Tag Archives: Raymond Williams


What We Fight About When We Fight About Culture

Glede na to, da tam zunaj (in seveda znotraj) pihlja in divja kulturna vojna, menda ne more škoditi, če skušamo nakazati, kaj vse kultura pravzaprav sploh je. Raymond Williams zna biti pri tem v precejšnjo pomoč, zato smo prevedli geslo Kultura iz njegove Keywords: A Vocabulary of Culture and Society. So it goes:

Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleščini. Delno je tako zaradi njenega kompliciranega zgodovinskega razvoja v več evropskih jezikih, predvsem pa je tako zato, ker se jo zdaj uporablja pri pomembnih konceptih v več različnih intelektualnih disciplinah ter v več različnih in nezdružljivih miselnih sistemih.

Izhaja neposredno iz latinske besede cultura, koren je latinska colere. Colere je imela niz pomenov: naseljevati, kultivirati, ščititi, častiti [honour with worship]. Nekateri izmed teh pomenov so se prej ali slej ločili drug od drugega, čeravno so se v izpeljanih samostalnikih še vedno občasno prekrivali. Tako se je »naseljevati« razvil prek colonus, latinske besede za kolonijo. »Častiti« se je razvil prek cultus, latinske besede za kult. Cultura je prevzela glavni pomen kultiviranja ali skrbi, vključno s Cicerovo cultura animi, čeravno z drugotnimi srednjeveškimi pomeni spoštovanja in čaščenja (prim. kultura kot »čaščenje« v angleščini pri Caxtonu (1483)). Francoski obliki kulture sta bili couture (starofrancoščina), ki je odtlej razvila svoj lasten specializiran pomen, in kasneje culture, ki je v začetku 15. stoletja prešla v angleščino. Takratni prvotni pomen je bil kmetovanje, skrb za naravno rast.

Kultura je bila pri vseh zgodnjih rabah samostalnik, ki označuje proces: skrb za nekaj, v osnovi pridelek ali živali. Drugotni coulter (lemež) je opravil drugačno lingvistično pot: od latinske culter (lemež, culter v staroangleščini) prek različnih angleških zapisov culter, colter, coulter do culture (Webster, The Duchess of Malfi [Vojvodinja Malfijska],1, III, ii: »vroče goreče kulture«), ki pa se ne pojavi pred začetkom 17. stoletja. To je priskrbelo nadaljnjo osnovo za pomembno naslednjo, metaforično fazo pomena. Od začetka 16. stoletja se je skrb za naravno rast razširila na proces človeškega razvoja, in to je bil poleg izvornega pomena kmetovanja poglavitni smisel do konca 18. in začetka 19. stoletja. Zatorej More: »za kulturo in v prid njihovih umov«; Bacon: »kultura in gojenje umov« (1605); Hobbes: »kultura njihovih umov« (1651); Johnson: »zanemarila je kulturo svojega dojemanja« (1759). Na različnih točkah tega razvoja je prišlo do dveh ključnih sprememb: prvič, stopnja privajenosti na metaforo, zaradi katere je pomen človeške skrbi postal neposreden; drugič, razširjenje specifičnega procesa na splošen proces, ki ga je beseda lahko abstraktno nosila. Seveda je neodvisni samostalnik kultura svojo zapleteno sodobno zgodovino začel ravno na podlagi slednje razvojne oblike, toda proces spreminjanja je tako zapleten in latentni pomeni občasno tako blizu drug drugemu, da kakršnegakoli določenega datuma ni mogoče podati. Kultura kot neodvisen samostalnik, abstrakten proces ali proizvod takšnega procesa, je do konca 18. stoletja nepomemben in pred sredino 19. stoletja ni v splošni rabi. Vendar zgodnje stopnje tega razvoja niso bile nenadne. V Miltonovi drugi (popravljeni) izdaji The Readie and Easie Way to Establish a Free Commonwealth (1660) najdemo zanimivo rabo: »širimo veliko več vednosti in civiliziranosti, da, vere po vseh delih dežele, ako da naravno toploto oblasti in kulture na vse njene skrajne dele, ki so otopeli in zanemarjeni, posredujemo bolj porazdeljeno«. Zdi se, da je metaforičen pomen (»naravna toplota«) tu še vedno prisoten in je civiliziranost (prim. geslo CIVILIZACIJA) še zapisana tam, kjer bi v 19. stoletju običajno pričakovali kulturo. Hkrati lahko »oblast in kulturo« beremo tudi v povsem sodobnem smislu. Sodeč po tonu celotne razprave, Milton piše o splošnem družbenem procesu, in to je nedvoumna razvojna stopnja. V Angliji 18. stoletja je ta splošen proces pridobil nedvoumne razredne asociacije, čeravno sta bila v ta namen pogosteje v rabi kultiviranje in kultiviran. A pismo iz leta 1730 (pismo škofa iz Killale ga. Clayton, glej Plumb, England in the Eighteenth Century) premore ta jasen pomen: »ljudem plemenitega ali kultiviranega rodu ni bilo v navadi, da bi otroke vzgajali k Cerkvi.« Akenside (The Pleasures of the Imagination, 1744) je zapisal: »ne moreta dati ne škrlatna država ne kultura«, Wordsworth: »kjer je bila gracioznost kulture popolnoma neznanka« (1805), Jane Austen pa (Emma, 1816): »sleherna prednost discipline in kulture«.2

Potemtakem je očitno, da se je kultura v angleščini razvijala v smer nekaterih sodobnih pomenov že pred odločilnimi učinki novega družbenega in intelektualnega gibanja. A da bi prek tega gibanja sledili razvoju konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, si moramo ogledati tudi, kako se je razvijala v drugih jezikih, še zlasti v nemščini.

V francoščini je kulturo do 18. stoletja vselej spremljala slovnična oblika, ki je kazala na to, da je snov sredi procesa kultiviranja, kar smo opazili tudi že pri angleški rabi. Njena občasna raba kot neodvisnega samostalnika izvira iz sredine 18. stoletja, kar je nekoliko kasneje kot podobne občasne rabe v angleščini. Neodvisni samostalnik civilizacija se je prav tako pojavil sredi 18. stoletja; njegov odnos s kulturo je bil od takrat naprej nadvse zapleten (prim. geslo CIVILIZACIJA in razpravo spodaj). Na tej točki je prišlo do pomembnega razvoja v nemščini: beseda je bila sposojena iz francoščine, najprej (konec 18. st.) zapisana kot Cultur, od začetka 19. stoletja naprej pa kot Kultur. Njena poglavitna raba je bila še vedno kot sopomenka civilizacije: prvič, v abstraktnem pomenu družbenega procesa postajanja »civiliziran« ali »kultiviran«; drugič, v pomenu, ki so ga glede civilizacije v poljudnih oblikah univerzalnih zgodovin v 18. stoletju že vzpostavili zgodovinarji razsvetljenstva kot opis sekularnega procesa človeškega razvoja. Pri Herderju nato pride do odločilne spremembe rabe. V nedokončanih Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit (1784–1791) je o Cultur zapisal: »nič ni bolj nedoločljivo od te besede in nič bolj zavajajoče, kot da jo uporabljamo za vse kulture in obdobja.« Napadel je predpostavko »univerzalnih zgodovin«, po kateri sta »civilizacija« ali »kultura« – zgodovinski samorazvoj človeštva – nekaj, čemur bi zdaj rekli enolinijski proces, vodeč do vrhunca in prevlade evropske kulture 18. stoletja. Dejansko je napadel tisto, čemur je pravil evropsko podjarmljenje in prevlada nad štirimi konci zemeljske oble, ter zapisal:

Ljudje z vseh koncev sveta, ki ste skozi stoletja izgubljali življenja, niste živeli zgolj zato, da bi s svojim pepelom pognojili zemljo in bi ob koncu časa vaše potomstvo osrečila evropska kultura. Sama ideja, da je evropska kultura večvredna, je groba žalitev veličastja Narave.

Zato je nujno, je odločilno inovativno zatrdil, govoriti o »kulturah« v množini: specifičnih in spremenljivih kulturah različnih narodov in obdobij, a tudi specifičnih in spremenljivih kulturah družbenih in ekonomskih skupin znotraj naroda. Ta pomen je kot alternativo ortodoksni in prevladujoči »civilizaciji« obširno razvijalo romantično gibanje. Najprej so ga uporabljali, da bi poudarili nacionalne in tradicionalne kulture, vključno z novim konceptom ljudske kulture (prim. geslo LJUDSKO). Kasneje so z njim napadali tisto, kar so dojemali kot MEHANSKI (qc) značaj tedaj vznikajoče nove civilizacije: tako zaradi njenega abstraktnega racionalizma kot »nečloveškosti« tedanjega industrijskega razvoja. Uporabljali so ga za razlikovanje med »človeškim« in »materialnim« razvojem. Politično je, kar je bilo v tem obdobju pogosto, nihalo med radikalizmom in reakcijo ter v zmedi velikanskih družbenih sprememb zelo pogosto združevalo elemente obeh. (Prav tako gre pripomniti, čeravno to stvari resnično zaplete, da so isto vrsto razlikovanja, še zlasti med »materialnim« in »duhovnim« razvojem, uporabljali tudi von Humboldt in drugi, in to vsaj do 1900, pri čemer je bila raba izrazov ravno obratna, kultura je bila materialna, civilizacija pa duhovna. Na splošno je sicer prevladovalo nasprotno razlikovanje.)

Po drugi strani so Kultur od 40. let 19. stoletja naprej v Nemčiji uporabljali v precej enakem smislu, v kakršnem so univerzalne zgodovine v 18. stoletju uporabljale civilizacijo. Odločilna inovacija je Allgemeine Kulturgeschichte der Menschheit – »Obča kulturna zgodovina človeštva« (1843–52) G. F. Klemma, ki je preučevala človeški razvoj od divjaštva prek udomačitve do svobode. Čeravno je ameriški antropolog Morgan pri preučevanju primerljivih faz uporabljal izraz »starodavna družba«, ki je dosegla vrhunec v civilizaciji, se je Klemmov pomen ohranil in mu je v angleščini Tylorjeva Primitive Culture (1870) sledila neposredno. Vzdolž te linije referenc gre slediti tudi prevladujočemu pomenu v sodobnem družboslovju.

V skladu s tem lahko razumemo sodobni razvoj besede in njene sodobne rabe. Zlahka prepoznamo pomen, ki je odvisen od dobesedne kontinuitete fizičnega procesa kakor v primeru »rdeče pese kot kulture«, ali pa pomen v specializirani fizični rabi v bakteriologiji od 80. let 19. stoletja naprej kakor v primeru »mikrobne kulture«. Vendar moramo onkraj fizične reference prepoznati tri splošne dejavne kategorije rabe. O virih dveh izmed teh smo že razpravljali: i) neodvisni in abstraktni samostalnik iz 18. stoletja, ki opisuje splošni proces intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja; ii) neodvisni samostalnik, naj bo njegova raba specifična ali splošna, ki nakazuje določen način življenja, naj gre za ljudstvo, obdobje, skupino ali človeštvo na splošno, kakor pri Herderju in Klemmu. Toda prepoznati moramo tudi iii) neodvisni in abstraktni samostalnik, ki opisuje dela in prakse intelektualne ter še zlasti umetniške dejavnosti. To se zdaj pogosto zdi najbolj razširjena raba: kultura je glasba, literatura, slikanje in kiparstvo, gledališče in film. Ministrstvo za kulturo se sklicuje na te specifične dejavnosti, včasih jim doda filozofijo, akademsko raziskovanje, zgodovino. Ta raba (iii) dejansko nastopi sorazmerno pozno. Težko jo je datirati ravno zato, ker je izvorno uporabna oblika pomena (i): ideja splošnega procesa intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja je bila uporabljena in uspešno prenesena na dela in prakse, ki ga predstavljajo in vzdržujejo. Vendar se je razvila tudi iz zgodnjega pomena procesa: prim. »napredna kultura likovnih umetnosti«, Millar, Historical View of the English Government, IV, 314 (1812). V angleščini sta si (i) in (iii) še vedno blizu; občasno sta iz notranjih razlogov nerazločljiva kot denimo v Arnold, Culture and Anarchy (1967); medtem je pomen (ii) po Klemmovem vzoru odločilno vpeljal Tylor v Primitive Culture (1870). V angleščini se je odločilni razvoj pomena (iii) zgodil konec 19. in v začetku 20. stoletja.

Vpričo te zapletene in še vedno dejavne zgodovine besede se lahko odzovemo tako, da izberemo en »pravi« ali »primeren« ali »znanstven« pomen ter zavrnemo druga pomena kot ohlapna ali nejasna. Takšen odziv izpričuje celo odlična študija Kroeberja in Kluckhohna, Culture: a Critical Review of Concepts and Definitions, kjer raba iz severnoameriške antropologije dejansko postane norma. Jasno je, da je treba znotraj discipline konceptualno rabo razjasniti. Toda na splošno so razpon in prikrivanja pomenov pomembni. Skupek pomenov nakazuje zapleteno razpravo o odnosih med splošnim človeškim razvojem in specifičnim načinom življenja, kakor tudi odnos med njima ter deli in praksami umetnosti in inteligence. Še posebej zanimivo je, da se v arheologiji in kulturni antropologiji kultura – naj bo ta splošna ali določena – nanaša predvsem na materialno produkcijo, medtem ko se v zgodovini in kulturnih študijah nanaša pretežno na označevalne ali simbolične sisteme. To pogostokrat zamegli, še pogosteje pa prikrije osrednje vprašanje odnosov med »materialno« in »simbolično« produkcijo, ki sta bili v skladu z nekaterimi nedavnimi razpravami – prim. moja lastna Kultura – vselej bolj povezani kot pa nasprotni druga drugi. Znotraj te zapletene razprave obstajajo stališča, ki so si v temeljnem nasprotju ali se dejansko prekrivajo; razumljivo obstaja tudi še mnogo nerazrešenih vprašanj in nejasnih odgovorov. Toda teh razprav in vprašanj ni mogoče razrešiti tako, da zmanjšamo zapletenost dejanske rabe. Ta poanta ni pomembna le za angleščino, temveč tudi za rabe različnih oblik te besede v drugih jezikih, kjer obstaja precejšnje variiranje. Antropološka raba je pogosta v germanskih, skandinavskih in slovanskih jezikovnih skupinah, vendar je v italijanščini in francoščini izrazito podrejena pomenom umetnosti in izobraževanja ali splošnega procesa človeškega razvoja. Tako med jeziki kot znotraj njih razpon in zapletenost pomena in nanašanja nakazujeta tako različnost intelektualnega položaja kakor določeno zamegljevanje ali prekrivanje. Te variacije, katerekoli vrste že so, nujno vključujejo alternativne poglede na dejavnosti, odnose in procese, ki jih ta zapletena beseda nakazuje. To se pravi, zapletenost se naposled ne nahaja v sami besedi, temveč v problemih, ki jih njene različne rabe pomembno nakazujejo.

Nujno si je ogledati tudi nekatere povezane in izpeljane besede. Kultivacija in kultiviran sta v 17. stoletju prestali enako metaforično razširitev od fizičnega k družbenemu in izobraževalnemu pomenu ter sta bili v 18. st. še posebej pomembni besedi. Coleridge, ki je v začetku 19. stoletja povlekel klasično ločnico med kulturo in civilizacijo, je leta 1830 zapisal: »stalna ločnica, in občasno nasprotje, med kultivacijo in civilizacijo.« Samostalnik s tem pomenom je dejansko izginil, toda pridevnik je še vedno kar pogost, zlasti v povezavi z manirami in okusom. Zdi se, da pomemben pridevnik kulturen izvira iz 70. let 19. st.; do 90. let je bil že splošno razširjen. Beseda je v svojem sodobnem pomenu na voljo šele, ko je postala splošno znan neodvisni samostalnik v umetniškem in intelektualnem ali antropološkem pomenu. Zdi se, da sovražnost do besede kultura v angleščini izhaja iz kontroverze okoli Arnoldovih pogledov. Na moči je pridobila konec 19. in v začetku 20. stoletja, v povezavi s primerljivo sovražnostjo do besed estet in ESTETSKO (qv). Njena povezava z razredno ločnico je proizvedla mimetično besedo culchah. Obstajalo je tudi polje sovražnosti, povezano s protinemškim sentimentom v času 1. svetovne vojne in po njej, in sicer v odnosu do propagande okrog Kultur. Osrednje polje sovražnosti se je obdržalo in en element tega poudarja culture-vulture, nedavna ameriška fraza za obsedenca s kulturo3. Pomenljivo je, da je bila praktično vsa sovražnost (z izjemo začasne protinemške asociacije) povezana z rabami, ki so vključevale zatrjevanje večje vednosti (prim. geslo INTELEKTUALNO), refiniranost (culchah) in ločnice med »visoko« umetnostjo (kulturo) ter popularno umetnostjo in zabavo. Potemtakem beleži resnično družbeno zgodovino ter nadvse težavno in nejasno fazo družbenega in kulturnega razvoja. Zanimivo je, da je vztrajno povečujoča se družbena in antropološka raba kulture in kulturnega ter takšnih oblik, kot je sub-kultura (kultura razločljivo manjše skupine), z izjemo določenih območij (zlasti popularne zabave), sovražnost ter z njo povezano nelagodje in zadrego ali obšla ali pa dejansko preprečila. Nedavna raba kulturalizma, s katero je v družbeni analizi nakazano metodološko nasprotje strukturalizmu, ohranja mnoge izmed zgodnejših težav in se vselej ne izogne sovražnosti.

  1. Srečko Fišer je leta 1987 to maščevalno tragedijo prevedel za izvedbo Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, vendar citata v Covid razmerah nismo preverjali. []
  2. Slovenskega prevoda še nismo preverili, ker je KOŽ trenutno zaprt. []
  3. V dobesednem pomenu kulturn(išk)i mrhovinar []



Traktor je kultura

Najsilovitejše tri besede, kar smo jih videli na kakšnem plakatu in a long time. Povsem ne glede na to, kakšni so nameni avtorjev. Če so ga sproducirali rumeni jopiči, toliko bolje.

Da, traktor je kultura. A je, jasno, tudi tehnologija. Še več, je dobesedno geotehnologija, tehnologija terafomiranja, (pre)oblikovanja zemlje, s čimer se krog (spirala) sklene in se povrne naprej k izvornemu pomenu kultiviranja.

Ko kulturniki jamrajo, izsiljujejo s kulturo, imajo v mislih drugačno kultiviranje. Kultura je – glede na njihovo izjavljanje in še bolj njihovo početje – ena sama. Eni jo premorejo, drugi pač ne. S tega vidika ne gre za drugega kot filistrski diskurz, ki svari in brani pred barbari (aka proletarci) ter potrjuje Janševo shemo prvorazrednih in drugorazrednih, ptičev in žab. Svoboda je glagol, bi rekel Boris A. Novak. Kultura pač ne.

Ironija in tragikomedija je seveda v tem, da »druga« stran stavi na oni drugi pojem: civilizacijo.1

V vsakem primeru je reči, da je traktor kultura, obetavnejše izhodišče kot reči, da sta kultura Boris A. Novak in Vinko Möderndorfer (ki, revež, že 30 let neznosno trpi).

Didaktičen primer: impresionizem so zagnali Monet, Manet, Renoir et company, right? A kaj če perspektivo razširimo onkraj bolj ali manj genialnih monad in v duhu sijajne knjige Tylerja Cowena In Praise of Commercial Culture rečemo, da je imela v vznikom impresionizma vsaj toliko opraviti tudi pločevinasta tuba barve2, ki je slikarjem omogočila, da so se spravili iz itak predragega studia in slikali zunaj (pred tem so barve naokoli prenašali v prašičjih mehurjih). Podjetni so se podvizali in začeli prodajati komplete opreme za outdoors malanje: čopiče, barve, platna, senčnik. Francoska in nemška barvna metalurgija je izumila nove pigmente, ki so bazirali na sintetičnih anorganskih materialih, kot so krom, kadmij, cink, kobalt, baker in arzen, in ti so “pričarali”, »priklicali« žive, poprej nedostopne in nezamisljive modre, rdeče, rumene in škrlatne odtenke. Samoizražanje? Vsekakor, če ste ga pripravljeni priznati metalurgiji, kemičnim elementom in entrepreneurjem. Vse te decentralizacijske težnje so slikarjem pomagale tudi pri izmikanju vsem drugim prisilam akademskega salonarstva.

Rumeni jopiči meet Ljubezen je tovarna
(Nika Perunović + Gregor Zemljič / rež. Kukla)

»Traktor je kultura« hkrati spomni na opazko Andreja Platonova iz njegovega eseja Tovarna literature: »Literati še dandanes ročno izdelujejo avtomobile, pozabljajoč, kaj sta Ford in Citroën … če bi primerjali količino uma in vednosti, ki kroži na zborovanju industrialcev in zborovanju literatov, primerjava ne bi bila v prid slednjih.« Oziroma kot Platonova v Molekularno rdeče opiše McKenzie Wark: »Tu preidemo k Andreju Platonovu, morda največjem piscu proletkulta, a tudi nekomu, ki se je v najhujših letih ruske državljanske vojne odpovedal pisanju, da bi postal inženir.« Kot njegovo početje – sicer nekam ironično – opisuje Šklovski: “Platonov izravnava rečne struge, izsušuje močvirja, siplje apno, da bi nevtraliziral kislost tal. Jezi so iz zemlje in ilovice, zgrajeni pozimi, ko so tla zamrznjena.” Vse to je tako daleč od tegob profesionalnega, misionarskega PENovanja aka anovakovskega šampanjero penjenja.

Proletkult je poskušal na novo organizirati vednost, bil je eksperiment nove, nekulturniške prakse kulture, iz česar sledi tudi, da ni vihal nosu nad interesi »delavcev, obrtnikov, serviserjev, mehanikov, inženirjev, programerjev, trgovcev, prevoznikov«, na katere se – vsaj deklarativno – sklicujejo rumeni jopiči (sami jim brez zadržka pridružujemo tudi delavke, obrtnice itd.). Z druge strani Molekularno rdeče seveda pokaže tudi, da boljševizem ni (bil) monolit (šahovska partija med Bogdanovom in Leninom itd.), kaj šele da bi bil protokol prgišča judovskih modrecev.

Bodi dovolj za tokrat. Naslednji nujni korak: prevod gesla »kultura« iz Keywords Raymonda Williamsa, ki se začne z besedami: »Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleškem jeziku.«

  1. Levice morda ni konec, a se je razcepila vsaj na dva diametralno nasprotna, sovražna pola (glej: On ‘Strasserism’ and the Decay of the Left). []
  2. Kot je režiser Jean Renoir citiral očeta Augusta: “Brez barv v tubah ne bi bilo ne Cézanna, ne Moneta, ne Sisleyja, ne Pissarra, nič od tistega, čemur so novinarji kasneje rekli impresionizem.” []



Če rata, rata, če ne rata, pa Vrata nepovrata

Odnos z etablirano lokalno kulturo je odnos vzajemnega ignoriranja. Mi ne obstajamo zanjo in ona ne obstaja za nas. Osnovni nesporazum je že v definiciji kulture: če je po naše to definicija Raymonda Williamsa, po kateri gre za način življenja oz. načine življenja, naj gre za vsakdanje ali nevsakdanje življenje, je za etablirano kulturo v skladu z zanjo značilnim fetišizmom kultura nujno ločena sfera, področje, kraljestvo. V bistvu rezervat, v katerem med drugim ne manjka alkoholikov, a so ti daleč od anonimnosti, recimo, da gre za nekakšne podrtije pod spomeniškim varstvom. Porok kulture in kultiviranosti so ravno kot divji, neukročeni možje, da, povečini gre za može, ki so kot takšni poslednji branik pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Seveda se s tovrstneži ukvarjamo le takrat, ko smo preleni za karkoli drugega oziroma nam na misel ne pade nič pametnejšega. Drugače rečeno, tako kulturo obravnavamo tedaj, ko nam je do posmehovanja. V tem smislu je Boris A. Novak še zlasti dobrodošel, sploh njegov več kot 20 let nastajajoči ne le ep, temveč že kar epos Vrata nepovrata aka Če rata, rata, če ne rata, pa vrata nepovrata, 43.000 verzov na 2.300 straneh – toliko o tem, da se poezije ne da kvantificirati -, ta samoportret kot celotni kozmos, ustvarjen po njegovi lastni podobi. Les je ep, poskrbimo, da tak tudi ostane. To jamči že samo ime: ne Boris Novak, temveč Boris A. Novak. A kot aristokratski predikat, njegov von, in inicialke njegovih imen pravijo ban. Ne Novak, temveč Anovak, to gre brati skupaj, tako kot recimo preberemo amoralnost ali agnosticizem. Anovak kot onkraj novega in starega, on je preprosto zlati standard, večno merilo reči.

Okej, nekdo bi rekel, badioujevski pesnik-diplomat ali pač pesnik-akademik, ampak s tem je povedano premalo. Pesnik-filozof-akademik je Badiou, Anovak pa je lahko le nekakšna v jantarju ohranjena oblika, ki začuda, kdo ve kako, še naprej spušča glasove in zvoke. Morda gre za uspeli primer oživljanja izumrlih vrst, o čemer je že spet toliko govora. V vsakem primeru gre za primer krasne ambivalence pridevnika “presežen”. In ko o sebi in svojih ustvarjalnih metodah v skladu z žlahtno zaprašenimi metaforami govori kot draguljarstvu in težki industriji, se spomnimo deleuzoguattarijevskih metalurgov, tj. kovačev, proizvajalcev orožja in nakita, kot alternative dvornim znanstvenikom aka akademikom znanosti in umetnosti ter zabavamo nad razlikovanjem med afektiranostjo in afektom, med na peršono fiksirano razčustvovanostjo in depersonaliziranim občutjem.

Malce pofantaziramo tudi o tem, da bi se Anovaka apdejtalo in iz silnih metaforiziranj prestavilo v kakšno metamorfozico, recimo, v Kongo kopat mineral koltan, iz katerega so naši, a ne tudi njegovi, čipi in elektronska vezja, kjer bi se lahko priučil lova na skoraj iztrebljene Grauerjeve gorile, ker ni v odročnih predelih kopanja na voljo pač nobene druge hrane. Tako bi bila vrata nepovrata naposled resnično odprta oziroma razprta, če hočemo biti adekvatno poetični.

Mogoče je tudi dobrohotnejše branje. Ko smo rekli, da se Borisa Anovaka ne da apdejtati, smo nekaj zamolčali: na youtubeu si je mogoče ogledati posnetke, na katerem on in njegovi prijatelji maratonsko, epsko prebirajo epos. To so tudi do peturne bakanalije in gre zgolj za fragmente. Že ob bežnem preskakovanju materiala, nekakšne sadomazo seanse na način kulturništva, krindžanje doseže tolikšno intenziteto, da se začne vsiljevati misel, da tega ne gre jemati matter-of-factly, da tu mora biti na delu nekakšna brezbožna komedija. Poskusimo nekaj takšnega in recimo: več kot 20-letno pisanje eposa Vrata nepovrata je bila le priprava terena za ta dogodek, to branje v živo. In ne le ta epos, tudi celotna akademska kariera, celotna družbena in družabna angažiranost, organiziranje humanitarne pomoči in ščitenje lipicancev ter poliglotsko glodanje sonetnih vencev.

Kaj je ta dogodek? Nič hudega oziroma zgolj epos slutečim udeležencem in youtube gledalcem se bralni maraton kaže kot vzneseni ali patetični ritual, tu razlika pač ni bistvena. A Anovakov gejm je nekje drugje. Kar je pripravljal najmanj dve desetletji, a zagotovo še precej dlje, je reinscenacija Andyja Kaufmana – v neki čisto specifični izvedbi.

Ne pozabimo, da je Anovak ob koncu 80-ih študiral in predaval v Združenih državah, med drugim v Tennesseeju, kjer si do takrat zagotovo še vedno niso opomogli od Kaufmanovih žaljivk na račun svoje hickness v okviru priprav na wrestling dvoboj z Jerryjem Lawlerjem, ko jih je med drugim poučeval o tem, kaj sta milo in vece papir ter kakšna je njuna raba. Zdaj pa si predstavljajmo Andyja, ejkeja – in tudi Anovak je nekakšen ejkej in njegovemu očetu je bilo, mind you, ime Ante -, skratka predstavljajmo si Anteja Kaufmana, kako tesnemu prijatelju-sodelavcu Bobu Zmudi razlaga, kako je sit svojega pahlivovstva, sit tega, da mora študentom na kampusih izvajati Latko Gavrasa in impersonejtati klavrnega impersonatorja ali pač Elvisa. Nakar mu sredi stavka kapne: »Vem, kaj bom naredil! Bral jim bom Velikega Gatsbyja! V integralni izvedbi!« Zmuda se najprej zmede, potem pa zakrohota. Sijajna ideja, vsekakor. Vic sam po sebi. A koliko sijajnejši je v sami izvedbi, ko se vleče in vleče ter se temu branju prek neskončnega, vratonepovratnega trajanja pridružijo še najmanj mučnina, obup, nesmisel, absurd, predvsem pa skrajni dolgčas, brezno časa. Smeha že zdavnaj ni več na spregled, prav nikomur in ničemur ni več do smeha, a vse se še vedno dogaja znotraj okvira humorja.

In točno to že ves čas, odkar ga pomnite, počne Anovak. Zdel se vam je smešna pesniško-akademska figura, ki je po Bergsonu smešna zaradi svoje togosti, vztrajanja v istem gibanju, čeprav je prišlo do spremembe okoliščin, da, smeh je darvinist, le da Anovak pravzaprav sploh ni komična figura, temveč zakamuflirani komik, tako kot nekdaj metropolit Franc Rode. Vse to počne zgolj for the lulz oziroma še bolj tistega, kar lulz presega. Humor, osvobojen smeha. Morda bo kdo rekel, da gre še vedno za antropofiksirani, humanistični humor, morda res, a kdaj je kaj takega 7. februarja stalo na odru Cankarjevega doma? To leto je precendenčno, leto, ko je Anovakovo nagrado za življenjsko delo prejel France Prešeren.

Prvo in drugo možnost je mogoče integrirati. Congo meets king of comedy. Worlds colliding kje drugje kot v srcu teme, Grosuplju1. Kje bi lahko naleteli na variacijo polkovnika Kurtza, če ne ravno v Kongu, hotelu, restavraciji in kazinu? Kdo je ta Kurtz? Kdo vendar? Džej Džej, ki ni skrenil, Džej Džej, ki enkrat vmes ni zapadel v politikantski business as usual, Džej Džej, ki je upravičil Žižkova pričakovanja glede politike kot suspenza etičnega, Džej Džej, ki ni postal mlahavi Kurtz. Džej Džej, ki operira globoko v kongovsko-vietkongovski džungli sintetičnih palm s svojo “mrežo zvodnikov, črnotržnikov, čistilcev čevljev, beguncev, barskih deklet, žeparjev itd.”2 Med njimi je tudi Anovak, napravljen v Tonyja Cliftona. Entertainer ali še raje exit-tainer. V optimalni lasvegaški kondiciji ravnokar prebira zaključnih 5.000 verzov Bivališč duš, tretjega dela eposa Vrata nepovrata.

Keywords: Boris A. Novak, Prešernove nagrade, Andy Kaufman, Bob Zmuda, Alain Badiou, Raymond Williams, Franc Rode, Andrej Tomažin, Janez Janša, polkovnik Kurtz, Slavoj Žižek, Tony Clifton, Vrata nepovrata, Veliki Gatsby, AltGrosuplje, Kongo, Tennessee
  1. Ki ni ravno AltGrosuplje iz romana Črvi Andreja Tomažina, a je še vseeno dovolj intrigantno. []
  2. Don DeLillo, Running Dog []


Tags: Revisionisms