Ko je Janša srečal Landa

V tekstu Making it with Death: Remarks on Thanatos and Desire-Production iz leta 1993 Nick Land sestavi svojevrsten priročnik o tem, kako se spremeniti v nacista:

“1) Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo. Povsod išči sovražnike in naj bodo takšni, da jim hkrati zavidaš in jih obsojaš. Množi nove subjektivnosti: rasne subjekte, nacionalne subjekte, elite, skrivne druščine, usode.

2) Zažgi Freuda in željo vrni h Kantovemu pojmovanju volje. Kjer je impulz, ga predstavi kot izbiro, odločitev, celotno teatralno dramo hotenja. Vpelji temačno ozračje zadušljive odgovornosti tako, da vse diskurze zaviješ v imperativno obliko.

3) Malikuj načelo velikega posameznika. Poosebi in mitiziraj zgodovinske procese. Bolj kot vse drugo ljubi poslušnost in se navdušuj zgolj nad znaki: imenom vodje, simbolom gibanja in ikonami molarne identitete.

4) Neguj nostalgijo za tistim, kar je najbolj goveje, neprožno in okostenelo: rod rasno čistih kmetov, ki vso večnost okopavajo isto zaplato zemlje.

5) Predvsem pa goji zamero do vsega, kar je vihravo in neodgovorno, vztrajaj na neomajni čuječnosti, seksualnost podvrzi njeni reproduktivni funkciji, togo vsili udomačevanje žensk, bodi nezaupljiv do umetnosti, spremeni mesta v klasicistične fosile ter s tem odstrani nered nenadzorovanih tokov in preganjaj vse manjšine, ki izkazujejo nomadsko težnjo.”

Očitno je, da Janez Janša zadosti vsem petim kriterijem.1 Ne le zadosti, he’s excelling. A preden antijanšisti začnete “odpirati šampanjce”, lol, preberite nadaljevanje:

“To, da skušaš ne biti nacist, te nacizmu približa precej bolj kot katerakoli neodgovorna nepotrpežljiva destratifikacija. Nacizem bi celo lahko označili za čisto politiko prizadevanja; absolutno gospostvo kolektivnega nadjaza, ki je uničujoče nepopustljivo. Nič ne more biti bolj politično pogubno kot moralni argumenti zoper nacizem: ravno nacizem je moralnost, dediščina odgovorne zgodovine Evrope: zgodovine sežiganja čarovnic, inkvizicij, pogromov. Hoteti imeti prav je skupna podlaga moralnosti in genocidne reakcije; ista želja po represiji, organizirani v smislu neodobravajočega očetovega pogleda, ki jo Antiojdip tako silovito analizira. Kdo si lahko zamisli nacizem brez očija? In kdo si lahko zamisli očija, ki ga naznanja energetsko nezavedno?”

Te dni Nick Land – sploh na twitterju kot @Outsideness – sicer ni ravno vaš regular liberalec, au contraire. Sam bi se raje proglasil za klasičnega liberalca, vendar ta možnost več ne obstaja, je pa zato govora o metaliberalizmu/postliberalizmu. Igral je ključno vlogo znotraj neoreakcionarnega gibanja Dark Enlightenment, na podlagi česar ga proglašajo za enega poglavitnih ideologov alt-righta oz. skrajnega desničarja, s čimer nima težav. Na vprašanje, kaj si o zgornjem detektiranju nacizma misli danes, odvrne: “Smug cosmopolitan liberalism dialed up several notches too high.”

Tako Janša kot Land sta izgnanca/ubežnika iz Katedrale/vampirskega gradu. Njuna twitter accounta lahko na trenutke ne ravno sovpadata, a vsekakor konvergirata. Nazadnje okoli morebitnih goljufij na ameriških volitvah. In vendar gre za vesolje razlike. Pravzaprav je še največji misterij, kam sta se na twitterju izgubila nekdanja Janševa lucidnost in humor. #deathofthepoolls je bil sijajen, a je šlo kljub zgornji 2. točki bolj za lapsus kot impulz.

If it’s for the lulz, it at least has to be funny. Right now it’s just grim(s).

  1. Klasicistični fosil Ljubljana je seveda Jankovićev legacy. []


Tags: Culture War

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.