Sadie Plant + Nick Land: Kiberpozitivno

»Toda kiberprostor je zdaj povsod, obrnil se je od znotraj navzven in koloniziral svet, zato govorjenje o kiberprostoru kot nečem, kar je nekje drugje, začenja zveneti nekam smešno.«
William Gibson

Ulice jo brnijo. Pretiravamo, morda jo brni nekam steampunkerska Elektrarna, nabrekli opečnati leviatan, strmeč v nas, medtem ko pišemo uvod v Kiberpozitivno. Koda na ustnicah, ko stopamo po mestni deželici, ki tujost sprejema, prepušča le v turističnem paketu. Ker so vsi – obiskovalci, prebivalci, prebiskovalci – posajeni na ta ringelšpil, se nam kot protirefren mrmrajo turcizmi. Turcizmi kot tisto, kar mrgoleče vdira ali se prikrade in zaleze, kot tisto, za kar je nujno, da ostane zunaj, sicer … če hočete, lahko tudi kurdizmi, sirijizmi, alienizmi, whateverizmi.

Koda: accelerate, accelerate ringelšpil, accelerate Ljubljana. Če zanemarimo določene orientalizme, jo je zaklinjal že Prešeren. Povodnega moža se običajno bere kot žugajočo moralko zoper lepe in prevzetne ter pri tem povsem spregleda metamorfozo. Da ne bi preveč povleklo na kölnska dogajanja, prišleka/tujca iz »bele Turčije« raje definirajmo kot tujek ali povodnost. Povodnost, ki ne ugrabi Urške, temveč jo kontaminira. Galantno-osteoporotični ples na Starem trgu mutira v rejv. Urška bi, ko ciklon odnese šalo, postala in si oddahnila, a odziv na njeno prošnjo nanese še več akceleracije, pri čemer je ves čas priganjana, naj se nikar ne boji. Be Water My Friend. Urški ni storjena sila, temveč odvzet k. Ne gre za penetracijo, temveč pronicanje. Odvezana je, naj bo kateregakoli izmed spolov že, punčkastih ritmov, »dear prudence« antiseptičnosti življenjske oblike, ziheraške zarukanosti, naj ta trepeče v Ljubljani, Neuköllnu ali Brooklynu, fobije, da bi kaj načelo njeno neoporečnost, integriteto, holističnost, z eno besedo, imunoidentiteto. Urška brez k prestopi v kiberpozitivno.

Vsak prevod1 ima potencial potujevanja domačega, predomačega jezika, potencial ksenofeminizacije maternega jezika. Ksenofeminizacije na sledi, blurb, postsituacionističnega kiberfeminizma Sadie Plant ali notoričnega pharmakona Nicka Landa. Udavasta ovijalka, ki hölderlinsko raste »in the nick of time«. Če že Land, je to tista zemlja, tista prhkost, ki se vdira pod nogami. Vsekakor ni kopno, temveč globoki ocean kaosa in teme, ki se začne pod (ali nad) tenko plastjo ledu aka civilizacije, kakor se nekoč lovecraftovsko izrazi Werner Herzog.2

Prvi uvoz Nicka Landa (in Sadie Plant) v slovenščino je vnos alienske inteligence-infekcije v kulturo, telo, živčni sistem itd. Če se vam bo zazdelo, da je s skladnjo – in z vsem drugim – nekaj narobe, da jo je nekaj popadlo, lahko odvrnemo le: so be it. Akcelerirana slowenščina, jezik, ki je ubežal iz pičke materine, jo ucvrl iz almamaternice.

Morda je Ljubljana že sredi akceleracije. Županovanja in gostinsko-turistične obrate poganjajo tokovi kokaina in steroidov (Tino Maze poganja milka, ki jo je uvažal Veso). Vse je subsumirano in vse je na begu. Prvi lokalni narkoheroj je Martin Krpan, ki mu, da stvari ne bi preveč ušle nadzoru, Levstik naloži obglavljenje Brdavsa-turka, kar nanese dovoljenje dvora za legit uvažanje. Mafija že dolgo ni več podzemlje, temveč model, kako se dela biznis oziroma upravlja mestne deželice.

Se obeta Smetnjakov povratek k rejvom, daftpunkerstvu, glupozitivizmu (mar ni bil Srednjak celo intenzivnejša akceleracija?), ki jih je nekje vmes kot da zatajil (če smo že ravno v konfesionalnem registru)? Mogoči so izključno povratki v prihodnost. Sedanjost, celo aktualnost, je kiberpozitivna, le ozonski plašč je zopet nekam debelejši in množenje nuklearnega orožja nadomešča kotenje bioorožja – nuklearnih družin.

Askeza, minima moralia, umik so nam vselej velevali, da smemo imeti bolj malo ali nič od tega. Antoni, ki s sabo prenašajo puščave in so raje voljni rogonosci kakor drogonosci. So prebliski v dnevu in pobliski v noči, ko Adorna – kakor v povračilo – preimenujemo v Theodiorja J’Adorna. Včasih celo Adornisa. Beluha, ki se nastavlja soncu in sinkopam jazza (oz. trapa, tresilla, health gotha itd.).

Kiberpozitivno Sadie Plant in Nicka Landa si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Zahvaljujemo se Primožu Krašovcu za dragocene sugestije. []
  2. Ali po Landovo: “the universe is an iceberg tip jutting out of chaos, drenched in dark matter”. []



J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Deleuze & Guattari pravita, da je Kafkova idealna knjižnica sestavljena iz tekstov juristov, inženirjev, strojnikov – strojepiscev vseh vrst.1 Na jurista-inženirja-strojnika Kafko naletimo v Ustanovi za varovanje delavcev bohemskega kraljestva, kjer piše poročila in priporočila glede varnosti na delu in odškodnin, predlaga, podprto z ilustracijami in fotografijami, tehnične izboljšave strojev, ki bi zmanjšale verjetnost nezgod (manj odtrganih prstov in nižji produkcijski stroški) ali ustanovitev sanatorija za travmatizire povratnike iz prve svetovne vojne, zase prek internih pisem terja plačo, adekvatnejšo njegovim zaslugam itd.2 Medtem se v lokalni kulturosferi – in seveda širše – še vedno razločuje med eterično sfero “čiste, abstrakne misli” ter vsakdanjostjo procedur, logistike, oblik dela in organizacije. Obnebje “univerzalnih”, poklicnih pisateljev-pesnikov-intelektualcev in starih duš, ki vampirjem iz Jarmuschovega Only Lovers Left Alive pravijo “I feel you” ter svobodijo na način Jonathana Franzena, še enega “poslednjega človeka”, ki se, takrat ko piše, ko ustvarja, odklopi od interneta in ki, jasno, zavrača tudi eknjige, ko pa so vendar tako netaktilne, tako nezaprašene, tako slabe za prebavo knjižnih moljev. Nadaljevanje poznate: medčloveški odnosi, Ojdipovi kompleksi, brezčasne zgodbe, kult sredine aka normativna srednjerazrednost, zasanjanosti dobro utečene kultiviranosti …

Ballardovega eseja iz 19713 ne prevajamo, ker bi hoteli, da bi bilo drugače, temveč kot gesto, indic, da je do preobrata (naj bo ta znanstvenofantastični, kibernetični, biološki, antropocenski, akceleracionistični itd.) že prišlo. Je, kar je, in bo, kar bo, tako, kot mora biti, natanko tako, kot bodo to uredile ali neuredile reči (ki niso reči), neskončno večje in neskončno manjše od nas, reči, ki so hkrati mi sami. Status quo? S tem naj se tolažijo resentimentalneži. Če se zdi, da stvari stojijo na mestu, je tako zato, ker so na delu svetlobne hitrosti. Bolj kot nezavedno, ki se kaže v sanjah (tako ali tako se jih ne spomnimo, preveč so prozaične), nas zanima nezavedno, ki vznika na trgih prihodnosti.

Znanstvena fantastika – tako kot Kafka – ustvarja svoje predhodnike. Tako, denimo, pasus iz “klasičnega” romana Andréja Gidea Ponarejevalci denarja postane anticipacija “science fiction horrorja” Glasba krvi Grega Beara. V prvem se kri oglaša takole: “/…/ vse svoje življenje niti ne zvemo, kaj je prava tišina. Celo kri po žilah povzroča neprestan nemir; seveda tega hrupa ne razločujemo, ker smo nanj navajeni od svojega otroštva … Ampak zato pa smo gluhi za stvari, ki jih vse življenje ne zaznamo. Za harmonije … ki jih prekriva hrup naše krvi. Da, taka je moja misel, da šele po smrti lahko resnično slišimo.” V drugem hrumenje intenzivirajo inteligentni mikrobi aka noociti: “V njegovih rokah, v njegovih nogah je bil ritem. Z vsakim utripom krvi je v njem privrel neke vrste zvok, kot bi ga izvajal orkester z na tisoče4 članov, vendar ne v sozvočju; celotne sezone simfonij igrane naenkrat. Glasba v krvi. Občutek je postal bolj koordiniran; valovni paketi so se končno razpustili v tišino in se nato ločili v harmonične udarce. Udarci so se stopili z zvokom njegovega srca.”

Razpustiti v tišino ali hrup, ločevati, stapljati. Tako kot ne razločujemo med mislijo in protokoli, ne ločimo med teorijo in literaturo. Teorija, če je teorija, je literarna, literatura, če je literatura, je teoretska. Temu niti ni treba reči znanstvena fantastika. Kot pravi Ballard, “vse postaja znanstvena fantastika”. Ali še bolje: vse postaja.

J. G. Ballard: Fikcije vseh vrst

Vse postaja znanstvena fantastika. Z robov malodane nevidne literature je vzniknila intaktna stvarnost dvajsetega stoletja. Kar pisci moderne znanstvene fantastike izumljajo danes, bomo vi in jaz počeli jutri – ali, natančneje, v približno desetih let, čeravno se razmik manjša. Znanstvena fantastika je najpomembnejša fikcija zadnjih 100 let. Sočutje, imaginacija, lucidnost in vizija H. G. Wellsa in njegovih naslednikov ter predvsem njihovo zapopadenje prave identitete dvajsetega stoletja zasenčijo odtujene in introvertirane fantazije Jamesa Joycea, Eliota in pisateljev t. i. modernega gibanja, nasledka buržujske zavrnitve iz 19. stoletja. Glede na njen predmet ter njeno zavzeto sprejemanje naivnosti, optimizma in možnosti, se lahko vloga in pomembnost znanstvene fantastike le še povečata. Mislim, da bi moralo biti branje znanstvene fantastike obvezno. Na srečo prisila ne bo potrebna, saj jo čedalje več ljudi bere prostovoljno. Če za merilo vrednosti uporabimo golo preživetje bralcev in njihovih imaginacij, je tudi najslabša znanstvena fantastika boljša od najboljše konvencionalne fikcije. Prihodnost je boljši ključ za razumevanje sedanjosti od preteklosti.

Predvsem bo znanstvena fantastika verjetno edina oblika literature, ki bo premostila vrzel med umirajočo pripovedno fikcijo sedanjosti ter fikcijami kasete in videotraku bližnje prihodnosti. Kaj lahko naredita Saul Bellow in John Updike, kar J. Walter Thompson, največja svetovna oglaševalska agencija in največji producent tovrstne fikcije, ne more narediti bolje? Trenutno je znanstvena fantastika skoraj edina oblika fikcije, ki prosperira, in zagotovo edina fikcija, ki ima kakršenkoli vpliv na svet okoli sebe. Družbeni roman dosega čedalje manj bralcev iz jasnega razloga, družbeni odnosi niso več tako pomembni kot odnos posameznika do tehnološke krajine poznega dvajsetega stoletja.

V bistvu je znanstvena fantastika odziv na znanost in tehnologijo, kot jo zaznavajo prebivalci družbe potrošnih dobrin, zaveda se, da se je vloga današnjega pisca popolnoma spremenila – zdaj je le še eden izmed velikanske vojske ljudi, ki okolje zapolnjuje s fikcijami vseh vrst. Da bi preživel, mora postati mnogo analitičnejši, se svojega predmeta lotevati kot znanstvenik ali inženir. Če sploh kani producirati fikcijo, mora v imaginaciji preseči vse druge, kričati glasneje, šepetati tišje. Prvič v zgodovini pripovedne fikcije bo za to, da postaneš pisec, potreben več kot talent. Katere posebne veščine, naproti veščinam drugih članov družbe, premorejo Muriel Spark ali Edna O’Brien, Kingsley Amis ali Cyril Connolly? Spolzka, kriva pot5 kaže proti njihovemu izhodu.

Zdaj je že kakih 15 let od tega, kar je kipar Eduardo Paolozzi, tudi sam silovit in originalen pisec, pripomnil, da so znanstvenofantastični magazini, nastali v predmestjih Los Angelesa, vsebovali bistveno več imaginacije in pomena od vsega, kar je lahko našel v literarnih publikacijah tistega časa. Nadaljnji dogodki so potrdili Paolozzijevo ostro presojo v slehernem pogledu. K sreči je bilo njegovi lastni imaginaciji dovoljeno delovati predvsem v vizualnih umetnostih, kjer je bila v zadnjem stoletju glavna tradicija tradicija novega. Znotraj fikcije je bila, na nesrečo, glavna tradicija mnogo predolgo tradicija starega. Kakor oskrbovanci neke propadajoče inštitucije so vodilni pisatelji in kritiki, čedalje bolj pozabljeni in neupoštevani od ljudi tam zunaj, molili obrabljeni rožni venec svojih spominov, žebrali imena mrtvih, mrtvih, ki niso bili niti sodobniki njihovih starih staršev.

Medtem se znanstvena fantastika, kot mi je nedavno v ljubeznivem tonu omenil moj agent, po svetu širi kot rak. Benigni in odporni rak kakor kultura plaž. Časovni zamik njene sprejetosti se manjša – ocenjujem, da trenutno znaša okoli deset let. Moja domneva je, da je človek živčno in boječe bitje, živčni in boječi ljudje pa sovražijo spremembo. Toda ko vsi postajajo samozavestnejši, so pripravljeni sprejeti spremembo, možnost življenja, ki se radikalno razlikuje od njihovega lastnega. Znanstvena fantastika postane – kakor boni, ki so jih razdajali v supermarketih naključja in možnosti – nova valuta nenehno rastoče prihodnosti.

Ena sama nevarnost, ki preti znanstveni fantastiki, trojanski konj, ki ga potiskajo naproti njenemu rastočemu getu – edinemu predelu z visokimi najemninami, če je kaj takega v fikciji sploh kdaj obstajalo –, je ta brezobrazna kreatura, literarna kritika. Skoraj vso kritiko znanstvene fantastike pišejo dobrohotni zunanjiki, ki gorečnost združujejo z nevednostjo, kakor misionarji visokih načel, ki opazujejo seksualne rituale neverjetno plodnega domorodskega plemena in odkrijejo delovanje slehernega hvalevrednega vpliva – razen izredne dolžine penisa. Globina penetracije iskreno prizadevnega para Lois in Stephena Rosea (avtorjev The Shattered Ring) je globina para vernih kristjanov, ki v znanstveni fantastiki vidita poskus uvajanja novega gledišča na “človeka, naravo, zgodovino in poslednji smisel”. Kar jima ne uspe dognati, je, da je znanstvena fantastika popolnoma ateistična: tiste kritike, ki so v preteklosti v njej odkrili kakršnakoli mistična naprezanja, je zaslepila kamuflaža. Znanstvena fantastika se veliko bolj ubada s pomenljivostjo leska na armaturni plošči avtomobila kakor z zadnjo platjo božanstva – če ima mati narava karkoli z znanstveno fantastiko, je to venerična bolezen.

Večina kritikov znanstvene fantastike pade v eno izmed dveh pasti: ali kot Kingsley Amis v New Maps of Hell skušajo v celoti ignorirati tehnološke poteze in ZF povezujejo z »mainstreamom« družbene kritike, antiutopičnimi fantazijami in podobnim (Amisova glavna prerokba glede znanstvene fantastike iz 1957, ki je bila v celoti spodbita) ali pa ZF skušajo apostrofirati v smislu individualnih osebnosti, pri čemer brezupno tekmujejo z bistveno bolje financiranimi prizadevanji ameriških in britanskih založnikov, ki svoja bledeča blaga prodajajo tako, da drobne talente odevajo v škrlat velikih pisateljev. Znanstvena fantastika je bila vselej zelo korporativna dejavnost, njeni pisci so črpali iz skupnega bazena idej, in merila individualnih dosežkov ne izmerijo vrednosti najboljših piscev – Bradburyja, Asimova, Limba 90 Bernarda Wolfa in Frederika Pohla. Anonimnost večine piscev znanstvene fantastike 20. stoletja je anonimnost moderne tehnologije; »velika imena« ne izstopajo nič bolj kakor pri oblikovanju trajnih potrošnih dobrin ali, če smo že pri tem, katedrale Rheims.

Kdo je oblikoval kadilak Eldorado iz 1971, kompleks vizualnih, organskih in psiholoških namigov, ki premore neskončno večjo subtilnost in relevantnost ter izhaja iz neprimerno starejšega omrežja obrti in tradicij od, denimo, pisave Normana Mailerja ali najnovejšega čudeža založb Weidenfeld ali Cape? Predmet ZF je predmet vsakdanjega življenja: lesk hladilnikov, obrisi ženinih ali moževih stegen, ki gredo mimo podob dnevnika na barvnem televizorju, konjunkcija mišičnega in kromiranega artefakta v notranjosti avtomobila, edinstvene drže potnikov na tekočih stopnicah letališč – vse to je blizu svetu pop slikarjev in kiparjev. Paolozzi, Hamilton, Warhol, Wesselmann, Ruscha, med ostalimi. Velika prednost ZF je, da lahko tej vroči mešanici doda edinstveno sestavino – besede. Pišite!

Ballardov esej Fikcije vseh vrst si lahko preberete in naložite tudi na scribdu ali dropboxu. Izvirnik je dosegljiv tule.

  1. Poleg “velikih” avtorjev, ki jih občuduje zaradi njihovega genija ali iz skrivnejših razlogov. []
  2. Vsi ti spisi so bili pred kratkim zbrani v knjigi Franz Kafka: The Office Writings. []
  3. Ponatisnjen je bil tudi v #Accelerate: The Accelerationist Reader. []
  4. oz. bilijoni []
  5. Ballardov “sliding gradients” se morebiti nanaša na enega izmed angleških prevodov Goethejeve fraze “schiefer, glatter Boden” iz Fausta, zaradi česar smo se zatekli k prevodu Janka Modra. []



Poletje v Shellu

Poletje v Školjki je morda najbolj zastrašujoč začetek slovenskega filma. Prve pol minute se iz zračne perspektive (perspektive helikopterja, ki je danes perspektiva drona) soočimo s popolnim opustošenjem, naslednje pol prikazuje mesto duhov. Kakšna vojna, kakšna kataklizma se je zgodila? Puščava solin, puščava morja, razdejane stavbe, razvrelo, razbeljeno sonce globalnega pregretja (ali tipično prerazsvetljeni slovenski videospot ali rip razbeljene VHS kopije), zravnanost z zemljo, čisti ničes oziroma nič, kar bi nakazovalo, da človeštvo še obstaja. Propad biosfere. Postapokaliptična krajina iz Mad Maxa ali Waterworlda. V najboljšem primeru je preostala le še vojna za presahle resurse.

Da, v nekem drugem Poletju v školjki bi naleteli na nafto. Poletje v Shellu. Gladek prostor solin ni nujno raven, premore valovanja kakor morje, premore vrtine, vrtince, vrelce, brizge, erupcije. Prva nahajališča nafte v ZDA v zgodnjem 19. stoletju so ravno v solinah. Nafta in zemeljski plin sta stranski produkt, ki so ju iz zemlje izčrpali skupaj s slanico in so ju v tem času še dojemali kot nadlogo. Hrvaška si obeta, da bo postala mala Norveška, v Jadranu naj bi se nahajale gromozanske zaloge, še več, ena izmed lokacij naj bi bil tudi Piranski zaliv, pod kamnolom na hrvaški strani, torej v neposredni bližini solin. Po drugi strani je Sloveniji iskanje, raziskovanje in izkoriščanje nafte in zemeljskega plina na morju prepovedano skladno s 1. členom zakona o rudarstvu. Bi, sledeč okoljevarstvenemu imperativu, Tomaž and the gang nasprotovali postavljanju naftnih ploščadi in bi se motoristi povezali s Hrvati? Ali še odločilneje, na katero stran bi stopil Tomažev oče, gospodarstvenik? Nafta bi sredi zaliva naplavila otok, Dubaj ali Las Vegas.



Tags: Revisionisms

Jakob van Hoddis: Konec sveta

Konec sveta

Meščanu se klobuk z glavé odlima,
po vseh ozračjih razlega se kot krik,
prelomi krovce, ko padajo navpik,
se na obalah, bereš, dviga plima.

Vihar je, morje pridivja v napad
na kopno, nič ne ostane od jezov.
Ljudi večino je ulovil prehlad
in vlake pometalo je z mostov.

Weltende

Dem Bürger fliegt vom spitzen Kopf der Hut,
In allen Lüften hallt es wie Geschrei,
Dachdecker stürzen ab und gehn entzwei
Und an den Küsten – liest man – steigt die Flut.

Der Sturm ist da, die wilden Meere hupfen
An Land, um dicke Dämme zu zerdrücken.
Die meisten Menschen haben einen Schnupfen.
Die Eisenbahnen fallen von den Brücken.

Po “Vsemu bom Kosovel” še Smetnjakov poskus prevoda prve oziroma protoekspresionistične pesmi Weltende Jakoba van Hoddisa. Hoteli smo se poučiti o teoriji verznih sistemov in njih slovenjenja v Literarnem leksikonu oziroma pri Antonu Ocvirku, vendar pri tem naleteli na tako suhoparni akademizem, da smo ta projekt do nadaljnjega odložili. S pravšnjim žargonom povedano: jambskosti prve kitice in hiperkatalektičnosti druge nam ni uspelo ohraniti, če se ju sploh da, prav tako je odpihnilo špičastost meščanske glave, a so se zato obdržali enjambement, rimanje in plimovanje, ki prikličeta vic z Janezkom, v katerem ta replicira učiteljici »Rima bo, ko bo plima«, ter, upamo, tudi drdravo, lokomocionalno dinamičnost.

Pesem je iz obdobja, ko je še bolj kot bližajoča se svetovna vojna apokaliptično razpoloženje razvnemal Halleyjev komet, ki je – v skladu s svojim na vsake tričetrt stoletja ponavljajočim se obhodom – med aprilom in majem 1910 prečil nebo1 in ki naj bi, kakor ga je 1835 prinesel, tedaj tudi odnesel Marka Twaina. Groze ni vzbujalo morebitno trčenje, temveč kometov milijone kilometrov dolgi rep, v katerem so s pomočjo spektroskopije detektirali strupeni plin dician, ki naj bi, ko bi šla Zemlja skozenj, po mrakobnih napovedih zastrupil ozračje in pomoril vse, kar je na njej lezlo in šlo in se šlo. Ne ravno odmerjena izjava Roberta Stawella Balla, direktorja cambriškega observatorija, da bi bilo ves komet mogoče (po)spraviti v kovček, ni zaustavila maničnega nakupovanja plinskih mask ter protikometnih pilul in dežnikov, a je morebiti porodila Hitchockov ali še bolj Aldrichov macguffinovski kovček. V vsakem primeru ni dician pokončal nikogar, a so bili le nekaj let kasneje plini kot biološko orožje toliko učinkovitejši na fronti in – po zaslugi vetra, ki veje, koder hoče – tudi stran od nje.

Na povsakdanjeni konec sveta, tudi v smislu panike, ki je v izdatni meri medijsko posredovana, se pesem obregne zgolj z vrinjenim »bereš«. Nasploh jo prevevata ironija in lahkotnost, za kateri bi bili pripravljeni reči, da je na njiju nekaj novinarskega oz. novinarsko satiričnega, s tistim krausovskim ali twainovskim (ali vonnegutovskim itd.) zamahom, ob katerem je bilo »once upon a time« menda mogoče brati časopise. Konec sveta, ki je na smrt zabaven oziroma za crknit smešen. Konec, kot je tale: »Ljudi večino je ulovil prehlad in vlake pometalo je z mostov.« Konec sveta kot »whimper« ali »bang«? Le čemu ne kot oboje? Kot da smo spet pri Kosovelu, ki ponoči čaka na železniški postaji in se prehladi. Jetika. Jebiga. Tu je črni humor vsekakor na delu.

Konec Jakoba van Hoddisa oziroma Hansa Davidsohna, ki ga je André Breton vključil v svojo antologijo črnega humorja, ima prav tako opraviti z vlakom. »On the count of ten, you will be in Europa,« se nekam kosovelovsko oglasi Max von Sydow oz. Lars von Trier. Hoddisova zgodovina hospitaliziranosti + judovsko poreklo + “degenerirani” ekspresionizem v razmerah Tretjega rajha ne bi mogli bolj obtežiti kocke. Neznanega datuma je izpuhtel v taborišču Sobibór. Svet je vse poln koncev, a hkrati brez konca in raja.

  1. tri mesece pred njim še komet Johannesburg, ki je bil celo svetlejši, morda najsvetlejši komet 20. stoletja []


Tags: Prevodi

Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons

Omemba Kosovela vrača v srednjo šolo, rekli bi v adolescenco, a nismo ravno prepričani, ali ta ne traja še naprej. Kosovel je bil pesnik, ki ni zaudarjal po mumificiranem (»mrtvi esteti, muzejski molji«), bil v skladu s tedaj (in vsekakor tudi nadalje) merodajno delitvijo spoznan za hip oziroma kul pesnika v primerjavi z vsemi tistimi squari, katerih branju se je reklo (obvezno) čtivo. Še več, Kosovel je – zlasti v primeru Integralov – izdeloval pesmi, ki smo jih brali, včasih naglas zlogovali in hkrati zijali vanje. Izrazito vizualne, grafične pesmi, vendar ne v maniri nazorne likovnosti carmen figuratum, katere primerek je kitica Prešernove Zdravljice v obliki keliha, temveč na sledi Mallarméjeve konkretne poezije, ki sreča Malevičevo »nepredmetnost«. Poezija, ki ni »zgolj« literatura, temveč del sodobne umetnosti. Namesto grala integral1. Prek Kosovela smo bili, smo hoteli biti moderni. Od tod menda tudi neznosna lahkotnost njegove rekuperacije, popkulturalizacije, ki vztraja in zadržuje v adolescenci2.

Tu je bil še meltdown sveta ali vsaj “civilizacije” ali vsaj Evrope. Oziroma kavarne Evrope (»Ljubljana spi. Evropa umira v rdeči luči.«).3 »Nihilizem je osnovni kredo kula«, bi rekel Simon Critchley, in navajamo ga s škrtajočimi zobmi, k čemur bi Kosovel pripomnil, »pišem mrtvaško pismo, o, uničevalno pismo, a nisem nihilist.« Da ga je konec sveta dohitel pri 22-ih, je bilo za nas, teenagerje, še toliko bolj eksistencialistično presunljivo in imponirajoče, čeravno ni nastopil z velikim pokom, temveč s kihom (javskom kašlja, javskom pljučnice). Pri tem gre vseeno podvomiti v formulo: »Smrt tehnično mehaničnim problemom! Vsi problemi so problemi človeka.« Tehnično mehanični problemi neizogibno so problemi človeka, sploh če jim rečemo družbeno-tehnični (oz. družbeno-tehnološki). Sintetizacija antibiotikov na primer doseže, da nočnemu čakanju na vlak, ki se izteče v prehlad, ni treba biti življenju nevarna okoliščina.4 Drugače rečeno: prehlada, ki nanese pljučnico, ki nanese smrt, ne gre romantizirati, tj. iz njega delati trial by fire, pri katerem je na preizkušnji ravno plamen, to je po ključu, intenzivnejši ko je, hitreje dogori, aka live fast, die young, s čimer je življenje trejdano za nesmrtnost, tako v poeziji kot rokenrolu (prva se – v lokalni inačici – vrti okoli številke 22, slednji okoli 27). Glede omenjenega kriterija smo lahko tudi manj ambivalentni: da gre verjeti v čezmernost eksistence, postane kristalno nujno, ko kaka velecenjena miselna valuta kritizira Foucaulta zaradi domnevne prekratkosti, ah, premajhne radikalnosti njegovih uvidov, na kar moremo, da, vitalistično, odvrniti le: taka kritika Foucaultu ne more skriviti enega samega lasu, okej, ene same kocine s kurca, saj tovrstna markantnost nikdar, v nobenem izmed možnih življenj, ne bi mogla crkniti od aidsa. No fuckin way, staknila ga ne bi niti prek transfuzije.

Če bi dejali, da je Kosovel v zelo kratkem času preizkusil celo serijo izmov, impresionizem, ekspresionizem, dadaizem in nadrealizem, futurizem, konstruktivizem itd., bi iz njega delali nekakšnega protohipsterja. Morda gre velikodušneje postaviti, da je eksperimental z vsemi temi življenjskimi oblikami, še preden so zakrknile v sloge oz. templejte, se z menjavanjem, preskakovanjem, transformiranjem kot »misel-elektrika« odzival na pospešeno stvarnost, ne le odzival, bil tudi njen pospeševalnik.5 Za protohipsterja bi ga menda lahko oklicali le prek ovinka Normana Mailerja in njegovega pojma hipsterja kot kontrakulturnega »white negro«, belca, ki je »absorbiral eksistencialistične sinapse« Afroameričana ter bil prej ali slej poskverjen v wiggerja, pri čemer se v Kosovelovem primeru ta »barvno«-razredni moment zgodi prek vživljanja v delavca-proletarca, počrnelega od rudnika. Kobajagi metalurško rečeno: Kosovelova poezija je teleološka zlitina mesijanskega apokalipticizma (you name it: eshatologije, soteriologije itd.) in razrednega boja ter s tem povezane stave, da zgodovina ni kontingentna, temveč na »naši« strani.6 Z zanimivim – ali niti ne tako zanimivim – arkadijskim preostankom, kjer je zgodovina kipeče rdeča in narava tako zelena, da pesnik v Ekstazi smrti potoži: »Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to?«7 Morda Kosovel8 preprosto ni hotel, da bi imel Kras karkoli s krasnim novim svetom. Kras je Arkadija, a Arkadija, v kateri je mogoče umreti.

Če se je Kosovel vmes približal božanskemu nasilju in kairosu Walterja Benjamina, ima to nekaj opraviti z montažno oz. konstruktivistično tehniko obeh. Kolikor je eklekticizem – sploh v dani kulturosferi – običajno mišljen kot psovka (recimo ji govorno dejanje, ki spreminja v psa), je srečanje Benjamina in Kosovela vsekakor čudovita kemija na delu, fočkanje, ovohavanje riti dveh psov raziskovalcev. V primeru misli-elektrike bi lahko spregovorili o eklektičnem+električnem, tj. eklektričnem, in torej tudi o goethejevsko-webrovskih izbirnih sorodnostih (elective affinities) kot eklektričnih afinitetah. Je o Kosovelu, ki elektriko v Mehanikom zoperstavi mehaniki, mogoče govoriti kot o pesniku na pragu algoritma, pesniku »električnega jezika«, ki po Deleuzu & Guattariju »ne ubira poti jezika ali pisave, obdelava podatkov zmore brez obeh”? Ali gre potem tudi v Kosovelovem primeru za novega človeka kot človeka, ki ne bi bil človeški, prečloveški? Prej se zdi, da gre za stari dobri (zaničevani), ne ravno deleuzovsko-guattarijevski, vitalizem (nasproti mehanicizmu), pri katerem je »iskra« še vedno izmenljiva z »dušo«, »plamenom«, »življenjsko silo«, tj. kreacionistična inteligenca, ki prebuja snov z »bodi svetloba!«

Kje je »Vsemu bom Kosovel ali Vsemu bom Kons« pri vsem tem? Navedimo nekaj vrstic iz njegovih zadnjih pesmi: »O grenka trudnost, siva, grenka trudnost! /…/ V topli, bolni luči sveč sije odprto mrtvo oko /…/ Lepo je ležati mrtev.« In nekaj vrstic, da ne bi bilo nesporazuma, iz prvih: »V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. /…/ Daj mi, da morem umreti tukaj sedaj – glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj. /…/ čemu živeti, čemu hoditi, ko si tako truden: lezi, umri.« Seveda bi se temu lahko reklo melanholija ali baudelairjevska/benjaminovska acedia, toda mi bi raje rekli berardijevska, samomorilsko razpoložena izgorelost. Izgorelost, ki nikakor ni zgolj »subjektivna«, tj. pogojena s t. i. značajem (kakšni značaji neki?) ali okoliščino umiranja zaradi pljučnice. Kar skušamo povedati, je, da je Kosovel pesnik, ki nas pripravlja na smrt, morda celo dobro pripravlja na smrt.9 Na smrt, ki je samota ne bi preživela oz. nadživela. Ali, kot se zaključi pesem Odprto, smrt, v kateri bi bili: »Jaz, ti in vsi.«10

Ready-to-print različica plakata Vsemu bom Kosovel je tule.

  1. Pri čemer vprašanje pavšalne rabe matematike ostaja odprto ali tudi ne tako zelo odprto, afera Sokal vsekakor ni zgolj denunciranje. []
  2. Ali idolescenci, sceni idolov, a tudi ikonoklazma. []
  3. Glej Ljubljana spi ali Jaz protestiram. []
  4. Družbeno-tehnični problem je tudi njihova dostopnost (geopolitična distribucija, so zastonj ali plačljivi? itd.) ter njih nadaljnje razvijanje, saj tudi mikrobi ne počivajo, oziroma razvijanje njih alternativ. []
  5. Potemtakem ne le integral, temveč tudi odvod, tj. diferencialno računanje hitrosti spremembe. []
  6. Čeravno v O grenka trudnost pravi tudi »pa pride čas VSTAJENJA, a ne za nas«, praktično sočasno s Kafkovo pripombo Maxu Brodu »Oh, veliko upanja, neskončna količina upanja — a ne za nas«. []
  7. “/…/ green, the color of life in its essential originality, color of the countryside and authenticity. Green is the mixed color that passes itself off for a primary color. It is also, by convention, the anti-red: green for go, red for stop, the color of the market and not the color of communism.” Jacques Rancière, Film Fables []
  8. Je mogoče reči, da njegov impresionizem in ekspresionizem ostaneta jukstapozirana, da se nikjer ne prekrivata? []
  9. Glej denimo Learning to Die in the Anthropocene: Reflections on the End of a Civilization Roya Scrantona. []
  10. Z besedami Arrana Jamesa: “Philosophy is learning how to die. The thought of extinction demands that we learn how to die together.” Na to se je zvedla utopija? Smetnjak raje reče: glej, v kakšne smeri gre lahko uteha, še več, motivacijski, navdihovalski govor. []