Koda pravšnjosti: od daseina do dizajna

Ko slišimo besedo pop-up, zgrabimo za Kurza. Roberta, Svet kot volja in dizajn. Okoli nas je toliko estetov vsakdanjega življenja, da se je treba vreči v študiranje gentrifikacije. Tobačna je zgleden primer tranzicijskih operacij in nepremičninskega špekuliranja, ki mu meglica artsy-fartsy pride (kot) naročena, o čemer se indiezajnerjem – čeravno s široko zaprtimi očmi tako radi sanjajo – niti sanja ne, razumljivo, ko je zadrževanje pri takih temah too much of a drag oziroma bi terjalo precej več od fetišizma zagledanosti vase, te loftiness, kot jo manifestira prostornost lofta. Kustosi med njimi temu raje pravijo obujanje/prebujanje urbanega ali razstavljanje avtohtone kreativnosti, prikladno locirano na začetku Viča, ki bo, nemarnež, prej ali slej moral postati tako pri-kupen, tako najlepši na svetu kot središče Ljubljane1.

In vendar ni vse to nič več kot apdejtana verzija esteticizma, zadnje v nizu izsiljevanj z lastno singularnostjo, ki je vselej commodity friendly. Med prebiranjem The Fine Art of Gentrification, v katerem Rosalyn Deutsche in Cara Gendel Ryan preučujeta funkcijo galerij oz. umetniške scene pri gentrificiranju manhattanskega Lower East Side v osemdesetih, naletimo na pasus:

“The photograph, alone, is a blatant example of the aestheticization of poverty and suffering that has become a staple of visual imagery. At the lower edge of the photograph a bum sits in a doorway surrounded by his shopping bags, a liquor bottle, and the remnants of a meal. He is apparently oblivious of the photographer, unaware of the composition in which he is forced to play a major role. Abundant graffiti covers the wall behind him, while at the left the wall is pasted over with layers of posters, the topmost of which is an advertisement for the Pierpont Morgan Library’s Holbein exhibition. The poster features a large reproduction of a Holbein portrait of a figure facing in the direction of the bum in the doorway. High art mingles with the ‘subculture’ of graffiti and the ‘low-life’ represented by the bum in a photograph which is given a title, like an artwork: First Street and Second Avenue (Holbein and the Bum). The photograph displays familiar elements of an easily produced artfulness: the ‘rightness’ of the image, its ‘meaningful’ juxtaposition of high culture and low life, and the compositional unity achieved through the figure’s placement at the bottom of the graffitied spiral and the manner in which the bum and portrait in similar dress appear to face each other. While its street subject has long been popular among art photographers, this photograph is inserted into the pages of a museum catalogue for the purpose of advertising the pleasures and unique ambience of this particular art scene. Only an art world steeped in the protective and transformative values of aestheticism and the blindness to suffering that such an ideology sanctions could tolerate, let alone applaud, such an event. For this picture functions as a tourist shot, introducing the viewer to the local color of an exotic and dangerous locale. /…/

The figure of a bum is laden with connotations of the eternally and deservedly poor. /…/

Yet, because the bum also signifies a decision not to work, he has been commandeered by the art world for another purpose – as a metaphor for the artist’s own purported refusal of bourgeois convention. In this way, the figure of the bum provides the requisite identification with marginal figures and social outcasts by which avant-garde and bohemian glamour accrues to the East Village scene despite its embrace of conventional values. In the image of the bum, the problems of the homeless poor, existing on all sides of the East Village art scene, are mythologized, exploited, and finally ignored. Once the poor become aestheticized, poverty itself moves out of our field of vision. Images like Holbein and the Bum disguise the literal existence of thousands of displaced and homeless people who are not only produced by late capitalism but constitute its very conditions. As a process of dispersing a ‘useless’ class, gentrification is aided and abetted by an ‘artistic’ process whereby poverty and homelessness are served up for aesthetic pleasure.”

To srečanje med “visoko kulturo” in “nizkim življenjem”, le kje smo mu bili že priče? Aleš Šteger, Na kraju zapisano (se spomnite memetona?):

“Nikogar nisem pričakoval na trgu, ne prijateljev ne znancev, le njega. In ni se izneveril. V mojih očeh je najbolj zvest prebivalec Trga revolucije. Prvič sem ga zagledal pred več kot dvajsetimi leti, ko sem parkiral avto na trgu, in je bil pri meni, še preden sem izstopil. Posluš‘, Štajer‘c, tu imaš novega Čučka. V roke mi je molil knjigo, ki je nisem želel in je na koncu nisem kupil. Priznam, v vseh teh dvajsetih letih nisem od njega kupil ene same knjige. Me je sram? Niti ne. Nobene od knjig, ki jih prodaja, nisem maral. Po drugi strani pa je njegovo sizifovsko vztrajanje z istimi potencialnimi nekupci iz leta v leto, iz desetletja v desetletje nekaj tipično slovensko hribovskega. Ravnokar je zazehal, iztegnil roko in neuspešno poskušal pri naslednjem mimoidočem. Poseda kljub mrazu. Vsi okrog njega hodijo zapeti do nosu, on pa v odpetem suknjiču, zgolj s srajco. Kot da mu svet ne more do živega. To je neko neuničljivo htonično bitje, ki mu ni mar premen tega sveta. Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo. Nič kaj simpatične kreature, nič kaj bistroumne, vsaj ne na prvi pogled, a silno žilave in grčaste.

Vprašanje je, kaj se bo s takim modelom delovanja zgodilo zdaj. Bodo ta bitja noči, ki jih včasih srečujemo še po naših ulicah tudi podnevi, za zmeraj izginila iz našega sveta? Se bodo pesniki in tisti, ki v pesmih prebirajo kodirana sporočila za duhove v nas, katerim večinoma niti sami ne priznamo pravice stalnega bivališča v naših telesih in dušah, potuhnili in izginili?”

Tako kot bum v zgornjem odlomku se tudi spodnji ne zaveda, da je fotografiran, preoblikovan v figuro, protagonista neke naracije. Iz njegove poškodovanosti, odsotnega pogleda na način odprte zadr(e)ge lahko esteticistična distanca ustvari karkoli, magari zevajoča usta let-them-eat-Francisa-Bacona. Pesnik-založnik-manager, vitez reda umetnosti in leposlovja, objavljenec v The New Yorkerju, se avtomitizira, a je hkrati tako širokogruden, da v nemškoromantično zveneče htonično bitje oz. bitje noči mitizira še samega antipatikusa, ki je sicer nadležen in “hribovsko” neotesan, ko se v svoji sveti preproščini ne zaveda visokoletečih standardov okusa mimoidoče veličine, a gre po drugi strani ravno v premočrtni vztrajnosti takšnih, kot je on, iskati obstojnost, trpežnost slovenskega jezika in njega poetov-ambasadorjev, iz česar sledi, da bi morali biti slednji ravno njemu (kot tipu, kot rasi) hvaležni za vse posvečene statuse, rezidence, subvencije itd., ki so jih deležni. In se tudi oddolžijo: s takšnimi ambivalentnimi posvetili; podarjeni konjetini se vendar ne gleda v zobe, kaj šele v odprto štacuno.

A še tako zgodovinske pridobitve in večne zasluge so nujno v času ter kot take reverzibilne. Kaj zdaj, ko so prerogativi poetov pred tem, da bi prenehali biti samoumevni in se znašli na prepihu, kako obstati v razmerah tega presnetega kapitalizma aka neoliberalizma? Kje je razsvetljeni fevdalizem, ko ga estetizator najbolj potrebuje?

Poetom bi z veseljem predlagali, da se z indiezajnerji povežejo v skupno avantgardo, v koncern of the unconcerned, potenciali sinergije bi bili nesluteni. Vendar kaj, ko je vihanje nosov različnih generacij tako težko sinhronizirati.

  1. ali pač Beethovnova, Erjavčeva ali Igriška ulica, da se ne bo zdelo, kot da snobovskih občih mest ne poznamo dovolj. []


Leave a Reply

Your email address will not be published.