Tag Archives: Pier Paolo Pasolini


Queer Fascism

Če dana kulturna vojna ni drugega kot vojna med avtoritarno levico in avtoritarno desnico, ne čudi, da imamo občutek, kot da gre za spopad dveh verzij normiejevstva. To je basically tekma v normalnosti. Če je Heraklit namignil, da gre bolj kot vojskujoče strani slaviti samo vojno, tu očitno ni kaj slaviti.

Spričo tolikšne pustosti vsaj nekaj spolne, seksualne (ali katerekoli druge) ambivalence vselej prav pride. V našem memu se čudimo, zakaj nam ni nihče sporočil, da tiste z(e)loglasne intervjuje z Janšo na Nova24TV dela Mama Manka. Podobnost je sicer unheimlich, toda strici so nam povedali, da je enti-teti dejansko ime Aleksander Rant. Rant, indeed. Z lepotno piko na i povrhu. Calling them Saša Rant would make it perfect. Nekoliko potegne celo na Ayn Rand, ampak talent-wise we really wouldn’t like to stretch it too much (and Ayn was a libertarian, anyways).

Let’s cut to the chase. V eni izmed Rant kolumn je zapisano: »Nobene razlike ni v delovanju nacionalsocialističnega SA ali pa petkovih kolesarjev.« Exaggerating a bit, obviously, a drži vsaj to, da so oboji queer-friendly.1 Geslo »Gay Fascism« na wikipediji se začne takole: »Gay fascism is the discredited idea that homosexuals were numerous and prominent as a group in the Nazi Party or the identification of Nazism with homosexuality more generally. It has been promoted by various individuals and groups both before and after World War II, especially by left-wing Germans during the Nazi era /…/.« Mladina et co. tako radi vidijo paralele s tridesetimi, evo je še ene, ampak ta ni ravno flattering zanje. Still, the trolling z leve used to be kind of funny: člane Sturmabteilung, katerih vodja Ernst Röhm je bil openly homo, so na ulicah pozdravljali z »Geil Röhm« (potrebni Röhm) in »Schwul Heil« (pedrski pozdrav). Maksim Gorki je bil v članku za Pravdo leta 1934 bistveno manj eleganten: “Iztrebite homoseksualce in fašizem bo izginil.”2 Sovjetski gulagi so dobesedno delali na tem. Don’t get us wrong tho, naciji niso ravno mislili zaostajat. Hitler je overhajpal homoseksualnost v SA, s čimer je legitimiral obračun z njo (Noč dolgih nožev je bila tako v osnovi Noč daljših kurcev). Morda se Pasolini – pod Malapartejevim vplivom – sklicuje točno na to, ko na začetku Porcile zapiše: »Res je, vemo, da je bila Hitler ženskica, a kot je znano, je bila ženska-morilka.«3

Z vsem tem v mislih so kjut in blago erotične risbe Janše, Mahniča in Orbána, kakršne je denimo mogoče najti na insta accountu kawai jansa, manj nedolžne, kot se delajo, da so. Fuck innocence, naturally, we’re all doing this kind of things now and then (or all the time). Težavo prej vidimo v tem, da pripis »Objavljam dnevne random ilustracije janeza janše dokler ne odstopi« izpade, kot da je namen tega podjetja shaming, malodane že blackmail.4 Kakor da bi se odkrivalo neko closet resnico o akterjih, ki jo ti na vsak način skušajo prikriti. Če je tako, it’s really lame and utterly normie. Isto lahko rečemo za podjebavanje Žana Mahniča zaradi tiste gigantic head of his.5 How many times do your repeat the same senile joke until it’s not funny anymore? Sure, he’s a freak, ampak aren’t you all supposed to be fans of freakery, extraordinary and whatnot? We get it, Mahnič se odločno preveč sklicuje na normalno glede na to, kako off the charts na pogled je sam, in, ja, pri tistem rasističnem6 frenologu Lombrosu je valda ne bi dobro odnesel. A ravno tu je keč: Lombroso was a socialist bro. Come on, za Mahniča raje recite, da je mali Göring or sth ter okoli njegovega lika in dela raje rekonstruirajte Tournierjevega Jelševega kralja, you fuckin bores.

Očitno smo pristranski in duvatorski, a upamo si trditi, da Smetnjakova transformacija Grimsa v Grimes ni hotela razkrivati nobene molarne latentnosti, temveč akcelerirati molekularne nastavke. Branko Grims tweeting antiSoros/antisemitic gospel postane transsexual neoreactionary lesbian celebrating war all the way down. Naj se Voltaire in njegov humanitarian normie Kandid norčujeta iz tega, če se moreta.

Honeys, protecting the heretofore dominant cultural values doesn’t make you progressive or transgressive that much, you know that, right? You will never beat capital in this anyways, but if you wanna fuck with Janša, remember, he’s a hipster doofus. Vselej bo the Apple guy, ki je načrt slovenske obrambe spisal na prvem prenosnem macu v državi. Okej, morda res ni tako »cheerful, friendly, conciliatory«, kot je katoliškost maca doživljal Umberto Eco, a se njegov jezuitski hejt – in hejt je afekt, la grande passione – vitalnejši od česarkoli zmore sproducirat protestantski etos protestnikov. You can fight the Macintosh motherfucker only with PC Music. And, surely, that is just the beginning.

(Addendum: this summer was freakish. Embrace it, god damn!)

  1. Da ob neki drugi priložnosti za protestnike Rant zapiše, da »nosijo majico Le Coq«, pri čemer casually izpusti the Sportif bit, makes it even cuter. []
  2. Med moskovskimi geji kroži teorija, da je neki homoseksualec zapeljal posvojenega sina Gorkega, kar naj bi sprožilo to gorko revenge tale. []
  3. We’ll talk about misoginy some other time, okay? []
  4. or whatever the proper word is right now []
  5. Shit, res je gigantic, are you fucking photokidding me!? Stop it right now! []
  6. you say racist and I say racialist []


Tags: Culture War

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. []


Tags: Revisionisms

Evergrin, part deux

Prva stvar, ki nas na njem presune, je nasmeh. Presune v prvi vrsti zato, ker takoj občutimo, da je ta nasmeh postal stereotipen. Javna osebnost je, zato se je, kot vse kaže, primoran smejati: toda njegov nasmeh ni pomirjujoč, sijoč, še več, žareč nasmeh “povprečneža”, ki je dober družinski oče, simpatičen delavec, zgleden državljan in si kot takšen nima česa očitati; in kajpada to tudi ni nasmeh, ki na široko razkazuje vse zobe in navsezadnje razglaša, da življenja ne gre jemati tako resno, saj je že sámo po sebi lépo in vredno, da ga živiš, in sicer natanko na takšen način. Ne. Ne gre za nasmeh te vrste, ki je tako pogost med javnimi osebnostmi. Nasmeh je zarotniški, skorajda namigujoč: očitno gre za nasmeh, ki priznava krivdo. Vtis je, kakor da hoče tistim, ki ga opazujejo, z njim povedati, da se dobro zaveda, kako ga imajo za pokvarjenega in ambicioznega moža, zmožnega česarkoli in brez vsakršne šibke točke, in to kljub njegovemu videzu nekdanjega revnega semeniščnika in farškega lizuna: istočasno pa hoče opazovalcem, ki ga imajo za takšnega, povedati, da naj kar mislijo tako in da bo, če bi s tem v zvezi slučajno ostali še kakšni neporavnani računi, vsa zadeva objektivno preložena sine die (namreč do dne, ko ne bi bil več mogočnež). A ne le to: vsakršno poravnavanje računov z nemočnim in idealističnim “navadnim državljanom”, ki bi si dovolil izraziti svojo sodbo glede gnusne resnice o njem (ki jo je sam sicer priznaval), je vselej preprečevalo nekaj urgentnejšega, javno urgentnejšega. In prav to “skrivnost nečesa urgentnejšega” je v prvi vrsti skrival nasmeh. Nazadnje je ta nasmeh izražal še eno sporočilo, ki je bilo temeljno, neobhodno in skorajda sveto: s svojim zvitim nasmehom je neprekinjeno, na vsakem koraku in vsem dajal vedeti, da je lisjak. Torej da naj ga za božjo voljo pustijo pri miru, ker “pač ve določene stvari”, “ima določene urgentne opravke državnega pomena” (o katerih se bo prej ali slej razvedelo), “je tako spreten in recimo tudi izmuzljiv”, da se vedno znajde na najboljši način in v interesu vseh. In ker je bil ta nasmeh zarotniški, je bil kajpada tudi beraški: beračil je za sočutje do svoje razodete krivde.1

In January 1988 the Colombian drug Mafia2 issued a communique aimed at correcting public opinion about its supposed existence. Now the first requirement of any Mafia, wherever it may be, is naturally to prove that it does not exist, or that it has been the victim of unscientific calumnies; and that is the first thing it has in common with capitalism. But in these particular circumstances, this Mafia was so irritated at being the only one placed under the spotlight that it went so far as to give details of the other groupings who were trying to cover themselves by illegitimately using it as a scapegoat. It declared: “We ourselves don’t belong to the Mafia of politicians and bureaucrats, bankers, financiers or millionaires, nor to the Mafia of fraudulent contracts, monopolies or oil, nor to the media Mafia.”3

It is always a mistake to try to explain something by opposing Mafia and state: they are never rivals. Theory easily verifies what all the rumours in practical life have all too easily shown. The Mafia is not an outsider in this world; it is perfectly at home. Indeed, in the integrated spectacle it stands as the model of all advanced commercial enterprises.4

Japanther – Um Like Yer Smile Is Totally Ruling Me Right Now

  1. Minimalno prilagojeni odlomek iz romana P. P. Pasolinija Nafta, ki ga je prekinila avtorjeva smrt leta 1975 (prevod: Gašper Malej; Moderni klasiki: 58, Cankarjeva založba). Opisan je nasmeh Alda Troye aka Eugenia Cefisa, predsednika italijanskega državnega naftnega podjetja Eni. []
  2. Mafija je vmes postala precej smešna beseda, tako rekoč anahronizem, op. S. []
  3. Guy Debord, Comments on the Society of the Spectacle (1988), XXIII []
  4. Comments on the Society of the Spectacle, XXIV []


Tags: Revisionisms