Tag Archives: Viktor Orbán


Queer Fascism

Če dana kulturna vojna ni drugega kot vojna med avtoritarno levico in avtoritarno desnico, ne čudi, da imamo občutek, kot da gre za spopad dveh verzij normiejevstva. To je basically tekma v normalnosti. Če je Heraklit namignil, da gre bolj kot vojskujoče strani slaviti samo vojno, tu očitno ni kaj slaviti.

Spričo tolikšne pustosti vsaj nekaj spolne, seksualne (ali katerekoli druge) ambivalence vselej prav pride. V našem memu se čudimo, zakaj nam ni nihče sporočil, da tiste z(e)loglasne intervjuje z Janšo na Nova24TV dela Mama Manka. Podobnost je sicer unheimlich, toda strici so nam povedali, da je enti-teti dejansko ime Aleksander Rant. Rant, indeed. Z lepotno piko na i povrhu. Calling them Saša Rant would make it perfect. Nekoliko potegne celo na Ayn Rand, ampak talent-wise we really wouldn’t like to stretch it too much (and Ayn was a libertarian, anyways).

Let’s cut to the chase. V eni izmed Rant kolumn je zapisano: »Nobene razlike ni v delovanju nacionalsocialističnega SA ali pa petkovih kolesarjev.« Exaggerating a bit, obviously, a drži vsaj to, da so oboji queer-friendly.1 Geslo »Gay Fascism« na wikipediji se začne takole: »Gay fascism is the discredited idea that homosexuals were numerous and prominent as a group in the Nazi Party or the identification of Nazism with homosexuality more generally. It has been promoted by various individuals and groups both before and after World War II, especially by left-wing Germans during the Nazi era /…/.« Mladina et co. tako radi vidijo paralele s tridesetimi, evo je še ene, ampak ta ni ravno flattering zanje. Still, the trolling z leve used to be kind of funny: člane Sturmabteilung, katerih vodja Ernst Röhm je bil openly homo, so na ulicah pozdravljali z »Geil Röhm« (potrebni Röhm) in »Schwul Heil« (pedrski pozdrav). Maksim Gorki je bil v članku za Pravdo leta 1934 bistveno manj eleganten: “Iztrebite homoseksualce in fašizem bo izginil.”2 Sovjetski gulagi so dobesedno delali na tem. Don’t get us wrong tho, naciji niso ravno mislili zaostajat. Hitler je overhajpal homoseksualnost v SA, s čimer je legitimiral obračun z njo (Noč dolgih nožev je bila tako v osnovi Noč daljših kurcev). Morda se Pasolini – pod Malapartejevim vplivom – sklicuje točno na to, ko na začetku Porcile zapiše: »Res je, vemo, da je bila Hitler ženskica, a kot je znano, je bila ženska-morilka.«3

Z vsem tem v mislih so kjut in blago erotične risbe Janše, Mahniča in Orbána, kakršne je denimo mogoče najti na insta accountu kawai jansa, manj nedolžne, kot se delajo, da so. Fuck innocence, naturally, we’re all doing this kind of things now and then (or all the time). Težavo prej vidimo v tem, da pripis »Objavljam dnevne random ilustracije janeza janše dokler ne odstopi« izpade, kot da je namen tega podjetja shaming, malodane že blackmail.4 Kakor da bi se odkrivalo neko closet resnico o akterjih, ki jo ti na vsak način skušajo prikriti. Če je tako, it’s really lame and utterly normie. Isto lahko rečemo za podjebavanje Žana Mahniča zaradi tiste gigantic head of his.5 How many times do your repeat the same senile joke until it’s not funny anymore? Sure, he’s a freak, ampak aren’t you all supposed to be fans of freakery, extraordinary and whatnot? We get it, Mahnič se odločno preveč sklicuje na normalno glede na to, kako off the charts na pogled je sam, in, ja, pri tistem rasističnem6 frenologu Lombrosu je valda ne bi dobro odnesel. A ravno tu je keč: Lombroso was a socialist bro. Come on, za Mahniča raje recite, da je mali Göring or sth ter okoli njegovega lika in dela raje rekonstruirajte Tournierjevega Jelševega kralja, you fuckin bores.

Očitno smo pristranski in duvatorski, a upamo si trditi, da Smetnjakova transformacija Grimsa v Grimes ni hotela razkrivati nobene molarne latentnosti, temveč akcelerirati molekularne nastavke. Branko Grims tweeting antiSoros/antisemitic gospel postane transsexual neoreactionary lesbian celebrating war all the way down. Naj se Voltaire in njegov humanitarian normie Kandid norčujeta iz tega, če se moreta.

Honeys, protecting the heretofore dominant cultural values doesn’t make you progressive or transgressive that much, you know that, right? You will never beat capital in this anyways, but if you wanna fuck with Janša, remember, he’s a hipster doofus. Vselej bo the Apple guy, ki je načrt slovenske obrambe spisal na prvem prenosnem macu v državi. Okej, morda res ni tako »cheerful, friendly, conciliatory«, kot je katoliškost maca doživljal Umberto Eco, a se njegov jezuitski hejt – in hejt je afekt, la grande passione – vitalnejši od česarkoli zmore sproducirat protestantski etos protestnikov. You can fight the Macintosh motherfucker only with PC Music. And, surely, that is just the beginning.

(Addendum: this summer was freakish. Embrace it, god damn!)

  1. Da ob neki drugi priložnosti za protestnike Rant zapiše, da »nosijo majico Le Coq«, pri čemer casually izpusti the Sportif bit, makes it even cuter. []
  2. Med moskovskimi geji kroži teorija, da je neki homoseksualec zapeljal posvojenega sina Gorkega, kar naj bi sprožilo to gorko revenge tale. []
  3. We’ll talk about misoginy some other time, okay? []
  4. or whatever the proper word is right now []
  5. Shit, res je gigantic, are you fucking photokidding me!? Stop it right now! []
  6. you say racist and I say racialist []


Tags: Culture War

The many lives of maček Muri

Da je imel Viktor Orbán liberalno preteklost, je dovolj razvpito. Da je Janez Janša pisal za Mladino ter bil član, celo nesojeni (defeated by Školč) predsednik ZSMS, predhodnice LDS, morda nekoliko manj. Njegove literarne ambicije (romani, besedila covid-19 himn) skoraj boleče izkazujejo nerealizirano ali vsaj nepriznano kulturništvo, s čimer tudi sam kulturni boj postane precej bolj interna zadeva, kot je voljna priznati ustaljena naracija. Rek “scratch a liberal, a fascist bleeds” doživi svojevrsten empatični preobrat. He got scratched so much, the blood turned black, becoming oil. Darthside gor ali dol, JJ bo vselej ZSMS-jevski jedi.

Kdo ve, koliko življenj premoreta Orbán in Janša, a v smislu transmutacije – kronološko gledano – ponavljata oziroma obnavljata trajektorijo mačka Murija, flâneurja iz istoimenske slikanice Kajetana Koviča ter še bolj albuma Maček Muri & muca Maca Jerka Novaka in Nece Falk iz leta 1984. The liberal part is pretty obvious. Kozmopolitski urbanit vsak dan zaide v isto kavarno, da bi si privoščil zajtrk in pregledal časopise, in sicer do stopnje postpolitičnosti, “vse prebere brez razlike, tudi vejice in pike”. Sledi poduk za otroke, a še bolj brezhibno dobrodušna omika, “potlej plača in čez cesto gre na sprehod v Mačje mesto”. Walter Benjamin bi dodal: “Cesta postane za pohajkovalca stanovanje, med hišnimi pročelji je tako doma kot meščan med svojimi štirimi stenami.” Murijeva rutina ustvarja vtis kantovske iz Poslednjih dni Immanuela Kanta, po njem je mogoče naravnati uro. Ne manjka niti virtuoznosti opazovanja blaga, “da mu čas hitreje mine, gleda lepe trgovine.” Benjamin bi še raje rekel vživljanja v blago, pri čemer takoj posvari: “To vživljanje je moralo malomeščanstvo okušati s slastjo in tesnobo, izvirajočih iz slutnje lastne prihodnosti, prihodnosti svojega razreda.” Če je Balzac po Benjaminu kombiniral prijeme indijanarice in detektivke, je treba reči, da je uvodna skladba kljub srednjeevropskemu kavarniškemu liričnemu vajbu a piece of Americana, železniška proga, ki se razliva prek prerije. Vznikajoča slovenska neotnija odkriva svojo manifestno usodo in konec zgodovine na način triumfa liberalizma se začne zapletati, še preden se dobro začne. V smislu učenja Amerike, tj. njene kode, je Poletje v školjki (1985) sicer že povsem izdelan, ekspliciten, destiliran primerek ter hkrati brezšiven spoj indijanarice (spopadi med Pirančani in Portorožani) in detektivke (lov na tatove školjk), pri čemer fura plešoče flâneurstvo, ki je tik pred tem, da se zažene v parkour.1 Maček Muri je bolj anahronističen, Gangster Čombe denimo prej sodi v čas, po katerem še patruljirajo žandarji, in čas, v zvezi s katerim Fredric Jameson v navezavi na Kubrickov The Shining zapiše, da je v njem brezdelni razred še lahko živel agresivno in bahavo ter brez slabe vesti užival v privilegijih in svoji razredno-zavedni podobi. Zdi se, da bi Maček Muri to nerazločljivost liberalnih pravic-privilegijev znova vpeljal, pri čemer tudi slaba vest oz. moralni maček nima nujno zadnje besede: v skladbi Maček falot anticipira tranzicijske zmagovalce, “sezidal je hišo, kaj hišo, cel grad, in v njem se šopiril košat in bogat” ter pri tem ne obtiči v moralki skupnega. Verza “naš maček pa bil in ostal je gospod, ker bil je en velik prebrisan falot” z enim samim revizionističnim zamahom izbrišeta sleherno sled tovariša. Od vselej so bili le gospodi in tako bo tudi ostalo. Muri, kakršnega na naslovnici albuma uprizori Kostja Gatnik, vsekakor je natanko ta pohajkovalski gospod falot in nima posebne zveze z brezspolno nedolžnostjo Murija Jelke Reichman.

Benjamin flâneurja ves čas imenuje človek množice, saj je od nje omamljen. Hugo, ki gre v tem še dlje od Baudelaira, se v njej izgublja kakor “v bučanju morja”, čemur pravi “globine so množine”. Kot ključno zapiše Benjamin: “V množici vstopi v stik tisto, kar je pod človekom, s tistim, kar deluje nad njim.” Ter doda: “Cesta, izbruh požara, prometna nesreča zberejo ljudi, ki niso razredno opredeljeni.” Mar Orbána in Janšo liberalno misleči ne dojemajo kot izbruh požara ali prometno nesrečo? Ravno kot takšna privlačita množice. Benjamin nadaljuje: “Kažejo se kot konkretne skupine; z družbenega vidika pa ostajajo vendarle abstraktne, v svojih izoliranih zasebnih interesih. Njihov model so kupci, ki se /…/ zbirajo na trgu okoli ‘skupne reči’.” Natanko tja nas leta 1991 postavi nadaljevanje Mačka Murija in muce Mace – album z naslovom Mačji sejem. Na tem sejmu, ki so si ga prišli ogledat tudi mački iz Sibirije, Oklahome, Škotske in Etiopije, sicer braudelovsko vrvi, toda ton mu diktira rodoljubna razčustvovanost. V skladbi Mačja himna slišimo “tu živi od pamtiveka plemeniti mačji rod” ter “naša čast in naša slava, nepozabni, mili kraj, staroslavna očetnjava – bodi mačja vekomaj.” Primešana so še običajna strong-but-gentle hvalisanja, “in čeprav so korenjaki, žalega si ne store”, kar že nekaj songov kasneje demantira množični pretep. We’ll stop here, paralele z Najlepša si so dovolj očitne.

Seveda se lahko tolažite s tem, da Mačji sejem prvemu albumu – tako po dovršenosti kot popularnosti – ne pride niti blizu. A bistveno pomembnejše od tega je pojmovanje časa. Da ne bi v vsem skupaj videli zgolj ponavljanja (in komaj kaj je hujšega od ponavljanja weimarske analogije), se gre morda zateči k časovni spirali, kakor jo opiše Anna Greenspan v knjigi Shanghai Future: “Spirala ni ujeta ne v ciklični čas okostenele tradicije ne zavezana silovitemu uničenju napredujoče linearnosti. Spirale so hkrati napredujoče in ciklične.” Next stop: maček Muri goes to China.

  1. Ples v dežju, ta novovalovski derivat, še naprej obseden s cankarjanstvom, lahko za najboljši film velja le v kulturosferi, ki se noče otresti dialektičnega materializma, tj. fetišizira protislovja. []


Tags: Revisionisms