Tag Archives: SDS


Ko je Janša srečal Landa

V tekstu Making it with Death: Remarks on Thanatos and Desire-Production iz leta 1993 Nick Land sestavi svojevrsten priročnik o tem, kako se spremeniti v nacista:

“1) Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razumljivost in zlobo. Povsod išči sovražnike in naj bodo takšni, da jim hkrati zavidaš in jih obsojaš. Množi nove subjektivnosti: rasne subjekte, nacionalne subjekte, elite, skrivne druščine, usode.

2) Zažgi Freuda in željo vrni h Kantovemu pojmovanju volje. Kjer je impulz, ga predstavi kot izbiro, odločitev, celotno teatralno dramo hotenja. Vpelji temačno ozračje zadušljive odgovornosti tako, da vse diskurze zaviješ v imperativno obliko.

3) Malikuj načelo velikega posameznika. Poosebi in mitiziraj zgodovinske procese. Bolj kot vse drugo ljubi poslušnost in se navdušuj zgolj nad znaki: imenom vodje, simbolom gibanja in ikonami molarne identitete.

4) Neguj nostalgijo za tistim, kar je najbolj goveje, neprožno in okostenelo: rod rasno čistih kmetov, ki vso večnost okopavajo isto zaplato zemlje.

5) Predvsem pa goji zamero do vsega, kar je vihravo in neodgovorno, vztrajaj na neomajni čuječnosti, seksualnost podvrzi njeni reproduktivni funkciji, togo vsili udomačevanje žensk, bodi nezaupljiv do umetnosti, spremeni mesta v klasicistične fosile ter s tem odstrani nered nenadzorovanih tokov in preganjaj vse manjšine, ki izkazujejo nomadsko težnjo.”

Očitno je, da Janez Janša zadosti vsem petim kriterijem.1 Ne le zadosti, he’s excelling. A preden antijanšisti začnete “odpirati šampanjce”, lol, preberite nadaljevanje:

“To, da skušaš ne biti nacist, te nacizmu približa precej bolj kot katerakoli neodgovorna nepotrpežljiva destratifikacija. Nacizem bi celo lahko označili za čisto politiko prizadevanja; absolutno gospostvo kolektivnega nadjaza, ki je uničujoče nepopustljivo. Nič ne more biti bolj politično pogubno kot moralni argumenti zoper nacizem: ravno nacizem je moralnost, dediščina odgovorne zgodovine Evrope: zgodovine sežiganja čarovnic, inkvizicij, pogromov. Hoteti imeti prav je skupna podlaga moralnosti in genocidne reakcije; ista želja po represiji, organizirani v smislu neodobravajočega očetovega pogleda, ki jo Antiojdip tako silovito analizira. Kdo si lahko zamisli nacizem brez očija? In kdo si lahko zamisli očija, ki ga naznanja energetsko nezavedno?”

Te dni Nick Land – sploh na twitterju kot @Outsideness – sicer ni ravno vaš regular liberalec, au contraire. Sam bi se raje proglasil za klasičnega liberalca, vendar ta možnost več ne obstaja, je pa zato govora o metaliberalizmu/postliberalizmu. Igral je ključno vlogo znotraj neoreakcionarnega gibanja Dark Enlightenment, na podlagi česar ga proglašajo za enega poglavitnih ideologov alt-righta oz. skrajnega desničarja, s čimer nima težav. Na vprašanje, kaj si o zgornjem detektiranju nacizma misli danes, odvrne: “Smug cosmopolitan liberalism dialed up several notches too high.”

Tako Janša kot Land sta izgnanca/ubežnika iz Katedrale/vampirskega gradu. Njuna twitter accounta lahko na trenutke ne ravno sovpadata, a vsekakor konvergirata. Nazadnje okoli morebitnih goljufij na ameriških volitvah. In vendar gre za vesolje razlike. Pravzaprav je še največji misterij, kam sta se na twitterju izgubila nekdanja Janševa lucidnost in humor. #deathofthepoolls je bil sijajen, a je šlo kljub zgornji 2. točki bolj za lapsus kot impulz.

If it’s for the lulz, it at least has to be funny. Right now it’s just grim(s).

  1. Klasicistični fosil Ljubljana je seveda Jankovićev legacy. []


Tags: Culture War

Imunopolitika

Na včerajšnji seji Sveta za nacionalno varnost so prikladno združili obravnavo epidemioloških razmer in nezakonitih migracij, kar nesramežljivo izpričuje perspektivo, po kateri narodu, ki je telo, grozi okužba od zunaj. “Imunopolitika v stanju panike,” bi dejala Plant in Land v Smetnjakovem prevodu Kiberpozitivno.

George Mosse v Nacionalizmu in seksualnosti zapiše (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “Racism branded the outsider, making him inevitably a member of the inferior race, wherever this was possible, readily recognized as a carrier of infection threatening the health of society and the nation. Above all racism was a scavenger ideology, harnessing to its banner the fears and hopes of bourgeois Europe.”

Da je omenjeno sejo napovedal ravno Aleš Hojs, lik, ki nevede, spontano citira Göringove in Goebbelsove prilike o maslu in topovih, nas je sprva privedlo do takšnega fb zapisa:

Nazis are returning. Nature is healing. “They” are the virus.

Po nekaj minutah smo – excuse the reality show dramatic tone – post izbrisali. Naci analogije so vselej lazy in cheesy, naj se v danem trenutku zdijo še tako na mestu.

Obviously, the situation is still fucked up. In morda gre bolj za asimptoto – excuse the retarded math level – kot vzporednice. Med branjem nekega pasusa Foucaultovega Rojstva biopolitike smo se spomnili marčevske kampanje “Hvala, ker ste” iz časa prvega vala epidemije, ki je v skladu z generičnostjo zahvale in slogana razkazovala generične (shutter stock patriotism) podobe zdravstvenega osebja, gasilcev, policistov itd., vseh tistih, ki so v času prvega vala skrbeli za prislovično zdravje in varnost državljanov. Plosk plosk so si, ker so ostali doma, prislužili tudi slednji. Kot je bilo opaženo, je kampanja delovala nenavadno, saj ni šlo za zahvalo vlade, temveč stranke SDS. Podoben občutek, kot je znano, vas daje tudi, če spremljate vladne kanale na družabnih omrežjih.

Tu pride na vrsto omenjeni pasus iz Rojstva biopolitike (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “The totalitarian state is not the eighteenth century administrative state, the nineteenth century Polizeistaat pushed to the limit, it is not the administrative state, the bureaucratized nineteenth century state pushed to its limits. The totalitarian state is something else. We should not look for its principle in the ‘statifying’ or ‘statified’ governmentality born in the seventeenth and eighteenth centuries; we should look for it in a non-state governmentality, precisely in what could be called a governmentality of the party. The party, this quite extraordinary, very curious, and very new organization, this very new governmentality of the party which appeared in Europe at the end of the nineteenth century is probably /…/ at the historical origin of something like totalitarian regimes, of something like Nazism, fascism, or Stalinism.”

And lest we forget: this party is quite obsessed with origins.



Tags: Culture War

Sprememba spremembe

“Politics is not the mere changing of conditions, as though it were possible to isolate them and abstract from them so as to obtain a purchase on them, but it is change within change, or the differentiation of change, which means that the meaning of history is established only in the present.”
“/…/ misliti spreminjanje zgodovinskih institucij (ali bolje: ‘spremembo spremembe’, torej alternativo neposredno opazljivim spremembam) na podlagi razmerja sil, ki so jim imanentne, in sicer ne retrospektivno, temveč predvsem prospektivno ali, če hočete, konjenkturno.”
Étienne Balibar

Parlamentarnih volitev leta 1996 se stranka SDS udeleži s sloganom Čas je za spremembe. Nedolgo zatem Branko Đurić – Đuro in Branko Šturbej zaigrata v predstavi, katere naslov se bere kot parafraza.

Mine 15 let. Čas za spermembo doživi več kot 500 ponovitev. Đurić je eden izmed 26 znanih likov, ki Jankovića pozovejo, naj kandidira na parlamentarnih volitvah leta 2011.

Branko Šturbej sedi v prvi vrsti predvolilne konvencije Pozitivne Slovenije, na kateri ima tudi govor.

Zadnja leta je Šturbejeva zamenjava v predstavi Jernej Kuntner.

Ravno Kuntner aka Mercatori je tisti, ki prebere govor na proslavi ob letošnjem dnevu državnosti.

Uvajamo še dve figuri. Pero Lovšin ob odprtju Kina Šiška leta 2009 označi Zorana Jankovića: “Končno župan, ki šteka rokenrol.”

Milan Zver se junija letos udeleži Lovšinovega koncerta in na twitterju izpostavi njegove državotvorne zasluge.

18. oktobra ima Lovšin v Španskih borcih koncert pod naslovom Za spremembo.

Na volitvah za predsednika države kandidat SDS nastopi z enakim (nad)sloganom.

Los Chicros – Changes (David Bowie Cover)



Tags: Revisionisms