Tag Archives: Janez Janša


Queer Fascism

Če dana kulturna vojna ni drugega kot vojna med avtoritarno levico in avtoritarno desnico, ne čudi, da imamo občutek, kot da gre za spopad dveh verzij normiejevstva. To je basically tekma v normalnosti. Če je Heraklit namignil, da gre bolj kot vojskujoče strani slaviti samo vojno, tu očitno ni kaj slaviti.

Spričo tolikšne pustosti vsaj nekaj spolne, seksualne (ali katerekoli druge) ambivalence vselej prav pride. V našem memu se čudimo, zakaj nam ni nihče sporočil, da tiste z(e)loglasne intervjuje z Janšo na Nova24TV dela Mama Manka. Podobnost je sicer unheimlich, toda strici so nam povedali, da je enti-teti dejansko ime Aleksander Rant. Rant, indeed. Z lepotno piko na i povrhu. Calling them Saša Rant would make it perfect. Nekoliko potegne celo na Ayn Rand, ampak talent-wise we really wouldn’t like to stretch it too much (and Ayn was a libertarian, anyways).

Let’s cut to the chase. V eni izmed Rant kolumn je zapisano: »Nobene razlike ni v delovanju nacionalsocialističnega SA ali pa petkovih kolesarjev.« Exaggerating a bit, obviously, a drži vsaj to, da so oboji queer-friendly.1 Geslo »Gay Fascism« na wikipediji se začne takole: »Gay fascism is the discredited idea that homosexuals were numerous and prominent as a group in the Nazi Party or the identification of Nazism with homosexuality more generally. It has been promoted by various individuals and groups both before and after World War II, especially by left-wing Germans during the Nazi era /…/.« Mladina et co. tako radi vidijo paralele s tridesetimi, evo je še ene, ampak ta ni ravno flattering zanje. Still, the trolling z leve used to be kind of funny: člane Sturmabteilung, katerih vodja Ernst Röhm je bil openly homo, so na ulicah pozdravljali z »Geil Röhm« (potrebni Röhm) in »Schwul Heil« (pedrski pozdrav). Maksim Gorki je bil v članku za Pravdo leta 1934 bistveno manj eleganten: “Iztrebite homoseksualce in fašizem bo izginil.”2 Sovjetski gulagi so dobesedno delali na tem. Don’t get us wrong tho, naciji niso ravno mislili zaostajat. Hitler je overhajpal homoseksualnost v SA, s čimer je legitimiral obračun z njo (Noč dolgih nožev je bila tako v osnovi Noč daljših kurcev). Morda se Pasolini – pod Malapartejevim vplivom – sklicuje točno na to, ko na začetku Porcile zapiše: »Res je, vemo, da je bila Hitler ženskica, a kot je znano, je bila ženska-morilka.«3

Z vsem tem v mislih so kjut in blago erotične risbe Janše, Mahniča in Orbána, kakršne je denimo mogoče najti na insta accountu kawai jansa, manj nedolžne, kot se delajo, da so. Fuck innocence, naturally, we’re all doing this kind of things now and then (or all the time). Težavo prej vidimo v tem, da pripis »Objavljam dnevne random ilustracije janeza janše dokler ne odstopi« izpade, kot da je namen tega podjetja shaming, malodane že blackmail.4 Kakor da bi se odkrivalo neko closet resnico o akterjih, ki jo ti na vsak način skušajo prikriti. Če je tako, it’s really lame and utterly normie. Isto lahko rečemo za podjebavanje Žana Mahniča zaradi tiste gigantic head of his.5 How many times do your repeat the same senile joke until it’s not funny anymore? Sure, he’s a freak, ampak aren’t you all supposed to be fans of freakery, extraordinary and whatnot? We get it, Mahnič se odločno preveč sklicuje na normalno glede na to, kako off the charts na pogled je sam, in, ja, pri tistem rasističnem6 frenologu Lombrosu je valda ne bi dobro odnesel. A ravno tu je keč: Lombroso was a socialist bro. Come on, za Mahniča raje recite, da je mali Göring or sth ter okoli njegovega lika in dela raje rekonstruirajte Tournierjevega Jelševega kralja, you fuckin bores.

Očitno smo pristranski in duvatorski, a upamo si trditi, da Smetnjakova transformacija Grimsa v Grimes ni hotela razkrivati nobene molarne latentnosti, temveč akcelerirati molekularne nastavke. Branko Grims tweeting antiSoros/antisemitic gospel postane transsexual neoreactionary lesbian celebrating war all the way down. Naj se Voltaire in njegov humanitarian normie Kandid norčujeta iz tega, če se moreta.

Honeys, protecting the heretofore dominant cultural values doesn’t make you progressive or transgressive that much, you know that, right? You will never beat capital in this anyways, but if you wanna fuck with Janša, remember, he’s a hipster doofus. Vselej bo the Apple guy, ki je načrt slovenske obrambe spisal na prvem prenosnem macu v državi. Okej, morda res ni tako »cheerful, friendly, conciliatory«, kot je katoliškost maca doživljal Umberto Eco, a se njegov jezuitski hejt – in hejt je afekt, la grande passione – vitalnejši od česarkoli zmore sproducirat protestantski etos protestnikov. You can fight the Macintosh motherfucker only with PC Music. And, surely, that is just the beginning.

(Addendum: this summer was freakish. Embrace it, god damn!)

  1. Da ob neki drugi priložnosti za protestnike Rant zapiše, da »nosijo majico Le Coq«, pri čemer casually izpusti the Sportif bit, makes it even cuter. []
  2. Med moskovskimi geji kroži teorija, da je neki homoseksualec zapeljal posvojenega sina Gorkega, kar naj bi sprožilo to gorko revenge tale. []
  3. We’ll talk about misoginy some other time, okay? []
  4. or whatever the proper word is right now []
  5. Shit, res je gigantic, are you fucking photokidding me!? Stop it right now! []
  6. you say racist and I say racialist []


Tags: Culture War

The whorror, the whorror

Zdi se, da ta kulturni boj ni drugega kot tekma v špecanju, zgražanju in slabi poeziji (do točke, ko gre dvomiti, da obstaja kakšna druga).

Ličen primer tega je situacija okoli t. i. presstitutk.1 Nominalni nasprotniki imajo še preveč skupne vrednote. Prvi druge uvrstijo v kategorijo, ki se jim zdi najbolj zavržena možna, drugi se strinjajo, da gre za kategorijo najbolj zavrženih, in so škandalizirani nad tem, da se jih zavrženo uvršča vanjo.

Samih prostitutk (in gre za heterogeno kategorijo), jasno, nihče ni vprašal, kaj si mislijo o metaforični razširitvi, v katero so prisilno vključene. Smearing their name is always an option, as there’s nothing to smear (or rather, it’s always them who get fucked in the end). Janša simulira razredni boj med prvorazrednimi in drugorazrednimi – kot vsak dobri (nacional)socialist.

Raba presstitutk predvsem napoteva na demimonde, kjer postane jasna hinavščina ne-razlike med obema poloma kulturne vojne. For lack of a better word, vse ti je to ista javna hiša v javno-zasebnem partnerstvu, z obveznim prerivanjem v njej ter zanjo.

Večina vpletenih je bila dovolj časa v partijski šoli, da bi lahko poznali vsaj tisto osnovno Marxovo maksimo, po kateri gre pri prostituiranju za specifičen odraz univerzalne prostitucije. But let’s not kid ourselves, tudi same partijske šole so bile vselej bolj moralistične kot marksovske. Poglejmo na to s svetle plati: če ne drugega, so dickheads dosegli spravo vsaj glede tega, da je prostitucija osebnostna – ženska, preženska – motnja.

At least Karl Kraus provides some breezy vibes:»Tako visoko kot stoji prostitutka moralno nad sodelavcem narodnogospodarske rubrike, stoji zvodnica nad izdajateljem. Nikoli se ni tako kot ta izgovarjala, da vzdržuje visoke ideale, pač pa posredovalec mnenj, ki živi od duhovne prostitucije svojih uslužbencev, pogosto hodi v zelje zvodnici na njenem lastnem področju. Na seksualne oglase v dunajskem dnevnem tisku nisem sem ter tja opozarjal iz puritanskega ogorčenja. Nemoralni so zgolj v povezavi z domnevno etičnim poslanstvom tiska, enako kot bi bili oglasi lige kreposti v časopisih, ki se borijo za seksualno svobodo, skrajno spotakljivi. Kot tudi moralistični popadki zvodnice niso nemoralni sami na sebi in za sebe, temveč le v povezavi z njenim poslanstvom.«

Sure, you feel cheated. You wanted culture war and all you’ve got is this moral(ising) one.

  1. Mind you, ne gre za lokalno pogruntavščino – tudi v primeru “justitutk” ne. Obšla je napovedovalca trendov Geralda Celenteja. []



“Naredite mi to Katedralo spet barje!”

Zgornji prizor v Looking Awry Slavoj Žižek opiše takole: “A fire caused by a cigarette butt dropped into some gasoline breaks out in the small town threatened by the birds. After a series of short and ‘dynamic’ close-ups and medium shots that draw us immediately into the action, the camera pulls back and up and we are given an overall shot of the entire town taken from high above. In the first instant we read this overall shot as an ‘objective,’ ‘epic’ panorama shot, separating us from the immediate drama going on down below and enabling us to disengage ourselves from the action. This distancing at first produces a certain ‘pacifying’ effect; it allows us to view the action from what might be called a ‘metalinguistic’ distance. Then, suddenly, a bird enters the frame from the right, as if coming from behind the camera and thus from behind our own backs, and then three birds, and finally an entire flock. The same shot takes on a totally different aspect, it undergoes a radical subjectivization: the camera’s elevated eye ceases to be that of a natural, ‘objective’ onlooker gazing down upon a panoramic landscape and suddenly becomes the subjective and threatening gaze of the birds as they zero in on their prey.”

McKenzie Wark v Molekularno rdeče takšno perspektivo pripiše sami kritični teoriji oz. t. i. visoki teoriji, kot jo najvidneje izvajata Žižek in Badiou. Pravi ji “policijska pristojnost, ki kot dron visoko leta nad vsemi drugimi.” Zgornja analiza dvojne ptice (slavca/žižka-čižka) gre nasploh čudovito skupaj s tistim antologijskim odlomkom iz portreta v New Yorkerju o nekem drugem zrakoplovcu: “Half the Slovenian government seems to have studied Lacan at the university, including the former General Secretary of the ruling party, Gregor Golobic, who wrote, for his thesis at the University of Ljubljana, a Lacanian critique of the philosophy of Cratylus. (‘He is my best friend! I love him!’ Zizek says. ‘He is the future Slovene Stalin. He is a man of power. He is the kind of guy who, when I am in his office and talking with him and a minister calls, he says to the minister, ‘Fuck off! I don’t have time to talk to you.’) The philosopher Richard Rorty, who, while teaching at the University of Virginia, invited Zizek and Judith Butler there to discuss Lacan, says, ‘Zizek told me the great battle in Slovenian politics is between the Lacanians, who dominate the civil service, and the Heideggerians, who dominate the military.'”

Tole je že oldie goldie by now, toda Aristofanovi Ptiči, ki med zemljo in nebom, bogovi in ljudmi, ustanovijo polis, so nekako vedno na dlani/strehi kot alegorija tega prijateljstva – ali vsaj njegovih potencialov.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Polis razglasi sladko pojoči slavček, nagovorjene pa se počutijo predvsem večni mladostniki, ki v režimu vidijo priložnost za grizenje in davljenje očkov. Novonastali horizont je tako predvsem horizont čistk:

“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Zdi se, da se je Janez Janša v vmesnem času odpovedal lastovkam (v vojaških formacijah ali brez). V nedavnem zapisu Vojna z mediji se tako poistoveti z žabo, ki seveda odzvanja s Kekom/Pepejem1. “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.” Nato žabe neposredno zoperstavi jati: “Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali ‘mediji’ iz iste jate obravnavajo kot nekaj ‘normalnega’, celo samoumevnega.”

Janšev verz iz “Najlepša si”

Žabe proti žabarjem. Janša se deklarativno zoperstavlja tistemu, kar se očitno kaže kot Katedrala, kot jo definira Mencius Moldbug, iniciator nove reakcije: “And the left is the party of the educational organs, at whose head is the press and universities. This is our 20th-century version of the established church. Here /…/ we sometimes call it the Cathedral — although it is essential to note that, unlike an ordinary organization, it has no central administrator.” Ali po New Yorkerjevo: “Lacanians, who dominate the civil service”.

Kljub Janševi črnogledosti – in ravno zaradi nje – gre pristaviti, da mu gre v prid vsaj Frazeološki slovar slovenskega jezika oz. knjiga Marjana Moškriča, ki jo ta navaja:

“Frazem žabja perspektiva, enako tudi prislovno iz žabje perspektive izhaja iz izrazja filmarjev, ki pri snemanju uporabljajo ptičjo in žabjo perspektivo, tj. pogled od zgoraj in pogled od spodaj. Preneseno rabo obeh perspektiv je slikovito opisal pisatelj Marjan Moškrič v svoji knjigi humoresk z naslovom Iz žabje perspektive. Navajam del uvoda v to knjigo:
Življenje dostikrat gledamo raje z vrha – s ptičje perspektive. Od tam je vse videti mnogo lepše, kot je v resnici. Odeto je v bleščeč, čeprav večkrat cenen plašč, okrašen s frazami in laskavimi priznanji, kar ustvarja varljivo podobo stanja. Če pa gledamo življenje od spodaj, iz žabje perspektive, se nam mnogokrat pokažeta beda in polom. Slika je včasih tako grozljiva, da je nočemo gledati, niti poslušati o njej.
Resnice pa ne pokažeta niti ptičja niti žabja perspektiva, ampak ona tretja, navadna. Vendar te skoraj ne poznamo več in je skoraj ne upamo uporabljati, ker bi morali ukrepati …Vseeno pa je manj kot ptičja škodljiva žabja perspektiva in jo zato večkrat uporabljamo. Iz žabje perspektive bomo lažje prešli na navadno kot s ptičje. Vedno človek rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav …”2

Preden se začnete smejati, pomislite, da je na Žižkovem izvajanju dejansko nekaj preoptimističnega. Konec koncev je “komunizem” že po definiciji prisiljen verjeti v končno zmago. Žižkova tipična izjava gre takole: “I’m a pessimist in the sense that we are approaching dangerous times. But I’m an optimist for exactly the same reason. Pessimism means things are getting messy. Optimism means these are precisely the times when change is possible.”3

Če je žabja perspektiva po Moškričevo bliže navadni oz. normalni, je to seveda nadvse ambivalenten poklon za žabe. Ambivalenco glede Normielanda kaže tudi sam Janša. Besedo “normalno” povečini še vedno uporablja normativno, se v skladu s svečeniškim slogom počuti nelagodno ob prelahkotni rabi pojma “vojna”, a nima seveda prav nobenih zadržkov govoriti o “medijskih morilcih”. Gre za hibrid konzervativnosti in transgresije, kakršnega v knjigi Kill All Normies opisuje Angela Nagle.

“Naredite mi to Katedralo spet barje,” bi se lahko glasil slogan lokalnega Pepeja. Ali kot zapiše Nagle: “The triumph of the Trumpians was also a win in the war against this mainstream media, which is now held in contempt by many average voters and the weird ironyladen Internet subcultures from right and left, who equally set themselves apart from this hated mainstream. It is a career disaster now to signal your left-behind cluelessness as a basic bitch, a normie or a member of the corrupt media mainstream in any way. Instead, we see online the emergence of a new kind of anti-establishment sensibility expressing itself in the kind of DIY culture of memes and user-generated content that cyberutopian true believers have evangelized about for many years but had not imagined taking on this particular political form.”

Pri tem ne gre pozabiti, da je barje habitat, kjer odlično funkcionirajo tako ptiči kot žabe. Še najbolj pa njih križanci.

  1. “Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.” []
  2. Moškrič v nadaljevanju dejansko uvede protagonista, ki mu je ime Pepe in je hkrati gatekeeper, torej nekakšno sintezo: “Dovolite, da se predstavim: Pepe Žabar, vratar v …, no – saj to ni važno.Tako torej, vratar sem.” []
  3. Čakajoč na Spremembo/Preobrat seveda spregleda vse spremembe, ki so se zgodile med tem čakanjem. []


Tags: Revisionisms

The many lives of maček Muri

Da je imel Viktor Orbán liberalno preteklost, je dovolj razvpito. Da je Janez Janša pisal za Mladino ter bil član, celo nesojeni (defeated by Školč) predsednik ZSMS, predhodnice LDS, morda nekoliko manj. Njegove literarne ambicije (romani, besedila covid-19 himn) skoraj boleče izkazujejo nerealizirano ali vsaj nepriznano kulturništvo, s čimer tudi sam kulturni boj postane precej bolj interna zadeva, kot je voljna priznati ustaljena naracija. Rek “scratch a liberal, a fascist bleeds” doživi svojevrsten empatični preobrat. He got scratched so much, the blood turned black, becoming oil. Darthside gor ali dol, JJ bo vselej ZSMS-jevski jedi.

Kdo ve, koliko življenj premoreta Orbán in Janša, a v smislu transmutacije – kronološko gledano – ponavljata oziroma obnavljata trajektorijo mačka Murija, flâneurja iz istoimenske slikanice Kajetana Koviča ter še bolj albuma Maček Muri & muca Maca Jerka Novaka in Nece Falk iz leta 1984. The liberal part is pretty obvious. Kozmopolitski urbanit vsak dan zaide v isto kavarno, da bi si privoščil zajtrk in pregledal časopise, in sicer do stopnje postpolitičnosti, “vse prebere brez razlike, tudi vejice in pike”. Sledi poduk za otroke, a še bolj brezhibno dobrodušna omika, “potlej plača in čez cesto gre na sprehod v Mačje mesto”. Walter Benjamin bi dodal: “Cesta postane za pohajkovalca stanovanje, med hišnimi pročelji je tako doma kot meščan med svojimi štirimi stenami.” Murijeva rutina ustvarja vtis kantovske iz Poslednjih dni Immanuela Kanta, po njem je mogoče naravnati uro. Ne manjka niti virtuoznosti opazovanja blaga, “da mu čas hitreje mine, gleda lepe trgovine.” Benjamin bi še raje rekel vživljanja v blago, pri čemer takoj posvari: “To vživljanje je moralo malomeščanstvo okušati s slastjo in tesnobo, izvirajočih iz slutnje lastne prihodnosti, prihodnosti svojega razreda.” Če je Balzac po Benjaminu kombiniral prijeme indijanarice in detektivke, je treba reči, da je uvodna skladba kljub srednjeevropskemu kavarniškemu liričnemu vajbu a piece of Americana, železniška proga, ki se razliva prek prerije. Vznikajoča slovenska neotnija odkriva svojo manifestno usodo in konec zgodovine na način triumfa liberalizma se začne zapletati, še preden se dobro začne. V smislu učenja Amerike, tj. njene kode, je Poletje v školjki (1985) sicer že povsem izdelan, ekspliciten, destiliran primerek ter hkrati brezšiven spoj indijanarice (spopadi med Pirančani in Portorožani) in detektivke (lov na tatove školjk), pri čemer fura plešoče flâneurstvo, ki je tik pred tem, da se zažene v parkour.1 Maček Muri je bolj anahronističen, Gangster Čombe denimo prej sodi v čas, po katerem še patruljirajo žandarji, in čas, v zvezi s katerim Fredric Jameson v navezavi na Kubrickov The Shining zapiše, da je v njem brezdelni razred še lahko živel agresivno in bahavo ter brez slabe vesti užival v privilegijih in svoji razredno-zavedni podobi. Zdi se, da bi Maček Muri to nerazločljivost liberalnih pravic-privilegijev znova vpeljal, pri čemer tudi slaba vest oz. moralni maček nima nujno zadnje besede: v skladbi Maček falot anticipira tranzicijske zmagovalce, “sezidal je hišo, kaj hišo, cel grad, in v njem se šopiril košat in bogat” ter pri tem ne obtiči v moralki skupnega. Verza “naš maček pa bil in ostal je gospod, ker bil je en velik prebrisan falot” z enim samim revizionističnim zamahom izbrišeta sleherno sled tovariša. Od vselej so bili le gospodi in tako bo tudi ostalo. Muri, kakršnega na naslovnici albuma uprizori Kostja Gatnik, vsekakor je natanko ta pohajkovalski gospod falot in nima posebne zveze z brezspolno nedolžnostjo Murija Jelke Reichman.

Benjamin flâneurja ves čas imenuje človek množice, saj je od nje omamljen. Hugo, ki gre v tem še dlje od Baudelaira, se v njej izgublja kakor “v bučanju morja”, čemur pravi “globine so množine”. Kot ključno zapiše Benjamin: “V množici vstopi v stik tisto, kar je pod človekom, s tistim, kar deluje nad njim.” Ter doda: “Cesta, izbruh požara, prometna nesreča zberejo ljudi, ki niso razredno opredeljeni.” Mar Orbána in Janšo liberalno misleči ne dojemajo kot izbruh požara ali prometno nesrečo? Ravno kot takšna privlačita množice. Benjamin nadaljuje: “Kažejo se kot konkretne skupine; z družbenega vidika pa ostajajo vendarle abstraktne, v svojih izoliranih zasebnih interesih. Njihov model so kupci, ki se /…/ zbirajo na trgu okoli ‘skupne reči’.” Natanko tja nas leta 1991 postavi nadaljevanje Mačka Murija in muce Mace – album z naslovom Mačji sejem. Na tem sejmu, ki so si ga prišli ogledat tudi mački iz Sibirije, Oklahome, Škotske in Etiopije, sicer braudelovsko vrvi, toda ton mu diktira rodoljubna razčustvovanost. V skladbi Mačja himna slišimo “tu živi od pamtiveka plemeniti mačji rod” ter “naša čast in naša slava, nepozabni, mili kraj, staroslavna očetnjava – bodi mačja vekomaj.” Primešana so še običajna strong-but-gentle hvalisanja, “in čeprav so korenjaki, žalega si ne store”, kar že nekaj songov kasneje demantira množični pretep. We’ll stop here, paralele z Najlepša si so dovolj očitne.

Seveda se lahko tolažite s tem, da Mačji sejem prvemu albumu – tako po dovršenosti kot popularnosti – ne pride niti blizu. A bistveno pomembnejše od tega je pojmovanje časa. Da ne bi v vsem skupaj videli zgolj ponavljanja (in komaj kaj je hujšega od ponavljanja weimarske analogije), se gre morda zateči k časovni spirali, kakor jo opiše Anna Greenspan v knjigi Shanghai Future: “Spirala ni ujeta ne v ciklični čas okostenele tradicije ne zavezana silovitemu uničenju napredujoče linearnosti. Spirale so hkrati napredujoče in ciklične.” Next stop: maček Muri goes to China.

  1. Ples v dežju, ta novovalovski derivat, še naprej obseden s cankarjanstvom, lahko za najboljši film velja le v kulturosferi, ki se noče otresti dialektičnega materializma, tj. fetišizira protislovja. []


Tags: Revisionisms

Če rata, rata, če ne rata, pa Vrata nepovrata

Odnos z etablirano lokalno kulturo je odnos vzajemnega ignoriranja. Mi ne obstajamo zanjo in ona ne obstaja za nas. Osnovni nesporazum je že v definiciji kulture: če je po naše to definicija Raymonda Williamsa, po kateri gre za način življenja oz. načine življenja, naj gre za vsakdanje ali nevsakdanje življenje, je za etablirano kulturo v skladu z zanjo značilnim fetišizmom kultura nujno ločena sfera, področje, kraljestvo. V bistvu rezervat, v katerem med drugim ne manjka alkoholikov, a so ti daleč od anonimnosti, recimo, da gre za nekakšne podrtije pod spomeniškim varstvom. Porok kulture in kultiviranosti so ravno kot divji, neukročeni možje, da, povečini gre za može, ki so kot takšni poslednji branik pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Seveda se s tovrstneži ukvarjamo le takrat, ko smo preleni za karkoli drugega oziroma nam na misel ne pade nič pametnejšega. Drugače rečeno, tako kulturo obravnavamo tedaj, ko nam je do posmehovanja. V tem smislu je Boris A. Novak še zlasti dobrodošel, sploh njegov več kot 20 let nastajajoči ne le ep, temveč že kar epos Vrata nepovrata aka Če rata, rata, če ne rata, pa vrata nepovrata, 43.000 verzov na 2.300 straneh – toliko o tem, da se poezije ne da kvantificirati -, ta samoportret kot celotni kozmos, ustvarjen po njegovi lastni podobi. Les je ep, poskrbimo, da tak tudi ostane. To jamči že samo ime: ne Boris Novak, temveč Boris A. Novak. A kot aristokratski predikat, njegov von, in inicialke njegovih imen pravijo ban. Ne Novak, temveč Anovak, to gre brati skupaj, tako kot recimo preberemo amoralnost ali agnosticizem. Anovak kot onkraj novega in starega, on je preprosto zlati standard, večno merilo reči.

Okej, nekdo bi rekel, badioujevski pesnik-diplomat ali pač pesnik-akademik, ampak s tem je povedano premalo. Pesnik-filozof-akademik je Badiou, Anovak pa je lahko le nekakšna v jantarju ohranjena oblika, ki začuda, kdo ve kako, še naprej spušča glasove in zvoke. Morda gre za uspeli primer oživljanja izumrlih vrst, o čemer je že spet toliko govora. V vsakem primeru gre za primer krasne ambivalence pridevnika “presežen”. In ko o sebi in svojih ustvarjalnih metodah v skladu z žlahtno zaprašenimi metaforami govori kot draguljarstvu in težki industriji, se spomnimo deleuzoguattarijevskih metalurgov, tj. kovačev, proizvajalcev orožja in nakita, kot alternative dvornim znanstvenikom aka akademikom znanosti in umetnosti ter zabavamo nad razlikovanjem med afektiranostjo in afektom, med na peršono fiksirano razčustvovanostjo in depersonaliziranim občutjem.

Malce pofantaziramo tudi o tem, da bi se Anovaka apdejtalo in iz silnih metaforiziranj prestavilo v kakšno metamorfozico, recimo, v Kongo kopat mineral koltan, iz katerega so naši, a ne tudi njegovi, čipi in elektronska vezja, kjer bi se lahko priučil lova na skoraj iztrebljene Grauerjeve gorile, ker ni v odročnih predelih kopanja na voljo pač nobene druge hrane. Tako bi bila vrata nepovrata naposled resnično odprta oziroma razprta, če hočemo biti adekvatno poetični.

Mogoče je tudi dobrohotnejše branje. Ko smo rekli, da se Borisa Anovaka ne da apdejtati, smo nekaj zamolčali: na youtubeu si je mogoče ogledati posnetke, na katerem on in njegovi prijatelji maratonsko, epsko prebirajo epos. To so tudi do peturne bakanalije in gre zgolj za fragmente. Že ob bežnem preskakovanju materiala, nekakšne sadomazo seanse na način kulturništva, krindžanje doseže tolikšno intenziteto, da se začne vsiljevati misel, da tega ne gre jemati matter-of-factly, da tu mora biti na delu nekakšna brezbožna komedija. Poskusimo nekaj takšnega in recimo: več kot 20-letno pisanje eposa Vrata nepovrata je bila le priprava terena za ta dogodek, to branje v živo. In ne le ta epos, tudi celotna akademska kariera, celotna družbena in družabna angažiranost, organiziranje humanitarne pomoči in ščitenje lipicancev ter poliglotsko glodanje sonetnih vencev.

Kaj je ta dogodek? Nič hudega oziroma zgolj epos slutečim udeležencem in youtube gledalcem se bralni maraton kaže kot vzneseni ali patetični ritual, tu razlika pač ni bistvena. A Anovakov gejm je nekje drugje. Kar je pripravljal najmanj dve desetletji, a zagotovo še precej dlje, je reinscenacija Andyja Kaufmana – v neki čisto specifični izvedbi.

Ne pozabimo, da je Anovak ob koncu 80-ih študiral in predaval v Združenih državah, med drugim v Tennesseeju, kjer si do takrat zagotovo še vedno niso opomogli od Kaufmanovih žaljivk na račun svoje hickness v okviru priprav na wrestling dvoboj z Jerryjem Lawlerjem, ko jih je med drugim poučeval o tem, kaj sta milo in vece papir ter kakšna je njuna raba. Zdaj pa si predstavljajmo Andyja, ejkeja – in tudi Anovak je nekakšen ejkej in njegovemu očetu je bilo, mind you, ime Ante -, skratka predstavljajmo si Anteja Kaufmana, kako tesnemu prijatelju-sodelavcu Bobu Zmudi razlaga, kako je sit svojega pahlivovstva, sit tega, da mora študentom na kampusih izvajati Latko Gavrasa in impersonejtati klavrnega impersonatorja ali pač Elvisa. Nakar mu sredi stavka kapne: »Vem, kaj bom naredil! Bral jim bom Velikega Gatsbyja! V integralni izvedbi!« Zmuda se najprej zmede, potem pa zakrohota. Sijajna ideja, vsekakor. Vic sam po sebi. A koliko sijajnejši je v sami izvedbi, ko se vleče in vleče ter se temu branju prek neskončnega, vratonepovratnega trajanja pridružijo še najmanj mučnina, obup, nesmisel, absurd, predvsem pa skrajni dolgčas, brezno časa. Smeha že zdavnaj ni več na spregled, prav nikomur in ničemur ni več do smeha, a vse se še vedno dogaja znotraj okvira humorja.

In točno to že ves čas, odkar ga pomnite, počne Anovak. Zdel se vam je smešna pesniško-akademska figura, ki je po Bergsonu smešna zaradi svoje togosti, vztrajanja v istem gibanju, čeprav je prišlo do spremembe okoliščin, da, smeh je darvinist, le da Anovak pravzaprav sploh ni komična figura, temveč zakamuflirani komik, tako kot nekdaj metropolit Franc Rode. Vse to počne zgolj for the lulz oziroma še bolj tistega, kar lulz presega. Humor, osvobojen smeha. Morda bo kdo rekel, da gre še vedno za antropofiksirani, humanistični humor, morda res, a kdaj je kaj takega 7. februarja stalo na odru Cankarjevega doma? To leto je precendenčno, leto, ko je Anovakovo nagrado za življenjsko delo prejel France Prešeren.

Prvo in drugo možnost je mogoče integrirati. Congo meets king of comedy. Worlds colliding kje drugje kot v srcu teme, Grosuplju1. Kje bi lahko naleteli na variacijo polkovnika Kurtza, če ne ravno v Kongu, hotelu, restavraciji in kazinu? Kdo je ta Kurtz? Kdo vendar? Džej Džej, ki ni skrenil, Džej Džej, ki enkrat vmes ni zapadel v politikantski business as usual, Džej Džej, ki je upravičil Žižkova pričakovanja glede politike kot suspenza etičnega, Džej Džej, ki ni postal mlahavi Kurtz. Džej Džej, ki operira globoko v kongovsko-vietkongovski džungli sintetičnih palm s svojo “mrežo zvodnikov, črnotržnikov, čistilcev čevljev, beguncev, barskih deklet, žeparjev itd.”2 Med njimi je tudi Anovak, napravljen v Tonyja Cliftona. Entertainer ali še raje exit-tainer. V optimalni lasvegaški kondiciji ravnokar prebira zaključnih 5.000 verzov Bivališč duš, tretjega dela eposa Vrata nepovrata.

Keywords: Boris A. Novak, Prešernove nagrade, Andy Kaufman, Bob Zmuda, Alain Badiou, Raymond Williams, Franc Rode, Andrej Tomažin, Janez Janša, polkovnik Kurtz, Slavoj Žižek, Tony Clifton, Vrata nepovrata, Veliki Gatsby, AltGrosuplje, Kongo, Tennessee
  1. Ki ni ravno AltGrosuplje iz romana Črvi Andreja Tomažina, a je še vseeno dovolj intrigantno. []
  2. Don DeLillo, Running Dog []


Tags: Revisionisms