Smetnjak – Everything Must Go

Čez slabe 14 dni bo v galeriji Aksioma otvoritev Smetnjakove razstave memov Everything Must Go. Blurb gre takole:

Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da naprodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!

In še citat iz teksta Primoža Krašovca Smetnjak vs. Ljubljana, ki bo izšel vzporedno z razstavo:

“Na Smetnjakovih političnih intervencijah je nekaj zenovskega, a ne v vsakdanjem pomenu zena kot notranjega miru in duševne izpolnjenosti, temveč v tehniki intervencij. Tako kot zenovski mojstri z enigmatičnimi in paradoksnimi izjavami izzivajo utrjene miselne predstave in obrazce učencev, tudi Smetnjak z memeficiranjem denimo trenutkov homoerotične nežnosti med desničarskimi politiki ali njihove androginosti načne ustaljene delitve med dobrim, tolerantnim, levičarskim na eni ter zlim, nestrpnim, desničarskim na drugi strani, s čimer odpre v teh enostavnih dihotomijah trdovratno zatajevano temo pomena medmoške seksualnosti v genezi zgodovinskih in današnjih fašizmov ter zgodovinsko ambivalentnega odnosa levice do moške homoseksualnosti. Tu nikakor ne gre za refleksijo, ravno nasprotno, momenti mirne, premišljene, tehtne refleksije so ravno momenti, ko podležemo uležanemu in postanemo medijsko sprejemljivi, medtem ko Smetnjakove intervencije delujejo hitro in neposredno, brez distance do zlega drugega, distance, ki povzroča, da ima politična refleksija vedno predvidljive in neproblematične rezultate.”

***

We are told that memes are the language of advertising – so what? Smetnjak has no problem with its jollity. You don’t have to be sad to do politics, declares Foucault, even if the thing you’re fighting is abominable. Except that the repugnant is not what we’re up against (it’s the mediocre!), and we’re not fighting it either (it’s tricks, not conflicts). Smetnjak’s memes don’t judge; they scramble the tired binary oppositions. To scramble is to complexify, to stuff with meanings, to weave a network of connections. Scrambling is the movement of schizophrenia but also of the capitalist market, which ceaselessly breaks up the continuity of any tradition. When it comes to culture, the market is the argument of our conscientious right-wingers, but isn’t it really just a smokescreen for more paranoid folklorisms? The leftist virtuousness, which refuses to compromise with the commercial, doesn’t vibe with us either. It’s a drag. We prefer to entertain, to disrupt, to sell. In this spirit, Smetnjak’s exhibition delivers its memes in every possible commercial format and puts them all on sale. Everything must go, we shout, if only for a moment!



Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.