A meme is dangerous, much more than Janez Janša

Our essay on memes got published in the Eternal September catalogue, read it on pages 14-23.

Keywords: Walter Benjamin, modishness, LOLcat, Deleuze & Guattari, The Selfish Gene, Richard Dawkins, Social Darwinism, bi-winning, critical theory, Frankfurt School, Freiburg School, Theodor W. Adorno, Slavoj Žižek, Guy Debord, spectacle, Robocop, John Maus, Gustave Flaubert, literacy, N. Katherine Hayles, hyper attention, Matteo Pasquinelli, Daft Punk, Vstaja, Federico Campagna, Saul Bellow, Silvio Berlusconi, satire, humour, Karl Kraus, carinature, Paolo Virno, Tiqqun, hapax legomenon, Franz Kafka, Robert Walser, autonomism, movement of ’77, withdrawal



Smetnjak x HARRY MERRY

“Jebeni genij, nekaj neverjetnega, izven tega sveta”, “prelepo človeško bitje in revolucionarni skladatelj”, “odličen sodoben primer nečesa, kar se preprosto ni moglo zgoditi, se ne more zgoditi in se ni zgodilo na način, kot se to zgodi, kot se je zgodilo meni”. Tako o Harryju Merryju, svojem velikem vzorniku in inspiraciji, Ariel Pink, ena izmed sodobnih stalnic Smetnjakove plejliste. Za razliko od Ariela, ki se je v tem času med drugim zgodil v Saint Laurent kampanji, se Harryju vključitve v spektakel, razen kot obrobne kuriozitete, ni treba bati. Medtem ko je Arielovo ustvarjalno vodilo “be in touch with your weird” pri nas, hipsterjih z afiniteto do avtentičnosti, naletelo na simpatetično odobravanje, je bil Harryjev weird, atonalno-spastični pop-kabaret, že od samega začetka daleč onkraj območja varnosti. Na primer desetletje nazaj v kulturnem domu Krško, pred majhnimi otroki, upokojenci in invalidi, kjer je bil njegov weird le weird in tako prej spoznan za nenormalnega kot za izvirnega. Harryjev izraz pa gre tudi onkraj odnosov moči, ki se radi vzpostavijo med odrom in parterjem. Kot spakujoči se božji otrok od občinstva ne zahteva občudovanja niti ne želi vzbujati zavisti (prej nase prevzema zasmehovanje), kar oder osvobodi zvezdniške poze, ki se nam kaže v rahlem razkoraku indie kitarista ali v in-your-face reperski korpo-bahavosti. Oder in parter sta tako zravnana na skupen nivo, kjer hierarhija vidnih in nevidnih več ne obstaja. Kar ostane, je možnost skupne izkušnje, ozvočene s talentom, ki mu kljub več kot 35-letnem razvoju ne znese brez socialne podpore. Harry Merry is the future! We hope.

9. oktober ob 21:00 @ Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana // 6 EUR // pred koncertom projekcija dokumentarnega filma Here is Harry Merry (2014) // dekor: Kaja in Lea // Facebook event.



Tags: Napovedujemo

Predavanje o memih je kot razlaganje vica. 53-minutno razlaganje vica



Tags: Memefy

Smetnjak x Eternal September // PREDAVANJE // We started a meme, which started the whole world crying


Je bilo kritično teorijo sploh kdaj mogoče prakticirati prek memov? Problem ni le v tem, da si je koncept mema izmislil evolucijski biolog ter da se LOL mačke ne nehajo režati, kar sproža najrazličnejše dvome o informatiki, komunikaciji, izbiri med všeč mi je/ni mi všeč, merljivosti, valorizaciji, problem je tudi v tem, da kritična teorija doživlja lastno krizo, oziroma kot se izrazijo Tiqqun: »Ne potrebujemo še več kritične teorije. Ne potrebujemo še več profesorjev. Zdaj kritika deluje v službi dominacije. Celo kritika dominacije.« Na kratko, se je subverzivnost skrčila na šalo ali je šalo treba jemati zares?

***

9. september ob 18:00 @ Galerija Škuc, Ljubljana | FB event.

***

Was it ever possible to practice critical theory within a form of meme? The problem is not just that its concept was invented by evolutionary biologist and that the cats they are a-LOLin’, entailing all the misgivings of informatics, communication, like/dislike binaries, quantification, valorization… it’s also that critical theory has a crisis of its own on its hands, or as Tiqqun puts it: “We don’t need any more critical theory. We don’t need any more professors. Now critique works for domination. Even the critique of domination.” In short, has subversion been reduced to a joke or does the joke itself have to be taken seriously?



Tags: Napovedujemo

Gentriloquism

Marko Orel, Pop-Up Dom, Ljubljana, 2013:

“Moja generacija besno odhaja, jaz pa sem se vrnil iz tujine, z dobro plačanega dela, in bi rad tu kaj spremenil. Recimo, ugotovili smo, da je v Ljubljani 3500 praznih zasebnih stanovanjskih objektov in 4000 zasebnih poslovnih enot. Toliko praznega prostora! Pa toliko dobrih pobud! Zato smo vzpostavili skupino, ki bo pod projektnim imenom ‘stare hiše, nove rabe’, pozivala lastnike, naj vendar te prostore nečemu namenijo. Po drugi strani pa bi radi opozorili tudi na sistemske anomalije, na to, da prazni objekti, kakršen je tisti nasproti RTV Slovenija, katerega lastnik je Maxicom, največji dolžnik državi, že leta stojijo, čeprav nam prostora vsem primanjkuje. Zato se bomo ukvarjali tudi s tem, kar se v angleščini imenuje cohousing. Gre za danski model, ki pa so ga nazadnje uspešno realizirali v Leipzigu, ki je po združitvi Nemčij izgubil trideset odstotkov prebivalcev, občina pa je veliko praznih stanovanj pokupila in jih zdaj po zelo ugodni ceni, na primer po 30.000 evrov za 50 kvadratnih metrov, prodaja tistim, ki se priselijo vsaj za pet let. Velike industrijske objekte pa so za 20 let za simboličen en evro oddali zadrugi kreativnih ustvarjalcev, ki je te prostore, ki bi sicer propadli, revitalizirala.”

Matteo Pasquinelli, Animal Spirits: A Bestiary of the Commons, o metodi gentrifikacije manhattanskega Lower East Side v zgodnjih osemdesetih:

“The Artist Homeownership Program was a planned strategy of the New York city council ‘to develop cooperative or condominium loft-type units for artists through the rehabilitation of properties owned by the city’ and ‘to provide artists with an opportunity for homeownership to meet their special work requirements, to encourage them to continue to live and work in New York City and to stimulate unique alternatives for the reuse and rehabilitation of city-owned property’ (something quite similar to the present ‘cultural breeding grounds’ policies of Dutch cities).1 Despite the lobbying of the art community, the plan was opposed by a strong social protest and defeated.
The city’s eagerness to allocate three million dollars of these public funds for the housing needs of white, middle-class artists was seen as a clear indication of the city’s attitudes toward the housing needs of the poor. ‘It’s like taking food out of the mouth of someone who is hungry and giving it to someone who is eating everyday,’ commented one community worker.2

Madness – Our House

  1. ‘The New York City Artist Homeownership Program’, unpublished legal brief, page 1. []
  2. Rosalyn Deutsche and Cara Gendel Ryan, ‘The Fine Art of Gentrification’, (note 32). []