Tag Archives: George Mosse


Imunopolitika

Na včerajšnji seji Sveta za nacionalno varnost so prikladno združili obravnavo epidemioloških razmer in nezakonitih migracij, kar nesramežljivo izpričuje perspektivo, po kateri narodu, ki je telo, grozi okužba od zunaj. “Imunopolitika v stanju panike,” bi dejala Plant in Land v Smetnjakovem prevodu Kiberpozitivno.

George Mosse v Nacionalizmu in seksualnosti zapiše (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “Racism branded the outsider, making him inevitably a member of the inferior race, wherever this was possible, readily recognized as a carrier of infection threatening the health of society and the nation. Above all racism was a scavenger ideology, harnessing to its banner the fears and hopes of bourgeois Europe.”

Da je omenjeno sejo napovedal ravno Aleš Hojs, lik, ki nevede, spontano citira Göringove in Goebbelsove prilike o maslu in topovih, nas je sprva privedlo do takšnega fb zapisa:

Nazis are returning. Nature is healing. “They” are the virus.

Po nekaj minutah smo – excuse the reality show dramatic tone – post izbrisali. Naci analogije so vselej lazy in cheesy, naj se v danem trenutku zdijo še tako na mestu.

Obviously, the situation is still fucked up. In morda gre bolj za asimptoto – excuse the retarded math level – kot vzporednice. Med branjem nekega pasusa Foucaultovega Rojstva biopolitike smo se spomnili marčevske kampanje “Hvala, ker ste” iz časa prvega vala epidemije, ki je v skladu z generičnostjo zahvale in slogana razkazovala generične (shutter stock patriotism) podobe zdravstvenega osebja, gasilcev, policistov itd., vseh tistih, ki so v času prvega vala skrbeli za prislovično zdravje in varnost državljanov. Plosk plosk so si, ker so ostali doma, prislužili tudi slednji. Kot je bilo opaženo, je kampanja delovala nenavadno, saj ni šlo za zahvalo vlade, temveč stranke SDS. Podoben občutek, kot je znano, vas daje tudi, če spremljate vladne kanale na družabnih omrežjih.

Tu pride na vrsto omenjeni pasus iz Rojstva biopolitike (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “The totalitarian state is not the eighteenth century administrative state, the nineteenth century Polizeistaat pushed to the limit, it is not the administrative state, the bureaucratized nineteenth century state pushed to its limits. The totalitarian state is something else. We should not look for its principle in the ‘statifying’ or ‘statified’ governmentality born in the seventeenth and eighteenth centuries; we should look for it in a non-state governmentality, precisely in what could be called a governmentality of the party. The party, this quite extraordinary, very curious, and very new organization, this very new governmentality of the party which appeared in Europe at the end of the nineteenth century is probably /…/ at the historical origin of something like totalitarian regimes, of something like Nazism, fascism, or Stalinism.”

And lest we forget: this party is quite obsessed with origins.



Tags: Culture War

Keeping Up with the Vardashians

Note to ourselves: don’t underestimate normie channels ever again.

Hosta je kraj zaklinjanja. Da bodo odšli v hosto, pretijo tako naši očetje kot Miha Šalehar. Paranoja je, bi rekel dežurni intelektualec med nami, afektivni odziv na viralne čase, v katerih eskalirajoča spirala kapitalistične produkcije čedalje bolj pritiska na sleherno fizično in pojmovno ločnico, ki organizira naš družbeni svet. Paranoja brani te meje, naj gre za meje moške identitete ali Štajerske.

Sublimna Vardi v interpretaciji Igorja Bračiča in Tilena Artača za Kaj Dogaja sprva še najbolj spomni na film Le roi de l’évasion Alaina Guiraudieja, kjer se moški podeželskega mesteca dobivajo v hosti, da bi zaužili gomolj doo-root. Ta deluje kot “agens kaosa”, napumpa jih z “manično energijo in libidom”. Orgij ni ne konca ne kraja.

Kot piše George Mosse, je bila homoerotičnost tradicionalno dejavnik nacionalnega preporoda, pri čemer je bilo ključno poudarjati razliko med njo in homoseksualnostjo. Medtem ko naj bi prva katalizirala platonično ljubezen, ni slednja mogla biti nič drugega kot manifestacija najnizkotnejših nagonov.

Bračič in Artač zabrišeta to mejo. “Ker naše želje so nezakonite.” Default normie komedije je homofobičnost, zato je toliko presunljiveje naleteti na nekaj, kar se temu upira. Oziroma, še bolje, kot poreče sam zalagasper original: “Jaz grem s tokom in se mu upiram.”

Gre za nežne opise silovitih čustev, kot nekje svojo filmsko metodo opiše François Truffaut. Oziroma še raje, ker bi v tem ekosistemu hoteli zagledati kakšno žensko, gre za vardo, kot bi jo uprizorila Agnès Varda (denimo v slogu dokumentarca Paberkovalci in paberkovalka).

Worlds colliding, a bridge too far? Niti približno. Kot na čudovito neroden zapiše revija Reporter: “V resnici je beseda Hereward germanskega oziroma anglosaškega izvora. V stari angleščini namreč pomeni /…/ oboroženo stražo. Od tod tudi angleški priimek Harvard. Znan je Anglež John Harvard (1607-1638), ki se je preselil v Severno Ameriko in po katerem se imenuje slovita ameriška univerza Harvard.”

Varda in Harvard, z ramo ob rami, v času ko, kakor zapiše Benjamin Bratton, “pravo izgublja proti tehnologiji in besede izgubljajo proti številkam”.