Kandid vs. Candy boy

Zdi se, da oba predsedniška kandidata pristajata na to, da izbiranje med njima priklicuje platonsko delitev na tiste z zlato dušo, ki mislijo in vladajo, ter tiste z železno, ki delajo, se preživljajo, reproducirajo. Opozicija, ki postane lažna v trenutku, ko se jo prikaže kot dilemo, stvar obkroževanja.

Distinkcija med Türkom in Pahorjem kot distinkcija med patriciji in plebejci, umetnostjo (ne le vladanja) in delom, individualizmom in kolektivizmom itd. funkcionira rasistično ter v vsakem primeru reproducira, z besedami Jacquesa Rancièra, policijsko delitev čutnega, tj. ohranja “harmonično stkano skupnost /…/, v kateri je vsak na svojem mestu, v svojem razredu, kjer opravlja funkcijo, ki mu pripada, ter je čutno in intelektualno primerno opremljen za to mesto in za to funkcijo.”

Dodatna težava je v tem, da je tudi takšna distinkcija – naj bo še tako podla – pretirana (in hkrati premalo izrazita), prelaskava za oba kandidata.

Koliko je Pahor zmožen brisati meje med vladarji in vladanimi, je razvidno že iz načina, kako opisuje svoje trajektorije. Do “malega človeka” se vselej spusti z višav svojega poslanstva, svojih “izkušenj”. Blagoslovljen bodi režim, v katerem takšna naivna prevzetnost lahko izpade dobronamerno. Tudi žalostinka samotarja, ki so se ga vsi odrekli, naracija, ki v teh krajih vedno znova pali, najde svojo realnost v smukanju po Škrabčevi domačiji. Mar ni dovolj ponižujoče že to, da je karkoli od tega treba omenjati? Pahor je zeligovski performance artist, katerega neprestano menjavanje vlog in identitet “pogosto vodi do drugačne oblike poneumljanja, ki izrablja zabrisanost meja in pomešanost vlog, da bi stopnjevala učinek predstave, ne da bi preizprašala njena načela.“ Stanje je tako klavrno, da se celo Rancière ne more izogniti besedi “poneumljanje”. Ves Pahorjev politični program je mogoče zvesti na pesmico-kolo “Mi se imamo radi, radi, radi, radi”, ki v svoji prepesnitvi “kot prašički mladi” vsaj asociira na Orwellovo Živalsko farmo, a kaj, ko je tudi ta že zdavnaj preudomačena.

Türkov “Za skupno dobro” zveni kot moto papeža ali kralja, toda za kako ubogo vednost-oblast gre? Umetnik, človek sveta, državni plemič, Holbeinov wannabe ambasador, ki mu Adorno ne bi pripisal niti polizobrazbe (but then again… komu bi jo?). V endorsanju Umeka ali frazarjenju o Conneryju kot najboljšem Bondu ter Lazenbyju kot najslabšem lahko connoisseurstvo ugledajo le poklicni filistri, kakršna je nekdanja kulturna ministrica. Če ne drugega, mu gre priznati zaslugo, da se je z njegovo pomočjo izkristaliziralo podrepništvo kategorije, ki bi se ji lahko reklo start-up umetniki. Ali kar je skoraj ganljiva zadrega: lokalni badioujevci morajo v dani konstelaciji (vsakdanje)političnih moči staviti na kandidata, ki mu je Voltairov Kandid od vseh knjig “povedal najbolj zanimive in poučne reči”. Za menda istega “obdelujmo svoj lastni vrtiček” Voltaira menda isti Badiou v Dvajsetem stoletju zaničljivo zatrdi, da je eden najpomembnejših mislecev humanitarne povprečnosti.

Relevantnost tokratnih volitev – ne le zaradi vzdušja zadnjih dni – je, da se zdijo irelevantnejše kot kdajkoli. V tem mora biti nekaj spodbudnega.

Cass McCombs – Don’t Vote

"Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati tudi dokument barbarstva. In tako kot kulture ni brez barbarstva, tako je barbarska tudi tradicija, ki skrbi za prehajanje kulturnih dobrin iz rok v roke." Walter Benjamin v tem okolju vselej zveni preoptimistično.



Tags: Revisionisms

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.