Tag Archives: Miha Kordiš


Francisco Varela: Razmišljanja o čilski državljanski vojni (odlomki)

Ena najbolj osupljivih stvari glede države je čilska ljubezen do poezije. Iz določenega razloga vsakdo v Čilu piše – ali vsaj obožuje – poezijo in pesniki so najboljši narodni junaki. Še nikoli nisem bil v državi, kjer deset ali dvanajst najpomembnejših pesnikov prodajajo skupaj s porno revijami in Jako Racmanom. No, to je delno tisto, kar ta država je.

Leta 1970 je prišlo do dobro znane izvolitve Allendeja, prvega marksističnega politika, ki je bil izvoljen na svobodnih volitvah. Zavedati se moramo, da volitev leta 1970 ne moremo jemati ločeno, izven konteksta, temveč moramo nanje gledati v okviru 40 ali 45 let dolgega, počasnega delavskega gibanja s široko osnovo. Ob nastopu leta 1970 je imel Čile, gledano v odstotkih, največjo organizirano delovno silo na svetu. Dobesedno polovica delavcev je bila del dejavnih političnih gibanj in so bili leta vključeni v delavsko gibanje, tako da je stopnja politične kultiviranosti za Južno Ameriko nekaj nenavadnega. Allende se ni zgodil ponesreči, ni bil neka čudna stvar, temveč izid dolgega procesa in dolge tradicije.

Najbrž je zelo težko predočiti občutek, ki so ga volitve vzbudile pri vseh nas, občutek, da je vse mogoče. Spomnim se, da so se 4. septembra, tisto noč po volitvah, vsi zlili na ulice in začeli skakati kot otroci. Približno dve uri ste lahko videli 500.000 ljudi, ki skačejo gor in dol kot otroci. Čutili smo gromozansko priložnost, gromozansko upanje. Treh Allendejevih let ne bom politično analiziral, ker tega ne bi zmogel. Čisto zares nisem politolog. Drugi bi najbrž o tem vedeli več kot jaz. A rad bi vam orisal nekatere izmed dogodkov v teh treh letih, splošno smer, v katero so stvari krenile, in katere sile – notranje in zunanje – so vplivale na to. Od tega občutenja priložnosti in odkrivanja je bilo tisto, kar se je začelo dogajati, polarizacija: z drugimi besedami, polarizacija v smislu, da si bodisi podpiral gibanje, bil zanj ali proti (pri čemer ni šlo toliko za samo vlado). To je še ena napačna predstava, na katero vselej naletim. Vlada ni bila tako pomembna kot stranke, ki so stale za njo. Koalicija strank je bila indic tega, kakšna vrsta politične mentalitete je v tistem času prevladovala. Allende ni bil caudillo1. Ni bil lider kot tak. Bil je na čelu velikanske sile, politične stranke. In to je bilo tisto, kar je bilo res odločilno. Polarizacija se je tako vrtela okoli tega, ali si bil za ali proti Narodni enotnosti, kar je leta 1973 zneslo okrog 43 odstotkov volilnih glasov. Država je bila povsem dobesedno razklana na dvoje.

Ne morem dovolj močno poudariti, da gre tu dobesedno za razklanost na dvoje. Zjutraj si šel lahko do trafike in en časopis je trdil, da “dežuje”, drugi pa, da “ne dežuje”. “A je pesjan”; “A je vladar vesolja”. Bilo je dobesedno tako. In veste, tri leta pred tem sta bila to povsem razumna časopisa, ki sta se strinjala glede tega, da je miza miza in modra modra. Vendar leta 1973 to ni bilo več mogoče. Strinjati se nista mogla več glede ničesar, naj je šlo za to, koliko je ura ali kakšna je barva neba. Šlo je za popolno razklanost točno po sredini. In to občutje polarizacije je ustvarilo občutje “prav imamo”, “oni pa ne”. Polarizacija je pripeljala do nenehnega pretiravanja glede občutka ločnice in teritorialnosti: “To je naše, poberite se od tod.”

Zame je to bil čas, ko so stvari postale zelo, zelo begajoče. Na začetku sem celotno stvar zelo podpiral. Bil sem precej prizadeven, kot mnogi drugi ljudje počel tisto, kar sem čutil, da je mogoče. To sicer ni bilo nič imenitnega. Nikdar nisem bil visoki funkcionar vlade; opravljal sem le neke vrste delo na terenu. Vendar je v drugem letu je začelo prihajati do polarizacije in začeli so me dajati resni pomisleki, podvomil sem, ali ima vse to smisel ali ne. Nisem mogel verjeti, da so ljudje na drugi strani tako slabi, neumni, v zmoti, nemoralni, grdi in tako naprej in tako naprej, kakor naj bi verjel. Nekaj se več ni ujemalo. In celotna stvar me je zelo, zelo begala, bil sem v dilemi glede tega, ali naj ostanem zvest nečemu, za kar se čutil, da so v bistvu moji ljudje, moji prijatelji, ki so bili skupaj v tem. Hočem reči, nisem bil zmožen skočiti iz čolna, toda začel sem izgubljati celotno prepričanje, celotno predanost ideji, da bi zagovarjal to reč.

V takšnem stanju sem bil konec leta 1973. Nisem imel občutka, da karkoli razumem. Glede vsega skupaj sem bil popolnoma zbegan. In edina stvar, ki me je poganjala naprej, je bil zgolj občutek solidarnosti. Spomnim se, da sem v prvih septembrskih dneh hodil po ulicah in na ramenih nosil breme, verjetno tako kot vsak. Dajal me je občutek neizogibne katastrofe, nisem več razumel, za kaj pri vsem skupaj gre. Kje se je vse začelo? Ne vem, kako bi to dovolj nazorno povedal; bilo je povsem in docela kaotično. Kaotično v dobesednem pomenu besede. Razločiti ni bilo mogoče več nobenega reda ali pravila.

<·>

Nastopi torej torek, 11. septembra 1973. Ne dežuje, toda radio pravi, da dežuje. Zbudim se zjutraj okrog 6.30, odpravljam se peljat hčerko v vrtec, radio pa nenehno ponavlja “dežuje”, vendar ne dežuje. Mislil sem si: tile so nori. In ko hodim iz hiše po avto, mladi sosed priteče čez cesto in reče: “Ali ne veš?” “Ne, ne vem.” In šele takrat sem zvedel, da je vojska prevzela polovico radijskih postaj. In da prenašajo odločitev, da strmoglavijo vlado. Nakar se spomnim – neumno od mene –, da koda “dežuje” pomeni, da se je državni udar začel.

***

Na vojsko smo poprej gledali kot na spodobne ljudi, a zdaj smo lahko videli, da to niso. Zelo dobro se spomnim, da je bil vojak, ki sem ga videl, kako je s strojnico pokosil nekega drugega fanta, ki je tekel po ulici, verjetno 19-letni poba nekje z Juga. Tipičen obraz ljudi z Juga. Če bi ga dva meseca prej srečal v baru, bi imel z njim verjetno krasen pogovor – prijeten poba. Ni mogel imeti več kot 19 let, vendar sem na njegovem obrazu lahko videl, kar nisem videl še nikoli, čudno mešanico strahu in moči. Teh ljudi več ne prepoznam; ne poznam več njihovih obrazov.

***

V tistem času sem izgubil tla pod nogami. Ničesar se nisem mogel več oprijeti. Hkrati je prišlo do nadvse hecnega in nasprotnega procesa; ko so stvari postajale čedalje bolj kaotične, dokaz tega, kar vojna je, se je čedalje bolj bližala neka čudna oblika jasnosti, čudna oblika dojemanja, ki je čisto zares ne morem izraziti. Domnevam, da gre za nekakšno napol sanjsko stanje. Istočasno je bilo zelo resnično, saj sem v tej sobi s temi ljudi lahko dobesedno videl, kako pri tej celotni stvari ni šlo za to, da sem jaz tukaj in oni tam. Dobesedno sem lahko videl, kako se vojske in tistega 19-letnega fanta, ki nekoga ustreli, čisto zares ne da ločiti od mene. O tistem umoru sem nekako lahko premišljeval in hkrati občutil bratstvo. Polarizacija ni bila več ta in ona stran, temveč nekaj, kar smo kolektivno ustvarili. Dobesedno je šlo za kolektivno dejanje vseh nas. Ko mi je to postajalo čedalje bolj jasno, se mi je posvetilo, da ne glede na to, kakšna so bila moja stališča in mnenja ali kakšna so bila mnenja koga drugega (in mnenja delavcev itd.), so bila vsa delčki, ki so tvorili to celoto, to nekakšno popolno mandalo. Nenadoma se je razkrila norost. Popolna norost. Mislim, to je nekaj takšnega, kot ko je nekdo dobesedno zares nor. Vidiš, da je povsem iz uma, da so možgani obrnjeni na glavo. No, to je bilo nekaj takšnega, le da je šlo za celotno državo ali celotno mesto s tremi milijoni ljudi. Takšna je bila moja dejanska izkušnja; trije milijoni ljudje so bili na enak način obrnjeni na glavo. In vidiš to norost, način, na katerega je obstajal kolektiven vzorec, v katerem sem bil sam odgovoren, saj so bili vsi, in v katerem moji pogledi niso več mogli predstavljati nič drugega kot košček večje sestavljanke, glede katere nisem imel nobenega odgovora.

Tako da bo morda zvenelo čudno, toda v sredo ponoči sem se temu vdal, sedel in napisal kakih dvajset strani, ki sem jim dal naslov “Logika paradiža”, saj se mi je prvič zazdelo, da ima vse to neko logiko. Celotna stvar je imela neko notranjo logiko, ki je bila v osnovi dobra, in sicer v tem, da mi je prvič dala dostop do tega, kaj je paradiž. Vem, da to utegne zveneti čudno, toda tako sem to občutil – iz tega, da sem vkopan v popolnem kaosu in množičnem pobijanju, je vznikalo temu povsem nasprotno dojemanje. In bilo me je preveč strah ali karkoli že, da bi se temu uprl. Tako da se je nekako pretvorilo v tiste strani.

Ta izkušnja je torej tisto, kar mi je bilo dano, je tisto, s čimer sem odslej moral imeti opravka. Razkrilo mi je namreč povezavo med svetovnim nazorom, političnim delovanjem in osebno preobrazbo. Razkrilo mi je – na način, ki sem ga poznal, a ga čisto zares nisem, ki sem ga nekako nedoločno razumel, a ga nisem izkusil –, da ni nobene možnosti, da bi razumel, kaj za vraga se dogaja, če ne bom zmogel presekati z občutkom identitete ter z navezanostjo in istovetenjem s tistim, za kar sem bil prepričan, da so moje ideje, moje reči, moj teritorij, moje meje. In to je moje življenje dobesedno obrnilo na glavo. Izkušnja mi je povedala tole: “Če ne boš gradil na temeljuukvarjanja s te vrste duhovnostjo (kot sem kasneje začel razumeti, je to točno tisto, o čemer govorijo religije), če ne boš gradil na tej osnovi, ni nobene možnosti, da bi razumel.” Odraz tega razumevanja sem sam našel v prakticiranju budizma. Tega prakticiranja, tega načina ukvarjanja s premišljevanjem o tem, kako moj um in moja dejanja porajajo in delujejo, ne morem ločiti od političnega delovanja in od tega, kako razumem svet. Najbrž sem zaradi tega postal tako strasten glede zadev epistemologije. Kajti epistemologija je pomembna. Kar se mene tiče, je to državljansko vojno povzročila napačna epistemologija. Moje prijatelje je stala življenj, zaradi nje so bili mučeni, enako velja za približno 80.000 ljudi, ki jih ne poznam.

Zame torej nikakor ni zgolj abstraktna trditev, če rečem, da moramo pri tem, ko udejanjamo naše svetovne nazore in jih projiciramo navzven, istočasno ohraniti razumevanje, da je ta projekcija zgolj ena izmed perspektiv, da je relativni okvir, ki premore način, da se razveljavi. Če ne bomo našli načina, da bi ustvarili izražanja take vrste, se bomo nenehno vrteli v istem krogu. Ali je to mogoče storiti ali ne, tega ne vem. /…/ Moje globoko prepričanje je, da moramo poskusiti uvideti, do katere stopnje naši politični pogledi in naše projekcije na svet lahko izrazijo to obliko relativnosti, dejstvo, da bo vsako stališče, ki ga zavzamemo, vključevalo tudi nasprotno. Da konec koncev ne morem več slediti obliki političnega delovanja, ki temelji na resnici. Ne morem reči, da je moje politično stališče resnično v primerjavi s tvojim, ki je napačno. Namesto tega vsako politično stališče vsebuje elemente, na katerih temelji resnica drugega, in vse, kar počnemo, je majhen ples. Seveda se moram postaviti na določeno stran in to je okej, toda kako pri tem dejanju resnično izrazim, da priznavam pomembnost druge strani in temeljno bratstvo obeh stališč? Kako lahko stopim do Pinocheta in rečem: “Pozdravljen, moj brat?” Ne vem. Sploh ne mislim, da sem razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.

Končal bom tako, da bom povzel to temo, ki me tako zelo zadeva: v pojem kulturne revolucije ne verjamem več na način, da eno obliko politike in vednosti in religije izpodrine nova. Če me na tej točki kaj zanima, je to ustvarjanje oblike kulture, vednosti, religije ali politike, ki nase ne gleda kot nekaj, kar v kakršnemkoli smislu nadomesti nekaj drugega, temveč kot nekaj, kar v sebi vsebuje način, da se razveljavi. Če tukaj nismo zaradi tega, potem grem povsem iskreno raje smučat.

***

Izvirnik je v celoti dostopen tule.

  1. trinog []