Če rata, rata, če ne rata, pa Vrata nepovrata

Odnos z etablirano lokalno kulturo je odnos vzajemnega ignoriranja. Mi ne obstajamo zanjo in ona ne obstaja za nas. Osnovni nesporazum je že v definiciji kulture: če je po naše to definicija Raymonda Williamsa, po kateri gre za način življenja oz. načine življenja, naj gre za vsakdanje ali nevsakdanje življenje, je za etablirano kulturo v skladu z zanjo značilnim fetišizmom kultura nujno ločena sfera, področje, kraljestvo. V bistvu rezervat, v katerem med drugim ne manjka alkoholikov, a so ti daleč od anonimnosti, recimo, da gre za nekakšne podrtije pod spomeniškim varstvom. Porok kulture in kultiviranosti so ravno kot divji, neukročeni možje, da, povečini gre za može, ki so kot takšni poslednji branik pred vsesplošnim pobarbarjenjem.

Seveda se s tovrstneži ukvarjamo le takrat, ko smo preleni za karkoli drugega oziroma nam na misel ne pade nič pametnejšega. Drugače rečeno, tako kulturo obravnavamo tedaj, ko nam je do posmehovanja. V tem smislu je Boris A. Novak še zlasti dobrodošel, sploh njegov več kot 20 let nastajajoči ne le ep, temveč že kar epos Vrata nepovrata aka Če rata, rata, če ne rata, pa vrata nepovrata, 43.000 verzov na 2.300 straneh – toliko o tem, da se poezije ne da kvantificirati -, ta samoportret kot celotni kozmos, ustvarjen po njegovi lastni podobi. Les je ep, poskrbimo, da tak tudi ostane. To jamči že samo ime: ne Boris Novak, temveč Boris A. Novak. A kot aristokratski predikat, njegov von, in inicialke njegovih imen pravijo ban. Ne Novak, temveč Anovak, to gre brati skupaj, tako kot recimo preberemo amoralnost ali agnosticizem. Anovak kot onkraj novega in starega, on je preprosto zlati standard, večno merilo reči.

Okej, nekdo bi rekel, badioujevski pesnik-diplomat ali pač pesnik-akademik, ampak s tem je povedano premalo. Pesnik-filozof-akademik je Badiou, Anovak pa je lahko le nekakšna v jantarju ohranjena oblika, ki začuda, kdo ve kako, še naprej spušča glasove in zvoke. Morda gre za uspeli primer oživljanja izumrlih vrst, o čemer je že spet toliko govora. V vsakem primeru gre za primer krasne ambivalence pridevnika “presežen”. In ko o sebi in svojih ustvarjalnih metodah v skladu z žlahtno zaprašenimi metaforami govori kot draguljarstvu in težki industriji, se spomnimo deleuzoguattarijevskih metalurgov, tj. kovačev, proizvajalcev orožja in nakita, kot alternative dvornim znanstvenikom aka akademikom znanosti in umetnosti ter zabavamo nad razlikovanjem med afektiranostjo in afektom, med na peršono fiksirano razčustvovanostjo in depersonaliziranim občutjem.

Malce pofantaziramo tudi o tem, da bi se Anovaka apdejtalo in iz silnih metaforiziranj prestavilo v kakšno metamorfozico, recimo, v Kongo kopat mineral koltan, iz katerega so naši, a ne tudi njegovi, čipi in elektronska vezja, kjer bi se lahko priučil lova na skoraj iztrebljene Grauerjeve gorile, ker ni v odročnih predelih kopanja na voljo pač nobene druge hrane. Tako bi bila vrata nepovrata naposled resnično odprta oziroma razprta, če hočemo biti adekvatno poetični.

Mogoče je tudi dobrohotnejše branje. Ko smo rekli, da se Borisa Anovaka ne da apdejtati, smo nekaj zamolčali: na youtubeu si je mogoče ogledati posnetke, na katerem on in njegovi prijatelji maratonsko, epsko prebirajo epos. To so tudi do peturne bakanalije in gre zgolj za fragmente. Že ob bežnem preskakovanju materiala, nekakšne sadomazo seanse na način kulturništva, krindžanje doseže tolikšno intenziteto, da se začne vsiljevati misel, da tega ne gre jemati matter-of-factly, da tu mora biti na delu nekakšna brezbožna komedija. Poskusimo nekaj takšnega in recimo: več kot 20-letno pisanje eposa Vrata nepovrata je bila le priprava terena za ta dogodek, to branje v živo. In ne le ta epos, tudi celotna akademska kariera, celotna družbena in družabna angažiranost, organiziranje humanitarne pomoči in ščitenje lipicancev ter poliglotsko glodanje sonetnih vencev.

Kaj je ta dogodek? Nič hudega oziroma zgolj epos slutečim udeležencem in youtube gledalcem se bralni maraton kaže kot vzneseni ali patetični ritual, tu razlika pač ni bistvena. A Anovakov gejm je nekje drugje. Kar je pripravljal najmanj dve desetletji, a zagotovo še precej dlje, je reinscenacija Andyja Kaufmana – v neki čisto specifični izvedbi.

Ne pozabimo, da je Anovak ob koncu 80-ih študiral in predaval v Združenih državah, med drugim v Tennesseeju, kjer si do takrat zagotovo še vedno niso opomogli od Kaufmanovih žaljivk na račun svoje hickness v okviru priprav na wrestling dvoboj z Jerryjem Lawlerjem, ko jih je med drugim poučeval o tem, kaj sta milo in vece papir ter kakšna je njuna raba. Zdaj pa si predstavljajmo Andyja, ejkeja – in tudi Anovak je nekakšen ejkej in njegovemu očetu je bilo, mind you, ime Ante -, skratka predstavljajmo si Anteja Kaufmana, kako tesnemu prijatelju-sodelavcu Bobu Zmudi razlaga, kako je sit svojega pahlivovstva, sit tega, da mora študentom na kampusih izvajati Latko Gavrasa in impersonejtati klavrnega impersonatorja ali pač Elvisa. Nakar mu sredi stavka kapne: »Vem, kaj bom naredil! Bral jim bom Velikega Gatsbyja! V integralni izvedbi!« Zmuda se najprej zmede, potem pa zakrohota. Sijajna ideja, vsekakor. Vic sam po sebi. A koliko sijajnejši je v sami izvedbi, ko se vleče in vleče ter se temu branju prek neskončnega, vratonepovratnega trajanja pridružijo še najmanj mučnina, obup, nesmisel, absurd, predvsem pa skrajni dolgčas, brezno časa. Smeha že zdavnaj ni več na spregled, prav nikomur in ničemur ni več do smeha, a vse se še vedno dogaja znotraj okvira humorja.

In točno to že ves čas, odkar ga pomnite, počne Anovak. Zdel se vam je smešna pesniško-akademska figura, ki je po Bergsonu smešna zaradi svoje togosti, vztrajanja v istem gibanju, čeprav je prišlo do spremembe okoliščin, da, smeh je darvinist, le da Anovak pravzaprav sploh ni komična figura, temveč zakamuflirani komik, tako kot nekdaj metropolit Franc Rode. Vse to počne zgolj for the lulz oziroma še bolj tistega, kar lulz presega. Humor, osvobojen smeha. Morda bo kdo rekel, da gre še vedno za antropofiksirani, humanistični humor, morda res, a kdaj je kaj takega 7. februarja stalo na odru Cankarjevega doma? To leto je precendenčno, leto, ko je Anovakovo nagrado za življenjsko delo prejel France Prešeren.

Prvo in drugo možnost je mogoče integrirati. Congo meets king of comedy. Worlds colliding kje drugje kot v srcu teme, Grosuplju1. Kje bi lahko naleteli na variacijo polkovnika Kurtza, če ne ravno v Kongu, hotelu, restavraciji in kazinu? Kdo je ta Kurtz? Kdo vendar? Džej Džej, ki ni skrenil, Džej Džej, ki enkrat vmes ni zapadel v politikantski business as usual, Džej Džej, ki je upravičil Žižkova pričakovanja glede politike kot suspenza etičnega, Džej Džej, ki ni postal mlahavi Kurtz. Džej Džej, ki operira globoko v kongovsko-vietkongovski džungli sintetičnih palm s svojo “mrežo zvodnikov, črnotržnikov, čistilcev čevljev, beguncev, barskih deklet, žeparjev itd.”2 Med njimi je tudi Anovak, napravljen v Tonyja Cliftona. Entertainer ali še raje exit-tainer. V optimalni lasvegaški kondiciji ravnokar prebira zaključnih 5.000 verzov Bivališč duš, tretjega dela eposa Vrata nepovrata.

Keywords: Boris A. Novak, Prešernove nagrade, Andy Kaufman, Bob Zmuda, Alain Badiou, Raymond Williams, Franc Rode, Andrej Tomažin, Janez Janša, polkovnik Kurtz, Slavoj Žižek, Tony Clifton, Vrata nepovrata, Veliki Gatsby, AltGrosuplje, Kongo, Tennessee
  1. Ki ni ravno AltGrosuplje iz romana Črvi Andreja Tomažina, a je še vseeno dovolj intrigantno. []
  2. Don DeLillo, Running Dog []


Tags: Revisionisms

Sadie Plant + Nick Land: Kiberpozitivno

»Toda kiberprostor je zdaj povsod, obrnil se je od znotraj navzven in koloniziral svet, zato govorjenje o kiberprostoru kot nečem, kar je nekje drugje, začenja zveneti nekam smešno.«
William Gibson

Ulice jo brnijo. Pretiravamo, morda jo brni nekam steampunkerska Elektrarna, nabrekli opečnati leviatan, strmeč v nas, medtem ko pišemo uvod v Kiberpozitivno. Koda na ustnicah, ko stopamo po mestni deželici, ki tujost sprejema, prepušča le v turističnem paketu. Ker so vsi – obiskovalci, prebivalci, prebiskovalci – posajeni na ta ringelšpil, se nam kot protirefren mrmrajo turcizmi. Turcizmi kot tisto, kar mrgoleče vdira ali se prikrade in zaleze, kot tisto, za kar je nujno, da ostane zunaj, sicer … če hočete, lahko tudi kurdizmi, sirijizmi, alienizmi, whateverizmi.

Koda: accelerate, accelerate ringelšpil, accelerate Ljubljana. Če zanemarimo določene orientalizme, jo je zaklinjal že Prešeren. Povodnega moža se običajno bere kot žugajočo moralko zoper lepe in prevzetne ter pri tem povsem spregleda metamorfozo. Da ne bi preveč povleklo na kölnska dogajanja, prišleka/tujca iz »bele Turčije« raje definirajmo kot tujek ali povodnost. Povodnost, ki ne ugrabi Urške, temveč jo kontaminira. Galantno-osteoporotični ples na Starem trgu mutira v rejv. Urška bi, ko ciklon odnese šalo, postala in si oddahnila, a odziv na njeno prošnjo nanese še več akceleracije, pri čemer je ves čas priganjana, naj se nikar ne boji. Be Water My Friend. Urški ni storjena sila, temveč odvzet k. Ne gre za penetracijo, temveč pronicanje. Odvezana je, naj bo kateregakoli izmed spolov že, punčkastih ritmov, »dear prudence« antiseptičnosti življenjske oblike, ziheraške zarukanosti, naj ta trepeče v Ljubljani, Neuköllnu ali Brooklynu, fobije, da bi kaj načelo njeno neoporečnost, integriteto, holističnost, z eno besedo, imunoidentiteto. Urška brez k prestopi v kiberpozitivno.

Vsak prevod1 ima potencial potujevanja domačega, predomačega jezika, potencial ksenofeminizacije maternega jezika. Ksenofeminizacije na sledi, blurb, postsituacionističnega kiberfeminizma Sadie Plant ali notoričnega pharmakona Nicka Landa. Udavasta ovijalka, ki hölderlinsko raste »in the nick of time«. Če že Land, je to tista zemlja, tista prhkost, ki se vdira pod nogami. Vsekakor ni kopno, temveč globoki ocean kaosa in teme, ki se začne pod (ali nad) tenko plastjo ledu aka civilizacije, kakor se nekoč lovecraftovsko izrazi Werner Herzog.2

Prvi uvoz Nicka Landa (in Sadie Plant) v slovenščino je vnos alienske inteligence-infekcije v kulturo, telo, živčni sistem itd. Če se vam bo zazdelo, da je s skladnjo – in z vsem drugim – nekaj narobe, da jo je nekaj popadlo, lahko odvrnemo le: so be it. Akcelerirana slowenščina, jezik, ki je ubežal iz pičke materine, jo ucvrl iz almamaternice.

Morda je Ljubljana že sredi akceleracije. Županovanja in gostinsko-turistične obrate poganjajo tokovi kokaina in steroidov (Tino Maze poganja milka, ki jo je uvažal Veso). Vse je subsumirano in vse je na begu. Prvi lokalni narkoheroj je Martin Krpan, ki mu, da stvari ne bi preveč ušle nadzoru, Levstik naloži obglavljenje Brdavsa-turka, kar nanese dovoljenje dvora za legit uvažanje. Mafija že dolgo ni več podzemlje, temveč model, kako se dela biznis oziroma upravlja mestne deželice.

Se obeta Smetnjakov povratek k rejvom, daftpunkerstvu, glupozitivizmu (mar ni bil Srednjak celo intenzivnejša akceleracija?), ki jih je nekje vmes kot da zatajil (če smo že ravno v konfesionalnem registru)? Mogoči so izključno povratki v prihodnost. Sedanjost, celo aktualnost, je kiberpozitivna, le ozonski plašč je zopet nekam debelejši in množenje nuklearnega orožja nadomešča kotenje bioorožja – nuklearnih družin.

Askeza, minima moralia, umik so nam vselej velevali, da smemo imeti bolj malo ali nič od tega. Antoni, ki s sabo prenašajo puščave in so raje voljni rogonosci kakor drogonosci. So prebliski v dnevu in pobliski v noči, ko Adorna – kakor v povračilo – preimenujemo v Theodiorja J’Adorna. Včasih celo Adornisa. Beluha, ki se nastavlja soncu in sinkopam jazza (oz. trapa, tresilla, health gotha itd.).

Kiberpozitivno Sadie Plant in Nicka Landa si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Zahvaljujemo se Primožu Krašovcu za dragocene sugestije. []
  2. Ali po Landovo: “the universe is an iceberg tip jutting out of chaos, drenched in dark matter”. []



J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Deleuze & Guattari pravita, da je Kafkova idealna knjižnica sestavljena iz tekstov juristov, inženirjev, strojnikov – strojepiscev vseh vrst.1 Na jurista-inženirja-strojnika Kafko naletimo v Ustanovi za varovanje delavcev bohemskega kraljestva, kjer piše poročila in priporočila glede varnosti na delu in odškodnin, predlaga, podprto z ilustracijami in fotografijami, tehnične izboljšave strojev, ki bi zmanjšale verjetnost nezgod (manj odtrganih prstov in nižji produkcijski stroški) ali ustanovitev sanatorija za travmatizirane povratnike iz prve svetovne vojne, zase prek internih pisem terja plačo, adekvatnejšo njegovim zaslugam itd.2 Medtem se v lokalni kulturosferi – in seveda širše – še vedno razločuje med eterično sfero “čiste, abstrakne misli” ter vsakdanjostjo procedur, logistike, oblik dela in organizacije. Obnebje “univerzalnih”, poklicnih pisateljev-pesnikov-intelektualcev in starih duš, ki vampirjem iz Jarmuschovega Only Lovers Left Alive pravijo “I feel you” ter svobodijo na način Jonathana Franzena, še enega “poslednjega človeka”, ki se, takrat ko piše, ko ustvarja, odklopi od interneta in ki, jasno, zavrača tudi eknjige, ko pa so vendar tako netaktilne, tako nezaprašene, tako slabe za prebavo knjižnih moljev. Nadaljevanje poznate: medčloveški odnosi, Ojdipovi kompleksi, brezčasne zgodbe, kult sredine aka normativna srednjerazrednost, zasanjanosti dobro utečene kultiviranosti …

Ballardovega eseja iz 19713 ne prevajamo, ker bi hoteli, da bi bilo drugače, temveč kot gesto, indic, da je do preobrata (naj bo ta znanstvenofantastični, kibernetični, biološki, antropocenski, akceleracionistični itd.) že prišlo. Je, kar je, in bo, kar bo, tako, kot mora biti, natanko tako, kot bodo to uredile ali neuredile reči (ki niso reči), neskončno večje in neskončno manjše od nas, reči, ki so hkrati mi sami. Status quo? S tem naj se tolažijo resentimentalneži. Če se zdi, da stvari stojijo na mestu, je tako zato, ker so na delu svetlobne hitrosti. Bolj kot nezavedno, ki se kaže v sanjah (tako ali tako se jih ne spomnimo, preveč so prozaične), nas zanima nezavedno, ki vznika na trgih prihodnosti.

Znanstvena fantastika – tako kot Kafka – ustvarja svoje predhodnike. Tako, denimo, pasus iz “klasičnega” romana Andréja Gidea Ponarejevalci denarja postane anticipacija “science fiction horrorja” Glasba krvi Grega Beara. V prvem se kri oglaša takole: “/…/ vse svoje življenje niti ne zvemo, kaj je prava tišina. Celo kri po žilah povzroča neprestan nemir; seveda tega hrupa ne razločujemo, ker smo nanj navajeni od svojega otroštva … Ampak zato pa smo gluhi za stvari, ki jih vse življenje ne zaznamo. Za harmonije … ki jih prekriva hrup naše krvi. Da, taka je moja misel, da šele po smrti lahko resnično slišimo.” V drugem hrumenje intenzivirajo inteligentni mikrobi aka noociti: “V njegovih rokah, v njegovih nogah je bil ritem. Z vsakim utripom krvi je v njem privrel neke vrste zvok, kot bi ga izvajal orkester z na tisoče4 članov, vendar ne v sozvočju; celotne sezone simfonij igrane naenkrat. Glasba v krvi. Občutek je postal bolj koordiniran; valovni paketi so se končno razpustili v tišino in se nato ločili v harmonične udarce. Udarci so se stopili z zvokom njegovega srca.”

Razpustiti v tišino ali hrup, ločevati, stapljati. Tako kot ne razločujemo med mislijo in protokoli, ne ločimo med teorijo in literaturo. Teorija, če je teorija, je literarna, literatura, če je literatura, je teoretska. Temu niti ni treba reči znanstvena fantastika. Kot pravi Ballard, “vse postaja znanstvena fantastika”. Ali še bolje: vse postaja.

J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Vse postaja znanstvena fantastika. Z robov malodane nevidne literature je vzniknila intaktna stvarnost dvajsetega stoletja. Kar pisci moderne znanstvene fantastike izumljajo danes, bomo vi in jaz počeli jutri – ali, natančneje, v približno desetih let, čeravno se razmik manjša. Znanstvena fantastika je najpomembnejša fikcija zadnjih 100 let. Sočutje, imaginacija, lucidnost in vizija H. G. Wellsa in njegovih naslednikov ter predvsem njihovo zapopadenje prave identitete dvajsetega stoletja zasenčijo odtujene in introvertirane fantazije Jamesa Joycea, Eliota in pisateljev t. i. modernega gibanja, nasledka buržujske zavrnitve iz 19. stoletja. Glede na njen predmet ter njeno zavzeto sprejemanje naivnosti, optimizma in možnosti, se lahko vloga in pomembnost znanstvene fantastike le še povečata. Mislim, da bi moralo biti branje znanstvene fantastike obvezno. Na srečo prisila ne bo potrebna, saj jo čedalje več ljudi bere prostovoljno. Če za merilo vrednosti uporabimo golo preživetje bralcev in njihovih imaginacij, je tudi najslabša znanstvena fantastika boljša od najboljše konvencionalne fikcije. Prihodnost je boljši ključ za razumevanje sedanjosti od preteklosti.

Predvsem bo znanstvena fantastika verjetno edina oblika literature, ki bo premostila vrzel med umirajočo pripovedno fikcijo sedanjosti ter fikcijami kasete in videotraku bližnje prihodnosti. Kaj lahko naredita Saul Bellow in John Updike, kar J. Walter Thompson, največja svetovna oglaševalska agencija in največji producent tovrstne fikcije, ne more narediti bolje? Trenutno je znanstvena fantastika skoraj edina oblika fikcije, ki prosperira, in zagotovo edina fikcija, ki ima kakršenkoli vpliv na svet okoli sebe. Družbeni roman dosega čedalje manj bralcev iz jasnega razloga, družbeni odnosi niso več tako pomembni kot odnos posameznika do tehnološke krajine poznega dvajsetega stoletja.

V bistvu je znanstvena fantastika odziv na znanost in tehnologijo, kot jo zaznavajo prebivalci družbe potrošnih dobrin, zaveda se, da se je vloga današnjega pisca popolnoma spremenila – zdaj je le še eden izmed velikanske vojske ljudi, ki okolje zapolnjuje s fikcijami vseh vrst. Da bi preživel, mora postati mnogo analitičnejši, se svojega predmeta lotevati kot znanstvenik ali inženir. Če sploh kani producirati fikcijo, mora v imaginaciji preseči vse druge, kričati glasneje, šepetati tišje. Prvič v zgodovini pripovedne fikcije bo za to, da postaneš pisec, potreben več kot talent. Katere posebne veščine, naproti veščinam drugih članov družbe, premorejo Muriel Spark ali Edna O’Brien, Kingsley Amis ali Cyril Connolly? Spolzka, kriva pot5 kaže proti njihovemu izhodu.

Zdaj je že kakih 15 let od tega, kar je kipar Eduardo Paolozzi, tudi sam silovit in originalen pisec, pripomnil, da so znanstvenofantastični magazini, nastali v predmestjih Los Angelesa, vsebovali bistveno več imaginacije in pomena od vsega, kar je lahko našel v literarnih publikacijah tistega časa. Nadaljnji dogodki so potrdili Paolozzijevo ostro presojo v slehernem pogledu. K sreči je bilo njegovi lastni imaginaciji dovoljeno delovati predvsem v vizualnih umetnostih, kjer je bila v zadnjem stoletju glavna tradicija tradicija novega. Znotraj fikcije je bila, na nesrečo, glavna tradicija mnogo predolgo tradicija starega. Kakor oskrbovanci neke propadajoče inštitucije so vodilni pisatelji in kritiki, čedalje bolj pozabljeni in neupoštevani od ljudi tam zunaj, molili obrabljeni rožni venec svojih spominov, žebrali imena mrtvih, mrtvih, ki niso bili niti sodobniki njihovih starih staršev.

Medtem se znanstvena fantastika, kot mi je nedavno v ljubeznivem tonu omenil moj agent, po svetu širi kot rak. Benigni in odporni rak kakor kultura plaž. Časovni zamik njene sprejetosti se manjša – ocenjujem, da trenutno znaša okoli deset let. Moja domneva je, da je človek živčno in boječe bitje, živčni in boječi ljudje pa sovražijo spremembo. Toda ko vsi postajajo samozavestnejši, so pripravljeni sprejeti spremembo, možnost življenja, ki se radikalno razlikuje od njihovega lastnega. Znanstvena fantastika postane – kakor boni, ki so jih razdajali v supermarketih naključja in možnosti – nova valuta nenehno rastoče prihodnosti.

Ena sama nevarnost, ki preti znanstveni fantastiki, trojanski konj, ki ga potiskajo naproti njenemu rastočemu getu – edinemu predelu z visokimi najemninami, če je kaj takega v fikciji sploh kdaj obstajalo –, je ta brezobrazna kreatura, literarna kritika. Skoraj vso kritiko znanstvene fantastike pišejo dobrohotni zunanjiki, ki gorečnost združujejo z nevednostjo, kakor misionarji visokih načel, ki opazujejo seksualne rituale neverjetno plodnega domorodskega plemena in odkrijejo delovanje slehernega hvalevrednega vpliva – razen izredne dolžine penisa. Globina penetracije iskreno prizadevnega para Lois in Stephena Rosea (avtorjev The Shattered Ring) je globina para vernih kristjanov, ki v znanstveni fantastiki vidita poskus uvajanja novega gledišča na “človeka, naravo, zgodovino in poslednji smisel”. Kar jima ne uspe dognati, je, da je znanstvena fantastika popolnoma ateistična: tiste kritike, ki so v preteklosti v njej odkrili kakršnakoli mistična naprezanja, je zaslepila kamuflaža. Znanstvena fantastika se veliko bolj ubada s pomenljivostjo leska na armaturni plošči avtomobila kakor z zadnjo platjo božanstva – če ima mati narava karkoli z znanstveno fantastiko, je to venerična bolezen.

Večina kritikov znanstvene fantastike pade v eno izmed dveh pasti: ali kot Kingsley Amis v New Maps of Hell skušajo v celoti ignorirati tehnološke poteze in ZF povezujejo z »mainstreamom« družbene kritike, antiutopičnimi fantazijami in podobnim (Amisova glavna prerokba glede znanstvene fantastike iz 1957, ki je bila v celoti spodbita) ali pa ZF skušajo apostrofirati v smislu individualnih osebnosti, pri čemer brezupno tekmujejo z bistveno bolje financiranimi prizadevanji ameriških in britanskih založnikov, ki svoja bledeča blaga prodajajo tako, da drobne talente odevajo v škrlat velikih pisateljev. Znanstvena fantastika je bila vselej zelo korporativna dejavnost, njeni pisci so črpali iz skupnega bazena idej, in merila individualnih dosežkov ne izmerijo vrednosti najboljših piscev – Bradburyja, Asimova, Limba 90 Bernarda Wolfa in Frederika Pohla. Anonimnost večine piscev znanstvene fantastike 20. stoletja je anonimnost moderne tehnologije; »velika imena« ne izstopajo nič bolj kakor pri oblikovanju trajnih potrošnih dobrin ali, če smo že pri tem, katedrale Rheims.

Kdo je oblikoval kadilak Eldorado iz 1971, kompleks vizualnih, organskih in psiholoških namigov, ki premore neskončno večjo subtilnost in relevantnost ter izhaja iz neprimerno starejšega omrežja obrti in tradicij od, denimo, pisave Normana Mailerja ali najnovejšega čudeža založb Weidenfeld ali Cape? Predmet ZF je predmet vsakdanjega življenja: lesk hladilnikov, obrisi ženinih ali moževih stegen, ki gredo mimo podob dnevnika na barvnem televizorju, konjunkcija mišičnega in kromiranega artefakta v notranjosti avtomobila, edinstvene drže potnikov na tekočih stopnicah letališč – vse to je blizu svetu pop slikarjev in kiparjev. Paolozzi, Hamilton, Warhol, Wesselmann, Ruscha, med ostalimi. Velika prednost ZF je, da lahko tej vroči mešanici doda edinstveno sestavino – besede. Pišite!

Ballardov esej Fikcije vseh vrst si lahko preberete in naložite tudi na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Poleg “velikih” avtorjev, ki jih občuduje zaradi njihovega genija ali iz skrivnejših razlogov. []
  2. Vsi ti spisi so bili pred kratkim zbrani v knjigi Franz Kafka: The Office Writings. []
  3. Ponatisnjen je bil tudi v #Accelerate: The Accelerationist Reader. []
  4. oz. bilijoni []
  5. Ballardov “sliding gradients” se morebiti nanaša na enega izmed angleških prevodov Goethejeve fraze “schiefer, glatter Boden” iz Fausta, zaradi česar smo se zatekli k prevodu Janka Modra. []



Poletje v Shellu

Poletje v Školjki je morda najbolj zastrašujoč začetek slovenskega filma. Prve pol minute se iz zračne perspektive (perspektive helikopterja, ki je danes perspektiva drona) soočimo s popolnim opustošenjem, naslednje pol prikazuje mesto duhov. Kakšna vojna, kakšna kataklizma se je zgodila? Puščava solin, puščava morja, razdejane stavbe, razvrelo, razbeljeno sonce globalnega pregretja (ali tipično prerazsvetljeni slovenski videospot ali rip razbeljene VHS kopije), zravnanost z zemljo, čisti ničes oziroma nič, kar bi nakazovalo, da človeštvo še obstaja. Propad biosfere. Postapokaliptična krajina iz Mad Maxa ali Waterworlda. V najboljšem primeru je preostala le še vojna za presahle resurse.

Da, v nekem drugem Poletju v školjki bi naleteli na nafto. Poletje v Shellu. Gladek prostor solin ni nujno raven, premore valovanja kakor morje, premore vrtine, vrtince, vrelce, brizge, erupcije. Prva nahajališča nafte v ZDA v zgodnjem 19. stoletju so ravno v solinah. Nafta in zemeljski plin sta stranski produkt, ki so ju iz zemlje izčrpali skupaj s slanico in so ju v tem času še dojemali kot nadlogo. Hrvaška si obeta, da bo postala mala Norveška, v Jadranu naj bi se nahajale gromozanske zaloge, še več, ena izmed lokacij naj bi bil tudi Piranski zaliv, pod kamnolom na hrvaški strani, torej v neposredni bližini solin. Po drugi strani je Sloveniji iskanje, raziskovanje in izkoriščanje nafte in zemeljskega plina na morju prepovedano skladno s 1. členom zakona o rudarstvu. Bi, sledeč okoljevarstvenemu imperativu, Tomaž and the gang nasprotovali postavljanju naftnih ploščadi in bi se motoristi povezali s Hrvati? Ali še odločilneje, na katero stran bi stopil Tomažev oče, gospodarstvenik? Nafta bi sredi zaliva naplavila otok, Dubaj ali Las Vegas.



Tags: Revisionisms

Koda pravšnjosti: od daseina do dizajna

Ko slišimo besedo pop-up, zgrabimo za Kurza. Roberta, Svet kot volja in dizajn. Okoli nas je toliko estetov vsakdanjega življenja, da se je treba vreči v študiranje gentrifikacije. Tobačna je zgleden primer tranzicijskih operacij in nepremičninskega špekuliranja, ki mu meglica artsy-fartsy pride (kot) naročena, o čemer se indiezajnerjem – čeravno s široko zaprtimi očmi tako radi sanjajo – niti sanja ne, razumljivo, ko je zadrževanje pri takih temah too much of a drag oziroma bi terjalo precej več od fetišizma zagledanosti vase, te loftiness, kot jo manifestira prostornost lofta. Kustosi med njimi temu raje pravijo obujanje/prebujanje urbanega ali razstavljanje avtohtone kreativnosti, prikladno locirano na začetku Viča, ki bo, nemarnež, prej ali slej moral postati tako pri-kupen, tako najlepši na svetu kot središče Ljubljane1.

In vendar ni vse to nič več kot apdejtana verzija esteticizma, zadnje v nizu izsiljevanj z lastno singularnostjo, ki je vselej commodity friendly. Med prebiranjem The Fine Art of Gentrification, v katerem Rosalyn Deutsche in Cara Gendel Ryan preučujeta funkcijo galerij oz. umetniške scene pri gentrificiranju manhattanskega Lower East Side v osemdesetih, naletimo na pasus:

“The photograph, alone, is a blatant example of the aestheticization of poverty and suffering that has become a staple of visual imagery. At the lower edge of the photograph a bum sits in a doorway surrounded by his shopping bags, a liquor bottle, and the remnants of a meal. He is apparently oblivious of the photographer, unaware of the composition in which he is forced to play a major role. Abundant graffiti covers the wall behind him, while at the left the wall is pasted over with layers of posters, the topmost of which is an advertisement for the Pierpont Morgan Library’s Holbein exhibition. The poster features a large reproduction of a Holbein portrait of a figure facing in the direction of the bum in the doorway. High art mingles with the ‘subculture’ of graffiti and the ‘low-life’ represented by the bum in a photograph which is given a title, like an artwork: First Street and Second Avenue (Holbein and the Bum). The photograph displays familiar elements of an easily produced artfulness: the ‘rightness’ of the image, its ‘meaningful’ juxtaposition of high culture and low life, and the compositional unity achieved through the figure’s placement at the bottom of the graffitied spiral and the manner in which the bum and portrait in similar dress appear to face each other. While its street subject has long been popular among art photographers, this photograph is inserted into the pages of a museum catalogue for the purpose of advertising the pleasures and unique ambience of this particular art scene. Only an art world steeped in the protective and transformative values of aestheticism and the blindness to suffering that such an ideology sanctions could tolerate, let alone applaud, such an event. For this picture functions as a tourist shot, introducing the viewer to the local color of an exotic and dangerous locale. /…/

The figure of a bum is laden with connotations of the eternally and deservedly poor. /…/

Yet, because the bum also signifies a decision not to work, he has been commandeered by the art world for another purpose – as a metaphor for the artist’s own purported refusal of bourgeois convention. In this way, the figure of the bum provides the requisite identification with marginal figures and social outcasts by which avant-garde and bohemian glamour accrues to the East Village scene despite its embrace of conventional values. In the image of the bum, the problems of the homeless poor, existing on all sides of the East Village art scene, are mythologized, exploited, and finally ignored. Once the poor become aestheticized, poverty itself moves out of our field of vision. Images like Holbein and the Bum disguise the literal existence of thousands of displaced and homeless people who are not only produced by late capitalism but constitute its very conditions. As a process of dispersing a ‘useless’ class, gentrification is aided and abetted by an ‘artistic’ process whereby poverty and homelessness are served up for aesthetic pleasure.”

To srečanje med “visoko kulturo” in “nizkim življenjem”, le kje smo mu bili že priče? Aleš Šteger, Na kraju zapisano (se spomnite memetona?):

“Nikogar nisem pričakoval na trgu, ne prijateljev ne znancev, le njega. In ni se izneveril. V mojih očeh je najbolj zvest prebivalec Trga revolucije. Prvič sem ga zagledal pred več kot dvajsetimi leti, ko sem parkiral avto na trgu, in je bil pri meni, še preden sem izstopil. Posluš‘, Štajer‘c, tu imaš novega Čučka. V roke mi je molil knjigo, ki je nisem želel in je na koncu nisem kupil. Priznam, v vseh teh dvajsetih letih nisem od njega kupil ene same knjige. Me je sram? Niti ne. Nobene od knjig, ki jih prodaja, nisem maral. Po drugi strani pa je njegovo sizifovsko vztrajanje z istimi potencialnimi nekupci iz leta v leto, iz desetletja v desetletje nekaj tipično slovensko hribovskega. Ravnokar je zazehal, iztegnil roko in neuspešno poskušal pri naslednjem mimoidočem. Poseda kljub mrazu. Vsi okrog njega hodijo zapeti do nosu, on pa v odpetem suknjiču, zgolj s srajco. Kot da mu svet ne more do živega. To je neko neuničljivo htonično bitje, ki mu ni mar premen tega sveta. Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo. Nič kaj simpatične kreature, nič kaj bistroumne, vsaj ne na prvi pogled, a silno žilave in grčaste.

Vprašanje je, kaj se bo s takim modelom delovanja zgodilo zdaj. Bodo ta bitja noči, ki jih včasih srečujemo še po naših ulicah tudi podnevi, za zmeraj izginila iz našega sveta? Se bodo pesniki in tisti, ki v pesmih prebirajo kodirana sporočila za duhove v nas, katerim večinoma niti sami ne priznamo pravice stalnega bivališča v naših telesih in dušah, potuhnili in izginili?”

Tako kot bum v zgornjem odlomku se tudi spodnji ne zaveda, da je fotografiran, preoblikovan v figuro, protagonista neke naracije. Iz njegove poškodovanosti, odsotnega pogleda na način odprte zadr(e)ge lahko esteticistična distanca ustvari karkoli, magari zevajoča usta let-them-eat-Francisa-Bacona. Pesnik-založnik-manager, vitez reda umetnosti in leposlovja, objavljenec v The New Yorkerju, se avtomitizira, a je hkrati tako širokogruden, da v nemškoromantično zveneče htonično bitje oz. bitje noči mitizira še samega antipatikusa, ki je sicer nadležen in “hribovsko” neotesan, ko se v svoji sveti preproščini ne zaveda visokoletečih standardov okusa mimoidoče veličine, a gre po drugi strani ravno v premočrtni vztrajnosti takšnih, kot je on, iskati obstojnost, trpežnost slovenskega jezika in njega poetov-ambasadorjev, iz česar sledi, da bi morali biti slednji ravno njemu (kot tipu, kot rasi) hvaležni za vse posvečene statuse, rezidence, subvencije itd., ki so jih deležni. In se tudi oddolžijo: s takšnimi ambivalentnimi posvetili; podarjeni konjetini se vendar ne gleda v zobe, kaj šele v odprto štacuno.

A še tako zgodovinske pridobitve in večne zasluge so nujno v času ter kot take reverzibilne. Kaj zdaj, ko so prerogativi poetov pred tem, da bi prenehali biti samoumevni in se znašli na prepihu, kako obstati v razmerah tega presnetega kapitalizma aka neoliberalizma? Kje je razsvetljeni fevdalizem, ko ga estetizator najbolj potrebuje?

Poetom bi z veseljem predlagali, da se z indiezajnerji povežejo v skupno avantgardo, v koncern of the unconcerned, potenciali sinergije bi bili nesluteni. Vendar kaj, ko je vihanje nosov različnih generacij tako težko sinhronizirati.

  1. ali pač Beethovnova, Erjavčeva ali Igriška ulica, da se ne bo zdelo, kot da snobovskih občih mest ne poznamo dovolj. []