Tag Archives: Zoran Janković


Ko je Janša srečal Landa

V tekstu Making it with Death: Remarks on Thanatos and Desire-Production iz leta 1993 Nick Land sestavi svojevrsten priročnik o tem, kako se spremeniti v nacista:

“1) Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo. Povsod išči sovražnike in naj bodo takšni, da jim hkrati zavidaš in jih obsojaš. Množi nove subjektivnosti: rasne subjekte, nacionalne subjekte, elite, skrivne druščine, usode.

2) Zažgi Freuda in željo vrni h Kantovemu pojmovanju volje. Kjer je impulz, ga predstavi kot izbiro, odločitev, celotno teatralno dramo hotenja. Vpelji temačno ozračje zadušljive odgovornosti tako, da vse diskurze zaviješ v imperativno obliko.

3) Malikuj načelo velikega posameznika. Poosebi in mitiziraj zgodovinske procese. Bolj kot vse drugo ljubi poslušnost in se navdušuj zgolj nad znaki: imenom vodje, simbolom gibanja in ikonami molarne identitete.

4) Neguj nostalgijo za tistim, kar je najbolj goveje, neprožno in okostenelo: rod rasno čistih kmetov, ki vso večnost okopavajo isto zaplato zemlje.

5) Predvsem pa goji zamero do vsega, kar je vihravo in neodgovorno, vztrajaj na neomajni čuječnosti, seksualnost podvrzi njeni reproduktivni funkciji, togo vsili udomačevanje žensk, bodi nezaupljiv do umetnosti, spremeni mesta v klasicistične fosile ter s tem odstrani nered nenadzorovanih tokov in preganjaj vse manjšine, ki izkazujejo nomadsko težnjo.”

Očitno je, da Janez Janša zadosti vsem petim kriterijem.1 Ne le zadosti, he’s excelling. A preden antijanšisti začnete “odpirati šampanjce”, lol, preberite nadaljevanje:

“To, da skušaš ne biti nacist, te nacizmu približa precej bolj kot katerakoli neodgovorna nepotrpežljiva destratifikacija. Nacizem bi celo lahko označili za čisto politiko prizadevanja; absolutno gospostvo kolektivnega nadjaza, ki je uničujoče nepopustljivo. Nič ne more biti bolj politično pogubno kot moralni argumenti zoper nacizem: ravno nacizem je moralnost, dediščina odgovorne zgodovine Evrope: zgodovine sežiganja čarovnic, inkvizicij, pogromov. Hoteti imeti prav je skupna podlaga moralnosti in genocidne reakcije; ista želja po represiji, organizirani v smislu neodobravajočega očetovega pogleda, ki jo Antiojdip tako silovito analizira. Kdo si lahko zamisli nacizem brez očija? In kdo si lahko zamisli očija, ki ga naznanja energetsko nezavedno?”

Te dni Nick Land – sploh na twitterju kot @Outsideness – sicer ni ravno vaš regular liberalec, au contraire. Sam bi se raje proglasil za klasičnega liberalca, vendar ta možnost več ne obstaja, je pa zato govora o metaliberalizmu/postliberalizmu. Igral je ključno vlogo znotraj neoreakcionarnega gibanja Dark Enlightenment, na podlagi česar ga proglašajo za enega poglavitnih ideologov alt-righta oz. skrajnega desničarja, s čimer nima težav. Na vprašanje, kaj si o zgornjem detektiranju nacizma misli danes, odvrne: “Smug cosmopolitan liberalism dialed up several notches too high.”

Tako Janša kot Land sta izgnanca/ubežnika iz Katedrale/vampirskega gradu. Njuna twitter accounta lahko na trenutke ne ravno sovpadata, a vsekakor konvergirata. Nazadnje okoli morebitnih goljufij na ameriških volitvah. In vendar gre za vesolje razlike. Pravzaprav je še največji misterij, kam sta se na twitterju izgubila nekdanja Janševa lucidnost in humor. #deathofthepoolls je bil sijajen, a je šlo kljub zgornji 2. točki bolj za lapsus kot impulz.

If it’s for the lulz, it at least has to be funny. Right now it’s just grim(s).

  1. Klasicistični fosil Ljubljana je seveda Jankovićev legacy. []


Tags: Culture War

Včasih dela, včasih ne. Važno je, da dila.

Med branjem intervjuja z Benedictom Singletonom v Glass Bead smo se spomnili zgornje intervencije.

Zoki oziroma njegov PR tim je že takrat adekvatno odvrnil, da je dilanje za vsako upravljanje mesta (kot podjetja) nujno potrebno oziroma da je preizkusni kamen crafty župana ravno v njegovi zmožnosti dilanja. Na kar je mogoče odvrniti zgolj: touché.

Sledi daljši Singletonov citat, ki Jankovićev argument dodatno izostri (poudarki v boldu so Smetnjakovi), case study pa so, jasno, Stožice.

“Keller’s talk of McKinsey consultants and World Bank orgmen as vectors of contemporary urban forms makes me think of the city as a zone of deals. Discussed in the terms of the economic theories favored by such agents, the deal is framed as a matter of mutual benefit, self-interest, fair exchange; but it appears quite differently when refracted through the kinds of ideas I’ve previously outlined.

I’m reminded of the strikingly original way that the anthropologist Mary Helms, whose work has been an abiding influence on my own, describes a level at which design and trade become equivalent. Rather than assuming the former simply provides the material for the latter, the two practices become comparable when they’re seen as acts of negotiating an ambiguous environment, one traversed by complex and partially concealed forces, in order to procure an object. Put very simply, the intelligence with which the artisan approaches their materials is mirrored in the art of dealing with strangers in the marketplace. In this link we can observe how design grades into the soft power of branding and diplomacy, but we can pursue the connection further with regard to the deal, I think.

The deal is a commitment or pledge to which you will be held by exterior forces, in this case at least one other person. The agreement that finds expression in a deal, whether it is as a signatory on paper or registered in a shared glance (neither is necessarily the more binding), is an explicit alignment of multiple agendas. This fixes a degree of predictability in the articulated relationship—an alliance, however brief, which in turn can be built on by all concerned. But the full range of this pact’s ramifications is not given in advance, and the real terms of a deal might only become visible later, as its ultimate implications begin to surface–perhaps in ways to be celebrated, perhaps not. I’m fond of the way a deal’s basic structure, and the dawning awareness of its delayed implications, are both compacted into the phrase shaking hands.

Cities are the psychological epicenter of this procedure, the place where deals proliferate and stakes become extravagant. They are accordingly rich with typologies of ascent and shipwreck, trouble and oasis. This quality seems inherent to the city. Its enduring richness as a model of the maximally artificial environment, compared to say the submarine or spaceship, is not just a function of its scale and heterogeneity. These latter qualities are themselves a function of the city’s generative paradox: a bounded space, but open to the outside; a stable zone, but predicated on arrivals and departures. Such an environment is configured to continually test expectations. Think of the marketplace, where deals are done with figures from afar, whose motives may be as dubious as their standards are unfamiliar, and are prone to disappear when called upon to uphold their side of the bargain. Indeed, Helms writes of the historical and geographical frequency with which this quality of urban marketplaces has been extrapolated into rumors that they are haunted, comprising a gateway to the unfamiliar Outside–where nothing can be relied upon to be as it seems––situated at the heart of a settlement. Although stated in very different––and far more abstract–terms, I suspect the reconceptualization of the market by the philosopher of finance Elie Ayache runs along compatible lines: the market not primarily as a zone of exchange, but the mechanism that resets our models of the world. ‘The medium of contingency,’ as he calls this proving-ground. The city as the substrate and product of this medium has yet to be explored.

Foto: rtvslo, dnevnik



Tags: Revisionisms

The Hyperstition of Ljubljanković

Hyperstition oziroma izpolnoverje je koncept iz časa warwiškega CCRU, torej konca 90. Gre za sestavljanko iz hyper in superstition, praznoverje, vražo, ki se udejanji. Hiperbola pač vsakič spomni na Adornovo opazko glede psihoanalize: resnična so le njena pretiravanja. Nick Land hyperstition definira takole: “… je tokokrog pozitivnega fidbeka, ki vključuje kulturo kot komponento. Lahko ga definiramo kot eksperimentalno (tehno)znanost samoizpolnjujočih se prerokb. Praznoverja so zgolj napačna prepričanja, izpolnoverja pa že samo s tem, ker so ideje, funkcionirajo kavzalno, da bi povzročila svojo lastno realnost. Kapitalistična ekonomika je za izpolnoverje skrajno dojemljiva, saj v njej zaupanje deluje kot učinkovita oživitev in obratno.” Ali z besedami CCRU: “Hajp dejansko doseže, da se stvari zgodijo, in uporablja vero kot pozitivno silo. Če ni ‘resničen’ ta hip, ne pomeni, da ne bo resničen v neki prihodnji točki. In ko je enkrat resničen, je bil na nek način resničen od nekdaj.” Osnovna CCRU referenca je film Johna Carpenterja In the Mouth of Madness, v katerem začne lovecraftovski roman požirati realnost. Kot izusti njega pisec, ki pa je pravzaprav zgolj kanal, medij, inkubator: “Mislil sem, da si vse skupaj izmišljam sam, toda ves čas so mi govorili, kaj naj pišem.” Oni so The Old Ones, Stari, toda Stari, ki v realnost vdirajo iz prihodnosti. Ali kot zapiše Land: “Arhaični namig oziroma sugestija je klica oziroma katalizator, za nazaj odložen iz prihodnosti vzdolž poti, ki jo zgodovinska zavest dojema kot tehnološki napredek.”

The Stack Benjamina Brattona opisuje naključno megastrukturo, sestavljeno iz šestih plasti: zemlje, oblaka aka clouda, mesta, naslova, vmesnika in uporabnika. Zanimivo in hkrati brezupno je, kako v tem city layerju ni najti praktično ničesar, kar bi potegnilo na Ljubljano. Morda Mestni in Stari trg zadnje čase res delujeta kot letališče, vključno z duty free trgovinicami in restavracijami, a to je bolj ali manj vse. Osnovna inhibicija je že v tem, da je Ljubljana povečini stvar prezerviranja. Namesto mest, ki jih po novem bolj kot arhitekturni biroji gradijo upravljavljavska svetovalna podjetja in IT sistemi, denimo, McKinsey, Morgan Stanley in Halliburton skupaj z IBMom, Ciscom in Siemensom, je Ljubljana kraj, kjer se v nedogled restavrira in reciklira Plečnika.

In vendar Ljubljana je izpolnoverna. Vse skupaj ima seveda opraviti s figuro Zorana Jankovića. Najprej že ta prišlek moment, rojen je bil v Saraorcih pri Smederevu. Adorno esej K branju Balzaca odpre z besedami: “Če pride kmet v mesto, mu vse pravi: zaprto.” Janković v Ljubljano vstopi, ko gre v peti razred osnovne šole, a vseeno si ga zlahka predstavljamo, kako se mu kot kakšnemu Balzacovemu protagonistu že takrat na ustnicah izriše stavek: »To mesto bo moje«. V nadaljevanju se bo temu pridružil še tisti drugi zarotitveni obrazec: »Ljubljana je najlepše mesto na svetu.« V kulturosferi, kjer gre poeziji predobro, imajo zaklinjanja morda še večje self-fulfulling potenciale kot sicer. Instantni meme »najlepšega mesta« je zanetil vse polno antimemov, ki jih je, denimo ali izključno, produciral kolektiv Smetnjak. To so bili časi, ko je bilo še mogoče verjeti, da je farsičnosti, parodičnosti same realnosti mogoče konkurirati, čeprav hkrati drži, da so ti časi ciklični.

Seveda je ta najlepšost že ves čas pomenila določeno benignost, glede katere ne gre pozabiti, da poleg neškodljivosti in nenevarnosti v navezavi na tumor implicira tudi nežnost, prijaznost. Kakorkoli že, s samim jankovićevskim razvojem Ljubljane in razvojem mest nasploh po Barceloni 1992 se je tej formuli režalo čedalje manj ljudi. Turistični bum/blum je bil nezadržen. Poleg vikendaških Italijanov so iz prihodnosti začeli vletavati Neokitajci. Ljubljana je zaživela in zaprosperirala kot muzej, spomeniško varstvo, nadišavljeno truplo kjut Mittel Europe, nostalgični miks restavracije in reformizma, kjer Metternich in Keynes še dihata na škrge. Ljubljana je postala najlepše mesto na svetu, pa naj bo ta svet še tako majhen oziroma, bolje rečeno, petit.

Pri tem se z Jankovićem zgodi nekaj nadvse zanimivega. Curtis Yarvin aka Mencius Moldbug je pred kratkim odstopil s čela Urbita, točneje, startup podjetja Tlon, ki je pokrovitelj te platforme. Umaknil se je kot generalni tehnični direktor, kot član odbora in delničar. Vsekakor ni šlo za izgon v slogu Elona Muska, temveč kot je pojasnil sam: »Od samega začetka sem vedel, da Urbit ne more uspeti, dokler ne preneha biti moj in postane od sveta.« Kako je mogoče, da neoreakcionarni, promonarhični Moldbug abdicira? To abdikacijo gre razumeti na način immersiona, popolne potopitve. Se spomnite Nea, ki od nekega trenutka naprej ni več figura znotraj matrice, temveč matrica sama? Glede Jankovića je mogoče zatrditi nekaj zelo podobnega. Nekje vmes, malodane neopazno, sta z Ljubljano postala nerazločljiva. Janković postane Ljubljana. Ljubljana postane Janković. Najlepše mesto na svetu je Zoran Janković, glede tega ni nobenega dvoma. Dokaz je že v tem: včasih nisi mogel hoditi po Ljubljani, ne da bi naletel na njegovo figuro. Zadnje čase ga je vse težje srečati, logično, ko pa se je transformiral v samo mesto ter s tem postal vseprisoten in neviden hkrati.

A tu je hakelc: ker Ljubljana in Janković sovpadata, eden izmed njiju – v slogu starih zakoncev – postane redundanten. Ni neke posebne dileme, za koga bi Ljubljančani raje videli, da bi izpuhtel. Tiste redke trenutke, ko ga je dandanes še mogoče srečati1, je na pogledih mimoidočih vselej mogoče opaziti nekakšno čudno mešanico zadrege, to je kombinacije potlačene jeze v smislu »kaj pa ta dela še tukaj, a se ni že pobral?« in hkrati določene zbegane hvaležnosti oziroma jasnega zavedanja, da je Ljubljana postala, kar je, izključno zavoljo njega. Najbolj zanimivo je, da je to isto zadrego mogoče zaznati tudi na Jankovićevem obrazu. Nekakšna nezadržna tendenca izginotja. Ironija spomeniške varnosti Ljubljane je v tem, da bi Ljubljančani glede Jankovića najraje videli, da bi se pretvoril v zaslužni in odsluženi kip, a nekaj na njem se še naprej upira in fantomsko lazi gor in dol. Ter verjetno premišljuje: kako za vraga doseči, da bi izginila sama Ljubljana?

  1. In na fotografijah, kot je zgornja, se vselej zdi, da morajo bluskrinovsko vstavljati njega ali njo. []


Tags: Revisionisms

Sadie Plant + Nick Land: Kiberpozitivno

»Toda kiberprostor je zdaj povsod, obrnil se je od znotraj navzven in koloniziral svet, zato govorjenje o kiberprostoru kot nečem, kar je nekje drugje, začenja zveneti nekam smešno.«
William Gibson

Ulice jo brnijo. Pretiravamo, morda jo brni nekam steampunkerska Elektrarna, nabrekli opečnati leviatan, strmeč v nas, medtem ko pišemo uvod v Kiberpozitivno. Koda na ustnicah, ko stopamo po mestni deželici, ki tujost sprejema, prepušča le v turističnem paketu. Ker so vsi – obiskovalci, prebivalci, prebiskovalci – posajeni na ta ringelšpil, se nam kot protirefren mrmrajo turcizmi. Turcizmi kot tisto, kar mrgoleče vdira ali se prikrade in zaleze, kot tisto, za kar je nujno, da ostane zunaj, sicer … če hočete, lahko tudi kurdizmi, sirijizmi, alienizmi, whateverizmi.

Koda: accelerate, accelerate ringelšpil, accelerate Ljubljana. Če zanemarimo določene orientalizme, jo je zaklinjal že Prešeren. Povodnega moža se običajno bere kot žugajočo moralko zoper lepe in prevzetne ter pri tem povsem spregleda metamorfozo. Da ne bi preveč povleklo na kölnska dogajanja, prišleka/tujca iz »bele Turčije« raje definirajmo kot tujek ali povodnost. Povodnost, ki ne ugrabi Urške, temveč jo kontaminira. Galantno-osteoporotični ples na Starem trgu mutira v rejv. Urška bi, ko ciklon odnese šalo, postala in si oddahnila, a odziv na njeno prošnjo nanese še več akceleracije, pri čemer je ves čas priganjana, naj se nikar ne boji. Be Water My Friend. Urški ni storjena sila, temveč odvzet k. Ne gre za penetracijo, temveč pronicanje. Odvezana je, naj bo kateregakoli izmed spolov že, punčkastih ritmov, »dear prudence« antiseptičnosti življenjske oblike, ziheraške zarukanosti, naj ta trepeče v Ljubljani, Neuköllnu ali Brooklynu, fobije, da bi kaj načelo njeno neoporečnost, integriteto, holističnost, z eno besedo, imunoidentiteto. Urška brez k prestopi v kiberpozitivno.

Vsak prevod1 ima potencial potujevanja domačega, predomačega jezika, potencial ksenofeminizacije maternega jezika. Ksenofeminizacije na sledi, blurb, postsituacionističnega kiberfeminizma Sadie Plant ali notoričnega pharmakona Nicka Landa. Udavasta ovijalka, ki hölderlinsko raste »in the nick of time«. Če že Land, je to tista zemlja, tista prhkost, ki se vdira pod nogami. Vsekakor ni kopno, temveč globoki ocean kaosa in teme, ki se začne pod (ali nad) tenko plastjo ledu aka civilizacije, kakor se nekoč lovecraftovsko izrazi Werner Herzog.2

Prvi uvoz Nicka Landa (in Sadie Plant) v slovenščino je vnos alienske inteligence-infekcije v kulturo, telo, živčni sistem itd. Če se vam bo zazdelo, da je s skladnjo – in z vsem drugim – nekaj narobe, da jo je nekaj popadlo, lahko odvrnemo le: so be it. Akcelerirana slowenščina, jezik, ki je ubežal iz pičke materine, jo ucvrl iz almamaternice.

Morda je Ljubljana že sredi akceleracije. Županovanja in gostinsko-turistične obrate poganjajo tokovi kokaina in steroidov (Tino Maze poganja milka, ki jo je uvažal Veso). Vse je subsumirano in vse je na begu. Prvi lokalni narkoheroj je Martin Krpan, ki mu, da stvari ne bi preveč ušle nadzoru, Levstik naloži obglavljenje Brdavsa-turka, kar nanese dovoljenje dvora za legit uvažanje. Mafija že dolgo ni več podzemlje, temveč model, kako se dela biznis oziroma upravlja mestne deželice.

Se obeta Smetnjakov povratek k rejvom, daftpunkerstvu, glupozitivizmu (mar ni bil Srednjak celo intenzivnejša akceleracija?), ki jih je nekje vmes kot da zatajil (če smo že ravno v konfesionalnem registru)? Mogoči so izključno povratki v prihodnost. Sedanjost, celo aktualnost, je kiberpozitivna, le ozonski plašč je zopet nekam debelejši in množenje nuklearnega orožja nadomešča kotenje bioorožja – nuklearnih družin.

Askeza, minima moralia, umik so nam vselej velevali, da smemo imeti bolj malo ali nič od tega. Antoni, ki s sabo prenašajo puščave in so raje voljni rogonosci kakor drogonosci. So prebliski v dnevu in pobliski v noči, ko Adorna – kakor v povračilo – preimenujemo v Theodiorja J’Adorna. Včasih celo Adornisa. Beluha, ki se nastavlja soncu in sinkopam jazza (oz. trapa, tresilla, health gotha itd.).

Kiberpozitivno Sadie Plant in Nicka Landa si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Zahvaljujemo se Primožu Krašovcu za dragocene sugestije. []
  2. Ali po Landovo: “the universe is an iceberg tip jutting out of chaos, drenched in dark matter”. []



Predavanje o memih je kot razlaganje vica. 53-minutno razlaganje vica



Tags: Memefy