Tag Archives: Boris A. Novak


Traktor je kultura

Najsilovitejše tri besede, kar smo jih videli na kakšnem plakatu in a long time. Povsem ne glede na to, kakšni so nameni avtorjev. Če so ga sproducirali rumeni jopiči, toliko bolje.

Da, traktor je kultura. A je, jasno, tudi tehnologija. Še več, je dobesedno geotehnologija, tehnologija terafomiranja, (pre)oblikovanja zemlje, s čimer se krog (spirala) sklene in se povrne naprej k izvornemu pomenu kultiviranja.

Ko kulturniki jamrajo, izsiljujejo s kulturo, imajo v mislih drugačno kultiviranje. Kultura je – glede na njihovo izjavljanje in še bolj njihovo početje – ena sama. Eni jo premorejo, drugi pač ne. S tega vidika ne gre za drugega kot filistrski diskurz, ki svari in brani pred barbari (aka proletarci) ter potrjuje Janševo shemo prvorazrednih in drugorazrednih, ptičev in žab. Svoboda je glagol, bi rekel Boris A. Novak. Kultura pač ne.

Ironija in tragikomedija je seveda v tem, da »druga« stran stavi na oni drugi pojem: civilizacijo.1

V vsakem primeru je reči, da je traktor kultura, obetavnejše izhodišče kot reči, da sta kultura Boris A. Novak in Vinko Möderndorfer (ki, revež, že 30 let neznosno trpi).

Didaktičen primer: impresionizem so zagnali Monet, Manet, Renoir et company, right? A kaj če perspektivo razširimo onkraj bolj ali manj genialnih monad in v duhu sijajne knjige Tylerja Cowena In Praise of Commercial Culture rečemo, da je imela v vznikom impresionizma vsaj toliko opraviti tudi pločevinasta tuba barve2, ki je slikarjem omogočila, da so se spravili iz itak predragega studia in slikali zunaj (pred tem so barve naokoli prenašali v prašičjih mehurjih). Podjetni so se podvizali in začeli prodajati komplete opreme za outdoors malanje: čopiče, barve, platna, senčnik. Francoska in nemška barvna metalurgija je izumila nove pigmente, ki so bazirali na sintetičnih anorganskih materialih, kot so krom, kadmij, cink, kobalt, baker in arzen, in ti so “pričarali”, »priklicali« žive, poprej nedostopne in nezamisljive modre, rdeče, rumene in škrlatne odtenke. Samoizražanje? Vsekakor, če ste ga pripravljeni priznati metalurgiji, kemičnim elementom in entrepreneurjem. Vse te decentralizacijske težnje so slikarjem pomagale tudi pri izmikanju vsem drugim prisilam akademskega salonarstva.

Rumeni jopiči meet Ljubezen je tovarna
(Nika Perunović + Gregor Zemljič / rež. Kukla)

»Traktor je kultura« hkrati spomni na opazko Andreja Platonova iz njegovega eseja Tovarna literature: »Literati še dandanes ročno izdelujejo avtomobile, pozabljajoč, kaj sta Ford in Citroën … če bi primerjali količino uma in vednosti, ki kroži na zborovanju industrialcev in zborovanju literatov, primerjava ne bi bila v prid slednjih.« Oziroma kot Platonova v Molekularno rdeče opiše McKenzie Wark: »Tu preidemo k Andreju Platonovu, morda največjem piscu proletkulta, a tudi nekomu, ki se je v najhujših letih ruske državljanske vojne odpovedal pisanju, da bi postal inženir.« Kot njegovo početje – sicer nekam ironično – opisuje Šklovski: “Platonov izravnava rečne struge, izsušuje močvirja, siplje apno, da bi nevtraliziral kislost tal. Jezi so iz zemlje in ilovice, zgrajeni pozimi, ko so tla zamrznjena.” Vse to je tako daleč od tegob profesionalnega, misionarskega PENovanja aka anovakovskega šampanjero penjenja.

Proletkult je poskušal na novo organizirati vednost, bil je eksperiment nove, nekulturniške prakse kulture, iz česar sledi tudi, da ni vihal nosu nad interesi »delavcev, obrtnikov, serviserjev, mehanikov, inženirjev, programerjev, trgovcev, prevoznikov«, na katere se – vsaj deklarativno – sklicujejo rumeni jopiči (sami jim brez zadržka pridružujemo tudi delavke, obrtnice itd.). Z druge strani Molekularno rdeče seveda pokaže tudi, da boljševizem ni (bil) monolit (šahovska partija med Bogdanovom in Leninom itd.), kaj šele da bi bil protokol prgišča judovskih modrecev.

Bodi dovolj za tokrat. Naslednji nujni korak: prevod gesla »kultura« iz Keywords Raymonda Williamsa, ki se začne z besedami: »Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleškem jeziku.«

  1. Levice morda ni konec, a se je razcepila vsaj na dva diametralno nasprotna, sovražna pola (glej: On ‘Strasserism’ and the Decay of the Left). []
  2. Kot je režiser Jean Renoir citiral očeta Augusta: “Brez barv v tubah ne bi bilo ne Cézanna, ne Moneta, ne Sisleyja, ne Pissarra, nič od tistega, čemur so novinarji kasneje rekli impresionizem.” []


Tags: Revisionisms

Veš, poet, njihov dolg?

Rent-a-Poet je novonastala platforma, ki je v prekarnem položaju pesnikov in pesnic zaslutila poslovno priložnost1. Kljub pesniškim avtodeklaracijam dela na tem, da bi bila od njih spet kakšna – kakršnakoli – korist. Rent-a-Poet omogoča natanko tisto, kar pravi, in to ob sleherni priložnosti. Vaša mladostnica piše pesmi in bi ji blurb uveljavljenega 3.000-letnega poeta odprl vrata nepovrata? Check. Si hočete svoj rojstni dan ali babičin pogreb poživiti z branjem verzov? Check.

Boris A. Novak in Niko Grafenauer sta ena pionirjev platforme Rent-a-Poet, saj sta leta 2016 zapisala vsak svoj blurb k Zbrki poezije Zale Đurić Ribič.

Na voljo so tudi rougher opcije za manj etablirane poete in poetese: kulturi ne tako naklonjene stranke si lahko za fantovščino priskrbijo pesnika kot nadomestnega ženina in na njem – med poetičnimi variacijami Podvodnega moža – oddelajo vse postaje križevega pota. Kritične pesnice lahko nastopajo na IT dogodkih, menedžerskih kongresih, srečanjih poslovnih sekretark itd., in sicer v duhu tiste Adornove krilatice: “politična naivnost, ki bi tem, katere Brecht napada, izvabila le nasmešek, saj se pred tako trapastim sovražnikom nimajo česa bati.” Možnih scenarijev je seveda neomejeno in navedeni so le najbolj borni med njimi. Rent-a-Poet si jih tako ali tako ne kani izmišljevati ali jih kakorkoli drugače prejudicirati, za to bo poskrbelo življenje samo aka trg.

Platforma izhaja iz dokaj realistične ocene, da so pesniki in pesnice nekje vmes postali komiki, jokerji iz rokava, pri čemer je vprašanje intencionalnosti povsem nepomembno. V tem smislu je Rent-a-Poet sicer komercialna platforma, vendar z izrazito socialno noto. Pravzaprav ne pravi drugega kot: če se že smejimo na njihov račun, čemu nam pesniki in pesnice tega ne bi zaračunali?

V primeru da bo poskusna platforma uspešna, je v načrtu njena širitev na vse kulturnike oziroma samostojne kulturne delavce.

  1. you know, calling it neoliberalism doesn’t make it go away []


Tags: Revisionisms

Če rata, rata, če ne rata, pa Vrata nepovrata

Odnos z etablirano lokalno kulturo je odnos vzajemnega ignoriranja. Mi ne obstajamo zanjo in ona ne obstaja za nas. Osnovni nesporazum je že v definiciji kulture: če je po naše to definicija Raymonda Williamsa, po kateri gre za način življenja oz. načine življenja, naj gre za vsakdanje ali nevsakdanje življenje, je za etablirano kulturo v skladu z zanjo značilnim fetišizmom kultura nujno ločena sfera, področje, kraljestvo. V bistvu rezervat, v katerem med drugim ne manjka alkoholikov, a so ti daleč od anonimnosti, recimo, da gre za nekakšne podrtije pod spomeniškim varstvom. Porok kulture in kultiviranosti so ravno kot divji, neukročeni možje, da, povečini gre za može, ki so kot takšni poslednji branik pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Seveda se s tovrstneži ukvarjamo le takrat, ko smo preleni za karkoli drugega oziroma nam na misel ne pade nič pametnejšega. Drugače rečeno, tako kulturo obravnavamo tedaj, ko nam je do posmehovanja. V tem smislu je Boris A. Novak še zlasti dobrodošel, sploh njegov več kot 20 let nastajajoči ne le ep, temveč že kar epos Vrata nepovrata aka Če rata, rata, če ne rata, pa vrata nepovrata, 43.000 verzov na 2.300 straneh – toliko o tem, da se poezije ne da kvantificirati -, ta samoportret kot celotni kozmos, ustvarjen po njegovi lastni podobi. Les je ep, poskrbimo, da tak tudi ostane. To jamči že samo ime: ne Boris Novak, temveč Boris A. Novak. A kot aristokratski predikat, njegov von, in inicialke njegovih imen pravijo ban. Ne Novak, temveč Anovak, to gre brati skupaj, tako kot recimo preberemo amoralnost ali agnosticizem. Anovak kot onkraj novega in starega, on je preprosto zlati standard, večno merilo reči.

Okej, nekdo bi rekel, badioujevski pesnik-diplomat ali pač pesnik-akademik, ampak s tem je povedano premalo. Pesnik-filozof-akademik je Badiou, Anovak pa je lahko le nekakšna v jantarju ohranjena oblika, ki začuda, kdo ve kako, še naprej spušča glasove in zvoke. Morda gre za uspeli primer oživljanja izumrlih vrst, o čemer je že spet toliko govora. V vsakem primeru gre za primer krasne ambivalence pridevnika “presežen”. In ko o sebi in svojih ustvarjalnih metodah v skladu z žlahtno zaprašenimi metaforami govori kot draguljarstvu in težki industriji, se spomnimo deleuzoguattarijevskih metalurgov, tj. kovačev, proizvajalcev orožja in nakita, kot alternative dvornim znanstvenikom aka akademikom znanosti in umetnosti ter zabavamo nad razlikovanjem med afektiranostjo in afektom, med na peršono fiksirano razčustvovanostjo in depersonaliziranim občutjem.

Malce pofantaziramo tudi o tem, da bi se Anovaka apdejtalo in iz silnih metaforiziranj prestavilo v kakšno metamorfozico, recimo, v Kongo kopat mineral koltan, iz katerega so naši, a ne tudi njegovi, čipi in elektronska vezja, kjer bi se lahko priučil lova na skoraj iztrebljene Grauerjeve gorile, ker ni v odročnih predelih kopanja na voljo pač nobene druge hrane. Tako bi bila vrata nepovrata naposled resnično odprta oziroma razprta, če hočemo biti adekvatno poetični.

Mogoče je tudi dobrohotnejše branje. Ko smo rekli, da se Borisa Anovaka ne da apdejtati, smo nekaj zamolčali: na youtubeu si je mogoče ogledati posnetke, na katerem on in njegovi prijatelji maratonsko, epsko prebirajo epos. To so tudi do peturne bakanalije in gre zgolj za fragmente. Že ob bežnem preskakovanju materiala, nekakšne sadomazo seanse na način kulturništva, krindžanje doseže tolikšno intenziteto, da se začne vsiljevati misel, da tega ne gre jemati matter-of-factly, da tu mora biti na delu nekakšna brezbožna komedija. Poskusimo nekaj takšnega in recimo: več kot 20-letno pisanje eposa Vrata nepovrata je bila le priprava terena za ta dogodek, to branje v živo. In ne le ta epos, tudi celotna akademska kariera, celotna družbena in družabna angažiranost, organiziranje humanitarne pomoči in ščitenje lipicancev ter poliglotsko glodanje sonetnih vencev.

Kaj je ta dogodek? Nič hudega oziroma zgolj epos slutečim udeležencem in youtube gledalcem se bralni maraton kaže kot vzneseni ali patetični ritual, tu razlika pač ni bistvena. A Anovakov gejm je nekje drugje. Kar je pripravljal najmanj dve desetletji, a zagotovo še precej dlje, je reinscenacija Andyja Kaufmana – v neki čisto specifični izvedbi.

Ne pozabimo, da je Anovak ob koncu 80-ih študiral in predaval v Združenih državah, med drugim v Tennesseeju, kjer si do takrat zagotovo še vedno niso opomogli od Kaufmanovih žaljivk na račun svoje hickness v okviru priprav na wrestling dvoboj z Jerryjem Lawlerjem, ko jih je med drugim poučeval o tem, kaj sta milo in vece papir ter kakšna je njuna raba. Zdaj pa si predstavljajmo Andyja, ejkeja – in tudi Anovak je nekakšen ejkej in njegovemu očetu je bilo, mind you, ime Ante -, skratka predstavljajmo si Anteja Kaufmana, kako tesnemu prijatelju-sodelavcu Bobu Zmudi razlaga, kako je sit svojega pahlivovstva, sit tega, da mora študentom na kampusih izvajati Latko Gavrasa in impersonejtati klavrnega impersonatorja ali pač Elvisa. Nakar mu sredi stavka kapne: »Vem, kaj bom naredil! Bral jim bom Velikega Gatsbyja! V integralni izvedbi!« Zmuda se najprej zmede, potem pa zakrohota. Sijajna ideja, vsekakor. Vic sam po sebi. A koliko sijajnejši je v sami izvedbi, ko se vleče in vleče ter se temu branju prek neskončnega, vratonepovratnega trajanja pridružijo še najmanj mučnina, obup, nesmisel, absurd, predvsem pa skrajni dolgčas, brezno časa. Smeha že zdavnaj ni več na spregled, prav nikomur in ničemur ni več do smeha, a vse se še vedno dogaja znotraj okvira humorja.

In točno to že ves čas, odkar ga pomnite, počne Anovak. Zdel se vam je smešna pesniško-akademska figura, ki je po Bergsonu smešna zaradi svoje togosti, vztrajanja v istem gibanju, čeprav je prišlo do spremembe okoliščin, da, smeh je darvinist, le da Anovak pravzaprav sploh ni komična figura, temveč zakamuflirani komik, tako kot nekdaj metropolit Franc Rode. Vse to počne zgolj for the lulz oziroma še bolj tistega, kar lulz presega. Humor, osvobojen smeha. Morda bo kdo rekel, da gre še vedno za antropofiksirani, humanistični humor, morda res, a kdaj je kaj takega 7. februarja stalo na odru Cankarjevega doma? To leto je precendenčno, leto, ko je Anovakovo nagrado za življenjsko delo prejel France Prešeren.

Prvo in drugo možnost je mogoče integrirati. Congo meets king of comedy. Worlds colliding kje drugje kot v srcu teme, Grosuplju1. Kje bi lahko naleteli na variacijo polkovnika Kurtza, če ne ravno v Kongu, hotelu, restavraciji in kazinu? Kdo je ta Kurtz? Kdo vendar? Džej Džej, ki ni skrenil, Džej Džej, ki enkrat vmes ni zapadel v politikantski business as usual, Džej Džej, ki je upravičil Žižkova pričakovanja glede politike kot suspenza etičnega, Džej Džej, ki ni postal mlahavi Kurtz. Džej Džej, ki operira globoko v kongovsko-vietkongovski džungli sintetičnih palm s svojo “mrežo zvodnikov, črnotržnikov, čistilcev čevljev, beguncev, barskih deklet, žeparjev itd.”2 Med njimi je tudi Anovak, napravljen v Tonyja Cliftona. Entertainer ali še raje exit-tainer. V optimalni lasvegaški kondiciji ravnokar prebira zaključnih 5.000 verzov Bivališč duš, tretjega dela eposa Vrata nepovrata.

Keywords: Boris A. Novak, Prešernove nagrade, Andy Kaufman, Bob Zmuda, Alain Badiou, Raymond Williams, Franc Rode, Andrej Tomažin, Janez Janša, polkovnik Kurtz, Slavoj Žižek, Tony Clifton, Vrata nepovrata, Veliki Gatsby, AltGrosuplje, Kongo, Tennessee
  1. Ki ni ravno AltGrosuplje iz romana Črvi Andreja Tomažina, a je še vseeno dovolj intrigantno. []
  2. Don DeLillo, Running Dog []


Tags: Revisionisms