Samo bedaki in kopitarji

Beseda “sramota” ga hara na družbenih omrežjih. Politične platforme očitno ne morejo biti drugega kot prižnice, s katerih odmeva, kot bi ji rekel Nietzsche, suženjska morala. Če mislite, da je problem izbora na razpisu za hitre teste lajfstajl kriptoboisov, si oglejte instagram drugouvrščenega, ki velja za legit uvoznika, Marka Podgornika. Nothing odd about it, just business as usual. “Seveda je to zame popolnoma tuj, nesprejemljiv način življenja,” izreče bivši minister za zdravje Tomaž Gantar in izpade tako infantilno, odrezano od lajfa kot tisti kardinali, med katerimi v Morettijevem Habemus Papam izbirajo papeža.

Še bolj nadležna je kombinacija pridiganja in snobizma. Mladina, Majda Širca et co. so si potezo italijanskega veleposlanika Tomaža Kunstlja glede razstave Bigger than Myself/Heroic Voices from ex Yugoslavia razjasnili s tem, da je tip lesarski inženir. “Le čevlje sodi naj kopitar,” je njihova omiljena maksima. In other words, samo bedaki in kopitarji. Well, fuck Prešeren in njegovo platonovsko, protofasci delitev dela. “Hlodarsko,” je z nepopisne višave tvitnila Širca in zraven dodala, da je MAXXI delo “Zahe Kadid”. Klodarsko. Zaha Kandid. Snobi in njihov domet. Prečekirajte film-roman Martin Eden, ki je izrazito del rancièrovske let’s-vindicate-the-kopitar fronte. Kot pravi wiki: “Eventually, when Eden finds that his education has far surpassed that of the bourgeoisie he looked up to, he feels more isolated than ever.”

They’re all crooks, but we’re not doing Vstaja 2012 all over again, are we? Res je, Smetnjakov slogan tistega časa se je glasil: “Nekoga mora biti sram.” V zagovor povejmo, da smo s tem mislili izključno sebe. V slogu: če že nikogar ni, evo, potem je vsaj nas. Prek transferja blama, kao što kažu Srbi, smo ga vzeli nase. Tudi sram mora nekdo imeti rad.

But fuck all that. V Jankovićevem odzivu na rušenje Roga se pojavi tale zanimiva poved: “Ne vlečem paralelo s Kapitolom v Washingtonu, pa vendar je bilo nasilje, ki se je zgodilo na Trubarjevi cesti, izzvano s strani tistih, ki so poskušali nasilno stopiti v Rog.” What does he do here? Uporabi retorično figuro, tako imenovano apofazo ali paralipso. Njen klasičen primer bi bil: “Ne bom se spustil tako nizko, da bi se ukvarjal z govorico, da je moj nasprotnik pijandura.” Ali pa ena v skladu s foklorno disciplino odkrivanja nerabe rodilnika: “Ne bomo omenjali, da je pravilno: ‘Ne vlečem paralele’.” Kot takšna je paralipsa seveda idealna figura politične arene. Znamenit primer je Reaganova replika med predsedniško kampanjo leta 1984, ko je za tekmeca Walterja Mondala dejal: “I will not make age an issue of this campaign. I am not going to exploit, for political purposes, my opponent’s youth and inexperience.” Štiri leta kasneje je bil do Michaela Dudakisa še neizprosnejši: “Look, I’m not going to pick on an invalid.” Reaganovo tradicijo je zgledno nadaljeval Donald Trump. Glede voditeljice na Fox News Megyn Kelly, glavne protagonistke filma Bombshell, je tvitnil: “I refuse to call [her] a bimbo because that would not be politically correct.” Glede severkonorejskega prijatelja pa tole: “Why would Kim Jong-un insult me by calling me ‘old,’ when I would NEVER call him ‘short and fat?’”

Reagan – Trump – Janković. It’s an impressive lineage of gangsterism, pranksterism, tricksterism etc. Tam, kjer snobizem in moralizem vidita ahistorično barbarstvo, primitivizem, vulgarnost, raje vidimo intelektualno zgodovino oz. zgodovino idej. At least JJ tells it like it is to SDS podmladek (and sounds like Samuel P. Huntington or Steve Bannon): “Pred nami je spopad za vrednote, ki bo bolj obsežen, bolj globalen, zaradi globalne tehnologije. Stopate v kruto in zanimivo življenje.”




Two takes on Demo(n)s

Minister za kulturo Vasko Simoniti je naposled razkril, kakšna bo nova paradigma slovenskega filma. Utiril jo bo nihče drug kot Janez Janša s scenarijem za Demos, ki bo nekakšen hibrid med Langovim Metropolisom, Blomkampovim Elizijem in italijanskimi giallo splatterji. Točneje, uprizoril bo spopad med prvorazrednimi in drugorazrednimi, pri čemer gre izpostaviti izjemno žanrsko inovativnost filma, saj zombijem podobni demoni enkrat za spremembo ne bodo “the baddies”. Which is, of course, double unfortunate news for Pahor Jr. and his Brigitte Antoinette girlfriend. Well, at least it’s not a snuff film. Vasko, it’s not, right?

But what if Janša’s film script is not really about the supernatural, but about artificial intelligence?

There’s a cult book by Manuel DeLanda from 1991, yes, precisely the year of the Slovenian War of Independence. It’s called War in the Age of Intelligent Machines and investigates the history and future of warfare and technology. It talks about “demons” a lot. Demons are independent software objects that are not controlled by a master program or a central computer, but are rather the means for computer network to self-organize. Yes, they are sort of Hayekian demons (exactly, imagine Hayek that wouldn’t be afraid of computation).

We should, of course, never forget that JJ was pretty much a part of this “machinic phylum”. He starts using Macintosh in 1984. He writes Slovenia’s defense plan on the first portable Mac. There’s also this: “Še vedno svež je spomin na sojenje v zadevi Patria, ko mu je sodnica septembra odvzela iPad iz strahu, da prek njega javnost obvešča o dogajanju v sodni dvorani. Janša je takrat sodnici zaman pojasnjeval, da živimo v 21. stoletju in da ima zato svoj zagovor zapisan na iPadu, ne pa na papirju.”

Obviously, the film would be about lost opportunities. Lost opportunities of intelligence.




Pot v kavarno Hayek

Jože Biščak (urednik Demokracije of “Presežki 5” fame in bloga Kavarna Hayek) in Bernard Brščič sta trenutno najbolj proslula lokalna hayekovca, pri čemer še najbolj potegneta na tistega Hayeka, ki je zagovarjal Pinochetov režim. Kljub temu in ravno zato je Hayek dobrodošlo branje te dni. Tule denimo v eni povedi zgosti celotno SDS fronto:

“Obtožbe zoper socialdemokrate in komuniste, ki so bile najučinkovitejši del te propagande, niso bile toliko usmerjene zoper njihov program kot zoper njihovo domnevno prakso, njihovo skorumpiranost in nepotizem ter celo njihovo domnevno zavezništvo z ‘zlato internacionalo judovskega kapitalizma’.”

Hayek seveda govori o nacionalsocialistih. Da se ravno ti zdaj tako radi sklicujejo nanj, je očitno cena in nepredvidljivost tiste svobode, kakršno je avstrijsko-britanski libertarec vselej zagovarjal. Svobode, znane tudi pod imenom hayekovstvo.

P. S. Zanimivo je, da Brščič še leta 2011 – v intervjuju za Razpotja – vse te teme obdeluje v precej drugačnem registru kot danes. Vmes se je očitno zgodil tisti proces, o katerem govori Nick Land: “Do fašizma ne pride, ker bi obstajalo določeno število zavednih fašistov – s tem pomešamo vrstni red. Do zavednih fašistov pride, ker je na delu učinkovit fašistični proces.”




Lokalni eksperiment

V intervjuju ‘Edino, kar bi uvedel, je fragmentacija’ kontroverzni filozof Nick Land pove tole:

“Če bo identitarcem krvi in zemlje na različne načine uspelo priti do oblasti, bodo to njihovi najhujši dnevi, saj bodo primorani udejanjiti načrte in obljube, kar jim ne bo uspelo. Bolj ko bodo v položaju, da izvajajo program, bolj bodo neučinkoviti po lastnih standardih. Izgubili bodo potencial množične mobilizacije in postali sinonim za polomijo. Rad bi videl, da bi se takšni eksperimenti izvajali v dovolj majhnem obsegu in bili poučni, ne pa globalno katastrofični.”

Očitno je, da je Slovenija ravno sredi takšnega lokalnega eksperimenta. Uvodni del tokratne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila deklarativno antisocialistična, je imela format obzornika, ki je seveda klasična propagandna forma 20. stoletja, časa pred, med in po drugi svetovni vojni. Gospodarjev glas nas je didaktično nagovarjal in prek niza “ste vedeli?” povpraševanj sokratovsko popeljal iz kleti nevednosti k obzorju vednosti. It didn’t seem too fresh, to say the least.

Tudi tokrat nam vzporednice s Čilom ne uidejo. Film Ne Pabla Larraína o referendumu iz leta 1988 se zdi še vedno najboljša stvar na to temo. Glavni protagonist René Saavedra, oglaševalski kreativec, kampanjo “Ne” zastavi kot vedro, lahkotno, kratkočasno, mavričasto, afirmativno, lajfstajlersko, prokapitalistično. Kampanja “Da”, ki skuša Pinocheta ohraniti na oblasti, je anahronistična, reaktivna, negativna, črno-bela, paranoično ustrahovalna, zaudarja po zatohlem, diktaturi, smrti, v enem izmed spotov pokaže otroški voziček, ki je na tem, da ga zgazi valjar. Da, kampanja “Da” je natanko takšna, kakršen je bil uvodni del tokratne proslave. Natanko takšni so tudi tisti papirji A1 formata s podobami Che Guevare, politkolesarjev itd., ki jih Janša et co. tako radi držijo v rokah.

Vse to kaže na to – če komu slučajno ni bilo očitno že prej –, da jugonostalgija ne more biti kontra lokalnemu eksperimentu, ki ga prestajamo. Očitno je še nekaj drugega: ko se JJ in SDS sklicujejo na trg, je to bullshit. Kontra tej vladi in njeni kulturni politiki so pop, komercializem, tehnologija, trendi, bolj ali manj vse tisto, glede česar moralizirajo t. i. kulturniki. Da, kontra je kapitalistični proces kot kritika in afirmacija.




Član

Disclaimer na začetku: slovenskega filma ne spremljamo. Nismo ne dovolj mazohistični, da bi se mučili z njim, ne dovolj sadistični, da bi se nad njegovo bornostjo naslajali ali izživljali. Film kot tak že tako slabo dohaja sodobnost, slovenski film je nikdar ni oziroma zgolj prek nekaj osamelih primerov. Tisto, kar ministrstvo za kulturo trenutno pospešuje, je njegov institucionalni zlom, kar se estetskih inovacij tiče, pa je slovenski film ostal tam, kamor ga je leta 1968 postavil Marjan Rožanc: pri neobstoju. Z drugimi besedami, JJ delovanje premore več vzporednic z Gasparjem Noéjem (Sam proti vsem in tunel, na katerega koncu ni luči, klub Rectum in Nepovratnost annus horribilis.) kot karkoli slovensko filmskega.1

Tu pridemo do Mitja Okorna oziroma vloge, ki jo igra v tej naraciji. Na tviterju vidni collab z Janšo in SDS je učbeniški primer, kako se ta sila futra z resentimentom, ki ga poraja princip delovanja liberalnih elit. Hkrati se zadevo predstavlja kot slikovito priliko o razmerju trg vs. (globoka) država, le da v prikladno in neizmerno poenostavljeni obliki (kar je neizogibno glede na to, da jo razglašajo iz ministrskih kabinetov). Btw, bliskovitemu Okornovemu preboju je na začetku pripomogla tudi nacionalka kot koproducent videov, katerih predvajanje je zagotavljala oddaja Videospotnice. Poanta bi bila v tem, da to ni očitek, temveč primer dobre prakse.

Nadaljevanje je nekaj povsem drugega: pravzaprav gre za klasiko slovenske kinematografije – in to bolj kot katerikoli posamični film. Establišment – arhetipsko – raje podpre “literata” kot “filmarja”, Vojnović dobi prednost pred Okornom, Piran/Pirano pred Članom.2 Še zlasti ironično je, da je bil slednji inicialno mišljen kot biopic o Sashi Vrtnarju, tej razvedrilno zloglasni točki prepleta med liberalnimi elitami in kriminalnim podzemljem.

Okorn seveda ni edini primer takšne zavrnitve. Obstaja cela kopica talentiranih ljudi, pred katerih nosom si je liberalna “stroka” gatekeepersko podajala ključe in jih nikdar spustila noter. Na drugi strani so se SDS-ovci očitno specializirali za metanje ven in si pri tem ne morejo kaj, da ne bi “nevtralnih” administrativnih razlogov (kulturniki, ki jim država plačuje prispevke, naj ne švindlajo z vzporednimi d.o.o.-ji, določene entitete preprosto dobijo preveč keša proti ostalim itd.) mešali z neprikrito avro maščevalnosti in diskurzivnimi analizami genoma. Na spregled ni prav nikakršnega coldness be my God.

Nekako zlahka si predstavljamo, da se tisti, ki so Okorna pognali v tujino, še danes tolažijo, da gre zgolj za Poljsko, zgolj Hollywood, zgolj komercialni film. To je ta kulturna politika, za katero od nas pričakujejo, da bi morali objokovati njen zaton. Politika, ki ostaja na nivoju srednješolskega snobizma poljanske gimnazije in ki prek utečenih mnenjskih voditeljev/teoretikov hkrati tako rada razpravlja o negativni selekciji (anyways, vsakdo je za kaj – objektivno – prikrajšan, just look at Donald Trump.)3

SDS zavezništvo z Okornom se zdi težko kaj drugega kot taktično, začasno. Če nič drugega, jim uradna linija ne dovoli, da bi si ogledali njegovo Leto življenja, saj v njem nastopa spolno fluidni Jaden Smith. Nekaj nam pravi, da only Štiglic-Končarjev Patriot could make Hojs weep for joy. Tako ali tako ne gre za kakršnokoli logično doslednost: Član jo lahko dobro odnese tudi pri detektorjih “ogabnosti” na Nova24TV, as long as it’s a story of revenge. Konec koncev Okornov tarantinovski prvenec Tu pa Tam premore prizor, v katerem Igor Bračič pridiga o indoors pljuvanju. Morda najboljši monolog slovenskega filma sploh – v tandemu z ničimer drugim kot Cvitkovič-Burgerjevim “to je vse naravno”. Da, sovraštvo je povsod, but so is sprava.

  1. Z izjemo Jaws of Life Urbana Pekleta, ki še vedno ni released. []
  2. Zdenko Vrdlovec zgodovino razmerja filma in literature ter njegovo problematizacijo povzame v enem odstavku: »Lahko bi sestavili približno takšno podobo ‘problematičnega’ razmerja med filmom in literaturo: zgodovinsko in ideološko je bila ta zveza zastavljena domala kot imperativna in ‘fatalna’ (Borova ‘odgovornost pisatelja za usodo napredne filmske umetnosti’), saj je bila njena posledica tudi ta, da so bili filmi bolj napisani kot pa režirani (Koch) in da so scenaristi ‘literalizirali’ tudi tedaj, kadar film ni temeljil na literarni predlogi (Zupan); če je film takšno predlogo poskušal modernizirati oz. prilagoditi bolj svojemu kot pa literarnemu občinstvu, ni bil dovolj inventiven in dosleden (Kos); vselej, kadar je poskušal biti sodoben, pa je bil zapoznel v odnosu do aktualnega stanja ‘kritične družbene zavesti’, literature in umetnosti (Kermauner).« []
  3. Namesto jamrarij si raje preberite tole sijajno analizo organizacijskih selektivnih mehanizmov na primeru serije The Office. []