Let us entertain you

Možakar pride v svoj omiljeni lokal po coffee-to-go in zagleda Zlatka, ki streže. Očitno so mu spet vzeli status, pomisli možakar in naroči: “Eno močno kavo s pošteno mero cukra, prosim, pa naj bo tako poštena, kot ste vi.” Zlatko pripravi kavo, možakar jo poskusi in reče: “Uh, Zlatko, da se niste vi malo precenili?”

Minister Simoniti v neposredni zvezi z Zlatkom – v pogovoru z Normo Brščič, lol – poreče, da kultura ni razvedrilni program. Zlatko v pesmi Svoboda odvrne: “Ne repam za zabavo, nikol ne bom vam tih.” Spomniti gre, da se je po nepotrebnem in ne ravno uspelo zagovarjal že glede lastne brezdelnosti1 in tudi tokrat goes on the defensive: “Delaven kot mravlja, priden kot čebela, svoboden sem kot ptica.” Očitno ne bodo nikol tih niti določene metafore.

Zapriseženima nasprotnikoma je skupen še prepodoben vrednostni sistem. What a sorry ass, preachy, guilt-tripping culture this is. Če niti ne omenjamo, da je jemati se tako resno just hilarious.

Obviously, razvedrilo je kultura.2 Kultura so, imagine that, tudi dejavnosti “kletnih trolov”. Hence the culture war. Ne gre za vojno kulture zoper nekulturo, temveč vojno med kulturami, med katerimi so razlike, surprise, premajhne.

We promise: Smetnjak bo vselej razvedrilo. Pure unadulterated messy vulgar sublime fun. In to brez slabe vesti. Naše ali vaše.

  1. glej naš post Palicaj in policaj []
  2. Naš prevod gesla Kultura Raymonda Williamsa iz knjige Keywords je, clearly, prebral le Aleksander Rant. Fair enough. []


Tags: Culture War

Evangelij po Mateju

Poleg “sramote” je “mazaška akcija” še en tak vseprisoten idiom, ki ga uporabljata “obe” strani. Njena posebna prednost je menda v tem, da se predstavlja kot nevtralen, objektiven termin. Nazadnje ob lebdečem, levitirajočem Toninu na rožniški cerkvi, ki je iz njega izbezal Tarkovskega in Pasolinija for Christ’s sake. Rečeno v slogu Primoža Krašovca: če je to vandalizem, toliko bolje za vandalizem.

Mazač se seveda nanaša na nekoga, ki bojda “nestrokovno opravlja delo, zlasti zdravljenje” (hello, Kordiš), v tem konkretnem primeru pa še bolj skuša biti slabšalni izraz za nekoga, ki se je šel slikarja, pa bi bilo bolje, da se ne bi. Vse skupaj zveni kot slabo prikrita aluzija na Adolfa. S čimer smo spet pri tistem “vsake oči imajo svojega hitlerja” aka mazača. Kar je še pomembneje, z izrekanjem te fraze si izrekajoči prisojajo vlogo arbitra, ki lahko razsoja, kaj je strokovno/adekvatno in kaj ne, kaj je primerno/spodobno in ne. And they fail miserably at that, of course. Odkrito povedano, malomeščanska posmehljivka na račun Hitlerja soboslikarja ni v nas nikdar vzbujala drugega kot sočutja do slednjega in celo solidarnost z njim.

P. S. It’s a stupid play on words, toda zdi se, da celo v slovenščini, tem s farškim tonom obteženim jezikom, obstaja neka sila, ki se upira tej logiki. “Drhal” sestavljata tako dr (as in doktor) kot Hal (as in HAL 9000). Za to smo ji hvaležni.




Samo bedaki in kopitarji

Beseda “sramota” ga hara na družbenih omrežjih. Politične platforme očitno ne morejo biti drugega kot prižnice, s katerih odmeva, kot bi ji rekel Nietzsche, suženjska morala. Če mislite, da je problem izbora na razpisu za hitre teste lajfstajl kriptoboisov, si oglejte instagram drugouvrščenega, ki velja za legit uvoznika, Marka Podgornika. Nothing odd about it, just business as usual. “Seveda je to zame popolnoma tuj, nesprejemljiv način življenja,” izreče bivši minister za zdravje Tomaž Gantar in izpade tako infantilno, odrezano od lajfa kot tisti kardinali, med katerimi v Morettijevem Habemus Papam izbirajo papeža.

Še bolj nadležna je kombinacija pridiganja in snobizma. Mladina, Majda Širca et co. so si potezo italijanskega veleposlanika Tomaža Kunstlja glede razstave Bigger than Myself/Heroic Voices from ex Yugoslavia razjasnili s tem, da je tip lesarski inženir. “Le čevlje sodi naj kopitar,” je njihova omiljena maksima. In other words, samo bedaki in kopitarji. Well, fuck Prešeren in njegovo platonovsko, protofasci delitev dela. “Hlodarsko,” je z nepopisne višave tvitnila Širca in zraven dodala, da je MAXXI delo “Zahe Kadid”. Klodarsko. Zaha Kandid. Snobi in njihov domet. Prečekirajte film-roman Martin Eden, ki je izrazito del rancièrovske let’s-vindicate-the-kopitar fronte. Kot pravi wiki: “Eventually, when Eden finds that his education has far surpassed that of the bourgeoisie he looked up to, he feels more isolated than ever.”

They’re all crooks, but we’re not doing Vstaja 2012 all over again, are we? Res je, Smetnjakov slogan tistega časa se je glasil: “Nekoga mora biti sram.” V zagovor povejmo, da smo s tem mislili izključno sebe. V slogu: če že nikogar ni, evo, potem je vsaj nas. Prek transferja blama, kao što kažu Srbi, smo ga vzeli nase. Tudi sram mora nekdo imeti rad.

But fuck all that. V Jankovićevem odzivu na rušenje Roga se pojavi tale zanimiva poved: “Ne vlečem paralelo s Kapitolom v Washingtonu, pa vendar je bilo nasilje, ki se je zgodilo na Trubarjevi cesti, izzvano s strani tistih, ki so poskušali nasilno stopiti v Rog.” What does he do here? Uporabi retorično figuro, tako imenovano apofazo ali paralipso. Njen klasičen primer bi bil: “Ne bom se spustil tako nizko, da bi se ukvarjal z govorico, da je moj nasprotnik pijandura.” Ali pa ena v skladu s foklorno disciplino odkrivanja nerabe rodilnika: “Ne bomo omenjali, da je pravilno: ‘Ne vlečem paralele’.” Kot takšna je paralipsa seveda idealna figura politične arene. Znamenit primer je Reaganova replika med predsedniško kampanjo leta 1984, ko je za tekmeca Walterja Mondala dejal: “I will not make age an issue of this campaign. I am not going to exploit, for political purposes, my opponent’s youth and inexperience.” Štiri leta kasneje je bil do Michaela Dudakisa še neizprosnejši: “Look, I’m not going to pick on an invalid.” Reaganovo tradicijo je zgledno nadaljeval Donald Trump. Glede voditeljice na Fox News Megyn Kelly, glavne protagonistke filma Bombshell, je tvitnil: “I refuse to call [her] a bimbo because that would not be politically correct.” Glede severkonorejskega prijatelja pa tole: “Why would Kim Jong-un insult me by calling me ‘old,’ when I would NEVER call him ‘short and fat?’”

Reagan – Trump – Janković. It’s an impressive lineage of gangsterism, pranksterism, tricksterism etc. Tam, kjer snobizem in moralizem vidita ahistorično barbarstvo, primitivizem, vulgarnost, raje vidimo intelektualno zgodovino oz. zgodovino idej. At least JJ tells it like it is to SDS podmladek (and sounds like Samuel P. Huntington or Steve Bannon): “Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje.”




Two takes on Demo(n)s

Minister za kulturo Vasko Simoniti je naposled razkril, kakšna bo nova paradigma slovenskega filma. Utiril jo bo nihče drug kot Janez Janša s scenarijem za Demos, ki bo nekakšen hibrid med Langovim Metropolisom, Blomkampovim Elizijem in italijanskimi giallo splatterji. Točneje, uprizoril bo spopad med prvorazrednimi in drugorazrednimi, pri čemer gre izpostaviti izjemno žanrsko inovativnost filma, saj zombijem podobni demoni enkrat za spremembo ne bodo “the baddies”. Which is, of course, double unfortunate news for Pahor Jr. and his Brigitte Antoinette girlfriend. Well, at least it’s not a snuff film. Vasko, it’s not, right?

But what if Janša’s film script is not really about the supernatural, but about artificial intelligence?

There’s a cult book by Manuel DeLanda from 1991, yes, precisely the year of the Slovenian War of Independence. It’s called War in the Age of Intelligent Machines and investigates the history and future of warfare and technology. It talks about “demons” a lot. Demons are independent software objects that are not controlled by a master program or a central computer, but are rather the means for computer network to self-organize. Yes, they are sort of Hayekian demons (exactly, imagine Hayek that wouldn’t be afraid of computation).

We should, of course, never forget that JJ was pretty much a part of this “machinic phylum”. He starts using Macintosh in 1984. He writes Slovenia’s defense plan on the first portable Mac. There’s also this: “Še vedno svež je spomin na sojenje v zadevi Patria, ko mu je sodnica septembra odvzela iPad iz strahu, da prek njega javnost obvešča o dogajanju v sodni dvorani. Janša je takrat sodnici zaman pojasnjeval, da živimo v 21. stoletju in da ima zato svoj zagovor zapisan na iPadu, ne pa na papirju.”

Obviously, the film would be about lost opportunities. Lost opportunities of intelligence.




Pot v kavarno Hayek

Jože Biščak (urednik Demokracije of “Presežki 5” fame in bloga Kavarna Hayek) in Bernard Brščič sta trenutno najbolj proslula lokalna hayekovca, pri čemer še najbolj potegneta na tistega Hayeka, ki je zagovarjal Pinochetov režim. Kljub temu in ravno zato je Hayek dobrodošlo branje te dni. Tule denimo v eni povedi zgosti celotno SDS fronto:

“Obtožbe zoper socialdemokrate in komuniste, ki so bile najučinkovitejši del te propagande, niso bile toliko usmerjene zoper njihov program kot zoper njihovo domnevno prakso, njihovo skorumpiranost in nepotizem ter celo njihovo domnevno zavezništvo z ‘zlato internacionalo judovskega kapitalizma’.”

Hayek seveda govori o nacionalsocialistih. Da se ravno ti zdaj tako radi sklicujejo nanj, je očitno cena in nepredvidljivost tiste svobode, kakršno je avstrijsko-britanski libertarec vselej zagovarjal. Svobode, znane tudi pod imenom hayekovstvo.

P. S. Zanimivo je, da Brščič še leta 2011 – v intervjuju za Razpotja – vse te teme obdeluje v precej drugačnem registru kot danes. Vmes se je očitno zgodil tisti proces, o katerem govori Nick Land: “Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces.”