Tag Archives: Michel Foucault


Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons

Omemba Kosovela vrača v srednjo šolo, rekli bi v adolescenco, a nismo ravno prepričani, ali ta ne traja še naprej. Kosovel je bil pesnik, ki ni zaudarjal po mumificiranem (»mrtvi esteti, muzejski molji«), bil v skladu s tedaj (in vsekakor tudi nadalje) merodajno delitvijo spoznan za hip oziroma kul pesnika v primerjavi z vsemi tistimi squari, katerih branju se je reklo (obvezno) čtivo. Še več, Kosovel je – zlasti v primeru Integralov – izdeloval pesmi, ki smo jih brali, včasih naglas zlogovali in hkrati zijali vanje. Izrazito vizualne, grafične pesmi, vendar ne v maniri nazorne likovnosti carmen figuratum, katere primerek je kitica Prešernove Zdravljice v obliki keliha, temveč na sledi Mallarméjeve konkretne poezije, ki sreča Malevičevo »nepredmetnost«. Poezija, ki ni »zgolj« literatura, temveč del sodobne umetnosti. Namesto grala integral1. Prek Kosovela smo bili, smo hoteli biti moderni. Od tod menda tudi neznosna lahkotnost njegove rekuperacije, popkulturalizacije, ki vztraja in zadržuje v adolescenci2.

Tu je bil še meltdown sveta ali vsaj “civilizacije” ali vsaj Evrope. Oziroma kavarne Evrope (»Ljubljana spi. Evropa umira v rdeči luči.«).3 »Nihilizem je osnovni kredo kula«, bi rekel Simon Critchley, in navajamo ga s škrtajočimi zobmi, k čemur bi Kosovel pripomnil, »pišem mrtvaško pismo, o, uničevalno pismo, a nisem nihilist.« Da ga je konec sveta dohitel pri 22-ih, je bilo za nas, teenagerje, še toliko bolj eksistencialistično presunljivo in imponirajoče, čeravno ni nastopil z velikim pokom, temveč s kihom (javskom kašlja, javskom pljučnice). Pri tem gre vseeno podvomiti v formulo: »Smrt tehnično mehaničnim problemom! Vsi problemi so problemi človeka.« Tehnično mehanični problemi neizogibno so problemi človeka, sploh če jim rečemo družbeno-tehnični (oz. družbeno-tehnološki). Sintetizacija antibiotikov na primer doseže, da nočnemu čakanju na vlak, ki se izteče v prehlad, ni treba biti življenju nevarna okoliščina.4 Drugače rečeno: prehlada, ki nanese pljučnico, ki nanese smrt, ne gre romantizirati, tj. iz njega delati trial by fire, pri katerem je na preizkušnji ravno plamen, to je po ključu, intenzivnejši ko je, hitreje dogori, aka live fast, die young, s čimer je življenje trejdano za nesmrtnost, tako v poeziji kot rokenrolu (prva se – v lokalni inačici – vrti okoli številke 22, slednji okoli 27). Glede omenjenega kriterija smo lahko tudi manj ambivalentni: da gre verjeti v čezmernost eksistence, postane kristalno nujno, ko kaka velecenjena miselna valuta kritizira Foucaulta zaradi domnevne prekratkosti, ah, premajhne radikalnosti njegovih uvidov, na kar moremo, da, vitalistično, odvrniti le: taka kritika Foucaultu ne more skriviti enega samega lasu, okej, ene same kocine s kurca, saj tovrstna markantnost nikdar, v nobenem izmed možnih življenj, ne bi mogla crkniti od aidsa. No fuckin way, staknila ga ne bi niti prek transfuzije.

Če bi dejali, da je Kosovel v zelo kratkem času preizkusil celo serijo izmov, impresionizem, ekspresionizem, dadaizem in nadrealizem, futurizem, konstruktivizem itd., bi iz njega delali nekakšnega protohipsterja. Morda gre velikodušneje postaviti, da je eksperimental z vsemi temi življenjskimi oblikami, še preden so zakrknile v sloge oz. templejte, se z menjavanjem, preskakovanjem, transformiranjem kot »misel-elektrika« odzival na pospešeno stvarnost, ne le odzival, bil tudi njen pospeševalnik.5 Za protohipsterja bi ga menda lahko oklicali le prek ovinka Normana Mailerja in njegovega pojma hipsterja kot kontrakulturnega »white negro«, belca, ki je »absorbiral eksistencialistične sinapse« Afroameričana ter bil prej ali slej poskverjen v wiggerja, pri čemer se v Kosovelovem primeru ta »barvno«-razredni moment zgodi prek vživljanja v delavca-proletarca, počrnelega od rudnika. Kobajagi metalurško rečeno: Kosovelova poezija je teleološka zlitina mesijanskega apokalipticizma (you name it: eshatologije, soteriologije itd.) in razrednega boja ter s tem povezane stave, da zgodovina ni kontingentna, temveč na »naši« strani.6 Z zanimivim – ali niti ne tako zanimivim – arkadijskim preostankom, kjer je zgodovina kipeče rdeča in narava tako zelena, da pesnik v Ekstazi smrti potoži: »Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?«7 Morda Kosovel8 preprosto ni hotel, da bi imel Kras karkoli s krasnim novim svetom. Kras je Arkadija, a Arkadija, v kateri je mogoče umreti.

Če se je Kosovel vmes približal božanskemu nasilju in kairosu Walterja Benjamina, ima to nekaj opraviti z montažno oz. konstruktivistično tehniko obeh. Kolikor je eklekticizem – sploh v dani kulturosferi – običajno mišljen kot psovka (recimo ji govorno dejanje, ki spreminja v psa), je srečanje Benjamina in Kosovela vsekakor čudovita kemija na delu, fočkanje, ovohavanje riti dveh psov raziskovalcev. V primeru misli-elektrike bi lahko spregovorili o eklektičnem+električnem, tj. eklektričnem, in torej tudi o goethejevsko-webrovskih izbirnih sorodnostih (elective affinities) kot eklektričnih afinitetah. Je o Kosovelu, ki elektriko v Mehanikom zoperstavi mehaniki, mogoče govoriti kot o pesniku na pragu algoritma, pesniku »električnega jezika«, ki po Deleuzu & Guattariju »ne ubira poti jezika ali pisave, obdelava podatkov zmore brez obeh”? Ali gre potem tudi v Kosovelovem primeru za novega človeka kot človeka, ki ne bi bil človeški, prečloveški? Prej se zdi, da gre za stari dobri (zaničevani), ne ravno deleuzovsko-guattarijevski, vitalizem (nasproti mehanicizmu), pri katerem je »iskra« še vedno izmenljiva z »dušo«, »plamenom«, »življenjsko silo«, tj. kreacionistična inteligenca, ki prebuja snov z »bodi svetloba!«

Kje je »Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons« pri vsem tem? Navedimo nekaj vrstic iz njegovih zadnjih pesmi: »O grenka trudnost, siva, grenka trudnost! /…/ V topli, bolni luči sveč sije odprto mrtvo oko /…/ Lepo je ležati mrtev.« In nekaj vrstic, da ne bi bilo nesporazuma, iz prvih: »V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. /…/ Daj mi, da morem umreti tukaj sedaj – glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj. /…/ čemu živeti, čemu hoditi, ko si tako truden: lezi, umri.« Seveda bi se temu lahko reklo melanholija ali baudelairjevska/benjaminovska acedia, toda mi bi raje rekli berardijevska, samomorilsko razpoložena izgorelost. Izgorelost, ki nikakor ni zgolj »subjektivna«, tj. pogojena s t. i. značajem (kakšni značaji neki?) ali okoliščino umiranja zaradi pljučnice. Kar skušamo povedati, je, da je Kosovel pesnik, ki nas pripravlja na smrt, morda celo dobro pripravlja na smrt.9 Na smrt, ki je samota ne bi preživela oz. nadživela. Ali, kot se zaključi pesem Odprto, smrt, v kateri bi bili: »Jaz, ti in vsi.«10

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom Kosovel je tule.

  1. Pri čemer vprašanje pavšalne rabe matematike ostaja odprto ali tudi ne tako zelo odprto, afera Sokal vsekakor ni zgolj denunciranje. []
  2. Ali idolescenci, sceni idolov, a tudi ikonoklazma. []
  3. Glej Ljubljana spi ali Jaz protestiram. []
  4. Družbeno-tehnični problem je tudi njihova dostopnost (geopolitična distribucija, so zastonj ali plačljivi? itd.) ter njih nadaljnje razvijanje, saj tudi mikrobi ne počivajo, oziroma razvijanje njih alternativ. []
  5. Potemtakem ne le integral, temveč tudi odvod, tj. diferencialno računanje hitrosti spremembe. []
  6. Čeravno v O grenka trudnost pravi tudi »pa pride čas VSTAJENJA, a ne za nas«, praktično sočasno s Kafkovo pripombo Maxu Brodu »Oh, veliko upanja, neskončna količina upanja — a ne za nas«. []
  7. “/…/ green, the color of life in its essential originality, color of the countryside and authenticity. Green is the mixed color that passes itself off for a primary color. It is also, by convention, the anti-red: green for go, red for stop, the color of the market and not the color of communism.” Jacques Rancière, Film Fables []
  8. Je mogoče reči, da njegov impresionizem in ekspresionizem ostaneta jukstapozirana, da se nikjer ne prekrivata? []
  9. Glej denimo Learning to Die in the Anthropocene: Reflections on the End of a Civilization Roya Scrantona. []
  10. Z besedami Arrana Jamesa: “Philosophy is learning how to die. The thought of extinction demands that we learn how to die together.” Na to se je zvedla utopija? Smetnjak raje reče: glej, v kakšne smeri gre lahko uteha, še več, motivacijski, navdihovalski govor. []



The Revolution Will Not Be Livestreamed

Bil je foucaultovski večer.

Na predavanju 14. januarja 19761 Michel Foucault napove, da pričenja „raziskavo o vojni kot eventualnem principu analize razmerij oblasti“. Ljubljana je bila včeraj videti kot vojna – ali bojna – cona. Vendar: vojna/boj koga proti komu, česa proti čemu?

Protesti niso bili foucaultovski, kolikor so, še naprej izhajajoč iz pravne teorije suverenosti, gravitirali proti parlamentu ali proti vladi, skandirali proti J. J.2, ministrom, županom, strankam, kolikor so oblast imeli za „fenomen masivne in homogene dominacije, ki bi jo en individuum izvajal nad drugimi, ena skupina nad drugimi ali en razred nad ostalimi.“

Že na Trgu republike, kamor se je zlila – osupljivo heterogena – množica, so se stvari zakomplicirale. Stopnišče, ki se spušča do parkirišča, je bilo nekakšna psihološka meja, eni so obstali na robu bazena, drugi so se pogreznili vanj. Kam so bili usmerjeni pogledi? Proti Šubičevi, proti parlamentu? Ne, v smer stanovanjskih blokov na Valvasorjevi, od koder je žarčila napetost, trenje med silnicami. Na nekaj se je čakalo, tudi neučakano, deklica je siknila v mobilec, „ej, tukaj je boring, nič se ne dogaja.“ Situacija je terjala svoj dogodek.

„That we have dreamed of this event, that everybody without exception has dreamt of it, because everybody must dream of the destruction of any power hegemonic to that degree, – this is unacceptable for Western moral conscience, but it is still a fact, and one which is justly measured by the pathetic violence of all those discourses which attempt to erase it. It is almost they who did it, but we who wanted it,“ glede WTC piše Baudrillard.

V skladu s to blockbustersko predstavo so se morali pojaviti „bad guys“, kakor v westernu, bad guys v črnem, „thugs“, „skinheadi“, „neonaciji“. Upanje, da so plačanci, se je oklepalo koncepcije centralizirane oblasti, bolj pomirjujočih teorij zarote. Toda mar niso povsem ustrezali popkulturni podobi „revolucionarnega upornika“3? Kapuca, ki uokvirja glavo, ruta, ki prekriva obraz in sega tik pod oči, roka, ki v policijski ščit zaganja granitno kocko? Evgenični, rasni ponos samih sebe, če bi bili konji, bi priče – tudi spričo njih koreografije, ustrojenosti – morale izdaviti: „What magnificent stallions they are.“

Kaj bi bila suverenejša zavrnitev teorije suverenosti od tega, da so bili policisti, pigs, razglašeni za good guys večera? Znova Foucault, vedno znova Foucault: „Oblast moramo razumeti kot nekaj, kar kroži, ali bolje kot nekaj, kar deluje samo v obliki verige. Nikoli ni lokalizirana tu ali tam, nikoli v rokah nekoga, nikoli prisvojena kot blago ali bogastva. Oblast se uporablja in izvaja z organizacijo, podobno mreži. In ne samo, da individuumi krožijo med njenimi nitmi, vedno so v poziciji hkratne izpostavljenosti in izvajanja te oblasti. Nikoli niso zgolj njena inertna ali dopuščajoča tarča, temveč vmesna postaja. Drugače rečeno, oblast se ne aplicira na individuume, temveč skoznje potuje.“

Oblast je krožila in se ta večer začasno, vmesno ujela v črnih postavah, točneje, v spopadih med njimi in policisti. (Preučiti bi bilo treba, kaj oblast ima ali nima od tokratne solidarnosti med policisti in mirnimi protestniki.) V postavah, katerih transparent je oznanjal, da so „Sami proti vsem“. Ali kot se je Foucault odvzval na zasliševanje psihoanalitikov: »Kdo se bojuje proti komu? Vsi se bojujemo proti vsem. In vedno je v nas samih nekaj, kar se bojuje proti neki drugi stvari v nas samih.«

Gil Scott-Heron – The Revolution Will Not Be Televised

  1. Kako preučevati oblast? v Vednost – oblast – subjekt, izšlo pri založbi Krtina, v uredništvu je kot član podpisan tudi Janez Šušteršič. []
  2. Le kako bi mogel biti mulec, ki na twitterju zapiše „Je bilo res vredno zaradi slabih volilnih trendov ceno izstaviti celotni državi?“, odgovoren za karkoli? []
  3. natančneje, Black bloc formacije []


Tags: Revisionisms

Ostanki brkov

V sedemdesetih se v San Franciscu pojavijo t. i. kloni, znani tudi kot Castro clones, ki prevzamejo pojavnost, identiteto pravih dedcev, heteroseksualcev, hard-working men. Nadenejo si uniforme možatih poklicev in možatega prostega časa, usnje, leviske, oprijete majice (wifebeaterje), kariraste srajce, teniske. Oprava, katere krona so brki v kombinaciji z zalizci. Iz Burta Reynoldsa nastane Freddie Mercury. Nadidentifikacija pred NSK. Perpetuum karnevala-življenja se vrti okrog 4 D-jev: disco, drugs, dish and dicks. Vse dokler ne vleti partycrasher, imenovani aids.

Michel Foucault že ve, kaj govori: »Toda trditev, da je homoseksualnost za moškega to, da ljubi drugega moškega – to iskanje načina življenja kljubuje ideologiji gibanj za seksualno osvoboditev iz šestdesetih. V tem oziru so pomembni brkati ‘kloni’. To je način, da se odgovori: ‘Ne boj se ničesar; bolj ko si osvobojen, manj boš ljubil ženske, manj se boš potapljal v poliseksualnost, v kateri več ni razlik med obema spoloma.’ To nikakor ni ideja velikega skupnostnega stapljanja.«

Gibanje, kakršno je Movember, klonovskim brkom, njihovemu ponosu, vzame ravno to. Potopi jih v skupnost poliseksualnosti, humanitarno razvedrilnost, podjetno veselost. Razredči njihovo voljo, da bi bili izključeni, otopi njihovo senzualnost s konsenzualnostjo. Brki postanejo, oh, tako zelo predsedniški.

Mike Post and Pete Carpenter – Magnum, P.I. (Standard Season Two)



Tags: Revisionisms

This is the beginning of a beautiful friendship

V razmerah kompanjonstva je prijateljstvo toliko nujneje obuditi od mrtvih.

Nočemo biti kul, ampak topli. Nočemo biti družabniki, ampak bratje.

Michel Foucault, Smetnjakov mentor v teh zadevah, pravi:

»Danes me zanima prav problem prijateljstva. V stoletjih po antiki je bilo prijateljstvo zelo pomembno družbeno razmerje: družbeno razmerje, v katerem so imeli posamezniki določeno mero svobode, v katerem so imeli na voljo določeno vrsto izbire (seveda omejene) in zaradi katerega so lahko doživljali zelo intenzivna čustvena razmerja. Prijateljstvo je imelo tudi ekonomske in družbene implikacije – posameznik je moral pomagati svojim prijateljem itn. Mislim, da je ta vrsta prijateljstev izginila v 16. in 17. stoletju, vsaj v moški družbi. Prijateljstvo je postopoma postalo nekaj drugega. Od 16. stoletja naprej v nekaterih besedilih izrecno kritizirajo prijateljstvo, ki ga imajo za nekaj nevarnega.

Vojska, birokracija, administracija, univerze, šole itn. – v pomenu, ki ga imajo te besede danes – ne morejo delovati s tako intenzivnimi prijateljstvi. Mislim, da lahko v vseh teh institucijah opazimo precejšnje prizadevanje, da bi zmanjšali ali minimizirali čustvena razmerja. Tako je zlasti v šolah. Ko so vpeljali ustanove za sekundarno izobraževanje, v katere so sprejeli več sto mladih fantov, ni bil eden izmed glavnih problemov zgolj to, kako jim onemogočiti seksualna razmerja, ampak tudi sklepanje prijateljstev. V zvezi s temo prijateljstva si lahko ogledamo, denimo, strategijo jezuitskih institucij – jezuiti so namreč prav dobro vedeli, da prijateljstva ne morejo kar ukiniti. Zato so poskušali vlogo, ki so jo igrali seks, ljubezen in prijateljstvo, hkrati uporabiti in omejiti. Mislim, da bi morali zdaj, ko smo proučili zgodovino seksualnosti, poskusiti razumeti zgodovino prijateljstva ali prijateljstev. To je zelo zanimiva zgodovina.

Ena izmed mojih hipotez – prepričan sem, da bi jo lahko potrdili, če bi se tega lotili – je, da je homoseksualnost (s tem razumem obstoj spolnih razmerij med moškimi) problem postala šele v 18. stoletju. Pred našimi očmi se spreminja v problem za policijo, za pravosodni sistem. Mislim, da homoseksualnost v tem času postaja problem, družbeni problem prav zato, ker je prijateljstvo izginilo. Dokler je bilo prijateljstvo nekaj pomembnega, dokler so ga v družbi sprejemali, ni nihče opazil, da imajo moški med seboj seksualna razmerja. Ne bi mogli ravno reči, da jih niso imeli, le da to ni bilo prav nič pomembno. To ni prinašalo nikakršnih družbenih implikacij, zadeva je bila kulturno sprejeta. Prav nič ni bilo pomembno, ali se ljubijo ali poljubljajo. Popolnoma nič. Ko pa je prijateljstvo kot kulturno sprejeto razmerje izginilo, se je postavilo vprašanje: »Kaj pa moški počnejo skupaj?« In v tistem trenutku je nastal problem. In dandanes to, da se moški ljubijo ali imajo seksualna razmerja, dojemamo kot problem. Prepričan sem, da imam prav: izginotje prijateljstva kot družbenega razmerja in dejstvo, da so homoseksualnost razglasili za družbeni, politični in medicinski problem, sodita v isti proces.«

Facebook event.



Tags: Napovedujemo

The art of life, the death of art

V čem točno bi bil Smetnjakov problem z odprtjem MSUM, njegovo logistiko slovesnosti, partyjem in afterpartyjem (če se pri tem zanemari sicer še kako povezani dejavnik NSKizacije oziroma Irwinizacije)?

V razdelavi svojih 15 tez o sodobni umetnosti Badiou postavi, da subjekt umetnosti niso umetniki, temveč umetniška dela. Še več, umetnik je žrtveni del umetnosti, tisto, kar, naposled, iz nje izgine.
Odprtje MSUM, njegova manifestacija – ne le v različici, prilagojeni juniorjem –, je bilo direktno nasprotje tej zastavitvi. Kar je žrtvovano, so ravno umetniška dela, in vse, kar ostane, so umetniki.
In kjer so sami umetniki oziroma samo umetniki, je tisto, kar izgine, ravno umetnost. (Tako kot tam, kjer so samo in sami politiki, izgine politika oziroma politično. Politikanti, umetnikanti.) Specifično, kar ostane, je fitnesirano telo poslikavarja Jaše Mrevljeta. The artorialist.

Zdi se, da imajo ti in takšni umetniki svojega zagovornika v Foucaultu.

»Osuplja me, da je v naši družbi umetnost postala nekaj, kar se nanaša le na objekte, in ne na posameznike ali življenje. Umetnost je nekaj, kar je specializirano oziroma kar počnejo strokovnjaki, ki so umetniki. Toda mar ne bi moglo sleherno življenje postati umetniško delo? Zakaj bi svetilka ali hiša morali biti umetniški objekt, naše življenje pa ne?«
Izpraševalec: »Seveda je take vrste projekt zelo pogost na krajih, kakršen je Berkeley, kjer ljudje mislijo, da bi moralo biti vse – od načina, kako zajtrkujejo, do načina, kako seksajo, do načina, kako preživljajo dan – izpopolnjeno.«
Foucault: »Bojim se, da v večini teh primerov večina ljudi misli, da je razlog, da počnejo, kar počnejo, in da živijo, kar živijo, to, da poznajo resnico želje, življenja, narave, telesa in tako dalje.«

Foucault sicer razlikuje med ustvarjanjem/iznajdevanjem ter iskanjem/najdenjem avtentičnosti, inherentnega bistva, odkrivanjem nečesa, kar je že vnaprej dano, toda umetnost, estetizacija življenja se je že v njegovem času (in pred njim) zreducirala na pozo, zgoščeno v sloganu: »Vsakdo je umetnik.« Hvala ti, Novalis, hvala ti, Beuys. Kot je napovedal Arthur Cravan: »Na cestah kmalu ne bomo več videli drugega kot umetnike in imeli bomo hude težave, če bomo hoteli najti človeka.« (Smetnjak sicer ne bi srečeval ne prvih ne drugih.) Vmes ni zmanjkalo vernikov pristnega, ki artistom življenja alias hipsterjem – izraz, ki so ga v dani kulturosferi odkrili šele nedavno – očitajo pretvarjanje, sprenevedanje, simuliranje (še najraje gejevstva, točneje, homofobirajoče stereotipike drž, kretenj, mimike – mimikrijo).

Če je originalna “moška šovinistična svinja” Norman Mailer originalne hipsterje oklical za white negroes, psihopate, katerih sveti gral je apokaliptični orgazem, bi z današnjimi opravil precej bolj na kratko: pussies (libbies?). Kontrirali bi mu v maniri Gora Vidala, s podporo tetk: »Kaj ti pomaga, če si zabodel svojo ženo, Norman, še vedno si square.«

Kako se nevtralizira Badiouja? S paberkovanjem, s citiranjem. (Glej primer zgoraj.)
Iznajdevanje? Vsekakor. Umetniki iznajdljivosti.

Claude Channes – Mao Mao



Tags: Revisionisms