Ne mož ne cifra

Reči zase “sem človek” je prevzetno, kolikor je samozadovoljno, zadovoljno s tem “samo”, zadovoljeno s samobitnostjo, identiteto. Kot bi v procesu, ko ljudje nehujejo biti ljudje, ta, ki izreka “sem človek”, zmogel ostajati človek in je spričo nečloveškosti/nečlovečnosti ta, ki je obstal, ta, ki se je ohranil, nihče drug kot “the človek”, sam svoja Noetova barka. Človek znotraj izginjajočega, usihajočega človeštva, nekdo, ki je na tem, da bi se znašel zunaj tistega nekaj. Č-č-č-č-človek, kot bi nekje med grozo in ekstazo izjecljal Bowie. Metafizika, ki – kot to rado gre – premore tudi svojo ekonomijo: differentia specifica glede na dane razmere nima druge funkcije, kot da se vzpostavlja kakor dodana vrednost, tj. konkurenčna prednost na trgu (karkoli naj bi ta že bil in kolikor sploh obstaja). Formula “sem človek”, ki naj bi pričala o neokrnjeni naravi tega, ki jo izreka, pravzaprav zatrdi tole: “Sem boljši proizvod, ker sem človek.”

Dana kultura ima to nesrečo v sreči, da “love” pošilja najlepše pozdrave tako iz besede “človek” kot “Slovenija”, na podlagi česar tovrstno samoprofiliranje prejme še dodatno dozo domačnostno kozmičnega, akvizitersko cartkanega. Slovenija je tudi človekija, naj bo love do krova ali komaj za sproti.

Vendar ne gre za humanistično izbiranje med subjektom in objektom, osebo in rečjo, vsebino in obliko, kakor ga ponazarja prilika o možu in cifri, ki v svoji pridigarski vnemi ne opazi, da gre za plati istega kovanca (iste monetizacije, iste valorizacije – “sem človek, ker se cenim”), in to ne le zato, ker dotični “mož” formulo “sem človek” izgovori z isto dikcijo kakor “država, to sem jaz”. Keith Hart zapiše v Heads or Tails1:
“Look at a coin in your pocket. On one side is ‘heads’ – the symbol of the political authority which minted the coin; on the other side is ‘tails’ – the precise specification of the amount the coin is worth as payment in exchange. One side reminds us that states underwrite currencies and the money is originally a relation between persons in society, a token perhaps. The other reveals the coin as a thing, capable of entering into definite relations with other things.”

Če parafraziramo Kaj je filozofija? Deleuza & Guattarija ter “koncept” (oz. “pojem”) zamenjamo s “človek”, beremo: “Dno sramote je bilo doseženo, ko so se besede človek polastili informatika, marketing, dizajn, oglaševanje, vse discipline komunikacije – in začeli govoriti; to je naša stvar, mi smo kreativci, mi smo ljudje. Mi smo prijatelji človeka, mi ga vnašamo v naše računalnike. Informacija in kreativnost, človek in podjetnost: bibliografija takih in podobnih naslovov je neizmerna.” Vselej je mogoče reči, da je na tem mestu filozofija ljubosumna, z dežnikom lastnih mnenj/pravil opletajoča, že pomalem senilna “stara gospa”, ki čuti, da se njen čas izteka. A po drugi strani, ali je karkoli od tega, kar pravi, prenehalo biti res, ali je, nasprotno, bolj res kot kadarkoli: “Edini dogodki so razstave, edini pojmi pa proizvodi, ki se jih da prodati. Splošno gibanje, ki je Kritiko nadomestilo s tržno promocijo, je še kako prizadelo tudi filozofijo.” Pri dizajnerskem, kreativnostnem, komunikacijskem pojmu/konceptu človeka se zgreši dvojno: tako pojem/koncept kot človeka.

Iz tega ne gre sklepati, da smo tisti, ki bi hoteli nazaj. Ne zanima nas ne nazaj ne naprej, zanima nas drugam. Narava se ne neha proizvajati, saj je na(p)rava. Ne gre torej za nevarnost tega, da bi se prenehalo biti človek, temveč za nevarnost, da bi se prenehalo postajati. Človek ni vnaprejšnja danost, ni arkadija, ki se izgublja. Človek ni bitje, je postajanje.

Tega ne vemo, tega ne moremo dokazati. Na postajajoče človeško lahko le stavimo, in to ravno s tem, da vložek nista ne mož ne cifra.

Ivo Mojzer – Cifra moz

  1. kot ga v Debt: The First 5000 Years navaja David Graeber []


Tags: We are Trash

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.