Bertolt Brecht: Severnomorske kozice

90 let stare Brechtove zgodbe o “sodobnem stanovanju v slogu Bauhausa”1 nismo prevedli zato, ker bi mislili, da je še vedno sodobna, temveč zato, ker ne pomnimo, da bi bila kdaj sodobnejša kot ravno zdaj.

Pripoved se začne z vojno oziroma nje koncem, kolikor se ta za povratnike – ali vobče – sploh lahko konča in kolikor se nadaljuje z drugimi sredstvi. Njihovo poškodovanost/travmatiziranost pripovedovalec umesti v dve kategoriji: k številčnejši sodijo tisti, katerih manire in navade nekoliko trpijo, k manjštevilčnejši tisti, ki so, od vrnitve naprej, postali “silno fini”. Pri tem se zdi, da Brecht, točneje, njegov malodane do provokacije dobročudni pripovedovalec ne predpostavlja, da bi se zgolj delali takšne, temveč so zanj resnično elegantni, prijazni, bistri, krasni, na kratko, prvovrstni.

V primeru sodobne Ljubljane nas daje občutek, da imamo prej opravka z obratnim sorazmerjem, kjer finoče ne primanjkuje, a je tudi delo na “delati se” vsekakor nezanemarljivo. Pri tem igrajo evfemizmi, olepševanja, stilizacije odločilno vlogo. “Najlepše mesto na svetu” je češnja na tej ledeni torti, začelo se je kot šala nad robatežem, a se sprijelo v glazuro. Oglejmo si še kak drug primer: preživetju ali, bolje, preživljanju se v danih razmerah reče kultura bivanja, pri čemer se 20-letniki nemalokrat zdijo bolj prekaljeni veterani tega savoir-faire/savoir-vivre kot kdorkoli. Honorar se je že povsem približal etimološkemu korenu honōrārium. “Častno darilo; darilo, ki ga nekdo dobi v čast”, torej stvar ugleda in prestiža, nekaj docela simboličnega, kar se stori ex gratia, iz miline, dobrovoljno, kot uslugo, in kar nanese delovna razmerja, ki si jih je mogoče privoščiti le z zaledjem, recimo zalogo akumulacije iz časov tranzicije. Z njim se honorarca tako počastí kot počásti. Ne čudi, sprva je honorar pomenil ravno podkupnino, ki si jo plačal, da bi prišel do uglednega, neplačanega položaja. V skladu s tem si mimo kulturnega kapitala morda niti ne gre obetati – še kakšne – donosnosti v tako ali tako nedoločeni oz. nedoločljivi prihodnosti, a saj je tako tudi dosti manj vulgarno, tj. bolj slick. Ali še z eno besedo: dekorum. V slovenščini se ta nanaša na “ugled, čast, dostojanstvo”, v angleščini na “skladnost z okusom in spodobnostjo”, “etiketo”. Tisto, kar pritiče, tisto, kar je čedno, čednostno. V Brechtovi zgodbi vse te in njim sorodne besede protagonistom nenehno skačejo iz ust.

Zametke Bauhausa je najti v protisecesijskim spisu Ornament in zločin Adolfa Loosa, v katerem je – na liniji “klasičnega” družbenega evolucionizma, ki ne more brez tetoviranega Papuanca, bingljajočega na drevesu – postavljeno, da je ornament zločin. Zoper kaj drugega kot ravno okus. Dekorum proti dekoraciji. Pot od tu vodi do mednarodnega, modernističnega sloga, vse do maksime oz. minime “manj je več” Miesa van der Roheja, glede katerega ne gre pozabiti, da je šolo Bauhaus – v primerjavi s predhodnima direktorjema – hotel narediti za apolitično. Krovna apologija “minimalizma” in “funkcionalizma”, o kateri je mogoče poslušati toliko pleteničenja in arabesk, toliko kopičenja figur in fetišev, od toucha do visokih stropov, za lastno ali sosednjo mizo bolj ali manj vsakič, ko ste na kavi. A takšni pogovori h kavarni, temu inkubatorju in mavzoleju meščanstva, tudi sodijo.

Ker je iz minimalizma mogoče delati okrasje, ni dandanes seveda noben zločin – vsaj ne v omenjenem pomenu – kombinirati secesijskih štukatur z van der Rohejevim naslanjačem Barcelona. Ali ustrezneje indie – in kdo v tem času ni ali ne postaja indie, v dobrem in še slabšem – budžetu: z rabljenim zložljivim stolom Rex z bolhe in pohištvom babi/retro videza s podarimo.si. Bauhaus moodboard sreča komponente iz tistega drugega Bauhausa. Si je za razmere austerity oz. varčevalnih ukrepov sploh mogoče zamisliti boljši slogan od “manj je več”, pri čemer se povrhu še chic-anira, tj. poblagovi tradicijo askeze? Odrekanje ali prikrajšanost postane nase vzeti puščavniški luksuz. “Surovost”, “grobost”, “špartanskost” se opeva kakor v Brechtovi zgodbi.

Toliko govora, eterične kontemplacije o redu, skladnosti, čednosti, a prav nič o tem, kako so vzdrževani in reproducirani. To, povečini žensko, delo ostaja nevidno, v konkretnem primeru gre za delo služkinje, ki ima, ironija, to železno pravilo, “prosto” ravno na dan obiska. Vendar kontemplacije in dela ni več mogoče ločevati tako nedvoumno. Le kdaj je bilo, vsaj v muzeju/antikvariatu, imenovanem Evropa, “prostega” časa več kot danes? Ravno od tod tolikšna privlačnost, a tudi prisilnost kavarn in z njimi povezanih ritualov, do stopnje, ko obiskovalec grškega mesta Solun ne več, ali se je znašel na krovu Titanika ali v raju2. Z novejšimi pojmi gre raje govoriti o prehodu iz disciplinske družbe v družbo nadzora, prehodu iz zaprtih sistemov tovarne, šole, zapora, vojašnice, družine k avtocesti, tako analogni kot digitalni. V skladu s tem ni bilo delo (ali vsaj produciranje vrednosti), vede ali ne, hote ali ne, a vsekakor priklopljeno na omrežje, še nikdar tako nevidno, tako infinitezimalno, tako nenehno in tako neplačano.

Kar nas znova vrne k Brechtu, točneje, k njegovim kitajsko-japonskim inklinacijam. Morda se v figuri, sedeči v kavarni, srečata kitajski gold farmer, ki je za Alexandra Gallowaya vsakdo, katerega okus in afinitete so informatizirani, tj. izkopani, obdelani in valorizirani kot podatki3, in japonski snob s konca/hibernacije zgodovine po Alexandru Kojèvu, v katerem gledališče nô, čajni rituali in umetnost aranžiranja ikeban nadomestijo akcijo “vojnih in zgodovinskih bojev ali prisilnega dela”.

Je “vrtinčasti veter”, vihar, edino, kar nas lahko spravi iz blaziranosti, tudi prek velike “vrnitve” narave4? Metafora ni nova, a zdi se, da bi naslednja metamorfoza utegnila biti.

Brechtovo zgodbo Severnomorske kozice si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu.

Marko Brecelj – Same prave stvari

  1. Zasledili smo jo v protipospeševalniški knjigi Benjamina Noysa Malign Velocities: Accelerationism and Capitalism. []
  2. “I cannot help but be skeptical of the appeal of the extra-parliamentary left’s political program when I compare the number of youths involved in the simple commodification and consumption of sociality, sexuality and general pleasure in the cafes and tavernas — as if they are thumbing their collective noses at the troika! What a display of the willfulness of enjoyment that inserts a new pole of attraction in the equation…a pure anarchism.” George Caffentzis, From Thessaloniki to Iraklion Summer 2015. Več tule. []
  3. Glej postkriptum njegove knjige The Interface Effect []
  4. Nazadnje prek izuma/odkritja antropocena. Tega ne pravimo v voluntarističnem duhu, saj smo v močnih dvomih glede kakršnekoli možnosti agency, kaj šele zavestnega tipa. In da, ravno blaziranost pogosto sanjari o Viharju, da bi bilo vsega skupaj že enkrat končno konec. []



Vsemu bom gos

Verjetno ste ga že opazili. S tem ne mislimo na sprehajanje po parku ali gozdu, ko se ga zasliši, kako šušlja med podrastjo, da se tisti, občutljivi na himeričnost kač ali podgan, vsakič zdrznemo. Verjetno ste ga že opazili, kako vas opazuje iz izložbenih oken. Izložbenih oken prodajalnic suvenirjev, in katera prodajalnica ni prodajalnica suvenirjev v mestu, ki ga tako obiskovalci kot prebivalci razglašajo ali, samospodbujevalno, morajo razglašati za najlepše na svetu? Najlepše, najličnejše mesto na svetu je ravno pravšnje, srednje velikosti in kot tako ravno pravšnje za ravno pravšnji, srednji razred. Obstoj te zlate sredine, te petitne petičnosti, te srednjeevropske srednjerazrednosti, je kot da še zadnji klin pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Kaj nas gleda iz izložb suvenirskih prodajalnic? Kos, ki trdi, da bo vsemu kos. Kos je zanimiva beštija, a saj je vsaka. V širitvene (teritorialno, paritveno) namene razvija kompleksne pesmi s singularnimi variacijami, ki med drugim vključujejo “posnetke” klicev drugih ptičev in živali, a tudi naprav (alarmi, sirene, zvonjenja itd.), kar s spreminjanjem zvočne pokrajine nanaša nove in nove virtuoznosti iz generacije v generacijo, zaradi česar “oponašanje” kosa, kot si ga omisli Olivier Messiaen, zveni zelo 1952. Paul McCartney mu še kot Beatle posveti skladbo, v kateri naj bi bil utelešenje afroameriškega gibanja za državljanske pravice, pri čemer raje ne zahajamo v razmišljanje o formuli “črno je, torej poje” (tu potem menda manjka le še R. Kellyjev I Believe I Can Fly).

Zdi se, da se kos iz “vsemu bom kos” nanaša na nekaj drugega. Biti kos nečemu po definiciji SSKJ “izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela”. Primeri gredo takole: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos. New Oxford American Dictionary je s svojim “match” še zgovornejši: a person or thing able to contend with another as an equal in quality or strength, oseba ali reč, ki zmore kot enakovredna tekmovati z drugo v kakovosti in moči. Primer: they were no match for the trained mercenaries, niso bili kos izurjenim plačancem.

Oxfordova definicija nas neposredno sooči z logiko tega kosa in kosanja. Pri frazi “vsemu bom kos” se kos, jasno, ne nanaša na ptiča, temveč na kos, ki etimološko izhaja tako iz besed “kriv, nagnjen” kot tudi iz njih nasprotja “strm, navpičen, raven”. Biti “raven” je tako biti “kos” v pomenu “močen, sposoben”, a biti “kos” je tudi biti “kriv” na način, da si “zvit” ali “lokav”. Očitno si vsemu lahko kos le tako, da si raven in ukrivljen hkrati oziroma, bolje, takrat, ko lahko gladko, “izurjeno”, malodane neopazno prehajaš med njima.

“Kos” se nanaša tudi na kos kot kos nečesa deljivega, recimo, kos mesa ali kos torte (“vsemu bom kos” se zagotovo precej približa “piece of cake”). Kos etimološko izhaja iz “grižljaj”, ki je spet izpeljanka iz glagola kositi, tj. “deliti, drobiti, gristi” ali tudi “praskati, gristi, rezati”.

“Vsemu bom kos” po vsem tem ne zveni le kot bodrilni, temveč že kar bojni klic. Klic, ki je mobilizacija in pacifikacija hkrati. Ne pozabimo, da britanski Keep Calm and Carry On, ki mu dela družbo na poličkah, stenah in vanity cabinetih, izvira neposredno iz časa pred drugo svetovno vojno. Drugače rečeno, bil je del priprav nanjo ter code of conduct med njo. Kot bi veleval “samo brez panike, vojna je” in produciral hladnokrvne morilce. V tem oziru omenimo še en podpomen besede kos: predmet, stvar, ki je del istovrstnih predmetov, stvari. Recimo: kos perila med drugimi kosi perila ali kos mesa med drugimi kosi mesa, razpoložljivimi kot kanon futer.

Vendar to ni tista klasična vojna, pred katero nas svari samozvana demokracija, iz česar sledi, da ji moramo biti hvaležni za mir. Za kakšno vojno-sredi-miru torej gre?

Kos preigrava variacije: “vsemu bom kos”, “vsemu bova kos”, “vsemu bomo kos”. Kos sem lahko sam, kos sem lahko v paru, kos smo lahko tudi skupaj kot mi. Mi kot družina (midva ali midva in otroci), do klana razširjena družina, klika, podjetje, razred, narod … Mi, ki je kos, a neizogibno na račun tistih, ki niso mi, torej njih. Temu je komot, brez goljufanja, mogoče reči solidarnost. Solidarnost je presolidna (agregatno in drugače), da bi ji bilo mogoče zaupati.

Tudi zato je bolje, da ne zahajamo v srce parajoče dihotomije (premožni-revni, srečneži-nesrečneži, subjekti-objekti itd.), zanimiveje se nam zdi postaviti, da gre za tekmo, v kateri ne more biti zmagovalcev (ne poražencev), ravno zato, ker se v njej – kakor postavi definicija Oxfordovega slovarja – običajno pomerjajo, kosajo bolj ali manj enakovredni, da ne rečemo, enaki. Tisti, ki so kosu odrejeni v kosanje, ne priletavajo iz katerekoli smeri. Spopadi se odvijajo znotraj različnih in specifičnih miljejev/metiérjev, njih različne federacije imajo svoja (in tudi ne tako zelo svoja) pravila glede tega, kdo se lahko meri s kom, v čem, za kaj itd. (Srečanja – ki se temu izognejo – so redka, zelo redka. Jih ravno to potencialno dela za nekosajoče interakcije? Hkrati ne izključujmo možnosti, da je tudi sama tekma pomemben del postajanja, samopreseganja, protitendenca samozadovoljni ali samopomilovalni zaležanosti v identiteti.)

V skladu z logiko bojevanja obstaja nekakšno ravnovesje moči in kakovosti, ki zagotavlja in vzdržuje ravnovesje vzajemnega kosanja. Lahko bi rekli tudi vzajemnega mrcvarjenja, torej rezanja, trganja, mečkanja (glej zgornje definicije). “Dog eat dog” ali kos kosa kosa, ne da bi ga razkosal. Kos kosa kosa v nedogled, pri čemer se lahko tako en kot drugi tolažita s tem, da jima gre slabše ali bolje, karkoli dani moment že raje čutita. (Ne podcenjujte želje po poraženosti.) Tolažita se že tako, da si domišljata, da vesta, kako jima gre. Vselej je na voljo dovolj parametrov, da je izid neodločljiv (denar, kot je znano, ni edini kapital), a tudi začasen.

Strah pred kosi se izkaže za ne povsem iluzoričnega. Kos je podgana (rat race), a tudi kača, saj ne gre, da ne bi imel razcepljenega jezika in gibanja (kot rečeno, je raven in kriv, recimo, piči jo naravnost, a tako, da se zvira).

Je “vsemu bom kos” torej lahko kaj drugega kakor “(kljub) vsemu bom le kos, ki se kosa z drugimi kosi”?

Z vsem tem nočemo reči, da mislimo, da smo nad tekmo. Nikakor ne. Kosanju se v tem, v čemer smo, ni mogoče izogniti. Čemur nasprotujemo, je to, da bi ga delali za srčkanega. Z besedami Güntherja Andersa iz Filozofskih stenogramov, ki pripadajo včeraj, danes, zdi se, tudi jutri: “Eno najbolj pomembnih dejstev naše epohe je nagnjenje k temu, da se zmanjšuje pomen najpomembnejših dejstev naše epohe in se jih dela srčkane. Ta trend je tako silovit, tako vsakdanji in tako neizogiben, da se mu lahko upre le peščica, celo med tistimi, ki ga kritizirajo. Le redko tonu, s katerim je ta trend polemično napadan, uide, da je ta trend katastrofa.”

Seveda nihče ne verjame, da je vsemu kos. Niti pravljične tetke ne. Niti Donald Trump ne. Niti Aljoša Bagola ne. Večino časa se nam celo zdi, da nismo in ne moremo biti kos ničemur, nikomur, še najmanj ničesu, ki se razrašča vsepovsod, od lokalne do planetarno-kozmične ravni. Kosanju bi se radi izognili, vendar ne iz vzvišenosti, temveč iz občutka, da preprosto ne zmoremo, da ne hendlamo. A tudi zato, ker čutimo, da nočemo biti kos temu, čemur je treba biti kos.

Ta “nisem kos ničesu” je uvid. Je izbruh panike, kristalizacija tesnobe, “the horror, the horror”. Je depresija. Kot zapiše Franco Berardi v Po prihodnosti: “/…/ depresija je preprosto moment, ki se najbolj približa resnici. /…/ Depresija nam omogoči videti, kar si običajno prikrivamo skozi nenehno kroženje pomirjujoče kolektivne naracije. Depresija vidi, kar javni diskurz prikriva. /…/ Vendar depresija istočasno paralizira sleherno zmožnost delovati, komunicirati, deliti.”

“Vsemu bom kos” je izraz te tesnobe, panike, groze, depresije. Le da v srčkani obliki.

“Vsemu bom gos” je Smetnjakovo praznično darilo. Zato da bi našo nezmožnost in protizmožnost kosanja, naše kosanje s kosanjem, naše mimokosanje, lahko spravili v kroženje. Ga komunicirali, delili, delali na njem.

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom gos je tule.

Oneohtrix Point Never – I Bite Through It




9/11 –­> 11/11 –­> 13/11

Smetnjakovo predavanje o 9/11, ki se je zgodilo 11/11/2015, torej dva dni pred pokolom v Parizu, je izpadlo aktualnejše, kot bi si želeli.
»Zarotniki bodo apropriejtali glasbeno delo, kakor tudi njega izvedbo, inštitucijo koncerta, ter ravno v ta tresk, to obliko-zvočnost školjke položili umor. Metodično bodo študirali partituro kantate in našli mesto, ton v njej, ki bo dovolj glasen in dolg, da bo zakamufliral, pridušil strel.«
Pariškim napadalcem ne bi moglo biti bolj vseeno.

Keywords: Immanuel Kant, Guy Debord, konec umetnosti, con artist, appropriation art, Jean Baudrillard, Zarota umetnosti, Karlheinz Stockhausen, Hamburg, The Beatles, Cornelius Cardew, Urantia, Imperij, Damien Hirst, Mohamed Ata, Osama bin Laden, Paolo Virno, virtuoznost, Don DeLillo, Mao II, improvizirana eksplozivna naprava, François Truffaut, Alfred Hitchcock, The One-Note Man, Thomas De Quincey, Umor kot ena izmed lepih umetnosti, Michel Foucault, prestopništvo, épater le bourgeois, pokliči H za humor, kolateror, Umri pokončno, Klub golih pesti, Larry Silverstein, špekulacija, Jacques Camatte, počlovečeni kapital, serializem, Sirij, Kurt Vonnegut, Klavnica pet, 2001: Vesoljska odiseja, György Ligeti, Boris Groys, Art at War, bojevniki vs. umetniki, ikonoklazem, ikonofilija, Bruno Latour, iconoclash, Finbarr Barry Flood, Mohamed Omar, logistika, Edmund Burke, sublimno, kataklizma, Maia Norman, Tim Spicer, Mark Lombardi, three degrees of separation, Seid Kutb, Adam Curtis, Moč nočnih mor, Travis Bickle, Taksist, Late For the Sky



Smetnjak x Umetnina // PREDAVANJE // Pokliči 911 za umetnost

NAPAD NA WTC
(pripisan Al Kaidi)

Zamislimo si, prikličimo podobo, ki je ni treba kazati. Ali je gibljiva ali negibljiva, figurativna ali nefigurabilna, pri tem ni tako pomembno, je najpoprej mentalna podoba, ki dominira kolektivni zavesti (ali brezzavesti ali mimozavesti) znotraj okvira družbe spektakla, tj. spektakla brez družbe. Je najbolj vseprisotna podoba, a hkrati kot da skrita, zakrita v popolni prosojnosti, nepredirnejši od prazgodovinske jame. Podoba na dlani in hkrati podoba, stisnjena v pest. Podoba-dogodek, podoba, ki razveljavlja le-podobnost podobe? Ji je kot takšni, sledeč Karlheinzu Stockhausnu, mogoče reči »največja umetnina, ki je kadarkoli bila«? Mar certifikat umetnika oz. umetnosti ni ravno poskus nje nevtralizacije? In mar celo ta poskus ni le pobožna želja, make-believe, da še obstaja karkoli, kar je mogoče ali nujno nevtralizirati?

***

11. november ob 19:00 @ Galerija Škuc, Ljubljana | FB event.




A meme is dangerous, much more than Janez Janša

Our essay on memes got published in the Eternal September catalogue, read it on pages 14-23.

Keywords: Walter Benjamin, modishness, LOLcat, Deleuze & Guattari, The Selfish Gene, Richard Dawkins, Social Darwinism, bi-winning, critical theory, Frankfurt School, Freiburg School, Theodor W. Adorno, Slavoj Žižek, Guy Debord, spectacle, Robocop, John Maus, Gustave Flaubert, literacy, N. Katherine Hayles, hyper attention, Matteo Pasquinelli, Daft Punk, Vstaja, Federico Campagna, Saul Bellow, Silvio Berlusconi, satire, humour, Karl Kraus, carinature, Paolo Virno, Tiqqun, hapax legomenon, Franz Kafka, Robert Walser, autonomism, movement of ’77, withdrawal