Tag Archives: Danilo Türk


Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. []


Tags: Revisionisms

Kandid vs. Candy boy

Zdi se, da oba predsedniška kandidata pristajata na to, da izbiranje med njima priklicuje platonsko delitev na tiste z zlato dušo, ki mislijo in vladajo, ter tiste z železno, ki delajo, se preživljajo, reproducirajo. Opozicija, ki postane lažna v trenutku, ko se jo prikaže kot dilemo, stvar obkroževanja.

Distinkcija med Türkom in Pahorjem kot distinkcija med patriciji in plebejci, umetnostjo (ne le vladanja) in delom, individualizmom in kolektivizmom itd. funkcionira rasistično ter v vsakem primeru reproducira, z besedami Jacquesa Rancièra, policijsko delitev čutnega, tj. ohranja “harmonično stkano skupnost /…/, v kateri je vsak na svojem mestu, v svojem razredu, kjer opravlja funkcijo, ki mu pripada, ter je čutno in intelektualno primerno opremljen za to mesto in za to funkcijo.”

Dodatna težava je v tem, da je tudi takšna distinkcija – naj bo še tako podla – pretirana (in hkrati premalo izrazita), prelaskava za oba kandidata.

Koliko je Pahor zmožen brisati meje med vladarji in vladanimi, je razvidno že iz načina, kako opisuje svoje trajektorije. Do “malega človeka” se vselej spusti z višav svojega poslanstva, svojih “izkušenj”. Blagoslovljen bodi režim, v katerem takšna naivna prevzetnost lahko izpade dobronamerno. Tudi žalostinka samotarja, ki so se ga vsi odrekli, naracija, ki v teh krajih vedno znova pali, najde svojo realnost v smukanju po Škrabčevi domačiji. Mar ni dovolj ponižujoče že to, da je karkoli od tega treba omenjati? Pahor je zeligovski performance artist, katerega neprestano menjavanje vlog in identitet “pogosto vodi do drugačne oblike poneumljanja, ki izrablja zabrisanost meja in pomešanost vlog, da bi stopnjevala učinek predstave, ne da bi preizprašala njena načela.“ Stanje je tako klavrno, da se celo Rancière ne more izogniti besedi “poneumljanje”. Ves Pahorjev politični program je mogoče zvesti na pesmico-kolo “Mi se imamo radi, radi, radi, radi”, ki v svoji prepesnitvi “kot prašički mladi” vsaj asociira na Orwellovo Živalsko farmo, a kaj, ko je tudi ta že zdavnaj preudomačena.

Türkov “Za skupno dobro” zveni kot moto papeža ali kralja, toda za kako ubogo vednost-oblast gre? Umetnik, človek sveta, državni plemič, Holbeinov wannabe ambasador, ki mu Adorno ne bi pripisal niti polizobrazbe (but then again… komu bi jo?). V endorsanju Umeka ali frazarjenju o Conneryju kot najboljšem Bondu ter Lazenbyju kot najslabšem lahko connoisseurstvo ugledajo le poklicni filistri, kakršna je nekdanja kulturna ministrica. Če ne drugega, mu gre priznati zaslugo, da se je z njegovo pomočjo izkristaliziralo podrepništvo kategorije, ki bi se ji lahko reklo start-up umetniki. Ali kar je skoraj ganljiva zadrega: lokalni badioujevci morajo v dani konstelaciji (vsakdanje)političnih moči staviti na kandidata, ki mu je Voltairov Kandid od vseh knjig “povedal najbolj zanimive in poučne reči”. Za menda istega “obdelujmo svoj lastni vrtiček” Voltaira menda isti Badiou v Dvajsetem stoletju zaničljivo zatrdi, da je eden najpomembnejših mislecev humanitarne povprečnosti.

Relevantnost tokratnih volitev – ne le zaradi vzdušja zadnjih dni – je, da se zdijo irelevantnejše kot kdajkoli. V tem mora biti nekaj spodbudnega.

Cass McCombs – Don’t Vote

"Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati tudi dokument barbarstva. In tako kot kulture ni brez barbarstva, tako je barbarska tudi tradicija, ki skrbi za prehajanje kulturnih dobrin iz rok v roke." Walter Benjamin v tem okolju vselej zveni preoptimistično.



Tags: Revisionisms

Veš, poet, svoj dolg?


The Coming Insurrection says:
„In France, civilization is inseparable from the state. /…/ The French state is the very texture of French subjectivities, the form assumed by the centuries-old castration of its subjects. Thus it should come as no surprise that in their deliriums psychiatric patients are always confusing themselves with political figures, that we agree that our leaders are the root of all our ills, that we like to grumble so much about them and that this grumbling is the consecration that crowns them as our masters. Here, politics is not considered something outside of us but as part of ourselves. The life we invest in these figures is the same life that’s taken from us.
If there is a French exception, this is why. Everything, even the global influence of French literature, is a result of this amputation. In France, literature is the prescribed space for the amusement of the castrated. It is the formal freedom conceded to those who cannot accommodate themselves to the nothingness of their real freedom. That’s what gives rise to all the obscene winks exchanged, for centuries now, between the statesmen and men of letters in this country, as each gladly dons the other’s costume. That’s also why intellectuals here tend to talk so loud when they’re so meek, and why they always fail at the decisive moment, the only moment that would’ve given meaning to their existence, but that also would’ve had them banished from their profession.“

Dobrodošli v Franciji.

Lescop – Ljubljana



Tags: Revisionisms

Danilo Türk vs. John Maus

Danilo Türk:
“Vidite, v življenju ima človek različne izkušnje z glasbo. Jaz sem velik del mladih let preživel z jazzom in seveda sem se v tistem času navadil na take ase jazza, kot je Duke Ellington, ali pa kot je Miles Davis, ali pa drugi veliki skladatelji in izvajalci jazza. Ampak potem sem ugotovil, da je moja hči, ki je odraščala v devetdesetih letih, spoznala techno glasbo, ki je nisem čisto nič razumel. To je bilo seveda popolnoma naravno, kajti, veste, mladi ljudje vedno iščejo nove načine glasbenega izražanja in zabave, in značilno je, da starejša generacija tega ne razume. To je tako, bi rekel, od antike naprej. Ampak me je stvar vseeno toliko zanimala, da sem se spustil v techno, poskušal razumeti razliko med vrstami house glasbe, kot je acid house, ali pa funky house, ali pa deep house. Razumeti razlike med to ritmično, ponavljajočo se glasbo na eni strani in neko malo bolj izrazno glasbo. In to me je pripeljalo do DJ Umeka.”

John Maus:
“Exploring instead of giving it a thumbs up or a thumbs down. Or saying it sounds like this and it sounds like that. Or talking about what micro-genre it is /…/ you engage it at the level of its details.
If there’s nothing worth thinking about there, don’t even talk about it, don’t even bother about it. Don’t give it a thumbs down, don’t even talk about it. Why you gonna talk about it? Cause the label paid you for advertisement space, so you’ve got to talk about it? No, no, no, only talk about it if there’s something interesting in there. And if you do talk about it, cause there’s something interesting, try to give voice to precisely what in it is not reducible to other things /…/
Tell me what’s strange about it, tell me what’s singular about it. Critically speaking, tell me what aspects of our situation’s untruth it gives voice to. You’d be hard-pressed to find that in a lot of blogs or journalism /…/
But to just the thumbs up or the thumbs down, it seems like a waste. I think we owe each other more than that. And if we don’t strive to do that for one another, then that’s when we’ve given over to inhumanity. Then that’s when we’ve become the bureaucrat, you know?”

John Maus – Head for the Country

Photo (of John Maus): Tear-n Tan



Tags: Revisionisms

Smrtno varno

Pahor: “Gre za vprašanje, v kakšni domovini bomo jutri živeli. Ne mislim samo na Slovenijo. Bomo v domovini, v kateri bodo tudi Nemci, Francozi, Luksemburg, Avstrijci, ali pa bomo v kakšni drugi domovini, ki bo veliko bolj razrahljana in polna problemov. Gre za vprašanje miru, varnosti, ne samo blaginje.”

Zver: “Lahko bi imenovali to novo smer v razvoju Slovenije, da bo postala še bolj varna, vrednota varnost je izjemnega pomena.

Pojem, t. i. vrednota, ki ga vodilni predsedniški kandidati postavljajo v prvi plan, je varnost (ali türkovsko rečeno: mir in stabilnost). Zveni zlovešče, saj prikliče, kaj vse jo zagotavlja: policija, sodstvo, vojska … Kandidati se prilizujejo volivcem, katerih prioriteta je varnost njihove lastnine. Nje vrhunec, nadstavba so otroci. Ta družba šele postaja odvratno buržujska, nič od tega ni za nami.

Zavarovalniški oglas prikazuje deklico, recimo z balonom (iz sentimentalnih in montažnih potreb ter predvsem potreb konvencije), kako prečka cesto, dovolj brezskrbno, razigrano, zaletavo, da vdihne slutnjo tragedije. Balon uide v zrak – nepovratno. Zdi se, da zavarovalnica ne more preprečevati nezgod, da takšne varnosti ne more zagotavljati, da je njena naloga zgolj t. i. blaženje posledic. Ko prikazuje deklico v situaciji, ki utegne preiti v usodno, lahko v najboljšem primeru sporoča le: “Če bi se to že moralo zgoditi, boste v uteho (slabo, a boljšo kot nikakršno) vsaj dobili odškodnino.” Starši bi proti temu ogorčeno protestirali, da se izgube otroka ne da kompenzirati. Če bi v to resnično, brez izjeme verjeli, potem ne bi nikdar vplačali zavarovalnine, te hrbtne plati loterije na nedoločljivo tanki črti med eksorcizmom in self-fulfilling prerokbo. Podstat vsega tega je neka druga vera – vraževerje. Borgesovsko1 rečeno: zamisliti si, preigrati grozoto, da bi se jo s čarovnijo odvrnilo. “Če bom zavaroval otroka, se mu ne bo nič zgodilo. Toliko sem pripravljen plačati za blažen mir.”

Vseeno ne gre za daritev na slepo. Kot vsaka reklama tudi zavarovalniška reklama ne reklamira zgolj specifične zavarovalnice in njenega produkta, temveč ustroj sveta. Integralni paket zavarovanja reda stvari. Vzorni državljan plačuje zavarovalnino (pavšal) v pričakovanju, da aparati (policija, sodstvo, mediji, šola, vojska …) poskrbijo, da bo deklica z balonom bivala, radostno skakljala v balonu varnosti. Na ta način, pobožno še bolj kot vraževerno, predpostavlja neznansko zmožnost nadzora. Absolut nadzora. V to je pripravljen verjeti, to je pripravljen sprejeti v zameno za neskončno nedotakljivost lastnine alias otroka.

Predsedniški kandidatje kot zavarovalniški agentje tako prodajajo police. Lahko bi jim rekli tudi policaji.

Arcade Fire – City With No Children

  1. Skrivni čudež: “Potem je pomislil, da se resničnost ponavadi ne sklada s predvidevanji; s sprevrženo logiko je umoval, da si lahko predvidimo kakšno nadrobnost zato, da se ne bi zgodila. Z vero v to krhko čarnost si je zamišljal, da se ne bi zgodili, grozljive prizore; nazadnje se je zbal, da bi utegnili biti preroški.” []


Tags: We are Trash