Pop-Up Janša

Začnimo novinarsko oziroma senzacionalistično: gradbeno podjetje, ki je Pop-up Domu odstopilo oziroma pod ceno oddalo prostor na Tobačni, je tisti isti Imos, znan po tesnih vezeh z zadnje čase nekam zapostavljenim Janezom Janšo, ki se tudi tokrat izkaže za najbolj hipsterskega izmed politikov. Vse takšne pripovedke še naprej temeljijo na predstavah, da je posel lahko nekaj čistega, če ga ne umaže politika, in je tako tudi korupcija zgolj slaba raba oz. zloraba kapitalizma.

Pop-up Dom si je bežne antipatije kljub temu prislužil z nečim drugim, izjavljanji v zvezi z vstajo. “Normalno, treba je delati, ne pa (apatično) demonstrirati,” je bil kategoričen predstavnik Marko Orel ter zazvenel kot mimoidoči prizadevnež, ki beraču zabrusi: “Delat pejt!” Bržkone manifestativni primerek takšne ko-mentalitete je 15-minutna meditacija the zekovca, ki skuša risati neprekinjeno črto in ga je potem eno samo blodnjavo preskakovanje1, ki se ponaša s svojim DIY, čeravno je spominska knjižica dobro utečenih modrovanj, iz katerih je mogoče razbrati, da je kritična misel enaka cinizmu, ki je enak apatiji, ki je enaka pasivnosti itd. Če je pasivnost glavni očitek oziroma osnovna razmejitvena črta med “njimi” in “nami”, naj bo na tem mestu – v sicer kočljivem psihološkem žargonu – omenjeno, da gre redkokdaj zaznati tolikšno izobilje pasivne agresivnosti kot ravno v tem videu.

Ko se indie fantje in dekleta označujejo za apolitične, s tem pravzaprav priznavajo, da o političnem ne vedo ničesar in da njihovo apolitično nima zveze s postpolitičnim ukvarjanjem s politiko, ki jo je vseobče upravljanje, tj. management, naredilo za redundantno. Apolitični so toliko, kolikor so predteoretski, in politične učinke dosegajo tako neizogibno, kot jih pač vsak konformizem. Zavračajo filozofiranje in si hkrati domišljajo, da upredmetenje/uprostorjenje besednih iger sega do koncepta, laskajo si s “teorijo in prakso”, a se jim dogaja ideologija kot praksa. Tako obvelja teza Roberta Kurza, da “svet kot volja in dizajn” profilov ne zanima drugega kot “biti zraven”, s čimer je pojasnjen tudi njihov odpor do točno določenega tipa cinikov, ki so že od svojih kiničnih izvorov tisti, ki s tem “zraven” nočejo imeti ničesar.

Tu je še kult oziroma fetiš dela. “Kdor ne dela, naj ne je,” sta izrekla tako sv. Pavel kot sv. Lenin in skupaj z enim in/ali drugim geslo ponavljajo vse politikantske opcije, naj bodo mainstream ali indie, če se še gremo srednješolske glasbenotržnonišne metafore. Nobene problematizacije dela ali njega rekonceptualizacije, kaj šele, da bi se kdo navezoval na avtonomiste (operaiste), situacioniste, Krisis-Gruppe itd., le v nove in nove delovne zmage.

Tako se tudi vstajo lahko prevladujoče razume kot zavrnitev politike, saj je ta zreducirana na lumparijo oz. boj za oblast, kar gre spet v prid nadaljnjim realpolitičnoekonomskim kalkulacijam. V tem okviru so potem mogoči oziroma nujni zapisi, kakršen je Mladinin o Pop-Up Domu, ki se uvodoma bere kot vzneseni katalog fetišev. Od Kluba golih pesti in izjave “Kateri jedilni servis me definira kot osebo?” ni minilo niti 15 let in je še vedno (ali že spet?) mogoče naleteti na takšno poblagovljeno zavest, ki si hkrati ne more kaj, da ne bi v imenu (takisto fetišizirane) angažiranosti ob zaključku vseeno malce pogodrnjala oziroma dobronamerno pripomnila: “V prihodnje pa vseeno ne bo odveč večja mera previdnosti, da si ne bi začeli s kakšnimi lastnimi, morda le ne dovolj premišljenimi izjavami, premilimi do obstoječega sistema, sami spodkopavati ugleda.” Ta malodane Božja previdnost ni bila nič užaljena, ko je lanski Pop-up Dom v sklopu kampanje za ponovno izvolitev obiskal Danilo Türk. Kategorije ugleda, ki je pri tem tako poudarjena, celo malikovana, je v precejšnji meri vezana na street cred, ki ga je prejšnji predsednik premogel, jasno, ko pa je bil na strani vstaje, remember? Kar v skladu s spontano ideologijo v popolni naivnosti sporoča Mladinin zapis, je pravzaprav uvid v edino realpolitičnoekonomsko strategijo: bodi fetišistični konformist in ne pozabi, da ti to omogoča brezmejne kombinacije. Lahko si teoretik in praktik, angažiranec in estetizator, filozof in dizajner, radikal in entrepreneur. Ali kot oznanja glasilo: “Novi sistem, ki ga ta hip že izumljajo zase, zato nikakor ne sme postati le nova, prijaznejša različica dosedanjega. Biti mora njegovo popolno nasprotje, krik proti izkoriščanju in za pošteno plačilo. Še zlasti, če jim bo uspelo prostor v Tobačni res obdržati tudi na dolgi rok in ga nameniti za delo oblikovalcev in drugih kreativcev.”

  1. podobno tistim prepadom, v katere vsakič znova zleti nadrkani protagonist iz La Linea []



Ne mož ne cifra

Reči zase “sem človek” je prevzetno, kolikor je samozadovoljno, zadovoljno s tem “samo”, zadovoljeno s samobitnostjo, identiteto. Kot bi v procesu, ko ljudje nehujejo biti ljudje, ta, ki izreka “sem človek”, zmogel ostajati človek in je spričo nečloveškosti/nečlovečnosti ta, ki je obstal, ta, ki se je ohranil, nihče drug kot “the človek”, sam svoja Noetova barka. Človek znotraj izginjajočega, usihajočega človeštva, nekdo, ki je na tem, da bi se znašel zunaj tistega nekaj. Č-č-č-č-človek, kot bi nekje med grozo in ekstazo izjecljal Bowie. Metafizika, ki – kot to rado gre – premore tudi svojo ekonomijo: differentia specifica glede na dane razmere nima druge funkcije, kot da se vzpostavlja kakor dodana vrednost, tj. konkurenčna prednost na trgu (karkoli naj bi ta že bil in kolikor sploh obstaja). Formula “sem človek”, ki naj bi pričala o neokrnjeni naravi tega, ki jo izreka, pravzaprav zatrdi tole: “Sem boljši proizvod, ker sem človek.”

Dana kultura ima to nesrečo v sreči, da “love” pošilja najlepše pozdrave tako iz besede “človek” kot “Slovenija”, na podlagi česar tovrstno samoprofiliranje prejme še dodatno dozo domačnostno kozmičnega, akvizitersko cartkanega. Slovenija je tudi človekija, naj bo love do krova ali komaj za sproti.

Vendar ne gre za humanistično izbiranje med subjektom in objektom, osebo in rečjo, vsebino in obliko, kakor ga ponazarja prilika o možu in cifri, ki v svoji pridigarski vnemi ne opazi, da gre za plati istega kovanca (iste monetizacije, iste valorizacije – “sem človek, ker se cenim”), in to ne le zato, ker dotični “mož” formulo “sem človek” izgovori z isto dikcijo kakor “država, to sem jaz”. Keith Hart zapiše v Heads or Tails1:
“Look at a coin in your pocket. On one side is ‘heads’ – the symbol of the political authority which minted the coin; on the other side is ‘tails’ – the precise specification of the amount the coin is worth as payment in exchange. One side reminds us that states underwrite currencies and the money is originally a relation between persons in society, a token perhaps. The other reveals the coin as a thing, capable of entering into definite relations with other things.”

Če parafraziramo Kaj je filozofija? Deleuza & Guattarija ter “koncept” (oz. “pojem”) zamenjamo s “človek”, beremo: “Dno sramote je bilo doseženo, ko so se besede človek polastili informatika, marketing, dizajn, oglaševanje, vse discipline komunikacije – in začeli govoriti; to je naša stvar, mi smo kreativci, mi smo ljudje. Mi smo prijatelji človeka, mi ga vnašamo v naše računalnike. Informacija in kreativnost, človek in podjetnost: bibliografija takih in podobnih naslovov je neizmerna.” Vselej je mogoče reči, da je na tem mestu filozofija ljubosumna, z dežnikom lastnih mnenj/pravil opletajoča, že pomalem senilna “stara gospa”, ki čuti, da se njen čas izteka. A po drugi strani, ali je karkoli od tega, kar pravi, prenehalo biti res, ali je, nasprotno, bolj res kot kadarkoli: “Edini dogodki so razstave, edini pojmi pa proizvodi, ki se jih da prodati. Splošno gibanje, ki je Kritiko nadomestilo s tržno promocijo, je še kako prizadelo tudi filozofijo.” Pri dizajnerskem, kreativnostnem, komunikacijskem pojmu/konceptu človeka se zgreši dvojno: tako pojem/koncept kot človeka.

Iz tega ne gre sklepati, da smo tisti, ki bi hoteli nazaj. Ne zanima nas ne nazaj ne naprej, zanima nas drugam. Narava se ne neha proizvajati, saj je na(p)rava. Ne gre torej za nevarnost tega, da bi se prenehalo biti človek, temveč za nevarnost, da bi se prenehalo postajati. Človek ni vnaprejšnja danost, ni arkadija, ki se izgublja. Človek ni bitje, je postajanje.

Tega ne vemo, tega ne moremo dokazati. Na postajajoče človeško lahko le stavimo, in to ravno s tem, da vložek nista ne mož ne cifra.

Ivo Mojzer – Cifra moz

  1. kot ga v Debt: The First 5000 Years navaja David Graeber []


Tags: We are Trash

Koda pravšnjosti: od daseina do dizajna

Ko slišimo besedo pop-up, zgrabimo za Kurza. Roberta, Svet kot volja in dizajn. Okoli nas je toliko estetov vsakdanjega življenja, da se je treba vreči v študiranje gentrifikacije. Tobačna je zgleden primer tranzicijskih operacij in nepremičninskega špekuliranja, ki mu meglica artsy-fartsy pride (kot) naročena, o čemer se indiezajnerjem – čeravno s široko zaprtimi očmi tako radi sanjajo – niti sanja ne, razumljivo, ko je zadrževanje pri takih temah too much of a drag oziroma bi terjalo precej več od fetišizma zagledanosti vase, te loftiness, kot jo manifestira prostornost lofta. Kustosi med njimi temu raje pravijo obujanje/prebujanje urbanega ali razstavljanje avtohtone kreativnosti, prikladno locirano na začetku Viča, ki bo, nemarnež, prej ali slej moral postati tako pri-kupen, tako najlepši na svetu kot središče Ljubljane1.

In vendar ni vse to nič več kot apdejtana verzija esteticizma, zadnje v nizu izsiljevanj z lastno singularnostjo, ki je vselej commodity friendly. Med prebiranjem The Fine Art of Gentrification, v katerem Rosalyn Deutsche in Cara Gendel Ryan preučujeta funkcijo galerij oz. umetniške scene pri gentrificiranju manhattanskega Lower East Side v osemdesetih, naletimo na pasus:

“The photograph, alone, is a blatant example of the aestheticization of poverty and suffering that has become a staple of visual imagery. At the lower edge of the photograph a bum sits in a doorway surrounded by his shopping bags, a liquor bottle, and the remnants of a meal. He is apparently oblivious of the photographer, unaware of the composition in which he is forced to play a major role. Abundant graffiti covers the wall behind him, while at the left the wall is pasted over with layers of posters, the topmost of which is an advertisement for the Pierpont Morgan Library’s Holbein exhibition. The poster features a large reproduction of a Holbein portrait of a figure facing in the direction of the bum in the doorway. High art mingles with the ‘subculture’ of graffiti and the ‘low-life’ represented by the bum in a photograph which is given a title, like an artwork: First Street and Second Avenue (Holbein and the Bum). The photograph displays familiar elements of an easily produced artfulness: the ‘rightness’ of the image, its ‘meaningful’ juxtaposition of high culture and low life, and the compositional unity achieved through the figure’s placement at the bottom of the graffitied spiral and the manner in which the bum and portrait in similar dress appear to face each other. While its street subject has long been popular among art photographers, this photograph is inserted into the pages of a museum catalogue for the purpose of advertising the pleasures and unique ambience of this particular art scene. Only an art world steeped in the protective and transformative values of aestheticism and the blindness to suffering that such an ideology sanctions could tolerate, let alone applaud, such an event. For this picture functions as a tourist shot, introducing the viewer to the local color of an exotic and dangerous locale. /…/

The figure of a bum is laden with connotations of the eternally and deservedly poor. /…/

Yet, because the bum also signifies a decision not to work, he has been commandeered by the art world for another purpose – as a metaphor for the artist’s own purported refusal of bourgeois convention. In this way, the figure of the bum provides the requisite identification with marginal figures and social outcasts by which avant-garde and bohemian glamour accrues to the East Village scene despite its embrace of conventional values. In the image of the bum, the problems of the homeless poor, existing on all sides of the East Village art scene, are mythologized, exploited, and finally ignored. Once the poor become aestheticized, poverty itself moves out of our field of vision. Images like Holbein and the Bum disguise the literal existence of thousands of displaced and homeless people who are not only produced by late capitalism but constitute its very conditions. As a process of dispersing a ‘useless’ class, gentrification is aided and abetted by an ‘artistic’ process whereby poverty and homelessness are served up for aesthetic pleasure.”

To srečanje med “visoko kulturo” in “nizkim življenjem”, le kje smo mu bili že priče? Aleš Šteger, Na kraju zapisano (se spomnite memetona?):

“Nikogar nisem pričakoval na trgu, ne prijateljev ne znancev, le njega. In ni se izneveril. V mojih očeh je najbolj zvest prebivalec Trga revolucije. Prvič sem ga zagledal pred več kot dvajsetimi leti, ko sem parkiral avto na trgu, in je bil pri meni, še preden sem izstopil. Posluš‘, Štajer‘c, tu imaš novega Čučka. V roke mi je molil knjigo, ki je nisem želel in je na koncu nisem kupil. Priznam, v vseh teh dvajsetih letih nisem od njega kupil ene same knjige. Me je sram? Niti ne. Nobene od knjig, ki jih prodaja, nisem maral. Po drugi strani pa je njegovo sizifovsko vztrajanje z istimi potencialnimi nekupci iz leta v leto, iz desetletja v desetletje nekaj tipično slovensko hribovskega. Ravnokar je zazehal, iztegnil roko in neuspešno poskušal pri naslednjem mimoidočem. Poseda kljub mrazu. Vsi okrog njega hodijo zapeti do nosu, on pa v odpetem suknjiču, zgolj s srajco. Kot da mu svet ne more do živega. To je neko neuničljivo htonično bitje, ki mu ni mar premen tega sveta. Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo. Nič kaj simpatične kreature, nič kaj bistroumne, vsaj ne na prvi pogled, a silno žilave in grčaste.

Vprašanje je, kaj se bo s takim modelom delovanja zgodilo zdaj. Bodo ta bitja noči, ki jih včasih srečujemo še po naših ulicah tudi podnevi, za zmeraj izginila iz našega sveta? Se bodo pesniki in tisti, ki v pesmih prebirajo kodirana sporočila za duhove v nas, katerim večinoma niti sami ne priznamo pravice stalnega bivališča v naših telesih in dušah, potuhnili in izginili?”

Tako kot bum v zgornjem odlomku se tudi spodnji ne zaveda, da je fotografiran, preoblikovan v figuro, protagonista neke naracije. Iz njegove poškodovanosti, odsotnega pogleda na način odprte zadr(e)ge lahko esteticistična distanca ustvari karkoli, magari zevajoča usta let-them-eat-Francisa-Bacona. Pesnik-založnik-manager, vitez reda umetnosti in leposlovja, objavljenec v The New Yorkerju, se avtomitizira, a je hkrati tako širokogruden, da v nemškoromantično zveneče htonično bitje oz. bitje noči mitizira še samega antipatikusa, ki je sicer nadležen in “hribovsko” neotesan, ko se v svoji sveti preproščini ne zaveda visokoletečih standardov okusa mimoidoče veličine, a gre po drugi strani ravno v premočrtni vztrajnosti takšnih, kot je on, iskati obstojnost, trpežnost slovenskega jezika in njega poetov-ambasadorjev, iz česar sledi, da bi morali biti slednji ravno njemu (kot tipu, kot rasi) hvaležni za vse posvečene statuse, rezidence, subvencije itd., ki so jih deležni. In se tudi oddolžijo: s takšnimi ambivalentnimi posvetili; podarjeni konjetini se vendar ne gleda v zobe, kaj šele v odprto štacuno.

A še tako zgodovinske pridobitve in večne zasluge so nujno v času ter kot take reverzibilne. Kaj zdaj, ko so prerogativi poetov pred tem, da bi prenehali biti samoumevni in se znašli na prepihu, kako obstati v razmerah tega presnetega kapitalizma aka neoliberalizma? Kje je razsvetljeni fevdalizem, ko ga estetizator najbolj potrebuje?

Poetom bi z veseljem predlagali, da se z indiezajnerji povežejo v skupno avantgardo, v koncern of the unconcerned, potenciali sinergije bi bili nesluteni. Vendar kaj, ko je vihanje nosov različnih generacij tako težko sinhronizirati.

  1. ali pač Beethovnova, Erjavčeva ali Igriška ulica, da se ne bo zdelo, kot da snobovskih občih mest ne poznamo dovolj. []



Grandma’s reaction to 2 Gašpars 1 Mišič

Inspired by.


Tags: We are Trash

Art Police Baby

“Art has replaced the police in the universal dispositif of mind control /…/”
Franco “Bifo” Berardi, Precarious Rhapsody

Even if art replaces police, it still has to be guarded by the latter. What is guarded? Like the girl says in the video: “You make yourself art! That’s amazing!” So this body becomes art, but not any art. Body as corpus, corpus as corporation. An asset gliding towards pricelessness.

Probably Jay-Z’s lyrics should be – for any redeeming value – read as an instance of overidentification (with the so-called 1 percent or as Berardi succinctly puts it “the criminal class”). It’s also a sign of how exhausted, standardized this strategy has turned out to be. Nevertheless, Jay-Z recurrently lapses in the ludicrous; in Picasso Baby it is stated: “My Mirandas don’t stand a chance with cops.” What could be worth more, more imperatively protected, than a piece of the American dream, of business expansion from a crack dealer to a CEO?

Outside of such a frame of sharing & caring, of love, of community (Brooklyn!!!, gentrified), there can only be a threat, danger coming from the envy, the ressentiment, the hate of the non-included. Emancipation (of women, Afro-Americans etc.) is thus understood as a victorious “subjection to the circuit of capitalist production”. This is the ugliness, the paranoia, the cynicism of every “let’s-be-positive” ultimatum.

The withdrawal, the non-participation, is something to be nurtured and cherished.1

Mo-Do – Eins, Zwei, Polizei

  1. And we’re back to protection. []