Guy Debord: The Role of Žižek (a few excerpts)

“In ‘radical theory’ Žižek currently represents formal pseudofreedom and the pseudocritique of manners and values — the two inseparable manifestations of all fake, co-opted contemporary thought. Everyone does everything to present him as a misunderstood and unappreciated thinker, shockingly audacious and unjustly despised; and everyone praises him, from Purple Fashion magazine to London’s Royal Opera House. Despite the absence of any real critiques of Žižek, we see developing a sort of analogy to the famous theory of the increase of resistances in socialist regimes: the more Žižek is hailed as a brilliant leader of modern philosophy, the more people rush to his defense against incredible plots. Repetitions of the same clumsy stupidities in his books are automatically seen as breathtaking innovations. They are beyond any attempt at explanation; his admirers consume them as confusedly and arbitrarily as Žižek produced them, because they recognize in them the consistent expression of a subjectivity. This is true, but it is a subjectivity on the level of a graphic designer educated by the indie media. Žižek’s ‘critiques’ never go beyond the innocuous humor typical of nightclub comedians or The Daily Show.”

“Žižek is a Slovenian from Ljubljana who envied the chic of the French of Paris, and then the radical chic of Park Avenue, and his successful ascent up from the provinces is most exemplary at a time when the system is striving to usher everybody into a respectful production/consumption of culture — even ‘avant-garde’ culture if nothing else will do. We are not referring here to the ultimately conformist exploitation of any thought that professes to be innovative and critical. We are pointing out Žižek’s directly conformist use of ‘radical politics’.”

“Žižek is to philosophy what Tarantino is (or was) to film: both possess the appearance of a certain freedom in style or subject matter (in Žižek’s case, a slightly free manner in comparison with the stale formulas of writing theory). But they have taken this very freedom from elsewhere: from what they have been able to grasp of the advanced experiences of the era. They are postmodernism for dummies.”

(Debord’s integral text can be found here.)

Quentin Tarantino – Madonna Speech




Montaža distrakcij

Na turneji po koledžih študentje od njega pričakujejo, da bi bil Foreign Man, da bi bil smešen v svoji tujosti, v vsej tisti eksotiki tikov, ki se mu dogajajo, od njega hočejo, kot pravi fraza, college humor. V večnosti razvedrilnosti naj bi poskrbel za montažo distrakcij, preskakovanje z domislice na domislico. Slavoj Žižek? Ne, Andy Kaufman. Občinstvo skandira, kliče Latko, protagonista sitcoma Taxi, prišleka iz neznane oz. izmišljene dežele, s kaspijskega otoka Caspiar, ki prikliče najslovitejšega „divjega otroka“ Kasparja Hauserja, po možnosti utapljajočega se v kaviarju, čeravno ime zveni nekam poljsko in priimek nekam grško, Latko Gravasa, ki ga za povrhu daje še multiple personality disorder. Kaufman noče ustreči in namesto tega uprizori branje Velikega Gatsbyja z angleškim aristokratskim naglasom, to ni le literarni večer, ki bi padel pod še znosno odmerjeni, obvladljivi čas, temveč literarno popoldne, večer, noč in jutro. Čezmernost, nekomenzumerabilnost v slogu Wildove izjave, da socializem terja vse večere zase1, pri čemer gre poudariti in vztrajati, da socializem ni edina misel-drža, ki to terja. Morda je Jezusov protosocializem v tem, da njegovo življenje ne pozna distrakcij, če vsaj za trenutek odmislimo spektakularnosti hoje po vodi in lazarščine, v čemer bi bil tudi eden podtonov njegove malodane maoistične deklaracije: „Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.“ Njegov evangelij, njegova vesela novica je disenz. To, kar je preganjalo in priganjalo tudi Kaufmana: kako doseči smeh, ki ne bi bil privolitev, kako doseči, da se izvije, iztrga smeh nesoglasja?

Atrakcija-distrakcija Žižek izvabi, zapelje v smeh privolitve, ki je toliko lažja, ker ni posebno zavezujoča. Latka Gravas filozofije, divjak, na katerega so se privadili, ker je bil že v zasnovi prilagojeno neprilagojen – tako kot vsak adolescent – in ki spravlja v nelagodje le še tiste, ki v vsakomur skušajo najti, zaznati človeka. Preveč dolgočasno je biti (samo) socialist, bi priznal, če bi bilo kaj priznati. In se gre zato raje post(ane)modernizme, v katerih je nastanjen v suprahotelu Burj Al Arab in se ponoči s taksijem prevaža po najrevnejših predelih Dubaja, čeprav s tem ne počne nič takšnega, česar ne bi – s sinom ali brez – počel tudi Patrick Bateman. Le čemu se kritične teorije ne bi kombiniralo z nagicami ali nagci, če ni prva nič drugega kot masturbiranje?

Če se tistemu, kar je Andy Kaufman počel in počne še danes, saj ga ne nehamo gledati, reče humor, potem je to humor, ki predvsem zavrača, da bi bil kratkočasen. Terja, potrebuje dolgčas, čas, ki ni velik, temveč dolg ter včasih, vselej tudi širen. Tako, kot ga potrebuje glasba v Mannovih opisih v Čarobni gori. Gatsby je ta glasba, kaže ji izkazati vse dolžno, vse dolgo spoštovanje. Ni boljših in slabših delov, zanimivejših in nezanimivejših pasusov, ni highlightov. Poslušati, brati je treba od začetka do konca, čeravno ni začetka in ni konca. Prepustiti se temu toku – to je garanje, to je mišljena intenzivnost misli. Ni tako presenetljivo, da se je po dekonstrukciji filozofija morala prevesiti v distrakcijo, v eksplozije, ognjemete pozabe in odmišljanja, ter se s tem poslovila sama od sebe in se hkrati ohranila-nahranila ravno prek ne-identitete. Skoraj kot vic, pravzaprav anekdota, h kateri delno teži vsaka Geneza: „Once upon time he said ‘distraction’, but everybody heard ‘destruction’, so he obligingly went along. And he really is very obliging.”

Misel ni distrakcija, misel je zagozda. Misel je tisto, kar pravzaprav nikdar ne deluje.2

Mighty Mouse Theme Song

  1. Spomniti se gre zadrege v zvezi z zasedbo Filozofske fakultete, tistega inertnega zadržka: ni tega časa, življenje vendar mora naprej. []
  2. Yes, it does sound somehow Žižekian. Anyhow. []



Evergrin, part deux

Prva stvar, ki nas na njem presune, je nasmeh. Presune v prvi vrsti zato, ker takoj občutimo, da je ta nasmeh postal stereotipen. Javna osebnost je, zato se je, kot vse kaže, primoran smejati: toda njegov nasmeh ni pomirjujoč, sijoč, še več, žareč nasmeh “povprečneža”, ki je dober družinski oče, simpatičen delavec, zgleden državljan in si kot takšen nima česa očitati; in kajpada to tudi ni nasmeh, ki na široko razkazuje vse zobe in navsezadnje razglaša, da življenja ne gre jemati tako resno, saj je že sámo po sebi lépo in vredno, da ga živiš, in sicer natanko na takšen način. Ne. Ne gre za nasmeh te vrste, ki je tako pogost med javnimi osebnostmi. Nasmeh je zarotniški, skorajda namigujoč: očitno gre za nasmeh, ki priznava krivdo. Vtis je, kakor da hoče tistim, ki ga opazujejo, z njim povedati, da se dobro zaveda, kako ga imajo za pokvarjenega in ambicioznega moža, zmožnega česarkoli in brez vsakršne šibke točke, in to kljub njegovemu videzu nekdanjega revnega semeniščnika in farškega lizuna: istočasno pa hoče opazovalcem, ki ga imajo za takšnega, povedati, da naj kar mislijo tako in da bo, če bi s tem v zvezi slučajno ostali še kakšni neporavnani računi, vsa zadeva objektivno preložena sine die (namreč do dne, ko ne bi bil več mogočnež). A ne le to: vsakršno poravnavanje računov z nemočnim in idealističnim “navadnim državljanom”, ki bi si dovolil izraziti svojo sodbo glede gnusne resnice o njem (ki jo je sam sicer priznaval), je vselej preprečevalo nekaj urgentnejšega, javno urgentnejšega. In prav to “skrivnost nečesa urgentnejšega” je v prvi vrsti skrival nasmeh. Nazadnje je ta nasmeh izražal še eno sporočilo, ki je bilo temeljno, neobhodno in skorajda sveto: s svojim zvitim nasmehom je neprekinjeno, na vsakem koraku in vsem dajal vedeti, da je lisjak. Torej da naj ga za božjo voljo pustijo pri miru, ker “pač ve določene stvari”, “ima določene urgentne opravke državnega pomena” (o katerih se bo prej ali slej razvedelo), “je tako spreten in recimo tudi izmuzljiv”, da se vedno znajde na najboljši način in v interesu vseh. In ker je bil ta nasmeh zarotniški, je bil kajpada tudi beraški: beračil je za sočutje do svoje razodete krivde.1

In January 1988 the Colombian drug Mafia2 issued a communique aimed at correcting public opinion about its supposed existence. Now the first requirement of any Mafia, wherever it may be, is naturally to prove that it does not exist, or that it has been the victim of unscientific calumnies; and that is the first thing it has in common with capitalism. But in these particular circumstances, this Mafia was so irritated at being the only one placed under the spotlight that it went so far as to give details of the other groupings who were trying to cover themselves by illegitimately using it as a scapegoat. It declared: “We ourselves don’t belong to the Mafia of politicians and bureaucrats, bankers, financiers or millionaires, nor to the Mafia of fraudulent contracts, monopolies or oil, nor to the media Mafia.”3

It is always a mistake to try to explain something by opposing Mafia and state: they are never rivals. Theory easily verifies what all the rumours in practical life have all too easily shown. The Mafia is not an outsider in this world; it is perfectly at home. Indeed, in the integrated spectacle it stands as the model of all advanced commercial enterprises.4

Japanther – Um Like Yer Smile Is Totally Ruling Me Right Now

  1. Minimalno prilagojeni odlomek iz romana P. P. Pasolinija Nafta, ki ga je prekinila avtorjeva smrt leta 1975 (prevod: Gašper Malej; Moderni klasiki: 58, Cankarjeva založba). Opisan je nasmeh Alda Troye aka Eugenia Cefisa, predsednika italijanskega državnega naftnega podjetja Eni. []
  2. Mafija je vmes postala precej smešna beseda, tako rekoč anahronizem, op. S. []
  3. Guy Debord, Comments on the Society of the Spectacle (1988), XXIII []
  4. Comments on the Society of the Spectacle, XXIV []


Tags: Revisionisms

JJ, the Scrivener: A Story of Left Fascism

JJ je spet uporabljal wikipedio (še pomnite tisto o Zločinu in kazni, Raskolnikovu in Bogu, brez katerega je vse dovoljeno?). Tokrat vsaj ne slovensko. Oznako “levi fašizem” je v pogovoru za TV SLO 3 utemeljil takole: “Najbolj natančno jo je opredelil levičarski teoretik Jürgen Habermas, ki je označil te pojave oziroma poskuse, da nekdo pride na oblast na načine, ki niso demokratični.” Oziroma kot pravi druga poved wikipediinega gesla: “The most prominent early user of the term left-fascism was Jürgen Habermas, a sociologist and philosopher influenced by the neo-Marxist Frankfurt School.”1

Česar JJ ne pove in najbrž niti ne ve, je prav vse okoli tega. Kako neskončno bolj zapletena je situacija, nakaže že opomba iz knjige Habermas: Introduction and Analysis:

“Habermas’s invocation of the term ‘Left Fascism’ at a conference on democracy and the university held in Hanover on June 9, 1967, arose with reference to student leader Rudi Dutschke’s call for ‘direct action’ in response to the police killing of activist Benno Ohnesor. Habermas thougt Dutschke’s call might stir up unconstrained mass revolt using violent tactics that resembled those used by Italian Fascists in the 1920 (ali vendarle ‘desničarskih študentov’ iz tridesetih, glej spodaj, op. S.) – a misapprehension that was repudiated by Dutschke and implicitly by Marcuse as a sign how far Habermas had fallen out of touch with the student movement. Habermas later retracted his characterization as an ‘overreaction’ in a 1977 Der Spiegel interview (pravzaprav je šlo za njegov lastni tekst v podporo ‘simpatizerjem’ Frakcije Rdeče armade z naslovom Probe für Volksjustiz, op. S.). For a full account of this episode, see M. Matustik, Jürgen Habermas: A Philosophical-Political Profile (Lanham, MD: Rowman and Littlefield, 2001), 49-54.”

Situacijo še toliko bolj zaplete geslo na nemški wikipedii, ki sliši na – prav nič zagonetno – ime Linksfaschismus. Na Habermasova obžalovanja in dodatna pojasnila ni bilo treba čakati celo desetletje2:

“Že v članku Reforma visokega šolstva in protestno gibanje ter prav tako v pismu Erichu Friedu z dne 26. julija 1967 je Habermas svoj očitek vzel nazaj: ‘V Hannovru sem o “levem fašizmu” govoril v jasni hipotetični navezavi.’

V pismu C. Grossnerju z dne 13. maja 1968 je dodal:
‘Prvič, nisem uvidel, da so nove oblike provociranja smiselno, legitimno in celo nujno potrebno sredstvo, da bi se izsililo razprave tam, kjer so zavračane.
Drugič, bal sem se iracionalnih predpostavk pristopa, ki ga je uvedel topos ‘kršenja pravil igre’. To bojazen čutim še dandanes, glede tega se namen moje takratne opazke ni spremenil. Seveda bi se /…/ danes /…/ tej etiketi levega fašizma izognil, ne le zato, ker je ta etiketa priklicala grob nesporazum enačenja SDS (Der Sozialistische Deutsche Studentenbund, op. S.) z desničarskimi študenti z začetka tridesetih let, temveč tudi zato, ker sem vmes postal popolnoma negotov glede tega, ali je mogoče resnično nove odpore primerjati s preteklimi prek idejnozgodovinskih vzporednic.
Tretjič, še vedno menim, da uporaba sile v sedanji situaciji ni sprejemljivo sredstvo političnega boja. /…/”

5. junija 1968 je Habermas objavil članek, v katerem je zatrdil, da so takšne oblike demonstracij ustrezno sredstvo opozarjanja prebivalstva na stanje kapitalističnega družbenega sistema. “Prek ‘virtualnega značaja nekakšne igre’ in prek ‘ironične podvojitve’ izzovejo obrambno reakcijo ter lahko s tem dosežejo ‘zdravilni šok’ ali ‘začudeni premislek’.” Kar zveni že malodane kot bahtinovski zagovor kulturniških protestov-karnevalov,  glede katerih Smetnjaku – kot nekakšnemu karnevalskemu rekonvalescentu – ne nese dlje od nezaupljivosti.

JJ, jasno, ne čuti prav nobene potrebe po obžalovanju, kaj šele utemeljevanju, ki bi segalo onkraj soundbita ali dobro uležanih protislovij, a se v tem hkrati niti najmanj ne razlikuje od drugih akterjev, od politikov do filozofov, od kulturnikov prek novinarjev in drugih običajnih osumljencev do popolnih anonimnežev aka psihorobota dobrega, naplahtanega državljana.

“Levega fašizma” ni mogoče odpraviti z levo roko.3 Smetnjak ne ve nič ali skoraj nič o tej ali katerikoli drugi temi, a se skozi dani material skuša prebijati z najbolj osnovnimi, dosegljivimi orodji (wikipedia, google books, google translate …) ter s skromnim ciljem sestavljanja vsaj neznatno večje komplikacije, ki je nujna, če nočemo postati del primitivne in poenostavljajoče realpolitične računice.

Poenostavitev je namreč tista, ki zmore edina vladati, ali z besedami zgodbe Ena minuta človeštva Stanisława Lema4:
“Delitev dela, tudi duhovnega dela, ki se je začela pred kakimi trideset tisoč leti v paleolitiku, je postala ireverzibilen pojav in proti njej ne moremo storiti nič. Svojo usodo smo – najsi bo to dobro ali slabo – zaupali v roke izvedencev. Tudi politiki so pač nekakšni eksperti, čeprav samooklicani. In vendar celo dejstvo, da tudi dejansko kompetentni izvedenci služijo politikom s povprečno pametjo ali pred njimi klečeplazijo, ni tako slabo, saj tudi prvovrstni eksperti niso enotni glede katerega koli pomembnega problema na svetu. Ne vemo torej, ali bi bila logokracija med seboj sprtih strokovnjakov boljša od vladavine duhovno manj obdarjenih, ki smo jim podvrženi danes. Stalno slabšajoča se intelektualna kakovost vodilnih političnih elit je posledica rastoče kompleksnosti našega sveta. Ker nihče ne more v polnosti dojeti tega sveta, najsi bi bil še tako bistroumen, se do moči prerinejo isti, ki si s tem ne delajo nobenih skrbi.”

P. S. Levi fašizem ni subjekt, je odnos.

  1. V istem geslu se pojavi tudi naš stari, odpeti znanec Bernard-Henri Lévy, katerega knjiga Ce grande cadavre à la renverse – ali v približnem prevodu: To veliko truplo, ki leži vznak – je obračun ravno s tem kadavrom, “oksimoronsko levico”, “novim barbarstvom”, “rdečim fašizmom”, ki jo recenzenti (tukaj in tukaj) zgostijo v – nič drugega kot – “zombijevsko levico”. Pri tem ne gre pozabiti, da BHL vse to počne v imenu lastnega, samooklicanega levičarstva. []
  2. v približnem, zasilnem Smetnjakovem prevodu []
  3. Česar ni mogoče storiti niti s tem v povezavi omenjanim tekstom Alana Johnsona, v katerem je v obdelavi Žižek, na kar se domači svobodomiselni, antinacionalistični blok ponavadi odzove z: “Kako si drzne spravljati na našega Slavoja?!” Žižek je – v svojih krogih – enako nedotakljiv, onkraj dvoma kot JJ. []
  4. v prevodu Gorazda Kocijančiča []



Will the real ljudstvo please stand up?

Ustvarja se vtis, kot bi bilo ljudstvo nekaj neposrednega, konkretnega.
Ljudstvo je abstraktna kategorija. Najbolj abstraktna možna – ravno zaradi iluzije neposrednosti.
Sklicevanje nanj je po definiciji populizem (menda od tod Laclauovo raziskovanje populizmovih emancipatoričnih potencialov).
Razlikovanje med elito in ljudstvom je v najboljšem primeru sprejemljivo kot nekakšen cinični povračilni ukrep, na podlagi katerega se izkaže, da je t. i. elita večja drhal oziroma bolj lumpen od t. i. ljudstva.
Ker je ljudstvo abstrakcija, se lahko prerekanje in prerivanje okoli tega, kdo/kaj ga predstavlja oziroma kdo/kaj sme govoriti v njegovem imenu, nadaljuje v nedogled.
Ljudstvo predvsem ne more biti stvar številk, preštevanja. Dovolj nevzdržno je že to, da se kot argument – za karkoli – navajajo rezultati anket1. Če je imel en shod večjo udeleženost kot drugi in če to „šteje“ kot večja ljudskost, tj. ljudskost v večji meri, potem se s tem potrjuje tisto strašno pravilo igre, v skladu s katerim se večina uveljavlja zoper/nad manjšino.
Predpostavimo, da bi se na Trgu republike zbrali vsi prebivalci Slovenije. Bi bila to kakršnakoli garancija, da gre za ljudstvo? Kaj če bi šlo „zgolj“ za dva milijona odtujenih monad, vsaka s svojo računico? Metafizična rana nominalizem vs. realizem ostaja odprta.
Ne veseli niti, da se kot merodajna politična ločnica2 vzpostavlja tista, ki deli na hip in square, urbane in kmetavzarje, mlade in stare. O vsem tem je govoril – in še naprej govori, vselej glasneje v tihoti manjšinskosti – že stari dobri Pasolini v stari dobri pesmi KPI mladim!!3, v kateri je podprl policiste, čeprav so bili na napačni strani, a so bili „sinovi ubogih“, zoper študente, ki so bili na pravi strani, a so bili sinovi buržujev. Tudi tokrat novinarji enim „ližejo rit“, tudi tokrat za druge, nikakor ne le policiste, velja, da „to, da so osovraženi, povzroča, da sovražijo“. Ni mogoče reči, da protesti niso vzeli nobene Pasolinijeve lekcije, recimo: „V takih primerih se da policajem rože, prijatelji.“ Vprašljivo je, ali zmorejo pogoltniti tudi tole: „Prestrašeni ste, negotovi, obupani (izvrstno!), ampak znate biti tudi prepotentni, izsiljujoči in na varnem: malomeščanske odlike, prijatelji.“

Stefano Battaglia – Canzone de Laura Betti

  1. beri Pierre Bourdieu: Javno mnenje ne obstaja; v Sociologija kot politika, Založba /*cf., 2003, Ljubljana []
  2. in kult mladine oz. Mladine ima vse s tem []
  3. Pier Paolo Pasolini: Realnost, str. 142-151. Prevod: Miklavž Komelj + Tomislav Vrečar. LUD Šerpa, 2007, Ljubljana []