Francisco Varela: Razmišljanja o čilski državljanski vojni (odlomki)

Ena najbolj osupljivih stvari glede države je čilska ljubezen do poezije. Iz določenega razloga vsakdo v Čilu piše – ali vsaj obožuje – poezijo in pesniki so najboljši narodni junaki. Še nikoli nisem bil v državi, kjer deset ali dvanajst najpomembnejših pesnikov prodajajo skupaj s porno revijami in Jako Racmanom. No, to je delno tisto, kar ta država je.

Leta 1970 je prišlo do dobro znane izvolitve Allendeja, prvega marksističnega politika, ki je bil izvoljen na svobodnih volitvah. Zavedati se moramo, da volitev leta 1970 ne moremo jemati ločeno, izven konteksta, temveč moramo nanje gledati v okviru 40 ali 45 let dolgega, počasnega delavskega gibanja s široko osnovo. Ob nastopu leta 1970 je imel Čile, gledano v odstotkih, največjo organizirano delovno silo na svetu. Dobesedno polovica delavcev je bila del dejavnih političnih gibanj in so bili leta vključeni v delavsko gibanje, tako da je stopnja politične kultiviranosti za Južno Ameriko nekaj nenavadnega. Allende se ni zgodil ponesreči, ni bil neka čudna stvar, temveč izid dolgega procesa in dolge tradicije.

Najbrž je zelo težko predočiti občutek, ki so ga volitve vzbudile pri vseh nas, občutek, da je vse mogoče. Spomnim se, da so se 4. septembra, tisto noč po volitvah, vsi zlili na ulice in začeli skakati kot otroci. Približno dve uri ste lahko videli 500.000 ljudi, ki skačejo gor in dol kot otroci. Čutili smo gromozansko priložnost, gromozansko upanje. Treh Allendejevih let ne bom politično analiziral, ker tega ne bi zmogel. Čisto zares nisem politolog. Drugi bi najbrž o tem vedeli več kot jaz. A rad bi vam orisal nekatere izmed dogodkov v teh treh letih, splošno smer, v katero so stvari krenile, in katere sile – notranje in zunanje – so vplivale na to. Od tega občutenja priložnosti in odkrivanja je bilo tisto, kar se je začelo dogajati, polarizacija: z drugimi besedami, polarizacija v smislu, da si bodisi podpiral gibanje, bil zanj ali proti (pri čemer ni šlo toliko za samo vlado). To je še ena napačna predstava, na katero vselej naletim. Vlada ni bila tako pomembna kot stranke, ki so stale za njo. Koalicija strank je bila indic tega, kakšna vrsta politične mentalitete je v tistem času prevladovala. Allende ni bil caudillo1. Ni bil lider kot tak. Bil je na čelu velikanske sile, politične stranke. In to je bilo tisto, kar je bilo res odločilno. Polarizacija se je tako vrtela okoli tega, ali si bil za ali proti Narodni enotnosti, kar je leta 1973 zneslo okrog 43 odstotkov volilnih glasov. Država je bila povsem dobesedno razklana na dvoje.

Ne morem dovolj močno poudariti, da gre tu dobesedno za razklanost na dvoje. Zjutraj si šel lahko do trafike in en časopis je trdil, da “dežuje”, drugi pa, da “ne dežuje”. “A je pesjan”; “A je vladar vesolja”. Bilo je dobesedno tako. In veste, tri leta pred tem sta bila to povsem razumna časopisa, ki sta se strinjala glede tega, da je miza miza in modra modra. Vendar leta 1973 to ni bilo več mogoče. Strinjati se nista mogla več glede ničesar, naj je šlo za to, koliko je ura ali kakšna je barva neba. Šlo je za popolno razklanost točno po sredini. In to občutje polarizacije je ustvarilo občutje “prav imamo”, “oni pa ne”. Polarizacija je pripeljala do nenehnega pretiravanja glede občutka ločnice in teritorialnosti: “To je naše, poberite se od tod.”

Zame je to bil čas, ko so stvari postale zelo, zelo begajoče. Na začetku sem celotno stvar zelo podpiral. Bil sem precej prizadeven, kot mnogi drugi ljudje počel tisto, kar sem čutil, da je mogoče. To sicer ni bilo nič imenitnega. Nikdar nisem bil visoki funkcionar vlade; opravljal sem le neke vrste delo na terenu. Vendar je v drugem letu je začelo prihajati do polarizacije in začeli so me dajati resni pomisleki, podvomil sem, ali ima vse to smisel ali ne. Nisem mogel verjeti, da so ljudje na drugi strani tako slabi, neumni, v zmoti, nemoralni, grdi in tako naprej in tako naprej, kakor naj bi verjel. Nekaj se več ni ujemalo. In celotna stvar me je zelo, zelo begala, bil sem v dilemi glede tega, ali naj ostanem zvest nečemu, za kar se čutil, da so v bistvu moji ljudje, moji prijatelji, ki so bili skupaj v tem. Hočem reči, nisem bil zmožen skočiti iz čolna, toda začel sem izgubljati celotno prepričanje, celotno predanost ideji, da bi zagovarjal to reč.

V takšnem stanju sem bil konec leta 1973. Nisem imel občutka, da karkoli razumem. Glede vsega skupaj sem bil popolnoma zbegan. In edina stvar, ki me je poganjala naprej, je bil zgolj občutek solidarnosti. Spomnim se, da sem v prvih septembrskih dneh hodil po ulicah in na ramenih nosil breme, verjetno tako kot vsak. Dajal me je občutek neizogibne katastrofe, nisem več razumel, za kaj pri vsem skupaj gre. Kje se je vse začelo? Ne vem, kako bi to dovolj nazorno povedal; bilo je povsem in docela kaotično. Kaotično v dobesednem pomenu besede. Razločiti ni bilo mogoče več nobenega reda ali pravila.

<·>

Nastopi torej torek, 11. septembra 1973. Ne dežuje, toda radio pravi, da dežuje. Zbudim se zjutraj okrog 6.30, odpravljam se peljat hčerko v vrtec, radio pa nenehno ponavlja “dežuje”, vendar ne dežuje. Mislil sem si: tile so nori. In ko hodim iz hiše po avto, mladi sosed priteče čez cesto in reče: “Ali ne veš?” “Ne, ne vem.” In šele takrat sem zvedel, da je vojska prevzela polovico radijskih postaj. In da prenašajo odločitev, da strmoglavijo vlado. Nakar se spomnim – neumno od mene –, da koda “dežuje” pomeni, da se je državni udar začel.

***

Na vojsko smo poprej gledali kot na spodobne ljudi, a zdaj smo lahko videli, da to niso. Zelo dobro se spomnim, da je bil vojak, ki sem ga videl, kako je s strojnico pokosil nekega drugega fanta, ki je tekel po ulici, verjetno 19-letni poba nekje z Juga. Tipičen obraz ljudi z Juga. Če bi ga dva meseca prej srečal v baru, bi imel z njim verjetno krasen pogovor – prijeten poba. Ni mogel imeti več kot 19 let, vendar sem na njegovem obrazu lahko videl, kar nisem videl še nikoli, čudno mešanico strahu in moči. Teh ljudi več ne prepoznam; ne poznam več njihovih obrazov.

***

V tistem času sem izgubil tla pod nogami. Ničesar se nisem mogel več oprijeti. Hkrati je prišlo do nadvse hecnega in nasprotnega procesa; ko so stvari postajale čedalje bolj kaotične, dokaz tega, kar vojna je, se je čedalje bolj bližala neka čudna oblika jasnosti, čudna oblika dojemanja, ki je čisto zares ne morem izraziti. Domnevam, da gre za nekakšno napol sanjsko stanje. Istočasno je bilo zelo resnično, saj sem v tej sobi s temi ljudi lahko dobesedno videl, kako pri tej celotni stvari ni šlo za to, da sem jaz tukaj in oni tam. Dobesedno sem lahko videl, kako se vojske in tistega 19-letnega fanta, ki nekoga ustreli, čisto zares ne da ločiti od mene. O tistem umoru sem nekako lahko premišljeval in hkrati občutil bratstvo. Polarizacija ni bila več ta in ona stran, temveč nekaj, kar smo kolektivno ustvarili. Dobesedno je šlo za kolektivno dejanje vseh nas. Ko mi je to postajalo čedalje bolj jasno, se mi je posvetilo, da ne glede na to, kakšna so bila moja stališča in mnenja ali kakšna so bila mnenja koga drugega (in mnenja delavcev itd.), so bila vsa delčki, ki so tvorili to celoto, to nekakšno popolno mandalo. Nenadoma se je razkrila norost. Popolna norost. Mislim, to je nekaj takšnega, kot ko je nekdo dobesedno zares nor. Vidiš, da je povsem iz uma, da so možgani obrnjeni na glavo. No, to je bilo nekaj takšnega, le da je šlo za celotno državo ali celotno mesto s tremi milijoni ljudi. Takšna je bila moja dejanska izkušnja; trije milijoni ljudje so bili na enak način obrnjeni na glavo. In vidiš to norost, način, na katerega je obstajal kolektiven vzorec, v katerem sem bil sam odgovoren, saj so bili vsi, in v katerem moji pogledi niso več mogli predstavljati nič drugega kot košček večje sestavljanke, glede katere nisem imel nobenega odgovora.

Tako da bo morda zvenelo čudno, toda v sredo ponoči sem se temu vdal, sedel in napisal kakih dvajset strani, ki sem jim dal naslov “Logika paradiža”, saj se mi je prvič zazdelo, da ima vse to neko logiko. Celotna stvar je imela neko notranjo logiko, ki je bila v osnovi dobra, in sicer v tem, da mi je prvič dala dostop do tega, kaj je paradiž. Vem, da to utegne zveneti čudno, toda tako sem to občutil – iz tega, da sem vkopan v popolnem kaosu in množičnem pobijanju, je vznikalo temu povsem nasprotno dojemanje. In bilo me je preveč strah ali karkoli že, da bi se temu uprl. Tako da se je nekako pretvorilo v tiste strani.

Ta izkušnja je torej tisto, kar mi je bilo dano, je tisto, s čimer sem odslej moral imeti opravka. Razkrilo mi je namreč povezavo med svetovnim nazorom, političnim delovanjem in osebno preobrazbo. Razkrilo mi je – na način, ki sem ga poznal, a ga čisto zares nisem, ki sem ga nekako nedoločno razumel, a ga nisem izkusil –, da ni nobene možnosti, da bi razumel, kaj za vraga se dogaja, če ne bom zmogel presekati z občutkom identitete ter z navezanostjo in istovetenjem s tistim, za kar sem bil prepričan, da so moje ideje, moje reči, moj teritorij, moje meje. In to je moje življenje dobesedno obrnilo na glavo. Izkušnja mi je povedala tole: “Če ne boš gradil na temeljuukvarjanja s te vrste duhovnostjo (kot sem kasneje začel razumeti, je to točno tisto, o čemer govorijo religije), če ne boš gradil na tej osnovi, ni nobene možnosti, da bi razumel.” Odraz tega razumevanja sem sam našel v prakticiranju budizma. Tega prakticiranja, tega načina ukvarjanja s premišljevanjem o tem, kako moj um in moja dejanja porajajo in delujejo, ne morem ločiti od političnega delovanja in od tega, kako razumem svet. Najbrž sem zaradi tega postal tako strasten glede zadev epistemologije. Kajti epistemologija je pomembna. Kar se mene tiče, je to državljansko vojno povzročila napačna epistemologija. Moje prijatelje je stala življenj, zaradi nje so bili mučeni, enako velja za približno 80.000 ljudi, ki jih ne poznam.

Zame torej nikakor ni zgolj abstraktna trditev, če rečem, da moramo pri tem, ko udejanjamo naše svetovne nazore in jih projiciramo navzven, istočasno ohraniti razumevanje, da je ta projekcija zgolj ena izmed perspektiv, da je relativni okvir, ki premore način, da se razveljavi. Če ne bomo našli načina, da bi ustvarili izražanja take vrste, se bomo nenehno vrteli v istem krogu. Ali je to mogoče storiti ali ne, tega ne vem. /…/ Moje globoko prepričanje je, da moramo poskusiti uvideti, do katere stopnje naši politični pogledi in naše projekcije na svet lahko izrazijo to obliko relativnosti, dejstvo, da bo vsako stališče, ki ga zavzamemo, vključevalo tudi nasprotno. Da konec koncev ne morem več slediti obliki političnega delovanja, ki temelji na resnici. Ne morem reči, da je moje politično stališče resnično v primerjavi s tvojim, ki je napačno. Namesto tega vsako politično stališče vsebuje elemente, na katerih temelji resnica drugega, in vse, kar počnemo, je majhen ples. Seveda se moram postaviti na določeno stran in to je okej, toda kako pri tem dejanju resnično izrazim, da priznavam pomembnost druge strani in temeljno bratstvo obeh stališč? Kako lahko stopim do Pinocheta in rečem: “Pozdravljen, moj brat?” Ne vem. Sploh ne mislim, da sem razsvetljen. Tega ne bi bil zmožen narediti, a v določenem smislu se zavedam, da je to velika omejitev. To bi v določenem smislu moralo biti mogoče.

Končal bom tako, da bom povzel to temo, ki me tako zelo zadeva: v pojem kulturne revolucije ne verjamem več na način, da eno obliko politike in vednosti in religije izpodrine nova. Če me na tej točki kaj zanima, je to ustvarjanje oblike kulture, vednosti, religije ali politike, ki nase ne gleda kot nekaj, kar v kakršnemkoli smislu nadomesti nekaj drugega, temveč kot nekaj, kar v sebi vsebuje način, da se razveljavi. Če tukaj nismo zaradi tega, potem grem povsem iskreno raje smučat.

***

Izvirnik je v celoti dostopen tule.

  1. trinog []



Na kseno strani Alp

Princ z gore, ki ga na zadnjem albumu naslavlja Zlatko, ni Ivan, temni princ s Triglava. Niti ne mudžahedinski freedom fighter iz friziranega posvetila s konca Ramba 3. Tudi sama gora običajno velja za hrib, saj ne sega višje od 391 metrov. Kličejo jo Rožnik in njen princ je Cankar, ki je v tujski sobi družine Franzot živel kot najemnik, a je “za najemnino prispeval bolj malo oziroma nič”. Prototip Metelkove 6, basically. “Pravi princ na gori”, kot ga je poimenovala kustosinja Dragica Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja Ljubljana. Ker gre za “velikana” in o tem razpravljamo s precejšnje časovne distance, mu seveda nihče ne pravi parazit.1 To ne pomeni, da ga kot takšnega niso dojemali sodobniki, kar dokazuje zaplet, ki je zaključil Cankarjevo 7-letno bivanje na Rožniku: Franzotovi fantje – kdo drug, boys boys boys very much sounds like Hojs Hojs Hojs lately – so se vmešali v matriarhatski princip dobrotniške gostoljubnosti in mu na mizi pustili račun za nastanitev. Ostalo je neizogibno opravil ponos.

Ne razumite nas narobe, gore – tiste klasičnega, višjega tipa – so seveda lahko veličastne, gre le za to, da ne vemo prav veliko o tem. Jasno, da Janša tam deluje very chad-like, to je vendar njegov habitat in habitus. Čist zrak, ki priklicuje še toliko drugih čistih reči, denimo neokrnjeno, etnično in moralno čisto nacijo. George Mosse o funkciji planinarjenja v medvojni Nemčiji zapiše denimo takole (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici):

“The new medium of film gave its own imprimatur to the ideals of manliness, especially in Germany. In the wave of Alpine films immediately following the war, stars like Louis Trenker and Leni Riefenstahl used the strength and beauty of their bodies to conquer mountains. Mountaineering was the sport through which the human body sought to pursue the immutable, to appropriate a ‘slice of eternity.’ Here the unspoilt peaks, crystalline air and water, and pure white glaciers symbolized regeneration in the face of Germany’s defeat, economic chaos, and revolution. Although the Alpine films had no overt nationalist message, their implication was clear enough: a strong, virile, and morally clean nation could be rebuilt.”

“The healing power of nature lay readily at hand, not just for individuals but for the nation as well. In Germany after the First World War, in the midst of defeat, revolution, and counterrevolution, the wave of popular films showing the human conquest of mountains and glaciers was supposed to heal the wounds of the nation by projecting a vision of accomplishment, strength, and beauty. Nature symbolized a healthy world: ‘mean and wretched people never climb mountains,’ as Louis Trenker wrote in his autobiography. The nation was part of nature. Indeed, nature was perceived as the native landscape, its mountains and valleys inspiring the members of one particular nation but alien to all others.”

“Renn’s final acceptance is not so different from Marcel Proust’s belief that riding and mountain climbing cured sexual perversion.”

Skoraj težko si je zamisliti lepšo kontro takšnemu “ne bodi len, bodi Leni”, kot je podoba, na kateri se Tunja iz Matter zmagoslavno povzpne na grič nekje nad jadransko obalo in ga tam pričakata hrvaška zastava in – po pripisu sodeč – Aljažev stolp. Stolpa ni na fotki, saj gre prej za učinek totala, kakršen je preveval prve kozmonavte/astronavte in nato še ves svet, ko je fotografija iz vesolja celoten planet prikazala kot modro frnikolo.

Trenutna kombinacija covid razmer in ukrepov nas seveda pripenja na lokalne hribe, gore in gozdove, ki morajo biti po možnosti kar najbolj “pravi”, “pristni”. Mesto v takšni konstelaciji tako rekoč ni drugega kot leglo. Nativism is healing.

Sicer klavrn anahronističen film Gorana Vojnovića Čefurji raus!2 premore sijajen prizor oziroma vsaj nastavek zanj. Marica se ponoči ustavi v hosti in izkrca štiri mladoletne čapce, nakar odpelje naprej. Še malo prej razposajeni, urnebesni, neukrotljivi so zdaj prestrašeni, premraženi, tihi, delujejo povsem izgubljeno. Čefurji kot najbolj urbana možna bitja.3 Ko glede njih rečejo “raus”, they basically mean “spravite jih v hosto”, they will, surely, perish there. Ponovno oživijo šele, ko zaslišajo šum morja, to je, obvoznice.

Morda je problem zgolj v tem, da jim nihče ne pove, da je ta gozd pravzaprav park: »Ko so se naravni parki med industrijsko revolucijo začeli pojavljati v večjem številu, so bili umetni teritoriji sprva namenjeni eliti, nato pa množični rekreaciji, narodni zapuščini in naposled ekološkemu upravljanju z viri. Izhajajo iz razumevanja, da ne bo narave nič ubilo hitreje, kot če bomo od nje skušali živeti, kakor da gre za neomejeno obilje. Z drugimi besedami, parki so umeten ograjen prostor: ne le prostor krajine, ki je nič ne nadleguje, temveč tudi prostor človeškega odtisa znotraj določenih omejitev. Parki zajemajo mesta prav toliko, kot mesta zajemajo parke.«4

Ali drugače, na njihov “le kdo nam je tebe, jebeni gozd, pred oči postavu?” bi nekdo odvrnil: “Banka. Kaj ne veste, burazi, da so vsi gozdovi tukaj last banke? Narava je načrten izdelek gozdne industrije; v vrstah postavljajo skladišče za izdelovanje celuloze, saj se to tudi na prvi pogled vidi.”5

Naslednji korak bi lahko bil, da Slovenija – tako kot Švica v komediji Tartarin v Alpah Alphonsa Daudeta, o kateri piše Bergson v Eseju o smehu – postane nekakšen gromozanski panoramski kazino, v katerem korporacija upravlja skonstruirana jezera, slapove, gore, ledenike itd. ter na njih in ob njih postavi prečudovite hotele. Vršaci so tako prepričljivo izdelani, da vzbujajo vtis nevarnosti in opustelosti. A kaj če kdo kljub temu strmoglavi v prepad ali ledeniško razpoko? “Pristaneš na snegu /…/ in se ne poškoduješ, tam pa je vselej tudi kak postrešček, lovec, v vsakem primeru nekdo, ki te pobere, otrese in pokrtači ter omikano vpraša: ‘Ali ima gospod s sabo kakšno prtljago?'” It almost sounds like JJ would make for a perfect match. He was a shepherd for such a long time, now he would be Sherpa.

  1. In bil je parazit-znamenitost, ki si ga je prihajalo ogledovat celotno mesto. []
  2. Zanj ni mogoče reči niti tega, da gre za TV film. Prvič, delitev na televizijske in netelevizijske filme je vmes sama postala anahronistična. Drugič, uporaba off glasu – režiser, ki je hkrati avtor predloge, se očitno ni znal ali hotel odpovedati nobeni domislici iz romana – je tako nehoteno hilarious, da gre prej za radijski film. []
  3. Primož Krašovec je nekoč pravil o kolumni dežurnega urbanita, v kateri je ta bentil nad tem, da mora ob treh zjutraj sredi mesta prenašati nabijanje turbofolka. Pri tem mu jasno ni kapnilo, da je ravno on tisti, ki slabo prenaša urbano. []
  4. Benjamin Bratton, Teraformiranje []
  5. Prosto po Musilovem Možu brez posebnosti []



Let a thousand mafias bloom

Zaplet okoli Metelkove 6 izpade, kot da se bodo nekatere entitete – Laibach, Irwin, ostali NSK derivati – dobesedno znašle na cesti. It’s a laughable proposition. Bodite brez skrbi: Tito bo še naprej na Brionih.

Seveda ni nobenega dvoma, da ministrstvo za kulturo trola oziroma se gre vojno, ki je odkrita in perfidna hkrati. Pri tem je – kot vselej – neizogibna tudi kolateralna škoda aka QAnon futr, čeravno gre povečini za Janševo programsko potlačitev (svoje in njihove) ZSMS-jevske zapuščine. Ven naj bi med drugim letel tudi SCCA aka Soros Center for Contemporary Arts, kar je protokol izganjanja “sionskega modreca” povsem v skladu z Grimsovimi in JJ retviti. Kot je Grims pripisal k tvitu Jamesa Woodsa: “The real problem today is George Soros versus whole western civilisation and democracy.” V skladu s to perspektivo gre celo za sorazmerno blag ukrep.

A kaj če je tukaj najadekvatnejši tisti znameniti Mahničev nastop?

Mahnič praktično izvede Groucha Marxa: “Delujejo kot mafija, organizirani so kot mafija, a naj vas to ne zmede, tudi so mafija.” Problem je seveda v ednini. It’s not mafia, it’s mafias. Kot bi rekel Mao, sort of: let a thousand mafias bloom.

Kolumbijska narkomafija je januarja leta 1988 objavila proglas: “Mi, mi nismo del birokratske in politične mafije, niti bančne niti finančne, niti mafije milijonarjev, niti mafije pri velikih goljufivih pogodbah, monopolih ali nafti, niti mafije velikih komunikacijskih sistemov.” Debord komentira: “Avtorji tega razglasa so nedvomno, tako kot vsi drugi, hoteli svoje delovanje zliti v široko reko motnih kriminalnih voda in bolj banalnih nezakonitosti, ki po vsej svoji dolžini napaja sodobno družbo; toda treba je tudi priznati, da gre za ljudi, ki v svoji profesionalnosti vedo bolje kot drugi, o čem govorijo.” Mahničeva intervencija je imela identično funkcijo. Kot zapiše Debord: “V teh posebnih okoliščinah je ta mafija, vznemirjena, ker je bila edina v središču pozornosti, šla tako daleč, da je omenila druge skupine, ki so hotele ostati skrite, njo pa narediti za grešnega kozla.”

And that’s about it. Če ste del katere izmed omenjenih mafij, sure thing, fight the other one(s) and fight hard. But don’t be righteous about it.1 Oziroma kot je Foucault povedal skavtu Chomskemu: “One makes war to win, not because it is just.”

  1. Of course, being righteous is precisely a method of war – Nietzsche calls it the slave morality. []



Palicaj ni policaj

Pravijo, da se je Zlatko spremenil. Da ni več tako zelo v “svet je lep” moudu, v kakršnem je bil. We’re clearly not experts, a morda je problem v tem, da mu je pienso positivo nišo spizdil, nipnil nekdanji sidekick Nipke (oglejte si Popoln lajf in število ogledov). Mar od tod sprememba strategije, vletavanje na državne proslave, petkovi protesti, komad Delavske pravice, vrzelaste maske itd.? Do točke, ko ga ima JJ-ov gang hejterjev v stalni obdelavi. Vendar že krajši research pokaže, da se je Zlatko tudi prej šel nacionalboljševistično angažiranost (denimo o Muri) in da ni bila to nobena ovira, da ne bi bil hkrati posterboy bank ali mobilnih operaterjev (yes, it’s called woke capitalism in komad/spot Ljubljana morda popolni primer tega – kralji ulice srečajo najlepše mesto na svetu).

Določeno mutacijo vidimo nekje drugje. Zlatko se na novi plati Julijan Mak identificira z Ivanom Cankarjem.1 Kar potegne na Dachov lajn iz Mrki flow: “Jebeš MC-je, loh bi betlu pisatelje.”2 In other words, loh bi bil eden izmed njih. V razmerah poostrene kulturne vojne to praktično ne pomeni drugega kot: loh bi bil kulturnik. Kulturnik v smislu statusa, a še bolj v smislu state of mind. Jasno, tudi sense of entitlement. Kulturnik na pravi strani zgodovine (namesto da bi bil na pravi strani popa). The next thing you know they’ll be using fuckin rodilnik. (Please don’t.)

Z besedami sovražnikov, Zlatko si ne želi drugega kot biti/postati parazit. V dobitni kombinaciji s trenirkarstvom postane idealna tarča (naš zapis Minority Report iz 2013 se žal ni slabo postaral). Zlatko temu izrazito nasprotuje, kar izpade predvsem defenzivno: “Očitajo mi, da ne delam nič. Vidijo samo, ko v baru pijem kavo, nikol pa maraton, ko si razbijam glavo.” Vse skupaj nasploh deluje kot nekakšen acknowledgement of downfall.

K sreči je tu razkorak med besedami in podobami. Naj govori, kar hoče, Zlatko iz sebe uprizori kostumsko/zgodovinsko dramo, katere osrednji vektor je sprehajalna palica. Pri tem se Teorija brezdelnega razreda Thorsteina Veblena začne brati, kot bi jo naročil sam Janša:

“Večji del šarma, ki krasi ročno izdelani čevelj, brezmadežno perilo, svetlikajoči se cilinder in sprehajalno palico, kakršni tako izrazito krepijo prirojeno gospodovo dostojanstvo, izhaja iz tega, da poudarjeno namigujejo, da tisti, ki je tako opravljen, ne more biti udeležen v nobeni zaposlitvi, ki bi bila neposredno ali nemudoma v človeško korist. Elegantna obleka svojemu elegantnemu namenu ne služi le s tem, da je draga, temveč tudi s tem, da je insignija brezdelja. Ne kaže le tega, da je tisti, ki jo nosi, zmožen zapravljati sorazmerno visoke zneske, temveč istočasno dokazuje, da troši, ne da bi produciral.”

Ni v posebno pomoč, ko Zlatko takole opiše Cankarja: “Gospoda, kot ste vi, treba spoštovat in vikat.” In pristavi: “Princ z gore, princ Fužinc te čut in te more tikat.”

Veblen v nadaljevanju izpostavi ravno afiniteto med brezdelnim gospodom in športnikom/trenirkarjem: “Navada uporabe sprehajalne palice se ne zdi drugega kot trivialen detajl, če nanjo gledamo le kot na potezo sodobnega življenja, toda ta praksa ima za tisto, kar obravnavamo, določen pomen. Razredi, med katerimi je navada najbolj razširjena – razredi, ki jih splošna predstava povezuje s sprehajalno palico –, so možje samega brezdelnega razreda, športniki ter prestopniki nižjega razreda. K temu gre morda dodati še može, ki se ukvarjajo z imetniškimi zaposlitvami. To pa ne velja za običajne ljudi, zaposlene v produkciji, prav tako gre mimogrede omeniti, da ženske palice uporabljajo le v primeru bolezni, kjer je njena funkcija povsem drugačna. Seveda gre v veliki meri za zadevo vljudnostne navade, vendar so njena osnova nagnjenja razreda, ki diktira njene standarde. Sprehajalna palica razglaša, da so roke tistega, ki jo uporablja, zaposlene z vsem drugim kot s koristnim delom in potemtakem služi kot dokaz brezdelja. Obenem je orožje in v tem smislu služi potrebi, kakršno čuti barbar. Rokovanje s tako oprijemljivim in prvobitnim napadalnim sredstvom deluje nadvse pomirjajoče na vsakogar, ki je obdarjen že z zmerno stopnjo okrutnosti.”

Vse, kar Zlatko bolj ali manj počne v spotu, je brezdelje. Še več, dolce far niente. A ravno to je intrigantno. Tako kot situacionizem potrebuje veblenovski popravek, Veblen potrebuje situacionističnega. Spot – brez besed – pove tole: “Početi nič, a hkrati razmišljati, medtem ko ne počneš ničesar, je izčrpavajoče. Delati je precej laže. Slediš dobro utirjeni poti. Na delu je nekaj lenega. Delo je pobeg, poceni kupljena čista vest.” Ali denimo tole: “Spominjaš me na elegantne ljudi 18. stoletja, ki so se izrazito ubadali s svojim videzom in s tem, kakšen učinek ima na druge. To je že bila kreacija, začetek revolucije. Distanca, ki jo ustvari elegantnost, do tistih, ki niso elegantni, je ključna. Ustvari določeno praznino okoli osebe.” Oba citata sta iz Zbiralke (1967) Érica Rohmerja, ki je veljal za najkonservativnejšega izmed novovalovcev.

Očitno je, da je spot pretirano zazrt nazaj, v analogno, retro, organsko, a premore nastavke, ki jih je mogoče spraviti naprej. Dober začetek je že afirmati vse očitke v Yes Chad slogu. Kot navrže sam Zlatko: izmeček? Več od tega, izmeček izmečka. Parazit? Vsekakor, v serrovskem smislu (whatever that is) ali takšen iz istoimenskega filma Bonga Joon-Hoja. Brezdelje? You poor sods, you can’t even imagine what that is, eh?

Lice-cmerstvu prvorazrednih in drugorazrednih se zoperstavi aristokratsko-proletarsko, kjer slednje – v nasprotju z Veblenom – ni zvedeno na prestopniškost. Sodeč po JJ tviterosferi je jasno, da je tisto znamenito frazo treba obrniti: you scratch a fascist, you get a liberal. Špeckahlasti, vreščeči, cvileči, žugajoči, s prstom krileči, zgražajoči se malomeščan.3

Je mogoča sinteza med situacionizmom in veblenovstvom? Morda se skriva v parafrazi tistega znamenitega Whiteheadovega citata: »Civilizacija napreduje tako, da veča število pomembnih operacij, ki jih lahko opravimo brez … dela.« Tudi zato je predzaključni prizor, v katerem Zlatko, sedeč v oldtimer kabrioletu, nastavi glavo vetru-soncu, zgovornejši, lol, od slehernega verza. Da, nekoliko celo spomni na Ledgerjevega Jokerja v Temnem vitezu. Tisti neprecenljivi občutek, bolje, občutje. Po uspešno opravljenem delu. To je, po uspešno opravljenem brezdelju. Not post-coital. Post-work.

  1. okej, bil je tudi že reinkarnirani Jože Plečnik []
  2. Btw, na našem instagram accountu si lahko med highlighti pogledate, kako se ti betli iztečejo. []
  3. there’s tons of them on the “other” side, obviously, too []



Imunopolitika

Na včerajšnji seji Sveta za nacionalno varnost so prikladno združili obravnavo epidemioloških razmer in nezakonitih migracij, kar nesramežljivo izpričuje perspektivo, po kateri narodu, ki je telo, grozi okužba od zunaj. “Imunopolitika v stanju panike,” bi dejala Plant in Land v Smetnjakovem prevodu Kiberpozitivno.

George Mosse v Nacionalizmu in seksualnosti zapiše (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “Racism branded the outsider, making him inevitably a member of the inferior race, wherever this was possible, readily recognized as a carrier of infection threatening the health of society and the nation. Above all racism was a scavenger ideology, harnessing to its banner the fears and hopes of bourgeois Europe.”

Da je omenjeno sejo napovedal ravno Aleš Hojs, lik, ki nevede, spontano citira Göringove in Goebbelsove prilike o maslu in topovih, nas je sprva privedlo do takšnega fb zapisa:

Nazis are returning. Nature is healing. “They” are the virus.

Po nekaj minutah smo – excuse the reality show dramatic tone – post izbrisali. Naci analogije so vselej lazy in cheesy, naj se v danem trenutku zdijo še tako na mestu.

Obviously, the situation is still fucked up. In morda gre bolj za asimptoto – excuse the retarded math level – kot vzporednice. Med branjem nekega pasusa Foucaultovega Rojstva biopolitike smo se spomnili marčevske kampanje “Hvala, ker ste” iz časa prvega vala epidemije, ki je v skladu z generičnostjo zahvale in slogana razkazovala generične (shutter stock patriotism) podobe zdravstvenega osebja, gasilcev, policistov itd., vseh tistih, ki so v času prvega vala skrbeli za prislovično zdravje in varnost državljanov. Plosk plosk so si, ker so ostali doma, prislužili tudi slednji. Kot je bilo opaženo, je kampanja delovala nenavadno, saj ni šlo za zahvalo vlade, temveč stranke SDS. Podoben občutek, kot je znano, vas daje tudi, če spremljate vladne kanale na družabnih omrežjih.

Tu pride na vrsto omenjeni pasus iz Rojstva biopolitike (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “The totalitarian state is not the eighteenth century administrative state, the nineteenth century Polizeistaat pushed to the limit, it is not the administrative state, the bureaucratized nineteenth century state pushed to its limits. The totalitarian state is something else. We should not look for its principle in the ‘statifying’ or ‘statified’ governmentality born in the seventeenth and eighteenth centuries; we should look for it in a non-state governmentality, precisely in what could be called a governmentality of the party. The party, this quite extraordinary, very curious, and very new organization, this very new governmentality of the party which appeared in Europe at the end of the nineteenth century is probably /…/ at the historical origin of something like totalitarian regimes, of something like Nazism, fascism, or Stalinism.”

And lest we forget: this party is quite obsessed with origins.



Tags: Culture War