Krst v Kreuzköllnu

Na toplo berlinsko noč se vračaš iz kina (Winding Refnov Only God Forgives). Kot bi padel z neba se pred tabo prikaže mlajši Turek, for lack of a better wor(l)d, materializacija duha, epifanija. S puščavskim pokrivalom na glavi, čeprav ni nikjer ne vetra ne peska ne sonca, ti zastavi pot ter slovesno, a tudi igrivo, funny-games-like terja odgovor: “Was bist du? Muslim, Jude, Christ?” Fizična grožnja vprašanja, a še bolj njega metafizična groza, quo-vadis (z vključnima kdo si, od kod prihajaš?) preiskovalnost, ki ni policijska, temveč tista poslednje sodbe, te osupne, zaprepade, ohromi, da brez besed ostaneš, a ne obstaneš, premikata se naprej, v polkrogu zaokrožita, plešeta kakor špageti kavboja ter ohranjata očesni full contact. Nič ne rečeš, saj ne premoreš odgovora ali se delaš, da ga ne poznaš, le nevede spuščaš podaljšani samoglasnik, nekaj med e-jem in a-jem, nekaj nemega, a slišnega, nekaj, kar te reši pred zgolj skomigom, za katerega ne bi bilo nobenega opravičila, čeravno spraševalec nujno ne občuti razlike. Razočaranje te preplavi kakor počrnela krstna voda. Tam, kjer on vidi, doživlja identiteto oziroma mu pripada vloga, da jo vidi, doživlja, je ti ne vidiš, ne doživljaš. Bi jo hotel, glede na to, da ga nimaš za izvajalca nadležnega popisa prebivalstva? Kdo ve, a ta kdo ve tudi, da obžaluješ spodletelost, zgrešenost srečanja, srečanja, ki sicer je in ostaja. Šele post festum te obide, da bi lahko odvrnil Bosanec. Pred odhodom v Berlin je bilo nekaj duhovičenja okrog tega, da se boš – šele na podlagi ocene razmer – odločil, ali boš v njem hipster ali Jugos, turek. Že takrat si vedel, da je ta joke on you, a še bolj na račun Turkov, turkov tega sveta.

Ravno zato identiteta ne umanjka, uhajanje ne uide označevalcu, predvidljivo je ravno v svojem uhajanju.1 Turek zastavi vprašanje, ki že pozna odgovor, vprašanje, ki interpelira. “Kaj si? Nič nisi, hipster si, brezvernik.” Nosilec bolezni, uničevalec – s flašo pira v roki. A gentile. Beseda izhaja iz latinskega gentilis, tako kakor gentry, tisti od gentrifikacije. Prepoznati, zagledati se v tujih očeh, v njih prepoznati lastno tujost. Rassismus gegen Gentrifizierung. Božji prst te ogovori, in ti odkorakaš naprej, obrneš mu svoj neverni hrbet, za katerim se še nekaj časa bliska, vendar besed ne razbiraš več, white out.

V Lonely Planetu2 zaslediš (kako strašen glagol), da se je iz Prenzlauer Berga, prejšnjega Kreuzköllna, zaradi povišanja najemnin izselilo 80 odstotkov prebivalstva. Gentrifikacija je segregacija z boljšim piarjem. V takšni ureditvi ni niti identiteta nič boljšega od piarja.

Cliff Martinez – Wanna Fight

  1. “Če je meščanski subjekt v svojem zaključnem stadiju postal prazna površina, ki lahko vse predmete blagovnega univerzuma samo še zrcali, potem je sicer razkrojil dogmatizem vsake določene habitualne (prvotno stanovske) pojavne forme, vendar pa tudi vsak znotrajsistemski cilj in gibanjski horizont.” Robert Kurz, Svet kot volja in dizajn []
  2. Da ga navajaš kot vir, je del problema, a zdaj je, kar je, pravzaprav, zdaj si, kar si. []


Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.