.« In nekaj vrstic, da ne bi bilo nesporazuma, iz prvih: »V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. /…/ Daj mi, da morem umreti tukaj sedaj – glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj. /…/ čemu živeti, čemu hoditi, ko si tako truden: lezi, umri.« Seveda bi se temu lahko reklo melanholija ali baudelairjevska/benjaminovska acedia, toda mi bi raje rekli berardijevska, samomorilsko razpoložena izgorelost. Izgorelost, ki nikakor ni zgolj »subjektivna«, tj. pogojena s t. i. značajem (kakšni značaji neki?) ali okoliščino umiranja zaradi pljučnice. Kar skušamo povedati, je, da je Kosovel pesnik, ki nas pripravlja na smrt, morda celo dobro pripravlja na smrt.9 Na smrt, ki je samota ne bi preživela oz. nadživela. Ali, kot se zaključi pesem Odprto, smrt, v kateri bi bili: »Jaz, ti in vsi.«10

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom Kosovel je tule.

  1. Pri čemer vprašanje pavšalne rabe matematike ostaja odprto ali tudi ne tako zelo odprto, afera Sokal vsekakor ni zgolj denunciranje. []
  2. Ali idolescenci, sceni idolov, a tudi ikonoklazma. []
  3. Glej Ljubljana spi ali Jaz protestiram. []
  4. Družbeno-tehnični problem je tudi njihova dostopnost (geopolitična distribucija, so zastonj ali plačljivi? itd.) ter njih nadaljnje razvijanje, saj tudi mikrobi ne počivajo, oziroma razvijanje njih alternativ. []
  5. Potemtakem ne le integral, temveč tudi odvod, tj. diferencialno računanje hitrosti spremembe. []
  6. Čeravno v O grenka trudnost pravi tudi »pa pride čas VSTAJENJA, a ne za nas«, praktično sočasno s Kafkovo pripombo Maxu Brodu »Oh, veliko upanja, neskončna količina upanja — a ne za nas«. []
  7. “/…/ green, the color of life in its essential originality, color of the countryside and authenticity. Green is the mixed color that passes itself off for a primary color. It is also, by convention, the anti-red: green for go, red for stop, the color of the market and not the color of communism.” Jacques Rancière, Film Fables []
  8. Je mogoče reči, da njegov impresionizem in ekspresionizem ostaneta jukstapozirana, da se nikjer ne prekrivata? []
  9. Glej denimo Learning to Die in the Anthropocene: Reflections on the End of a Civilization Roya Scrantona. []
  10. Z besedami Arrana Jamesa: “Philosophy is learning how to die. The thought of extinction demands that we learn how to die together.” Na to se je zvedla utopija? Smetnjak raje reče: glej, v kakšne smeri gre lahko uteha, še več, motivacijski, navdihovalski govor. []



Vsemu bom gos

Verjetno ste ga že opazili. S tem ne mislimo na sprehajanje po parku ali gozdu, ko se ga zasliši, kako šušlja med podrastjo, da se tisti, občutljivi na himeričnost kač ali podgan, vsakič zdrznemo. Verjetno ste ga že opazili, kako vas opazuje iz izložbenih oken. Izložbenih oken prodajalnic suvenirjev, in katera prodajalnica ni prodajalnica suvenirjev v mestu, ki ga tako obiskovalci kot prebivalci razglašajo ali, samospodbujevalno, morajo razglašati za najlepše na svetu? Najlepše, najličnejše mesto na svetu je ravno pravšnje, srednje velikosti in kot tako ravno pravšnje za ravno pravšnji, srednji razred. Obstoj te zlate sredine, te petitne petičnosti, te srednjeevropske srednjerazrednosti, je kot da še zadnji klin pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Kaj nas gleda iz izložb suvenirskih prodajalnic? Kos, ki trdi, da bo vsemu kos. Kos je zanimiva beštija, a saj je vsaka. V širitvene (teritorialno, paritveno) namene razvija kompleksne pesmi s singularnimi variacijami, ki med drugim vključujejo “posnetke” klicev drugih ptičev in živali, a tudi naprav (alarmi, sirene, zvonjenja itd.), kar s spreminjanjem zvočne pokrajine nanaša nove in nove virtuoznosti iz generacije v generacijo, zaradi česar “oponašanje” kosa, kot si ga omisli Olivier Messiaen, zveni zelo 1952. Paul McCartney mu še kot Beatle posveti skladbo, v kateri naj bi bil utelešenje afroameriškega gibanja za državljanske pravice, pri čemer raje ne zahajamo v razmišljanje o formuli “črno je, torej poje” (tu potem menda manjka le še R. Kellyjev I Believe I Can Fly).

Zdi se, da se kos iz “vsemu bom kos” nanaša na nekaj drugega. Biti kos nečemu po definiciji SSKJ “izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela”. Primeri gredo takole: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos. New Oxford American Dictionary je s svojim “match” še zgovornejši: a person or thing able to contend with another as an equal in quality or strength, oseba ali reč, ki zmore kot enakovredna tekmovati z drugo v kakovosti in moči. Primer: they were no match for the trained mercenaries, niso bili kos izurjenim plačancem.

Oxfordova definicija nas neposredno sooči z logiko tega kosa in kosanja. Pri frazi “vsemu bom kos” se kos, jasno, ne nanaša na ptiča, temveč na kos, ki etimološko izhaja tako iz besed “kriv, nagnjen” kot tudi iz njih nasprotja “strm, navpičen, raven”. Biti “raven” je tako biti “kos” v pomenu “močen, sposoben”, a biti “kos” je tudi biti “kriv” na način, da si “zvit” ali “lokav”. Očitno si vsemu lahko kos le tako, da si raven in ukrivljen hkrati oziroma, bolje, takrat, ko lahko gladko, “izurjeno”, malodane neopazno prehajaš med njima.

“Kos” se nanaša tudi na kos kot kos nečesa deljivega, recimo, kos mesa ali kos torte (“vsemu bom kos” se zagotovo precej približa “piece of cake”). Kos etimološko izhaja iz “grižljaj”, ki je spet izpeljanka iz glagola kositi, tj. “deliti, drobiti, gristi” ali tudi “praskati, gristi, rezati”.

“Vsemu bom kos” po vsem tem ne zveni le kot bodrilni, temveč že kar bojni klic. Klic, ki je mobilizacija in pacifikacija hkrati. Ne pozabimo, da britanski Keep Calm and Carry On, ki mu dela družbo na poličkah, stenah in vanity cabinetih, izvira neposredno iz časa pred drugo svetovno vojno. Drugače rečeno, bil je del priprav nanjo ter code of conduct med njo. Kot bi veleval “samo brez panike, vojna je” in produciral hladnokrvne morilce. V tem oziru omenimo še en podpomen besede kos: predmet, stvar, ki je del istovrstnih predmetov, stvari. Recimo: kos perila med drugimi kosi perila ali kos mesa med drugimi kosi mesa, razpoložljivimi kot kanon futer.

Vendar to ni tista klasična vojna, pred katero nas svari samozvana demokracija, iz česar sledi, da ji moramo biti hvaležni za mir. Za kakšno vojno-sredi-miru torej gre?

Kos preigrava variacije: “vsemu bom kos”, “vsemu bova kos”, “vsemu bomo kos”. Kos sem lahko sam, kos sem lahko v paru, kos smo lahko tudi skupaj kot mi. Mi kot družina (midva ali midva in otroci), do klana razširjena družina, klika, podjetje, razred, narod … Mi, ki je kos, a neizogibno na račun tistih, ki niso mi, torej njih. Temu je komot, brez goljufanja, mogoče reči solidarnost. Solidarnost je presolidna (agregatno in drugače), da bi ji bilo mogoče zaupati.

Tudi zato je bolje, da ne zahajamo v srce parajoče dihotomije (premožni-revni, srečneži-nesrečneži, subjekti-objekti itd.), zanimiveje se nam zdi postaviti, da gre za tekmo, v kateri ne more biti zmagovalcev (ne poražencev), ravno zato, ker se v njej – kakor postavi definicija Oxfordovega slovarja – običajno pomerjajo, kosajo bolj ali manj enakovredni, da ne rečemo, enaki. Tisti, ki so kosu odrejeni v kosanje, ne priletavajo iz katerekoli smeri. Spopadi se odvijajo znotraj različnih in specifičnih miljejev/metiérjev, njih različne federacije imajo svoja (in tudi ne tako zelo svoja) pravila glede tega, kdo se lahko meri s kom, v čem, za kaj itd. (Srečanja – ki se temu izognejo – so redka, zelo redka. Jih ravno to potencialno dela za nekosajoče interakcije? Hkrati ne izključujmo možnosti, da je tudi sama tekma pomemben del postajanja, samopreseganja, protitendenca samozadovoljni ali samopomilovalni zaležanosti v identiteti.)

V skladu z logiko bojevanja obstaja nekakšno ravnovesje moči in kakovosti, ki zagotavlja in vzdržuje ravnovesje vzajemnega kosanja. Lahko bi rekli tudi vzajemnega mrcvarjenja, torej rezanja, trganja, mečkanja (glej zgornje definicije). “Dog eat dog” ali kos kosa kosa, ne da bi ga razkosal. Kos kosa kosa v nedogled, pri čemer se lahko tako en kot drugi tolažita s tem, da jima gre slabše ali bolje, karkoli dani moment že raje čutita. (Ne podcenjujte želje po poraženosti.) Tolažita se že tako, da si domišljata, da vesta, kako jima gre. Vselej je na voljo dovolj parametrov, da je izid neodločljiv (denar, kot je znano, ni edini kapital), a tudi začasen.

Strah pred kosi se izkaže za ne povsem iluzoričnega. Kos je podgana (rat race), a tudi kača, saj ne gre, da ne bi imel razcepljenega jezika in gibanja (kot rečeno, je raven in kriv, recimo, piči jo naravnost, a tako, da se zvira).

Je “vsemu bom kos” torej lahko kaj drugega kakor “(kljub) vsemu bom le kos, ki se kosa z drugimi kosi”?

Z vsem tem nočemo reči, da mislimo, da smo nad tekmo. Nikakor ne. Kosanju se v tem, v čemer smo, ni mogoče izogniti. Čemur nasprotujemo, je to, da bi ga delali za srčkanega. Z besedami Güntherja Andersa iz Filozofskih stenogramov, ki pripadajo včeraj, danes, zdi se, tudi jutri: “Eno najbolj pomembnih dejstev naše epohe je nagnjenje k temu, da se zmanjšuje pomen najpomembnejših dejstev naše epohe in se jih dela srčkane. Ta trend je tako silovit, tako vsakdanji in tako neizogiben, da se mu lahko upre le peščica, celo med tistimi, ki ga kritizirajo. Le redko tonu, s katerim je ta trend polemično napadan, uide, da je ta trend katastrofa.”

Seveda nihče ne verjame, da je vsemu kos. Niti pravljične tetke ne. Niti Donald Trump ne. Niti Aljoša Bagola ne. Večino časa se nam celo zdi, da nismo in ne moremo biti kos ničemur, nikomur, še najmanj ničesu, ki se razrašča vsepovsod, od lokalne do planetarno-kozmične ravni. Kosanju bi se radi izognili, vendar ne iz vzvišenosti, temveč iz občutka, da preprosto ne zmoremo, da ne hendlamo. A tudi zato, ker čutimo, da nočemo biti kos temu, čemur je treba biti kos.

Ta “nisem kos ničesu” je uvid. Je izbruh panike, kristalizacija tesnobe, “the horror, the horror”. Je depresija. Kot zapiše Franco Berardi v Po prihodnosti: “/…/ depresija je preprosto moment, ki se najbolj približa resnici. /…/ Depresija nam omogoči videti, kar si običajno prikrivamo skozi nenehno kroženje pomirjujoče kolektivne naracije. Depresija vidi, kar javni diskurz prikriva. /…/ Vendar depresija istočasno paralizira sleherno zmožnost delovati, komunicirati, deliti.”

“Vsemu bom kos” je izraz te tesnobe, panike, groze, depresije. Le da v srčkani obliki.

“Vsemu bom gos” je Smetnjakovo praznično darilo. Zato da bi našo nezmožnost in protizmožnost kosanja, naše kosanje s kosanjem, naše mimokosanje, lahko spravili v kroženje. Ga komunicirali, delili, delali na njem.

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom gos je tule.

Oneohtrix Point Never – I Bite Through It




A meme is dangerous, much more than Janez Janša

Our essay on memes got published in the Eternal September catalogue, read it on pages 14-23.

Keywords: Walter Benjamin, modishness, LOLcat, Deleuze & Guattari, The Selfish Gene, Richard Dawkins, Social Darwinism, bi-winning, critical theory, Frankfurt School, Freiburg School, Theodor W. Adorno, Slavoj Žižek, Guy Debord, spectacle, Robocop, John Maus, Gustave Flaubert, literacy, N. Katherine Hayles, hyper attention, Matteo Pasquinelli, Daft Punk, Vstaja, Federico Campagna, Saul Bellow, Silvio Berlusconi, satire, humour, Karl Kraus, carinature, Paolo Virno, Tiqqun, hapax legomenon, Franz Kafka, Robert Walser, autonomism, movement of ’77, withdrawal



Predavanje o memih je kot razlaganje vica. 53-minutno razlaganje vica



Tags: Memefy