Tag Archives: Alain Badiou


“Naredite mi to Katedralo spet barje!”

Zgornji prizor v Looking Awry Slavoj Žižek opiše takole: “A fire caused by a cigarette butt dropped into some gasoline breaks out in the small town threatened by the birds. After a series of short and ‘dynamic’ close-ups and medium shots that draw us immediately into the action, the camera pulls back and up and we are given an overall shot of the entire town taken from high above. In the first instant we read this overall shot as an ‘objective,’ ‘epic’ panorama shot, separating us from the immediate drama going on down below and enabling us to disengage ourselves from the action. This distancing at first produces a certain ‘pacifying’ effect; it allows us to view the action from what might be called a ‘metalinguistic’ distance. Then, suddenly, a bird enters the frame from the right, as if coming from behind the camera and thus from behind our own backs, and then three birds, and finally an entire flock. The same shot takes on a totally different aspect, it undergoes a radical subjectivization: the camera’s elevated eye ceases to be that of a natural, ‘objective’ onlooker gazing down upon a panoramic landscape and suddenly becomes the subjective and threatening gaze of the birds as they zero in on their prey.”

McKenzie Wark v Molekularno rdeče takšno perspektivo pripiše sami kritični teoriji oz. t. i. visoki teoriji, kot jo najvidneje izvajata Žižek in Badiou. Pravi ji “policijska pristojnost, ki kot dron visoko leta nad vsemi drugimi.” Zgornja analiza dvojne ptice (slavca/žižka-čižka) gre nasploh čudovito skupaj s tistim antologijskim odlomkom iz portreta v New Yorkerju o nekem drugem zrakoplovcu: “Half the Slovenian government seems to have studied Lacan at the university, including the former General Secretary of the ruling party, Gregor Golobic, who wrote, for his thesis at the University of Ljubljana, a Lacanian critique of the philosophy of Cratylus. (‘He is my best friend! I love him!’ Zizek says. ‘He is the future Slovene Stalin. He is a man of power. He is the kind of guy who, when I am in his office and talking with him and a minister calls, he says to the minister, ‘Fuck off! I don’t have time to talk to you.’) The philosopher Richard Rorty, who, while teaching at the University of Virginia, invited Zizek and Judith Butler there to discuss Lacan, says, ‘Zizek told me the great battle in Slovenian politics is between the Lacanians, who dominate the civil service, and the Heideggerians, who dominate the military.'”

Tole je že oldie goldie by now, toda Aristofanovi Ptiči, ki med zemljo in nebom, bogovi in ljudmi, ustanovijo polis, so nekako vedno na dlani/strehi kot alegorija tega prijateljstva – ali vsaj njegovih potencialov.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Polis razglasi sladko pojoči slavček, nagovorjene pa se počutijo predvsem večni mladostniki, ki v režimu vidijo priložnost za grizenje in davljenje očkov. Novonastali horizont je tako predvsem horizont čistk:

“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Zdi se, da se je Janez Janša v vmesnem času odpovedal lastovkam (v vojaških formacijah ali brez). V nedavnem zapisu Vojna z mediji se tako poistoveti z žabo, ki seveda odzvanja s Kekom/Pepejem1. “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.” Nato žabe neposredno zoperstavi jati: “Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali ‘mediji’ iz iste jate obravnavajo kot nekaj ‘normalnega’, celo samoumevnega.”

Janšev verz iz “Najlepša si”

Žabe proti žabarjem. Janša se deklarativno zoperstavlja tistemu, kar se očitno kaže kot Katedrala, kot jo definira Mencius Moldbug, iniciator nove reakcije: “And the left is the party of the educational organs, at whose head is the press and universities. This is our 20th-century version of the established church. Here /…/ we sometimes call it the Cathedral — although it is essential to note that, unlike an ordinary organization, it has no central administrator.” Ali po New Yorkerjevo: “Lacanians, who dominate the civil service”.

Kljub Janševi črnogledosti – in ravno zaradi nje – gre pristaviti, da mu gre v prid vsaj Frazeološki slovar slovenskega jezika oz. knjiga Marjana Moškriča, ki jo ta navaja:

“Frazem žabja perspektiva, enako tudi prislovno iz žabje perspektive izhaja iz izrazja filmarjev, ki pri snemanju uporabljajo ptičjo in žabjo perspektivo, tj. pogled od zgoraj in pogled od spodaj. Preneseno rabo obeh perspektiv je slikovito opisal pisatelj Marjan Moškrič v svoji knjigi humoresk z naslovom Iz žabje perspektive. Navajam del uvoda v to knjigo:
Življenje dostikrat gledamo raje z vrha – s ptičje perspektive. Od tam je vse videti mnogo lepše, kot je v resnici. Odeto je v bleščeč, čeprav večkrat cenen plašč, okrašen s frazami in laskavimi priznanji, kar ustvarja varljivo podobo stanja. Če pa gledamo življenje od spodaj, iz žabje perspektive, se nam mnogokrat pokažeta beda in polom. Slika je včasih tako grozljiva, da je nočemo gledati, niti poslušati o njej.
Resnice pa ne pokažeta niti ptičja niti žabja perspektiva, ampak ona tretja, navadna. Vendar te skoraj ne poznamo več in je skoraj ne upamo uporabljati, ker bi morali ukrepati …Vseeno pa je manj kot ptičja škodljiva žabja perspektiva in jo zato večkrat uporabljamo. Iz žabje perspektive bomo lažje prešli na navadno kot s ptičje. Vedno človek rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav …”2

Preden se začnete smejati, pomislite, da je na Žižkovem izvajanju dejansko nekaj preoptimističnega. Konec koncev je “komunizem” že po definiciji prisiljen verjeti v končno zmago. Žižkova tipična izjava gre takole: “I’m a pessimist in the sense that we are approaching dangerous times. But I’m an optimist for exactly the same reason. Pessimism means things are getting messy. Optimism means these are precisely the times when change is possible.”3

Če je žabja perspektiva po Moškričevo bliže navadni oz. normalni, je to seveda nadvse ambivalenten poklon za žabe. Ambivalenco glede Normielanda kaže tudi sam Janša. Besedo “normalno” povečini še vedno uporablja normativno, se v skladu s svečeniškim slogom počuti nelagodno ob prelahkotni rabi pojma “vojna”, a nima seveda prav nobenih zadržkov govoriti o “medijskih morilcih”. Gre za hibrid konzervativnosti in transgresije, kakršnega v knjigi Kill All Normies opisuje Angela Nagle.

“Naredite mi to Katedralo spet barje,” bi se lahko glasil slogan lokalnega Pepeja. Ali kot zapiše Nagle: “The triumph of the Trumpians was also a win in the war against this mainstream media, which is now held in contempt by many average voters and the weird ironyladen Internet subcultures from right and left, who equally set themselves apart from this hated mainstream. It is a career disaster now to signal your left-behind cluelessness as a basic bitch, a normie or a member of the corrupt media mainstream in any way. Instead, we see online the emergence of a new kind of anti-establishment sensibility expressing itself in the kind of DIY culture of memes and user-generated content that cyberutopian true believers have evangelized about for many years but had not imagined taking on this particular political form.”

Pri tem ne gre pozabiti, da je barje habitat, kjer odlično funkcionirajo tako ptiči kot žabe. Še najbolj pa njih križanci.

  1. “Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.” []
  2. Moškrič v nadaljevanju dejansko uvede protagonista, ki mu je ime Pepe in je hkrati gatekeeper, torej nekakšno sintezo: “Dovolite, da se predstavim: Pepe Žabar, vratar v …, no – saj to ni važno.Tako torej, vratar sem.” []
  3. Čakajoč na Spremembo/Preobrat seveda spregleda vse spremembe, ki so se zgodile med tem čakanjem. []


Tags: Revisionisms

Če rata, rata, če ne rata, pa Vrata nepovrata

Odnos z etablirano lokalno kulturo je odnos vzajemnega ignoriranja. Mi ne obstajamo zanjo in ona ne obstaja za nas. Osnovni nesporazum je že v definiciji kulture: če je po naše to definicija Raymonda Williamsa, po kateri gre za način življenja oz. načine življenja, naj gre za vsakdanje ali nevsakdanje življenje, je za etablirano kulturo v skladu z zanjo značilnim fetišizmom kultura nujno ločena sfera, področje, kraljestvo. V bistvu rezervat, v katerem med drugim ne manjka alkoholikov, a so ti daleč od anonimnosti, recimo, da gre za nekakšne podrtije pod spomeniškim varstvom. Porok kulture in kultiviranosti so ravno kot divji, neukročeni možje, da, povečini gre za može, ki so kot takšni poslednji branik pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Seveda se s tovrstneži ukvarjamo le takrat, ko smo preleni za karkoli drugega oziroma nam na misel ne pade nič pametnejšega. Drugače rečeno, tako kulturo obravnavamo tedaj, ko nam je do posmehovanja. V tem smislu je Boris A. Novak še zlasti dobrodošel, sploh njegov več kot 20 let nastajajoči ne le ep, temveč že kar epos Vrata nepovrata aka Če rata, rata, če ne rata, pa vrata nepovrata, 43.000 verzov na 2.300 straneh – toliko o tem, da se poezije ne da kvantificirati -, ta samoportret kot celotni kozmos, ustvarjen po njegovi lastni podobi. Les je ep, poskrbimo, da tak tudi ostane. To jamči že samo ime: ne Boris Novak, temveč Boris A. Novak. A kot aristokratski predikat, njegov von, in inicialke njegovih imen pravijo ban. Ne Novak, temveč Anovak, to gre brati skupaj, tako kot recimo preberemo amoralnost ali agnosticizem. Anovak kot onkraj novega in starega, on je preprosto zlati standard, večno merilo reči.

Okej, nekdo bi rekel, badioujevski pesnik-diplomat ali pač pesnik-akademik, ampak s tem je povedano premalo. Pesnik-filozof-akademik je Badiou, Anovak pa je lahko le nekakšna v jantarju ohranjena oblika, ki začuda, kdo ve kako, še naprej spušča glasove in zvoke. Morda gre za uspeli primer oživljanja izumrlih vrst, o čemer je že spet toliko govora. V vsakem primeru gre za primer krasne ambivalence pridevnika “presežen”. In ko o sebi in svojih ustvarjalnih metodah v skladu z žlahtno zaprašenimi metaforami govori kot draguljarstvu in težki industriji, se spomnimo deleuzoguattarijevskih metalurgov, tj. kovačev, proizvajalcev orožja in nakita, kot alternative dvornim znanstvenikom aka akademikom znanosti in umetnosti ter zabavamo nad razlikovanjem med afektiranostjo in afektom, med na peršono fiksirano razčustvovanostjo in depersonaliziranim občutjem.

Malce pofantaziramo tudi o tem, da bi se Anovaka apdejtalo in iz silnih metaforiziranj prestavilo v kakšno metamorfozico, recimo, v Kongo kopat mineral koltan, iz katerega so naši, a ne tudi njegovi, čipi in elektronska vezja, kjer bi se lahko priučil lova na skoraj iztrebljene Grauerjeve gorile, ker ni v odročnih predelih kopanja na voljo pač nobene druge hrane. Tako bi bila vrata nepovrata naposled resnično odprta oziroma razprta, če hočemo biti adekvatno poetični.

Mogoče je tudi dobrohotnejše branje. Ko smo rekli, da se Borisa Anovaka ne da apdejtati, smo nekaj zamolčali: na youtubeu si je mogoče ogledati posnetke, na katerem on in njegovi prijatelji maratonsko, epsko prebirajo epos. To so tudi do peturne bakanalije in gre zgolj za fragmente. Že ob bežnem preskakovanju materiala, nekakšne sadomazo seanse na način kulturništva, krindžanje doseže tolikšno intenziteto, da se začne vsiljevati misel, da tega ne gre jemati matter-of-factly, da tu mora biti na delu nekakšna brezbožna komedija. Poskusimo nekaj takšnega in recimo: več kot 20-letno pisanje eposa Vrata nepovrata je bila le priprava terena za ta dogodek, to branje v živo. In ne le ta epos, tudi celotna akademska kariera, celotna družbena in družabna angažiranost, organiziranje humanitarne pomoči in ščitenje lipicancev ter poliglotsko glodanje sonetnih vencev.

Kaj je ta dogodek? Nič hudega oziroma zgolj epos slutečim udeležencem in youtube gledalcem se bralni maraton kaže kot vzneseni ali patetični ritual, tu razlika pač ni bistvena. A Anovakov gejm je nekje drugje. Kar je pripravljal najmanj dve desetletji, a zagotovo še precej dlje, je reinscenacija Andyja Kaufmana – v neki čisto specifični izvedbi.

Ne pozabimo, da je Anovak ob koncu 80-ih študiral in predaval v Združenih državah, med drugim v Tennesseeju, kjer si do takrat zagotovo še vedno niso opomogli od Kaufmanovih žaljivk na račun svoje hickness v okviru priprav na wrestling dvoboj z Jerryjem Lawlerjem, ko jih je med drugim poučeval o tem, kaj sta milo in vece papir ter kakšna je njuna raba. Zdaj pa si predstavljajmo Andyja, ejkeja – in tudi Anovak je nekakšen ejkej in njegovemu očetu je bilo, mind you, ime Ante -, skratka predstavljajmo si Anteja Kaufmana, kako tesnemu prijatelju-sodelavcu Bobu Zmudi razlaga, kako je sit svojega pahlivovstva, sit tega, da mora študentom na kampusih izvajati Latko Gavrasa in impersonejtati klavrnega impersonatorja ali pač Elvisa. Nakar mu sredi stavka kapne: »Vem, kaj bom naredil! Bral jim bom Velikega Gatsbyja! V integralni izvedbi!« Zmuda se najprej zmede, potem pa zakrohota. Sijajna ideja, vsekakor. Vic sam po sebi. A koliko sijajnejši je v sami izvedbi, ko se vleče in vleče ter se temu branju prek neskončnega, vratonepovratnega trajanja pridružijo še najmanj mučnina, obup, nesmisel, absurd, predvsem pa skrajni dolgčas, brezno časa. Smeha že zdavnaj ni več na spregled, prav nikomur in ničemur ni več do smeha, a vse se še vedno dogaja znotraj okvira humorja.

In točno to že ves čas, odkar ga pomnite, počne Anovak. Zdel se vam je smešna pesniško-akademska figura, ki je po Bergsonu smešna zaradi svoje togosti, vztrajanja v istem gibanju, čeprav je prišlo do spremembe okoliščin, da, smeh je darvinist, le da Anovak pravzaprav sploh ni komična figura, temveč zakamuflirani komik, tako kot nekdaj metropolit Franc Rode. Vse to počne zgolj for the lulz oziroma še bolj tistega, kar lulz presega. Humor, osvobojen smeha. Morda bo kdo rekel, da gre še vedno za antropofiksirani, humanistični humor, morda res, a kdaj je kaj takega 7. februarja stalo na odru Cankarjevega doma? To leto je precendenčno, leto, ko je Anovakovo nagrado za življenjsko delo prejel France Prešeren.

Prvo in drugo možnost je mogoče integrirati. Congo meets king of comedy. Worlds colliding kje drugje kot v srcu teme, Grosuplju1. Kje bi lahko naleteli na variacijo polkovnika Kurtza, če ne ravno v Kongu, hotelu, restavraciji in kazinu? Kdo je ta Kurtz? Kdo vendar? Džej Džej, ki ni skrenil, Džej Džej, ki enkrat vmes ni zapadel v politikantski business as usual, Džej Džej, ki je upravičil Žižkova pričakovanja glede politike kot suspenza etičnega, Džej Džej, ki ni postal mlahavi Kurtz. Džej Džej, ki operira globoko v kongovsko-vietkongovski džungli sintetičnih palm s svojo “mrežo zvodnikov, črnotržnikov, čistilcev čevljev, beguncev, barskih deklet, žeparjev itd.”2 Med njimi je tudi Anovak, napravljen v Tonyja Cliftona. Entertainer ali še raje exit-tainer. V optimalni lasvegaški kondiciji ravnokar prebira zaključnih 5.000 verzov Bivališč duš, tretjega dela eposa Vrata nepovrata.

Keywords: Boris A. Novak, Prešernove nagrade, Andy Kaufman, Bob Zmuda, Alain Badiou, Raymond Williams, Franc Rode, Andrej Tomažin, Janez Janša, polkovnik Kurtz, Slavoj Žižek, Tony Clifton, Vrata nepovrata, Veliki Gatsby, AltGrosuplje, Kongo, Tennessee
  1. Ki ni ravno AltGrosuplje iz romana Črvi Andreja Tomažina, a je še vseeno dovolj intrigantno. []
  2. Don DeLillo, Running Dog []


Tags: Revisionisms

Koda radosti

Dober mesec preden se je požrtvovalno izpostavil sevanju christmas carols v Maxijevi izložbi, je Aleš Šteger v zahvalo za “promocijo francoske kulture” postal francoski vitez reda umetnosti in leposlovja, pripadnik (med)državnega plemstva, dobesedno. Predvidljive gloriole strateške pozicije, v kateri se združujejo literat, založnik, kulturni menedžer itd., a tudi profiliranje umetnosti kot lova na nagrade (ali leposlovja kot leporočja).

Z Alainom Badioujem1 imamo kup težav, in vendar se v povezavi s Štegrom ni mogoče upreti citiranju 20. stoletja oz. obdelavi menda značilno francoske figure pesnika-diplomata:
“V bistvu Saint-John Perse od petdesetih let dalje zaseda mesto, ki ga je zapustil Valéry, mesto uradnega pesnika Republike. Gre za srečnega in uspešnega moža, z rajskim otroštvom, visoko državno kariero, s plemenitim izgnanstvom, srečnimi ljubeznimi in veliko odlikovanji. Zdi se, da ga ni moglo doseči nobeno nasilje tega stoletja. V tem smislu Saint-John Perse, ki nadaljuje in podkrepi claudelovsko figuro pesnika-diplomata, v stilu kitajskega mandarina (pišem verze o izgnanstvu in nestanovitnosti človeških reči, toda vsakomur dam vedeti, da sem cesarjev podsekretar), utrdi neko figuro, ki v polnem zamahu 20. stoletja ponavlja dejstva iz 19. stoletja. Perse je resnično človek tretje Republike, obdobja mirnega imperializma in dobrodušne družbe, ki je zaspala na svoji lastni moči, njen glavni literarni žanr pa je diskurz podeljevanja nagrad. Če hočemo začutiti, kako doma se počuti v tovrstnih dejavnostih, pa tudi, kako se lahko v tej elegantni spretnosti meri z Valéryjem (priznanim mojstrom gimnazijskih in akademskih ceremonij), in konec koncev, kar ni enostavno, kako ušesom prijetno zna oblikovati pompozne splošnosti, potem zadostuje, da preberemo njegov govor ob prejemu Nobelove nagrade.
/…/ je prav Saint-John Perse iz svojega pozlačenega fotelja iztekajoče se republike zelo dobro zaznal, tako kot zaznamo oddaljeno mrmranje, katerega vzroka ne poznamo ali pa se zanj ne menimo, da je imelo stoletje neko epsko dimenzijo. In morda sta mu celo njegova vzvišena distanca in njegova prikrita neangažiranost, ki sta zaradi njegove ključne državne funkcije toliko radikalnejši, bolj kot drugim omogočili razumeti, da je bila ta epopeja v bistvu zaman. Disjunktivna sinteza, ki jo nosi Persova poezija, je disjunktivna sinteza duhovne izpraznjenosti in epske afirmacije.”

Odlikovanja ne bi mogli pripeti na boljši kraj. Pozlačeni fotelj v izložbi.

Drugi pasus posvečamo Stojanu Pelku, filozofu/sociologu in kreativnemu direktorju, prevajalcu Deleuza2 in ožjemu članu Jankovićeve stranke, svetovalcu predsednikov uprav in predavatelju na FF, prevajalcu Negrijevega3 Imperija Negrija in prinašalcu EU demokracije na Kosovo4 itd. Minima moralia najslavnejšega mandarina Theodorja W. Adorna:

“Marsikdo si iz stanja, ki je nastalo ob odpravi poklica, spet ustvari poklic. To so čedni ljudje, priljubljeni, z vsemi dobri prijatelji, pravičniki, ki humano oproščajo vsako prostaškost in brez zadržkov obsojajo kot sentimentalen vsak vzgib, ki ni normiran. Nepogrešljivi so pri poznavanju vseh kanalov in vzvodov moči, uganiti znajo najbolj skrivne razsodbe in živijo od tega, da jih urno sporočajo naprej. Najdemo jih v vseh političnih taborih, tudi tam, kjer velja zavračanje sistema za samoumevno in se je razmahnil sproščen in prefinjen konformizem posebne vrste. Pogosto očarajo z nekakšno dobrohotnostjo, s sočustvujočim zanimanjem za življenje drugih: z nesebičnostjo, ki izvira iz špekuliranja. So bistri, duhoviti, občutljivi in dovzetni; stari trgovski duh so spolirali z dosežki predvčerajšnje psihologije. Zmožni so vsega, celo ljubezni, a venomer nezvesto. Ne varajo iz gona, ampak iz principa: še same sebe vrednotijo kot profit, ki ga ne privoščijo nikomur drugemu. Na duh jih vežeta izbirna sorodnost in sovraštvo: so skušnjava za preudarne, pa tudi njihovi največji sovražniki. Kajti prav oni si pretanjeno prilaščajo in kazijo še zadnja zatočišča upora, ure, ki se izmikajo zahtevam mašinerije. Njihov zapozneli individualizem zastruplja, kar je od individuuma sploh še ostalo.”

Pet Shop Boys – Ego Music

  1. ki skupaj z Žižkom tudi sam globetrotta, najraje po posh art galerijah, kjer mandarinici čebljata o imperativu revolucionarnega nasilja []
  2. in Guattarija []
  3. in Hardtovega []
  4. Da ne bo nesporazuma, v vsem tem ne vidimo nobenega protislovja. []


Tags: Revisionisms

Kandid vs. Candy boy

Zdi se, da oba predsedniška kandidata pristajata na to, da izbiranje med njima priklicuje platonsko delitev na tiste z zlato dušo, ki mislijo in vladajo, ter tiste z železno, ki delajo, se preživljajo, reproducirajo. Opozicija, ki postane lažna v trenutku, ko se jo prikaže kot dilemo, stvar obkroževanja.

Distinkcija med Türkom in Pahorjem kot distinkcija med patriciji in plebejci, umetnostjo (ne le vladanja) in delom, individualizmom in kolektivizmom itd. funkcionira rasistično ter v vsakem primeru reproducira, z besedami Jacquesa Rancièra, policijsko delitev čutnega, tj. ohranja “harmonično stkano skupnost /…/, v kateri je vsak na svojem mestu, v svojem razredu, kjer opravlja funkcijo, ki mu pripada, ter je čutno in intelektualno primerno opremljen za to mesto in za to funkcijo.”

Dodatna težava je v tem, da je tudi takšna distinkcija – naj bo še tako podla – pretirana (in hkrati premalo izrazita), prelaskava za oba kandidata.

Koliko je Pahor zmožen brisati meje med vladarji in vladanimi, je razvidno že iz načina, kako opisuje svoje trajektorije. Do “malega človeka” se vselej spusti z višav svojega poslanstva, svojih “izkušenj”. Blagoslovljen bodi režim, v katerem takšna naivna prevzetnost lahko izpade dobronamerno. Tudi žalostinka samotarja, ki so se ga vsi odrekli, naracija, ki v teh krajih vedno znova pali, najde svojo realnost v smukanju po Škrabčevi domačiji. Mar ni dovolj ponižujoče že to, da je karkoli od tega treba omenjati? Pahor je zeligovski performance artist, katerega neprestano menjavanje vlog in identitet “pogosto vodi do drugačne oblike poneumljanja, ki izrablja zabrisanost meja in pomešanost vlog, da bi stopnjevala učinek predstave, ne da bi preizprašala njena načela.“ Stanje je tako klavrno, da se celo Rancière ne more izogniti besedi “poneumljanje”. Ves Pahorjev politični program je mogoče zvesti na pesmico-kolo “Mi se imamo radi, radi, radi, radi”, ki v svoji prepesnitvi “kot prašički mladi” vsaj asociira na Orwellovo Živalsko farmo, a kaj, ko je tudi ta že zdavnaj preudomačena.

Türkov “Za skupno dobro” zveni kot moto papeža ali kralja, toda za kako ubogo vednost-oblast gre? Umetnik, človek sveta, državni plemič, Holbeinov wannabe ambasador, ki mu Adorno ne bi pripisal niti polizobrazbe (but then again… komu bi jo?). V endorsanju Umeka ali frazarjenju o Conneryju kot najboljšem Bondu ter Lazenbyju kot najslabšem lahko connoisseurstvo ugledajo le poklicni filistri, kakršna je nekdanja kulturna ministrica. Če ne drugega, mu gre priznati zaslugo, da se je z njegovo pomočjo izkristaliziralo podrepništvo kategorije, ki bi se ji lahko reklo start-up umetniki. Ali kar je skoraj ganljiva zadrega: lokalni badioujevci morajo v dani konstelaciji (vsakdanje)političnih moči staviti na kandidata, ki mu je Voltairov Kandid od vseh knjig “povedal najbolj zanimive in poučne reči”. Za menda istega “obdelujmo svoj lastni vrtiček” Voltaira menda isti Badiou v Dvajsetem stoletju zaničljivo zatrdi, da je eden najpomembnejših mislecev humanitarne povprečnosti.

Relevantnost tokratnih volitev – ne le zaradi vzdušja zadnjih dni – je, da se zdijo irelevantnejše kot kdajkoli. V tem mora biti nekaj spodbudnega.

Cass McCombs – Don’t Vote

"Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati tudi dokument barbarstva. In tako kot kulture ni brez barbarstva, tako je barbarska tudi tradicija, ki skrbi za prehajanje kulturnih dobrin iz rok v roke." Walter Benjamin v tem okolju vselej zveni preoptimistično.



Tags: Revisionisms

SMETNJAK x JOHN MAUS

Ena ura, en sam plan, en monolog, črički (škržati?) in veter kot soundtrack, youtube posnetek na velikem platnu. Anti-spektakel, ki prej povleče na Johna Cagea, a ta pripada drugemu glasbenemu postopku resnice. John Maus o the old guys: »They are great and we should enter into a conversation with them, but they didn’t grow up watching E.T.« Zavest, vzgojena ob Živ Žavu in nato priklopljena na internet, požira le byte-size – 3-minutni komadi, članki kot slikanice, filmi brez tišine. Ko thrill popusti in zaslutimo napor, sežemo po miški ali daljincu. Kaj nas zagrabi v plitvinah koncentracije, med besnim, a bežnim procesiranjem podatkov in resetiranjem spomina? John Maus stavi na pop in spektakel: estetsko sublimnost robota, ki se dviga iz plamenov, kofeinsko maničnost zvoka, skompresirano v verz in refren. Radikalni potenciali popa. Smetnjakova metoda se postavi pred ogledalo.

Projekcija video intervjuja z Johnom Mausom: 22. november ob 20h @ Kiberpipa (kinodvorana), Kersnikova 6, Ljubljana. Vstopnine ni. Facebook event.

John Maus – Big Dumb Man

Keywords: television, twitter, facebook, Socrates, punk rock, visibility, Sex Pistols, Nirvana, Lucifer, Minnesota, New Deal, Ronald Reagan, spam, solitude, Ariel Pink, work, postmodernism, dialectic of enlightenment, caricature, inhumanity, The Invisible Committee, OWS, Abu Ghraib, Hunter S. Thompson, State, horror, record store, society of spectacle, Guy Debord, genre film, James Cameron, Terminator, sublimity, contemporary art, Neveldine/Taylor, Crank: High Voltage, decentered subject, Gilles Deleuze, Luciano Berio, Karlheinz Stockhausen, Theodor W. Adorno, Arnold Schönberg, G. W. F. Hegel, Ludwig van Beethoven, Immanuel Kant, Joseph Haydn, dubstep, music journalism, Simon Reynolds, Slavoj Žižek, Richard Wagner, Alain Badiou, Quentin Meillassoux, Simon Critchley, Bill and Ted’s Excellent Adventure, Sigmund Freud, Jacques Lacan, pop theory, Gary War, thumbs up, thumbs down, wikipedia, string theory, biopolitics, Jean-Luc Nancy, Maurice Blanchot, E.T., Giorgio Agamben, Martin Heidegger, Greil Marcus, Friedrich Kittler, Avital Ronell, sense, materiality, EGS, Wolfgang Schirmacher, grad school, publishing company, cultural signifier, celebrity, Jay Bernstein, H. S. Harris, misanthropy, Jacques Rancière, F. M. Dostoyevsky, everyday life, St. Francis, The Psychic Warfare, virtue, Funny Farm, experience, bureaucrat, exception, sweet dude, radical, pragmatism, charity, Søren Kierkegaard, pig, Police, Cops, THX 1138, George Lucas, infinite multiplicity, wager