Tag Archives: Janez Škrabec


Evergrin, part deux

Prva stvar, ki nas na njem presune, je nasmeh. Presune v prvi vrsti zato, ker takoj občutimo, da je ta nasmeh postal stereotipen. Javna osebnost je, zato se je, kot vse kaže, primoran smejati: toda njegov nasmeh ni pomirjujoč, sijoč, še več, žareč nasmeh “povprečneža”, ki je dober družinski oče, simpatičen delavec, zgleden državljan in si kot takšen nima česa očitati; in kajpada to tudi ni nasmeh, ki na široko razkazuje vse zobe in navsezadnje razglaša, da življenja ne gre jemati tako resno, saj je že sámo po sebi lépo in vredno, da ga živiš, in sicer natanko na takšen način. Ne. Ne gre za nasmeh te vrste, ki je tako pogost med javnimi osebnostmi. Nasmeh je zarotniški, skorajda namigujoč: očitno gre za nasmeh, ki priznava krivdo. Vtis je, kakor da hoče tistim, ki ga opazujejo, z njim povedati, da se dobro zaveda, kako ga imajo za pokvarjenega in ambicioznega moža, zmožnega česarkoli in brez vsakršne šibke točke, in to kljub njegovemu videzu nekdanjega revnega semeniščnika in farškega lizuna: istočasno pa hoče opazovalcem, ki ga imajo za takšnega, povedati, da naj kar mislijo tako in da bo, če bi s tem v zvezi slučajno ostali še kakšni neporavnani računi, vsa zadeva objektivno preložena sine die (namreč do dne, ko ne bi bil več mogočnež). A ne le to: vsakršno poravnavanje računov z nemočnim in idealističnim “navadnim državljanom”, ki bi si dovolil izraziti svojo sodbo glede gnusne resnice o njem (ki jo je sam sicer priznaval), je vselej preprečevalo nekaj urgentnejšega, javno urgentnejšega. In prav to “skrivnost nečesa urgentnejšega” je v prvi vrsti skrival nasmeh. Nazadnje je ta nasmeh izražal še eno sporočilo, ki je bilo temeljno, neobhodno in skorajda sveto: s svojim zvitim nasmehom je neprekinjeno, na vsakem koraku in vsem dajal vedeti, da je lisjak. Torej da naj ga za božjo voljo pustijo pri miru, ker “pač ve določene stvari”, “ima določene urgentne opravke državnega pomena” (o katerih se bo prej ali slej razvedelo), “je tako spreten in recimo tudi izmuzljiv”, da se vedno znajde na najboljši način in v interesu vseh. In ker je bil ta nasmeh zarotniški, je bil kajpada tudi beraški: beračil je za sočutje do svoje razodete krivde.1

In January 1988 the Colombian drug Mafia2 issued a communique aimed at correcting public opinion about its supposed existence. Now the first requirement of any Mafia, wherever it may be, is naturally to prove that it does not exist, or that it has been the victim of unscientific calumnies; and that is the first thing it has in common with capitalism. But in these particular circumstances, this Mafia was so irritated at being the only one placed under the spotlight that it went so far as to give details of the other groupings who were trying to cover themselves by illegitimately using it as a scapegoat. It declared: “We ourselves don’t belong to the Mafia of politicians and bureaucrats, bankers, financiers or millionaires, nor to the Mafia of fraudulent contracts, monopolies or oil, nor to the media Mafia.”3

It is always a mistake to try to explain something by opposing Mafia and state: they are never rivals. Theory easily verifies what all the rumours in practical life have all too easily shown. The Mafia is not an outsider in this world; it is perfectly at home. Indeed, in the integrated spectacle it stands as the model of all advanced commercial enterprises.4

Japanther – Um Like Yer Smile Is Totally Ruling Me Right Now

  1. Minimalno prilagojeni odlomek iz romana P. P. Pasolinija Nafta, ki ga je prekinila avtorjeva smrt leta 1975 (prevod: Gašper Malej; Moderni klasiki: 58, Cankarjeva založba). Opisan je nasmeh Alda Troye aka Eugenia Cefisa, predsednika italijanskega državnega naftnega podjetja Eni. []
  2. Mafija je vmes postala precej smešna beseda, tako rekoč anahronizem, op. S. []
  3. Guy Debord, Comments on the Society of the Spectacle (1988), XXIII []
  4. Comments on the Society of the Spectacle, XXIV []


Tags: Revisionisms

Mati domovina, oče kapital

Tole bo zvenelo maostično: ta družba ne potrebuje sprave. Potrebovala bi več delitev – vendar drugačnih delitev.

Agitator (eden ustanovnih članov Foruma 21) na Smetnjakovem fb pod zgornji meme prilepi domobransko pesem Moja domovina. Verjamemo, da si pri tem misli, kako domiseln je, a verjamemo tudi, da ne ve, da pri tem igra vlogo useful idiota, po kateri v teh krajih sicer najbolj slovi nesojeni1 predsednik republike Borut Pahor.

Delitev na partizane in domobrance nas ne zanima2, zanima nas delitev na kompatibilne in nekompatibilne z danim redom stvari. V ta namen ne beremo političnih analiz v časopisih, raje gledamo bannerje in billboarde, raje razbiramo sezname pokroviteljev. Oglejmo si, kdo je podprl 1. festival slovenske domoljubne pesmi.

Če bi dejansko premogli dva bloka, le kako bi se moglo zgoditi, da bi “janšistični”, “domobranski” festival sponzorirali podjetji, kot sta Studio Moderna ali Riko?

Studio Moderna je koncern, ki je že v devetdesetih ugrabil program TV Slovenija z omniprezentnim Top Shopom, s čimer je obveza plačevanja naročnine postala zaničevanje državljanov. Le kaj nas je v krasni novi svet uvajalo bolje od Kosmodiska, Dormea in Boogie ribe? Ustanovitelj Sandi Češko je menda najbogatejši Slovenec ter član upravnega odbora Foruma 21, ki – v skladu z ustaljeno, medijsko podprto politično delitvijo – naj ne bi bil podpornik J. J., poetično navdahnjenih brigadirjev, RKC itd.

V upravnem odboru Foruma 21 je tudi Janez Škrabec, direktor družbe Riko. Kot mecen t. i. visoke kulture je ena najuglednejših figur pri nas. Pri tem kaže odmisliti, da je ta ista kultura vrhovni reproduktivni organ obstoječega stanja in gledališki paravan za uvažanje ruskega plina in drugih tokov, s čimer nista mišljena, kot brezupno naivno fantazirajo janšistični sledniki, srp in kladivo, marveč avtoritarni kapitalizem, ta menda prihodnost vseh nas.

Med drugim igra Škrabec zanimivo vlogo v zadevi Intereuropa (prodaja logističnega terminala Čehov v Rusiji), v kateri je ribaril skupaj (oba sta iz Ribnice) z Andrejem Lovšinom, Janševim “prijateljem iz trgovine z orožjem”, kot se izrazi Mladina, ki se – v tem primeru in drugih – tako rada znaša nad slednjim in je toliko prizanesljivejša do prvega3.

Ne potrebujemo in ne pričakujemo, da bi bilo karkoli od tega dokazano na sodišču. Nič se ne skriva, vse je transparentno. Da se terminal imenuje enako kot dramatik, ki je filigransko obračunaval z buržoazijo in postal del njenega kanona ter ga lahko danes brez zadrege citira vsaka žurnalistična groupie ali sponzoruša, je prikladna ironija. “Buržoazija ima rada tako imenovane ‘pozitivne’ tipe in romane s srečnimi konci, saj vzbujajo občutek, da je mogoče pridobiti kapital in ohraniti nedolžnost hkrati, biti zver in srečen obenem.” Dragi Čehov, tudi tvoji nesrečni konci se jim ne zataknejo v grlu. Ploskajo ti v prepričanju, da ne govoriš o njih, temveč tistih drugih.

John Maus – Too Much Money

  1. Premagala ga je volilna neudeležba. []
  2. da niti ne govorimo o tem, da ima povezovanje matere in domovine precej bolj razvejano genealogijo []
  3. Kar je glede na evidentno razliko v rangu še toliko bolj problematično. []


Tags: Revisionisms