Der Unter-gang

»Medij je sporočilo.« Marshall McLuhan, 1964

»Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari.« Theodor Adorno, 1967

Oziroma kot gre daljši pasus iz Vidikov novega desničarskega radikalizma: »Za ta gibanja je, nasprotno, značilna izredna perfekcija sredstev, namreč v prvi vrsti propagandističnih sredstev v najširšem smislu, kombiniranih z zaslepljenostjo, še več, abstruznostjo ciljev, ki se pri tem zasledujejo. In menim tudi, da prav ta konstelacija racionalnih sredstev in iracionalnih ciljev, če povemo kar najbolj kratko in jedrnato, nekako ustreza celotni civilizacijski težnji, ki vendarle meri v takšno perfekcioniranje metod in sredstev, medtem ko vsedružbeni cilj pri tem pravzaprav sploh ni upoštevan. Propaganda je genialna predvsem zato, ker pri teh političnih strankah in gibanjih izravnava razliko, in sicer nedvomno razliko med realnimi interesi in insinuiranimi, hlinjenimi cilji. Propaganda je kot nekoč pri nacistih sama substanca stvari. Ko se sredstva v čedalje večjem obsegu nadomeščajo s cilji, lahko skoraj rečemo, da je propaganda v teh desničarskih radikalnih gibanjih substanca politike. In prav nič naključnega ni, da sta bila tako imenovana firerja nemškega nacionalsocializma, Hitler in Goebbels, v prvi vrsti propagandista in sta njuna produktivnost in fantazija našli pot v propagando.«

Tako gre tudi na Janšo gledati predvsem kot dovršen propagandni stroj FSPN (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo aka FDV-to-be) formacije, ki ni določenih inputov očitno nikoli pozabil in se spotoma še dodatno posodablja. JJ twitter ni nikakršna distrakcija, twitter je sporočilo, twitter je substanca politike. Kot Adorno eksplicitno poudari: »Teh gibanj ne smemo podcenjevati zaradi njihove nizke duhovne ravni in dejstva, da nimajo nikakršnih pravih teorij. Menim, da bi šlo za popoln manko politične perspektive, če bi zaradi tega verjeli, da so neuspešna.« Kljub temu je popolnoma jasno, da – vsaj z vidika skupnega dobrega – vsa ta perfekcija nima posebno blagodejnih učinkov na upravljanje države v kriznih, izrednih razmerah. Bagolovsko rečeno, propaganda tu ni drugega kot agenda propada. Ali še enkrat z Adornom: »Kdor ne vidi pred sabo ničesar in kdor noče spremembe družbene baze, mu pravzaprav ne preostane drugega, kot da z Wagnerjevim Vodanom reče: ’Veš li, kaj hoče Vodan? Konec.’ In ta zaradi lastnih družbenih razmer hoče konec, propad, vendar ne propada lastne skupine, temveč po možnosti propad celote.« Let’s call this gang der Untergang.



Tags: Culture War

КАФАНА x Smetnjak: the Fascionista Collection

Since КАФАНА is frog-friendly and Smetnjak Pepe-compatible it was only a matter of time before these two met, bred, and produced what is known as the Fascionista collection. T-shirts are made from 100% cotton, one size fits all. Order here.

There’s the end quote of Walter Benjamin’s classic essay The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction: “Mankind’s self-alienation has reached such a degree that it can experience its own destruction as an aesthetic pleasure of the first order. This is the situation of politics which Fascism is rendering aesthetic.” It’s one of those quotes that the normie left-wingers love to refer to. We would add to this quote another very controversial one from Ernst Lubitsch’s wartime comedy To Be or Not to Be. A Polish actor posing as a Gestapo guy thus describes the concentration camps: “We do the concentrating and the Poles do the camping.” So, if we combine these two quotes, we could say: right now the government does the fascism and Smetnjak does the aesthetization. You just pull this process apart and make something happen. It’s a match made in heaven… and hell.




Primož Krašovec: Smetnjak vs. Ljubljana

Primož Krašovec je za zbirko Aksioma Postscriptum spisal awesome esej o Smetnjakovi praksi. Linka do slovenske in angleške različice spodaj, kot teaser pa blurb:

“Esej je komentar Smetnjakove produkcije zadnjih desetih let, ki je presežna tako intelektualno in politično kot etično. Intelektualno kot množica referenc, ki so teoretske, a ne akademske, kar pomeni, da so aktualne, to the point in intrigantne in ne del kanona, vzpostavljenega za namen vzgajanja epigonov te ali one ‘šole’. Politično kot vaja v mišljenju, ki ne zavzema fiksnih strani ali stališč, a ne zato, ker bi bi bilo medlo ali oportunistično, temveč zato, ker je preveč intenzivno, da bi se pustilo ujeti v fiskne identitetne pozicije. In, last but not least, etično kot drža tako do sveta kot do sebe, ki ne pristaja na obstoječe, a hkrati do (subjektivnega in objektivnega) obstoječega ni kritična na način afirmacije nasprotnega (saj bi to predpostavljalo fiksno individualno ali kolektivno identiteto, ki kritizira) niti se nad obstoječim ne zgraža ali ga obsoja (nepristajanje onkraj morale). Najpomembnejši metodi delovanja Smetnjaka sta singularen humor in izogibanje opredeljevanju.”

Knjižica v slovenščini (pdf) / booklet in English (pdf)




Jernej Kaluža o Smetnjaku

Foto: Domen Pal / Aksioma

Poobjavljamo izjavo Jerneja Kaluže o Smetnjaku, ki ni bila vključena v končno verzijo teksta Agropop art v Mladini:

“Upor in kritiko oblasti, tudi janšizma, bi lahko razdelili tudi glede na njeno direktnost/indirektnost.

Trenutno prevladujoča oblika kritike janšizma, tudi v Mladini, je direktna: stavi na jasno izpostavljanje napak oblasti in jasno distanco; pogosto je moralno ogorčena, besna, zgražajoča in katastrofična; je izjemno resna, stroga in neizprosna – redko se poslužuje humorja, saj se ji to zdi (glede na resnost situacije) neprimerno. Če že stavi na humor, je ta direkten, nedvoumen in podrejen političnemu cilju delegitimacije nasprotnika (zaradi česar je žal včasih tudi predvidljiv in obešenjaški).

Ne da bi mislil, da je potrebno (ali mogoče) tovrstno kritiko nadomestiti s čim drugim, saj je ta gotovo zmožna širše antijanšistične mobilizacije, se mi zdi smiselno opozoriti tudi na moč kvalitativno drugačne vrste upora (oziroma kritike), ki ostaja zaradi svoje indirektne narave pogosto spregledana, včasih pa se jo celo obsoja kot apolitično in nekoristno.

Mislim, da je potrebno delovanje projekta Smetnjak v zadnjem letu razumeti prav kot zvrst te druge kritike: kot indirektno, lahkotno, subverzivno, neobsojajočo in humorno kritiko janšizma (prav centralnost Janše je namreč distinktivna poteza, po kateri je mogoče Smetnjakov stil v zadnjem letu ločiti od ustvarjanja kolektiva v prejšnjih letih). Kot pravijo tudi sami ustvarjalci kolektiva v tekstu ob razstavi v Aksiomi: Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo – ni treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko /…/, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna.’

Če pogledamo nekoliko širše, je zanimivo, da se je tovrstna indirektna kritika zgodovinsko pogosto pojavljala v primerih soočenja s totalitarnimi in avtokratskimi režimi, ki ne prenašajo kritike. Prav tako se tovrstna kritika dobro sklada tudi s širšo internetno in meme kulturo, posebej tisto iz iliberalnih režimov iz regije. Tudi nekateri najbolj zanimivi madžarski (Hungarofuturizem) in srbski (Nakoksani gej) meme projekti Orbanovega režima ali srbskega patriarhata ne kritizirajo direktno, temveč posredno, včasih s subverzivno afirmacijo, včasih z detournementom, včasih s humornim pretiravanjem.

Četudi bi bilo pretirano trditi, da je tovrstna kritika zmožna povsem nadomestiti ‘resno’ in ‘direktno’ kritiko, je smiselno (tudi zato, ker ta kritika dosega druge segmente (predvsem mlajšega) prebivalstva in je zmožna boljšega koketiranja s širšo pop-kulturo) premisliti njene potenciale tudi v povsem real-političnem smislu.”




Smetnjak – Everything Must Go

Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:

Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!

In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:

“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”

***

We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!