Will the real ljudstvo please stand up?

Ustvarja se vtis, kot bi bilo ljudstvo nekaj neposrednega, konkretnega.
Ljudstvo je abstraktna kategorija. Najbolj abstraktna možna – ravno zaradi iluzije neposrednosti.
Sklicevanje nanj je po definiciji populizem (menda od tod Laclauovo raziskovanje populizmovih emancipatoričnih potencialov).
Razlikovanje med elito in ljudstvom je v najboljšem primeru sprejemljivo kot nekakšen cinični povračilni ukrep, na podlagi katerega se izkaže, da je t. i. elita večja drhal oziroma bolj lumpen od t. i. ljudstva.
Ker je ljudstvo abstrakcija, se lahko prerekanje in prerivanje okoli tega, kdo/kaj ga predstavlja oziroma kdo/kaj sme govoriti v njegovem imenu, nadaljuje v nedogled.
Ljudstvo predvsem ne more biti stvar številk, preštevanja. Dovolj nevzdržno je že to, da se kot argument – za karkoli – navajajo rezultati anket1. Če je imel en shod večjo udeleženost kot drugi in če to „šteje“ kot večja ljudskost, tj. ljudskost v večji meri, potem se s tem potrjuje tisto strašno pravilo igre, v skladu s katerim se večina uveljavlja zoper/nad manjšino.
Predpostavimo, da bi se na Trgu republike zbrali vsi prebivalci Slovenije. Bi bila to kakršnakoli garancija, da gre za ljudstvo? Kaj če bi šlo „zgolj“ za dva milijona odtujenih monad, vsaka s svojo računico? Metafizična rana nominalizem vs. realizem ostaja odprta.
Ne veseli niti, da se kot merodajna politična ločnica2 vzpostavlja tista, ki deli na hip in square, urbane in kmetavzarje, mlade in stare. O vsem tem je govoril – in še naprej govori, vselej glasneje v tihoti manjšinskosti – že stari dobri Pasolini v stari dobri pesmi KPI mladim!!3, v kateri je podprl policiste, čeprav so bili na napačni strani, a so bili „sinovi ubogih“, zoper študente, ki so bili na pravi strani, a so bili sinovi buržujev. Tudi tokrat novinarji enim „ližejo rit“, tudi tokrat za druge, nikakor ne le policiste, velja, da „to, da so osovraženi, povzroča, da sovražijo“. Ni mogoče reči, da protesti niso vzeli nobene Pasolinijeve lekcije, recimo: „V takih primerih se da policajem rože, prijatelji.“ Vprašljivo je, ali zmorejo pogoltniti tudi tole: „Prestrašeni ste, negotovi, obupani (izvrstno!), ampak znate biti tudi prepotentni, izsiljujoči in na varnem: malomeščanske odlike, prijatelji.“

Stefano Battaglia – Canzone de Laura Betti

  1. beri Pierre Bourdieu: Javno mnenje ne obstaja; v Sociologija kot politika, Založba /*cf., 2003, Ljubljana []
  2. in kult mladine oz. Mladine ima vse s tem []
  3. Pier Paolo Pasolini: Realnost, str. 142-151. Prevod: Miklavž Komelj + Tomislav Vrečar. LUD Šerpa, 2007, Ljubljana []


Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.