Tag Archives: Jože Pirjevec


Kristalni čas

The foundational antinomy of postmodern description lies then in the fact that this former binary opposition, along with identity and difference themselves, no longer is an opposition as such, and ceaselessly reveals itself to have been at one with its other pole in a rather different way than the old dialectical projection back and forth, the classic dialectical metamorphosis.
Fredric Jameson, Kulturni obrat

Razmerje med t. i. levo in t. i. desno gre v duhu Heglove slabe neskončnosti proglasiti za slabo dialektiko.

T. i. desna proteste podtika t. i. levi in ta ji ugodi z največjim veseljem. Strinjanje med njima ne bi moglo biti popolnejše. Konvergenca, ki teži k temu, da bi bil “nenaročeni” potencial protestov izničen, ko-optiran brez preostanka.

“Kulturni” program druge vseslovenske ljudske vstaje je bil v pomoč. Nastop Janija Kovačiča, za katerega je bilo mogoče vnaprej napovedati, da se bo obesil na “delo” in “revolucijo” – kot da bi fraze že kdaj kaj spremenile –, je za pozicioniranost, kakršno predstavlja Reporter, resnično prišel kot naročen. Ravno takšni primeri izpričujejo, da sta obe strani dogovorjeni, ne da bi bilo pri tem potrebno, da to vesta.

Je zato toliko nujnejša dojemljivost za nianse, mikrogeste, minimalne razlike? Takšna, kot je bil nietovski “In vsak upor, ki preraste v revolucijo, revolucija prinaša novo oblast”, ki je ponovil Lacanovo svarilo: “Iščete novega gospodarja. Dobili ga boste!”, le da je deloval resignirano, izbrušeno skozi tisočletja, ne oblastno cinično. Ali kot je bil vzklik “Ne levo ne desno, tukaj smo!”, ki se je zoperstavil vzkliku dražgoškega tipa zgodovinarja1 “Živela nova osvobodilna fronta!” …

Zgornji meme se nevarno približa zavrnitvi, tj. zavezništvu z Reporterjem – znotraj dane, uklete sheme. Boleče razmerje očeta in sina (le katero ni boleče? Razmerje, ki je vselej na tem, da bi bilo slaba dialektika.) ter razbolela točka, v kateri se za trenutek zedinita. Toda le kako bi pisanje Lojzeta Kovačiča moglo biti enoznačno? Rečeno z Adornom: “Knjige, ki so vredne citiranja, nenehno ugovarjajo citatu, brez katerega pa ne more prebiti tisti, ki piše o knjigah.”

Enako vprašanje, enako obzirnost gre nameniti protestom. Vsaj tistemu njihovemu delu, delcu, sposobnemu govoriti drugače “kot časopis”.

Naj pogovor nadaljuje Kristalni čas Lojzeta Kovačiča, ki je tudi čas procesa “proti trem civilistom in enemu vojaku”:

“R., komercialist osivelih senc, v obleki iz luksuzno predelanega platna, sedi na štoru, ko se meso peče na žaru. Je prilagodljiv človek. Vse življenje že govori kot časopis: hudim rečem seka glave, trpnim jo zvečuje. Ko bi obvladal tuj jezik, bi se v pogovorih z njim čez noč naučil vsakdanjih fraz iz konverzacijskega besednjaka. Časopis zanj predstavlja objektivno ogledalo. Večno sem v sporu z njim. Zmeraj vlači ugovore iz tiskanih virov. Zdaj ob vojaškem procesu proti trem civilistom in enemu vojaku rezonira in si odgovarja natanko, kakor vsi; na isti način kot oni, vidi in gleda proti temu ‘našemu obzorju’ – kakšen horizont je neki to? Moji ugovori, ki jih zjecljam, najbrž niso pravični, ker izhajajo iz splošnega, ne posebnega jedra te pravde. Kdor je včeraj stal pred vojaškim sodiščem – in kako naj iz tega ‘včeraj’ v tejle deželi sploh kdajkoli nastane ‘pred 38 leti’? – danes ne prenese nobene lopovijade izpred sodnega stola več. Vse so mu hkrati zoprne, dolgočasne, razdražljive. Hočem R. spomniti na spore, ki sva jih imela, ko so bili podobni in isti primeri še redki, pravzaprav pred javnostjo že v kali zadušeni, vendar se mi ne ljubi. Moj odgovor bi bil: kar se mora narediti, o tem se ne govori; in obratno. R. ugane, kam merim. Njegov odgovor je: ‘Ampak zdaj je lonec prekipel!’ Lonec, nekoč podeljen na 100 malih loncev, je prekipeval že prej, ves čas, 40 let, vendar je ob njih imel zavezane oči. Zdaj, ko se je sto kotličkov zvarilo v en kotel, očitno prekipeva in poka: resničnost je nabreknila in se zliva v čedalje mastnejše naslove v časopise. A tako je bilo zmeraj: eni hočejo gor, drugi nočejo dol. To ni ne dobro, ne slabo, je samo običajen dolgočasen zgodovinski fenomen. Ljudje bodo ostali takšni, kot so, živeli bodo, kot živijo in nikoli se ne bojo spremenili. Kaj imaš od tega, če v peklu razbiješ en kotel? Opečeš se ob gorečo godljo, ki se zliva, vendar v peklu stoji še nešteto kotlov.”

Niet – Ritem clovestva

  1. zgodovinopisje kot biografski feljtonizem []


Tags: We are Trash