Death of the gene poolls

Šele ob pogledu na zgornjo sliko nam je naposled kapnilo, kaj povezuje ključnika leta, žabo in bazen. Seveda, gene pool!

Učbeniška definicija genskega sklada – ki je, mimogrede, koncept sovjetskega genetika Aleksandra Sergejeviča Serebrovskega – gre takole:

– Posamezniki iste vrste, ki se medsebojno križajo, tvorijo populacije.

– Med geni znotraj populacije prihaja do variiranja.

– Zbir vseh genov ter raznolikih alelov teh genov znotraj populacije imenujemo genski sklad.

Vse, kar se dogaja, od virusa do Twittlerja, je za liberalno, filofaksarsko, družbenokonstruktivistično paradigmo, ki bi hotela vse videti, brati kot tekst, nekakšen vdor Realnega in velika vrnitev narave. Kot se imenuje podpoglavje Teraformiranja Benjamina Brattona: “(Skoraj) vse je zunaj teksta”.

Kako to, da je zgornja podoba Žana Mahniča in Tomaža Lisca za liberalno imaginacijo tako fascinantna, da se ji mora vedno znova vračati? Še enkrat George Mosse: “Stereotyping through looks was basic to racism, a visually centered ideology.” Rasizem? Vsekakor, četudi zoper rasiste. A kaj ne da miru tej imaginaciji? Ravno to, da je vajena zmanjševati pomen narave, biologije, (boljših ali slabših) genov, povečini celo dvomiti v njihov obstoj, to, da je absolutno zavezana zavračati pojme, kakršna sta degeneracija ali disgenika. In vendar ji ob pogledu na to sliko na misel ne pade prav nič drugega. “All these things have to exist, because these two, surely, embody them.” Tako zbegan je rasizem tabule rase.

Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva zapišeta tole (jebatga, prevod je v knjižnici): “Fascism is also totalitarian in that it seeks to make the rebellion of suppressed nature against domination directly useful to domination. This machinery needs the Jews.”

Ali Sorosa. Ali ilegalne migrante. Ali parazite.

So much (for) HBD aka Human Biodiversity. In order to survive, racism’s gotta diversify too. Oziroma z besedami temnega razsvetljenca in “hiperrasista” Nicka Landa: “Brez mešancev bi bil svet siromašnejši.”




Žaba in prazen bazen

Zdi se, da beseda leta ni Covid, temveč bazen. Šarec je svoj salto mortale “Treba se je nehati spraševati, ali je voda v bazenu in kako topla je, ampak je treba preprosto skočiti” sicer izrekel že avgusta 2019, a se je janšasfera še s posebno privoščljivostjo nanj sklicevala prav letos.

Novembra 2020 se je med ameriškimi volitvami potem zgodil Janšev “Death of the poolls”, ki ballardovsko priklicuje tako zatone civilizacij kot duševne zlome. Odlomke, kakršen je tale: “Usually accompanied by Leonora Carrington, he visited the Mullard radio-observatory near Cambridge and the huge complex of early warning radar installations on the Suffolk coast. For some reason, empty swimming pools and multi-storey car parks exerted a particular fascination. All these he seems to have approached as the constituents of a mental breakdown which he might choose to recruit at a later date.” Ali tale: “Ten thousand years in the future, long after the Côte d’Azur had been abandoned, the first explorers would puzzle over these empty pits, with their eroded frescoes of tritons and stylized fish, inexplicably hauled up the mountainsides like aquatic sundials or the altars of a bizarre religion devised by a race of visionary geometers.”

Sredi decembra se je v zapisu Božično premirje Žige Turka zgodila še tale bazenska prilika: “Nič ne pomaga, če prepovemo lulanje v bazen, če v enem kotu bazena vseeno lulajo”.

Vzporedna naracija je naracija o žabi. Predsednik vlade je maja v besedilu Vojna z mediji zapisal: “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.”1 Žabja figura in perspektiva je izpričevala, da je Janšev appleovski operacijski sistem posodobljen v skladu z vsemi pridobitvami alt-righta, transgresivnega konservativizma, belega supremacizma itd.

Sintezo obeh pojmov, bazena in žabe, je v petek dosegel poslanec Desusa Robert Polnar, s tem ko je okarakteriziral Karla Erjavca: “Njen nosilec je suhoparni vodja, ki bi komajda mogel zmotivirati žabo, da skoči v vodo.” Praznemu bazenu se je eksplicitno zoperstavilo načelo polnosti, izobilja. Z drugimi besedami, infinity pool.

Žaba in bazen. Žabazen. Zen žaba aka zenovski Pepe. Polnar ima seveda popolnoma prav. Le vodja JJ bi svoje slednike zmogel prepričati, da skočijo v prazen bazen. Ne le da bi to zmogel, to počne nenehoma. Kar je natanko točka, kjer metafora ni več metafora, temveč postane metamorfoza. Kjer reductio ad Hitlerum trči ob Twittlerja.

  1. O tej nadidentifikaciji več v Smetnjakovem postu “Naredite mi to Katedralo spet barje!” []



Janus

Benicio Del Toro kot enforcer mehiškega narkokartela v Savages (2012) / Anis Ličina

Tisti četrtkov protest, ki se je vnel, je navrgel protagonista z imenom Anis Ličina, pred tem bolj znanega po obtožnicah in sumih v zvezi s tihotapljenjem drog in migrantov. Njegovo nadiranje policistov v polni bojni opremi je postalo mem: “To je naše mesto, alo, bre! Pa nobeden tuki ni iz Ljubljane, kaj bi radi vi? Kaj bi radi, koji kurac? Naše mesto. Pejte nazaj v vaše vasice, v pizdo materno! Kaj bi radi?” Bolj zgoščeno sliko kleša med lokalšovinizmom in nacionalnim šovinizmom boste težko našli. Njegov nastop v Tedniku je sprožil ogorčenje, med drugim zato, ker so ga podpisali zgolj kot “protestnika”, in ne kot “člana mamilarskega kartela”. Ni sicer jasno, čemu tudi kot član slednjega ne bi smel izražati mnenja glede stanja v državi. (Intervju z Marcolo, brazilskim šefom narkokartela, je denimo nekaj najboljšega, kar smo kadarkoli brali.) Nato se je znašel še v predsedniški palači na osrednji proslavi ob dnevu državnosti. Ličina je hitro postal obraz, ki na desnem polu generira silovito naracijo, zlasti tisto o zlepljenosti liberalne elite s kriminalnim podzemljem.

A kako vse to misliti mimo konvencionalnega škandaliziranja, ki se omeji na rasni tip čefurja/imigranta? Odlomek iz knjige Superstructural Berlin Nicolasa Hausdorfa je nadvse dobrodošla iztočnica. Leta 2015 je izšla pri Zer0 Books, a je sam Hausdorf pri založbi kmalu zatem postal persona non grata zaradi objavljanja v reviji Jacobite, “desničarskem” odgovoru na Jacobin.1 Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo, da ima že sam Superstructural Berlin nastavke nekakšnega desničarskega (post-levičarskega) situacionizma ali, širše rečeno, strasserizma, pojma, ki je sprva funkcioniral kot očitek liberalcev, a so ga nekateri odpadniki z levice pretvorili v badge of honour. Če nič drugega, vse to dokazuje, da je politični kompas neevklidska geometrija ali pa ga ni.

***

Produkcija / Prisega zvestobe

Uporaba drog služi tudi kot subtilen mehanizem, ki uporabnika identificira tistim silam, ki družbo dejansko upravljajo in so vselej močno povezane z varnostnimi službami in mafijami, vpletenimi v obsežno tihotapljenje drog iz Afganistana (prek Kosova) in Južne Amerike (prek Gvineje Bissau in Liberije). Ti kriminalni karteli de facto delujejo z roko v roki z visokimi finančnimi krogi in s tajnimi službami pri pranju denarja in nezakonitem financiranju vojn.2

Identifiranje s senčno topologijo, estetiko in vzporedno družbo prikrite uporabe drog potemtakem postane tudi identificiranje s temi skrivnimi izvršilnimi vejami transnacionalnega vladajočega razreda. Na bolj družbeni ravni je simpatiziranje z arhetipom libertarnega preprodajalca drog simpatiziranje z brezobzirnim kapitalističnim entrepreneurjem. Mar konec koncev ne gre za naočitnejši primer racionalne sebičnosti in minimalnega obdavčenja njegovega dela?3

To vrsto internacionalizacije in podobnosti vzhajajoče kulture drog z globalizacijo najbolje ponazarja mikrokozmos javnih parkov Hasenheide in Görlitzer Park ali pa območje RAW-Gelände.

Tukaj lahko najdemo ekonomsko bazo velikanske senčne ekonomije, ki jo poganja beda beguncev, osnovnih distribucijskih agentov somatizacije, ki zajema celotno mesto. Še zlasti v Görlitzer Parku osebje kakih 150 dilerjev deluje izpod nimba “MDMA” in “Kokserinnen”,4 dveh gigantskih grafitov na strehi, ki kakor da oglašujeta operacije čedalje bolj naraščajoče ponudbe kripto vodje prodaje, s čimer je ta posvečen v semiotiko globalizirane mamilarske ekonomije.

Njihova priklenjenost na polzakoniti status, odgovornost, da preživljajo družine v tujini, in odplačevanja dolga mafijskim organizacijam, ki so jih pretihotapile sem, medtem zagotavljajo njihovo prisilno socializacijo v kriminalno delo in zagotavljajo nameščanje trajnega prihodnjega lumpenproletariata tretjega sveta v prvem svetu. V omrežni družbi prav tako tvorijo specifično podtalno strukturo organiziranega kriminala, katerih izvorov policija nikdar temeljito ne razišče. Slednja se, s tem ko se podredi političnemu pritisku z najvišjih ravni, zadovolji z nenehnimi trdimi prijemi in nadzorovanjem na ulici, ki vsake toliko doseže srednjo raven dobave (s čimer je ustreženo javnemu mnenju), ne da bi kadarkoli resnično raziskala, kako karteli drogo sistematično uvažajo na globalni ravni.5 Berlinska subkultura medtem ta kulturni mem in kriminalno ekonomijo rekuperira pod krinko družbenega liberalizma in “tolerance” do narkotikov in njihovih vsiljivih agentov. Hedonizem te strukture podpira tako ideološko kot finančno ter sprejema nadaljnje polzakonito izkoriščanje in uvajanje begunske delovne sile v povečujočo se senčno ekonomijo, ki na dolgi rok nadaljuje s spodkopavanjem družbe, kot ga izvajajo organizirana kriminalna omrežja. Kar se distribucijskih agentov na samem terenu tiče, bodo v primeru, da jeza javnosti zaradi vseprisotnega preprodajanja drog prekipi, zagotovo prvi, ki jih bodo spremenili v javne grešne kozle (po logiki pomanjkanja / nadkompenziranja). Liberalna libertarnost tedaj pokaže svoj z varnostjo obsedeni Janusov obraz.

  1. Nekaj zelo podobnega se je zgodilo avtorici Zer0 bestsellerja Kill All Normies Angeli Nagle po članku, v katerem je zapisala, da slavljanje odprtih meja ni tradicionalno levo stališče. []
  2. Informacije o takšnih povezavah je mogoče najti v poučni aferi Iran-Contra, podrobnosti njenih predhodnic in posledic pa v delih, kakršna so The Politics of Heroin Alfreda McCoya (2003), Dark Alliance Garyja Webba (1999), American War Machine Petra Dalea Scotta (2014). []
  3. Ni presenetljivo, da sodobne nanizanke, kakršna je Breaking Bad, postajajo takojšnje uspešnice, saj stavijo na gledalčevo simpatiziranje s preprodajalcem drog, ki v resnici uničuje in odtujuje družbena razmerja. Gledalec s tem, ko se veseli kaznovanja in uničenja protagonistove zaključene, zakone spoštujoče plati osebnosti, ki jo lik v nanizanki čedalje bolj opušča, sodeluje pri razcepu osebnosti. []
  4. kokainarji []
  5. Bi vpletenost države lahko poudarilo kaj bolj, kot če pokažemo na protislovja časa, kjer se naraščajoča totalna globalna mreža nadzorovanja ne postavi po robu čedalje obilnejši ponudbi some in organiziranim transnacionalnim kriminalnim strukturam? []



Big Dick Energy

Po snežaku Big Head Energy iz januarja 2013 je tokrat na Trgu republike zasijal še Big Dick Energy. Smetnjaku, odkrito, v gesti ni uspelo videti drugega kot poklon vladi in velikemu vodji. Konec koncev je v stavbi nasproti dan poprej zunanji minister Anže Logar nezadržno izkazoval to isto energijo in vladi naklonjenega karikaturista navdahnil do mere, da je opozicijo po batinah upodobil z raztrganimi hlačami na riti (Big Szájer Energy). JJ jo je šeral s kopico smajljijev. Logarjev veličastni vtis je kazila zgolj čisto drobna malenkost: nenehno drsenje kondoma, tj. maske z nosu. Kljub vsemu temu je bil monument – domnevno v imenu čistosti, kreposti, spodobnosti, skratka, decency porn – kaj hitro odstranjen, postavljena pa tudi straža, da ne bi zrasla še kakšna ideja.

Tomaž Voljč je pod našo objavo neprepoznanega action paintinga na fasadi kulturnega ministrstva komentiral, da je šlo v primeru snežnega orjaka tudi za reenactment neke slike Salvadorja Dalíja, na kateri so – enkrat za spremembo – zadeve erektirane. Referenca ne bi mogla biti boljša. Leta 1939 so Dalíja izključili iz nadrealistične druščine, razlog je bilo med drugim “slavljenje hitlerjevskega fašizma”. Fasciniranosti in obsedenosti s tem ni bilo konec, vrhunec je morda slika Hitlerjeva enigma, podoba nekako obgrizenega, slinečega, na vejo zataknjenega črnega telefona nad krožnikom, na dnu katerega leži ocufana Adolfova fotografija. “O Hitlerju sem pogosto sanjal kot o ženski,” je dejal Dalí. “Prevzemalo me je njegovo meso, ki sem si ga zamišljal bolj belega od bele.” In še: “Nisem videl razloga, zakaj bi vsem in vsakomur prenehal razlagati, da je Hitler zame utelešal popolno podobo velikega mazohista, ki bo sprožil svetovno vojno zgolj zato, da bi užival v porazu in se zakopal pod ruševinami.” Janša precej verjetno ni moška lezbijka, kot je bil Dolfe, toda slednja poved ga še vedno odlično zadane.

Luka Mesec je v včerajšnjem govoru v parlamentu omenil “premajhne ege”. Dober izgovor za tisti čudoviti pasus iz Salingerjevega zenovskega romana Franny and Zooey, ki vključuje celo opazko glede pisanja poezije, nudge nudge wink wink (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “You keep talking about ego. My God, it would take Christ himself to decide what’s ego and what isn’t. This is God’s universe, buddy, not yours, and he has the final say about what’s ego and what isn’t. What about your beloved Epictetus? Or your beloved Emily Dickinson? You want your Emily, every time she has an urge to write a poem, to just sit down and say a prayer till her nasty, egotistical urge goes away? No, of course you don’t! But you’d like your friend Professor Tupper’s ego taken away from him. That’s different. And maybe it is. Maybe it is. But don’t go screaming about egos in general. In my opinion, if you really want to know, half the nastiness in the world is stirred up by people who aren’t using their true egos. Take your Professor Tupper. From what you say about him, anyway, I’d lay almost any odds that this thing he’s using, the thing you think is his ego, isn’t his ego at all but some other, much dirtier, much less basic faculty.”

Morda je bila odstranitev spomenika vladi obračun z natanko tem uvidom.



Tags: Culture War

Ni zraka

Odziv Mira Petka z ministrstva za kulturo nas preganja že nekaj dni. Zdi se, da predstavnik Romov ne skuša povedati drugega, kot da zaradi visokega betonskega zidu ne morejo dihati (kot vemo, so to lahko tudi poslednje besede: »I can’t breathe«). Petek in njegovi twitter buddies (predsednik vlade je tvit retvital) tega niso pripravljeni razumeti – it’s like BLM, nič drugega kot Soros joke – in se posmehujejo, pri čemer neprikrito implicirajo stopnjo inteligence specifičnega segmenta populacije, celo njihovo podčloveškost, o čemer ima omenjena ustava zagotovo zapisano vrstico ali dve. Ravno zato izjava »ni zraka« ni neumnost, temveč nekaj, kar zadene v živo.

Miro Petek je bil 28. februarja 2001 žrtev brutalnega napada pred svojo hišo v Mežici. Za dejanje ni bil nikdar nihče obsojen, obtožene so oprostili, nekateri izmed njih so prejeli odškodnino za »prestane duševne bolečine«. Leta 2014 je Petek na twitterju zapisal: »Primer @miro5ek bo večen dokaz, da slovensko pravosodje in slovenska država nagrajujeta zločin in kaznujeta žrtve.«

To so značilne, textbook okoliščine – ne glede na večjo kompleksnost situacije, kot jo prikazuje Petkov tvit –, iz katerih se poraja silovit resentiment, ki poganja velik del SDS fronte. Okoliščine, za katere liberalna vzvišenost vselej kaže premalo razumevanja. V SDS kontranaraciji Petek tako pridobi vlogo mučenika, ki je – po čudežu, posredovanju milosti – preživel umor. Primerjava je tendenciozna, a po malem dejansko spomni na Herberta Norkusa, 15-letnega člana Hitlerjeve mladine, ki so ga 24. janurja 1932 do smrti zabodli nemški komunisti1. Posthumno je postal mučenik in vzornik, osrednji dokaz tega, da so tisti, ki so žrtve in preganjani, ravno nacionalsocialisti.

S te perspektive je nedomiselna akcija z okrvavljenimi mizami in stoli pred kulturnim ministrstvom še toliko bolj ponesrečena, saj hrani isto ali nadvse podobno naracijo. »Mira nam hočejo znova ubiti, a enkrat je že vstal od mrtvih.« Enako je z Zlatkovo intervencijo. Najbolj nadležna komponenta tega stalkanja in bullyinga je bilo samo pravičništvo, vnaprejšnji moral high ground. Zlatko nikakor ni postavljal vprašanj, kot trdi, s sodelavcem sta se šla izključno klicaje. Nakar se je – v skladu s protokolom – usula mešanica cmeranja, stokanja, jamranja, špecanja, sistematično dobesednega razumevanja vsega brez sleherne ironije ali benefit of the doubt ter hkrati hejterske, k izgonu in pogromu (for the lulz ali brez njih) podžigajoče komunikacije, dobro utečena mešanica, ki prihaja iz istih ust. V tem seveda ni nikakršnega protislovja, t. i. druga stran pa v dani disciplini tudi ne želi zaostajati.

Potem so tu še tisti, ki naj bi bili nad vsem tem. »Ko slišim besedo kultura ali stroka, primem za Janšo.« V tej povedi dejansko je neki poetic justice, četudi gre za shitty poetry. Ko se denimo izvajalka direktiv države NSK Zdenka Badovinac v katedralarskih medijih sklicuje na stroko,2 je v tem težko videti karkoli drugega kot pritoževanje nad tem, da ne more biti doživljenjska (let’s rather not use that other word) direktorica Moderne galerije. Zdelo se je, da bodo brionarji vselej brionili. Not so fast, je rekel Janša.

»Ni zraka.« Na obeh straneh zidu. In smo spet pri čilskem scenariju popolne polarizacije iz leta 1973.3 Za primer vzemimo Covid situacijo: “nevtralno” gledano4 se zdi, da nam je naključje najprej dalo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, nato pa najslabšo. Logika obeh strani v tem ni pripravljena videti drugega kot najboljšo ali najslabšo vlado. Točneje povedano, v prvem valu je šlo za najboljšo vlado po enih in srečno naključje po drugih, v drugem valu pa ali za izključno krivdo tistih statistično nedorečenih, numerološko zloveščih »10 odstotkov« (trenirkarjev, zlatkotov itd.)5 ali za najslabšo vlado (vlado kmetavzarjev). »Kjerkoli vladata brezosebno in naključje, vpelji zaroto, razvidnost in zlobo,« Nick Land zapiše o tem, kako prepoznaš nacija.6

Kdo ve, kje začeti, a tisto, kar pravi Francisco Varela, se še vedno ne zdi slabo izhodišče: »Kako lahko stopim do Janše in rečem: ’Pozdravljen, brat moj’? Ne vem. Sploh ne mislim, da sem tako razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.«7 V določenem smislu bi prineslo več zraka.

  1. hvala Miroslavu Grišku za iztočnico []
  2. and, brother, have we got some anecdotes about that stroka []
  3. glej post Francisco Varela: Razmišljanja o čilski državljanski vojni (odlomki) []
  4. Kot bi rekel zloglasni Spandrell: “Nobody Knows Shit. That’s the real moral of the coronachan story. We don’t have a fucking clue about anything. It’s 2020 guys, and a lot of people just realized that. This is gonna be a fun decade.” []
  5. Zanimivo je, da je na zadnjih volitvah SDS volilo okoli 220.000 ljudi, torej cca 10 odstotkov prebivalstva. []
  6. glej post Ko je Janša srečal Landa []
  7. Primer podobne prakse se zdi Miklavž Komelj v pogovoru z Alenom Komanom aka Komanovim mulcem, prava pasolinijevska gesta. []


Tags: Culture War