JJ je spet uporabljal wikipedio (še pomnite tisto o Zločinu in kazni, Raskolnikovu in Bogu, brez katerega je vse dovoljeno?). Tokrat vsaj ne slovensko. Oznako “levi fašizem” je v pogovoru za TV SLO 3 utemeljil takole: “Najbolj natančno jo je opredelil levičarski teoretik Jürgen Habermas, ki je označil te pojave oziroma poskuse, da nekdo pride na oblast na načine, ki niso demokratični.” Oziroma kot pravi druga poved wikipediinega gesla: “The most prominent early user of the term left-fascism was Jürgen Habermas, a sociologist and philosopher influenced by the neo-Marxist Frankfurt School.”¹

Česar JJ ne pove in najbrž niti ne ve, je prav vse okoli tega. Kako neskončno bolj zapletena je situacija, nakaže že opomba iz knjige Habermas: Introduction and Analysis:

“Habermas’s invocation of the term ‘Left Fascism’ at a conference on democracy and the university held in Hanover on June 9, 1967, arose with reference to student leader Rudi Dutschke’s call for ‘direct action’ in response to the police killing of activist Benno Ohnesor. Habermas thougt Dutschke’s call might stir up unconstrained mass revolt using violent tactics that resembled those used by Italian Fascists in the 1920 (ali vendarle ‘desničarskih študentov’ iz tridesetih, glej spodaj, op. S.) – a misapprehension that was repudiated by Dutschke and implicitly by Marcuse as a sign how far Habermas had fallen out of touch with the student movement. Habermas later retracted his characterization as an ‘overreaction’ in a 1977 Der Spiegel interview (pravzaprav je šlo za njegov lastni tekst v podporo ‘simpatizerjem’ Frakcije Rdeče armade z naslovom Probe für Volksjustiz, op. S.). For a full account of this episode, see M. Matustik, Jürgen Habermas: A Philosophical-Political Profile (Lanham, MD: Rowman and Littlefield, 2001), 49-54.”

Situacijo še toliko bolj zaplete geslo na nemški wikipedii, ki sliši na – prav nič zagonetno – ime Linksfaschismus. Na Habermasova obžalovanja in dodatna pojasnila ni bilo treba čakati celo desetletje²:

“Že v članku Reforma visokega šolstva in protestno gibanje ter prav tako v pismu Erichu Friedu z dne 26. julija 1967 je Habermas svoj očitek vzel nazaj: ’V Hannovru sem o “levem fašizmu” govoril v jasni hipotetični navezavi.’

V pismu C. Grossnerju z dne 13. maja 1968 je dodal:
‘Prvič, nisem uvidel, da so nove oblike provociranja smiselno, legitimno in celo nujno potrebno sredstvo, da bi se izsililo razprave tam, kjer so zavračane.
Drugič, bal sem se iracionalnih predpostavk pristopa, ki ga je uvedel topos ‘kršenja pravil igre’. To bojazen čutim še dandanes, glede tega se namen moje takratne opazke ni spremenil. Seveda bi se /…/ danes /…/ tej etiketi levega fašizma izognil, ne le zato, ker je ta etiketa priklicala grob nesporazum enačenja SDS (Der Sozialistische Deutsche Studentenbund, op. S.) z desničarskimi študenti z začetka tridesetih let, temveč tudi zato, ker sem vmes postal popolnoma negotov glede tega, ali je mogoče resnično nove odpore primerjati s preteklimi prek idejnozgodovinskih vzporednic.
Tretjič, še vedno menim, da uporaba sile v sedanji situaciji ni sprejemljivo sredstvo političnega boja. /…/”

5. junija 1968 je Habermas objavil članek, v katerem je zatrdil, da so takšne oblike demonstracij ustrezno sredstvo opozarjanja prebivalstva na stanje kapitalističnega družbenega sistema. “Prek ‘virtualnega značaja nekakšne igre’ in prek ‘ironične podvojitve’ izzovejo obrambno reakcijo ter lahko s tem dosežejo ‘zdravilni šok’ ali ‘začudeni premislek’.” Kar zveni že malodane kot bahtinovski zagovor kulturniških protestov-karnevalov,  glede katerih Smetnjaku – kot nekakšnemu karnevalskemu rekonvalescentu – ne nese dlje od nezaupljivosti.

JJ, jasno, ne čuti prav nobene potrebe po obžalovanju, kaj šele utemeljevanju, ki bi segalo onkraj soundbita ali dobro uležanih protislovij, a se v tem hkrati niti najmanj ne razlikuje od drugih akterjev, od politikov do filozofov, od kulturnikov prek novinarjev in drugih običajnih osumljencev do popolnih anonimnežev aka psihorobota dobrega, naplahtanega državljana.

“Levega fašizma” ni mogoče odpraviti z levo roko.³ Smetnjak ne ve nič ali skoraj nič o tej ali katerikoli drugi temi, a se skozi dani material skuša prebijati z najbolj osnovnimi, dosegljivimi orodji (wikipedia, google books, google translate …) ter s skromnim ciljem sestavljanja vsaj neznatno večje komplikacije, ki je nujna, če nočemo postati del primitivne in poenostavljajoče realpolitične računice.

Poenostavitev je namreč tista, ki zmore edina vladati, ali z besedami zgodbe Ena minuta človeštva Stanisława Lema⁴:
“Delitev dela, tudi duhovnega dela, ki se je začela pred kakimi trideset tisoč leti v paleolitiku, je postala ireverzibilen pojav in proti njej ne moremo storiti nič. Svojo usodo smo – najsi bo to dobro ali slabo – zaupali v roke izvedencev. Tudi politiki so pač nekakšni eksperti, čeprav samooklicani. In vendar celo dejstvo, da tudi dejansko kompetentni izvedenci služijo politikom s povprečno pametjo ali pred njimi klečeplazijo, ni tako slabo, saj tudi prvovrstni eksperti niso enotni glede katerega koli pomembnega problema na svetu. Ne vemo torej, ali bi bila logokracija med seboj sprtih strokovnjakov boljša od vladavine duhovno manj obdarjenih, ki smo jim podvrženi danes. Stalno slabšajoča se intelektualna kakovost vodilnih političnih elit je posledica rastoče kompleksnosti našega sveta. Ker nihče ne more v polnosti dojeti tega sveta, najsi bi bil še tako bistroumen, se do moči prerinejo isti, ki si s tem ne delajo nobenih skrbi.”

P. S. Levi fašizem ni subjekt, je odnos.

1. V istem geslu se pojavi tudi naš stari, odpeti znanec Bernard-Henri Lévy, katerega knjiga Ce grande cadavre à la renverse – ali v približnem prevodu: To veliko truplo, ki leži vznak – je obračun ravno s tem kadavrom, “oksimoronsko levico”, “novim barbarstvom”, “rdečim fašizmom”, ki jo recenzenti (tukaj in tukaj) zgostijo v – nič drugega kot – “zombijevsko levico”. Pri tem ne gre pozabiti, da BHL vse to počne v imenu lastnega, samooklicanega levičarstva. [↩]
2. v približnem, zasilnem Smetnjakovem prevodu [↩]
3. Česar ni mogoče storiti niti s tem v povezavi omenjanim tekstom Alana Johnsona, v katerem je v obdelavi Žižek, na kar se domači svobodomiselni, antinacionalistični blok ponavadi odzove z: “Kako si drzne spravljati na našega Slavoja?!” Žižek je – v svojih krogih – enako nedotakljiv, onkraj dvoma kot JJ. [↩]
4. v prevodu Gorazda Kocijančiča [↩]