Queer Fascism

Če dana kulturna vojna ni drugega kot vojna med avtoritarno levico in avtoritarno desnico, ne čudi, da imamo občutek, kot da gre za spopad dveh verzij normiejevstva. To je basically tekma v normalnosti. Če je Heraklit namignil, da gre bolj kot vojskujoče strani slaviti samo vojno, tu očitno ni kaj slaviti.

Spričo tolikšne pustosti vsaj nekaj spolne, seksualne (ali katerekoli druge) ambivalence vselej prav pride. V našem memu se čudimo, zakaj nam ni nihče sporočil, da tiste z(e)loglasne intervjuje z Janšo na Nova24TV dela Mama Manka. Podobnost je sicer unheimlich, toda strici so nam povedali, da je enti-teti dejansko ime Aleksander Rant. Rant, indeed. Z lepotno piko na i povrhu. Calling them Saša Rant would make it perfect. Nekoliko potegne celo na Ayn Rand, ampak talent-wise we really wouldn’t like to stretch it too much (and Ayn was a libertarian, anyways).

Let’s cut to the chase. V eni izmed Rant kolumn je zapisano: »Nobene razlike ni v delovanju nacionalsocialističnega SA ali pa petkovih kolesarjev.« Exaggerating a bit, obviously, a drži vsaj to, da so oboji queer-friendly.1 Geslo »Gay Fascism« na wikipediji se začne takole: »Gay fascism is the discredited idea that homosexuals were numerous and prominent as a group in the Nazi Party or the identification of Nazism with homosexuality more generally. It has been promoted by various individuals and groups both before and after World War II, especially by left-wing Germans during the Nazi era /…/.« Mladina et co. tako radi vidijo paralele s tridesetimi, evo je še ene, ampak ta ni ravno flattering zanje. Still, the trolling z leve used to be kind of funny: člane Sturmabteilung, katerih vodja Ernst Röhm je bil openly homo, so na ulicah pozdravljali z »Geil Röhm« (potrebni Röhm) in »Schwul Heil« (pedrski pozdrav). Maksim Gorki je bil v članku za Pravdo leta 1934 bistveno manj eleganten: “Iztrebite homoseksualce in fašizem bo izginil.”2 Sovjetski gulagi so dobesedno delali na tem. Don’t get us wrong tho, naciji niso ravno mislili zaostajat. Hitler je overhajpal homoseksualnost v SA, s čimer je legitimiral obračun z njo (Noč dolgih nožev je bila tako v osnovi Noč daljših kurcev). Morda se Pasolini – pod Malapartejevim vplivom – sklicuje točno na to, ko na začetku Porcile zapiše: »Res je, vemo, da je bila Hitler ženskica, a kot je znano, je bila ženska-morilka.«3

Z vsem tem v mislih so kjut in blago erotične risbe Janše, Mahniča in Orbána, kakršne je denimo mogoče najti na insta accountu kawai jansa, manj nedolžne, kot se delajo, da so. Fuck innocence, naturally, we’re all doing this kind of things now and then (or all the time). Težavo prej vidimo v tem, da pripis »Objavljam dnevne random ilustracije janeza janše dokler ne odstopi« izpade, kot da je namen tega podjetja shaming, malodane že blackmail.4 Kakor da bi se odkrivalo neko closet resnico o akterjih, ki jo ti na vsak način skušajo prikriti. Če je tako, it’s really lame and utterly normie. Isto lahko rečemo za podjebavanje Žana Mahniča zaradi tiste gigantic head of his.5 How many times do your repeat the same senile joke until it’s not funny anymore? Sure, he’s a freak, ampak aren’t you all supposed to be fans of freakery, extraordinary and whatnot? We get it, Mahnič se odločno preveč sklicuje na normalno glede na to, kako off the charts na pogled je sam, in, ja, pri tistem rasističnem6 frenologu Lombrosu je valda ne bi dobro odnesel. A ravno tu je keč: Lombroso was a socialist bro. Come on, za Mahniča raje recite, da je mali Göring or sth ter okoli njegovega lika in dela raje rekonstruirajte Tournierjevega Jelševega kralja, you fuckin bores.

Očitno smo pristranski in duvatorski, a upamo si trditi, da Smetnjakova transformacija Grimsa v Grimes ni hotela razkrivati nobene molarne latentnosti, temveč akcelerirati molekularne nastavke. Branko Grims tweeting antiSoros/antisemitic gospel postane transsexual neoreactionary lesbian celebrating war all the way down. Naj se Voltaire in njegov humanitarian normie Kandid norčujeta iz tega, če se moreta.

Honeys, protecting the heretofore dominant cultural values doesn’t make you progressive or transgressive that much, you know that, right? You will never beat capital in this anyways, but if you wanna fuck with Janša, remember, he’s a hipster doofus. Vselej bo the Apple guy, ki je načrt slovenske obrambe spisal na prvem prenosnem macu v državi. Okej, morda res ni tako »cheerful, friendly, conciliatory«, kot je katoliškost maca doživljal Umberto Eco, a se njegov jezuitski hejt – in hejt je afekt, la grande passione – vitalnejši od česarkoli zmore sproducirat protestantski etos protestnikov. You can fight the Macintosh motherfucker only with PC Music. And, surely, that is just the beginning.

(Addendum: this summer was freakish. Embrace it, god damn!)

  1. Da ob neki drugi priložnosti za protestnike Rant zapiše, da »nosijo majico Le Coq«, pri čemer casually izpusti the Sportif bit, makes it even cuter. []
  2. Med moskovskimi geji kroži teorija, da je neki homoseksualec zapeljal posvojenega sina Gorkega, kar naj bi sprožilo to gorko revenge tale. []
  3. We’ll talk about misoginy some other time, okay? []
  4. or whatever the proper word is right now []
  5. Shit, res je gigantic, are you fucking photokidding me!? Stop it right now! []
  6. you say racist and I say racialist []


Tags: Culture War

The whorror, the whorror

Zdi se, da ta kulturni boj ni drugega kot tekma v špecanju, zgražanju in slabi poeziji (do točke, ko gre dvomiti, da obstaja kakšna druga).

Ličen primer tega je situacija okoli t. i. presstitutk.1 Nominalni nasprotniki imajo še preveč skupne vrednote. Prvi druge uvrstijo v kategorijo, ki se jim zdi najbolj zavržena možna, drugi se strinjajo, da gre za kategorijo najbolj zavrženih, in so škandalizirani nad tem, da se jih zavrženo uvršča vanjo.

Samih prostitutk (in gre za heterogeno kategorijo), jasno, nihče ni vprašal, kaj si mislijo o metaforični razširitvi, v katero so prisilno vključene. Smearing their name is always an option, as there’s nothing to smear (or rather, it’s always them who get fucked in the end). Janša simulira razredni boj med prvorazrednimi in drugorazrednimi – kot vsak dobri (nacional)socialist.

Raba presstitutk predvsem napoteva na demimonde, kjer postane jasna hinavščina ne-razlike med obema poloma kulturne vojne. For lack of a better word, vse ti je to ista javna hiša v javno-zasebnem partnerstvu, z obveznim prerivanjem v njej ter zanjo.

Večina vpletenih je bila dovolj časa v partijski šoli, da bi lahko poznali vsaj tisto osnovno Marxovo maksimo, po kateri gre pri prostituiranju za specifičen odraz univerzalne prostitucije. But let’s not kid ourselves, tudi same partijske šole so bile vselej bolj moralistične kot marksovske. Poglejmo na to s svetle plati: če ne drugega, so dickheads dosegli spravo vsaj glede tega, da je prostitucija osebnostna – ženska, preženska – motnja.

At least Karl Kraus provides some breezy vibes:»Tako visoko kot stoji prostitutka moralno nad sodelavcem narodnogospodarske rubrike, stoji zvodnica nad izdajateljem. Nikoli se ni tako kot ta izgovarjala, da vzdržuje visoke ideale, pač pa posredovalec mnenj, ki živi od duhovne prostitucije svojih uslužbencev, pogosto hodi v zelje zvodnici na njenem lastnem področju. Na seksualne oglase v dunajskem dnevnem tisku nisem sem ter tja opozarjal iz puritanskega ogorčenja. Nemoralni so zgolj v povezavi z domnevno etičnim poslanstvom tiska, enako kot bi bili oglasi lige kreposti v časopisih, ki se borijo za seksualno svobodo, skrajno spotakljivi. Kot tudi moralistični popadki zvodnice niso nemoralni sami na sebi in za sebe, temveč le v povezavi z njenim poslanstvom.«

Sure, you feel cheated. You wanted culture war and all you’ve got is this moral(ising) one.

  1. Mind you, ne gre za lokalno pogruntavščino – tudi v primeru “justitutk” ne. Obšla je napovedovalca trendov Geralda Celenteja. []



What We Fight About When We Fight About Culture

Glede na to, da tam zunaj (in seveda znotraj) pihlja in divja kulturna vojna, menda ne more škoditi, če skušamo nakazati, kaj vse kultura pravzaprav sploh je. Raymond Williams zna biti pri tem v precejšnjo pomoč, zato smo prevedli geslo Kultura iz njegove Keywords: A Vocabulary of Culture and Society. So it goes:

Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleščini. Delno je tako zaradi njenega kompliciranega zgodovinskega razvoja v več evropskih jezikih, predvsem pa je tako zato, ker se jo zdaj uporablja pri pomembnih konceptih v več različnih intelektualnih disciplinah ter v več različnih in nezdružljivih miselnih sistemih.

Izhaja neposredno iz latinske besede cultura, koren je latinska colere. Colere je imela niz pomenov: naseljevati, kultivirati, ščititi, častiti [honour with worship]. Nekateri izmed teh pomenov so se prej ali slej ločili drug od drugega, čeravno so se v izpeljanih samostalnikih še vedno občasno prekrivali. Tako se je »naseljevati« razvil prek colonus, latinske besede za kolonijo. »Častiti« se je razvil prek cultus, latinske besede za kult. Cultura je prevzela glavni pomen kultiviranja ali skrbi, vključno s Cicerovo cultura animi, čeravno z drugotnimi srednjeveškimi pomeni spoštovanja in čaščenja (prim. kultura kot »čaščenje« v angleščini pri Caxtonu (1483)). Francoski obliki kulture sta bili couture (starofrancoščina), ki je odtlej razvila svoj lasten specializiran pomen, in kasneje culture, ki je v začetku 15. stoletja prešla v angleščino. Takratni prvotni pomen je bil kmetovanje, skrb za naravno rast.

Kultura je bila pri vseh zgodnjih rabah samostalnik, ki označuje proces: skrb za nekaj, v osnovi pridelek ali živali. Drugotni coulter (lemež) je opravil drugačno lingvistično pot: od latinske culter (lemež, culter v staroangleščini) prek različnih angleških zapisov culter, colter, coulter do culture (Webster, The Duchess of Malfi [Vojvodinja Malfijska],1, III, ii: »vroče goreče kulture«), ki pa se ne pojavi pred začetkom 17. stoletja. To je priskrbelo nadaljnjo osnovo za pomembno naslednjo, metaforično fazo pomena. Od začetka 16. stoletja se je skrb za naravno rast razširila na proces človeškega razvoja, in to je bil poleg izvornega pomena kmetovanja poglavitni smisel do konca 18. in začetka 19. stoletja. Zatorej More: »za kulturo in v prid njihovih umov«; Bacon: »kultura in gojenje umov« (1605); Hobbes: »kultura njihovih umov« (1651); Johnson: »zanemarila je kulturo svojega dojemanja« (1759). Na različnih točkah tega razvoja je prišlo do dveh ključnih sprememb: prvič, stopnja privajenosti na metaforo, zaradi katere je pomen človeške skrbi postal neposreden; drugič, razširjenje specifičnega procesa na splošen proces, ki ga je beseda lahko abstraktno nosila. Seveda je neodvisni samostalnik kultura svojo zapleteno sodobno zgodovino začel ravno na podlagi slednje razvojne oblike, toda proces spreminjanja je tako zapleten in latentni pomeni občasno tako blizu drug drugemu, da kakršnegakoli določenega datuma ni mogoče podati. Kultura kot neodvisen samostalnik, abstrakten proces ali proizvod takšnega procesa, je do konca 18. stoletja nepomemben in pred sredino 19. stoletja ni v splošni rabi. Vendar zgodnje stopnje tega razvoja niso bile nenadne. V Miltonovi drugi (popravljeni) izdaji The Readie and Easie Way to Establish a Free Commonwealth (1660) najdemo zanimivo rabo: »širimo veliko več vednosti in civiliziranosti, da, vere po vseh delih dežele, ako da naravno toploto oblasti in kulture na vse njene skrajne dele, ki so otopeli in zanemarjeni, posredujemo bolj porazdeljeno«. Zdi se, da je metaforičen pomen (»naravna toplota«) tu še vedno prisoten in je civiliziranost (prim. geslo CIVILIZACIJA) še zapisana tam, kjer bi v 19. stoletju običajno pričakovali kulturo. Hkrati lahko »oblast in kulturo« beremo tudi v povsem sodobnem smislu. Sodeč po tonu celotne razprave, Milton piše o splošnem družbenem procesu, in to je nedvoumna razvojna stopnja. V Angliji 18. stoletja je ta splošen proces pridobil nedvoumne razredne asociacije, čeravno sta bila v ta namen pogosteje v rabi kultiviranje in kultiviran. A pismo iz leta 1730 (pismo škofa iz Killale ga. Clayton, glej Plumb, England in the Eighteenth Century) premore ta jasen pomen: »ljudem plemenitega ali kultiviranega rodu ni bilo v navadi, da bi otroke vzgajali k Cerkvi.« Akenside (The Pleasures of the Imagination, 1744) je zapisal: »ne moreta dati ne škrlatna država ne kultura«, Wordsworth: »kjer je bila gracioznost kulture popolnoma neznanka« (1805), Jane Austen pa (Emma, 1816): »sleherna prednost discipline in kulture«.2

Potemtakem je očitno, da se je kultura v angleščini razvijala v smer nekaterih sodobnih pomenov že pred odločilnimi učinki novega družbenega in intelektualnega gibanja. A da bi prek tega gibanja sledili razvoju konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, si moramo ogledati tudi, kako se je razvijala v drugih jezikih, še zlasti v nemščini.

V francoščini je kulturo do 18. stoletja vselej spremljala slovnična oblika, ki je kazala na to, da je snov sredi procesa kultiviranja, kar smo opazili tudi že pri angleški rabi. Njena občasna raba kot neodvisnega samostalnika izvira iz sredine 18. stoletja, kar je nekoliko kasneje kot podobne občasne rabe v angleščini. Neodvisni samostalnik civilizacija se je prav tako pojavil sredi 18. stoletja; njegov odnos s kulturo je bil od takrat naprej nadvse zapleten (prim. geslo CIVILIZACIJA in razpravo spodaj). Na tej točki je prišlo do pomembnega razvoja v nemščini: beseda je bila sposojena iz francoščine, najprej (konec 18. st.) zapisana kot Cultur, od začetka 19. stoletja naprej pa kot Kultur. Njena poglavitna raba je bila še vedno kot sopomenka civilizacije: prvič, v abstraktnem pomenu družbenega procesa postajanja »civiliziran« ali »kultiviran«; drugič, v pomenu, ki so ga glede civilizacije v poljudnih oblikah univerzalnih zgodovin v 18. stoletju že vzpostavili zgodovinarji razsvetljenstva kot opis sekularnega procesa človeškega razvoja. Pri Herderju nato pride do odločilne spremembe rabe. V nedokončanih Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit (1784–1791) je o Cultur zapisal: »nič ni bolj nedoločljivo od te besede in nič bolj zavajajoče, kot da jo uporabljamo za vse kulture in obdobja.« Napadel je predpostavko »univerzalnih zgodovin«, po kateri sta »civilizacija« ali »kultura« – zgodovinski samorazvoj človeštva – nekaj, čemur bi zdaj rekli enolinijski proces, vodeč do vrhunca in prevlade evropske kulture 18. stoletja. Dejansko je napadel tisto, čemur je pravil evropsko podjarmljenje in prevlada nad štirimi konci zemeljske oble, ter zapisal:

Ljudje z vseh koncev sveta, ki ste skozi stoletja izgubljali življenja, niste živeli zgolj zato, da bi s svojim pepelom pognojili zemljo in bi ob koncu časa vaše potomstvo osrečila evropska kultura. Sama ideja, da je evropska kultura večvredna, je groba žalitev veličastja Narave.

Zato je nujno, je odločilno inovativno zatrdil, govoriti o »kulturah« v množini: specifičnih in spremenljivih kulturah različnih narodov in obdobij, a tudi specifičnih in spremenljivih kulturah družbenih in ekonomskih skupin znotraj naroda. Ta pomen je kot alternativo ortodoksni in prevladujoči »civilizaciji« obširno razvijalo romantično gibanje. Najprej so ga uporabljali, da bi poudarili nacionalne in tradicionalne kulture, vključno z novim konceptom ljudske kulture (prim. geslo LJUDSKO). Kasneje so z njim napadali tisto, kar so dojemali kot MEHANSKI (qc) značaj tedaj vznikajoče nove civilizacije: tako zaradi njenega abstraktnega racionalizma kot »nečloveškosti« tedanjega industrijskega razvoja. Uporabljali so ga za razlikovanje med »človeškim« in »materialnim« razvojem. Politično je, kar je bilo v tem obdobju pogosto, nihalo med radikalizmom in reakcijo ter v zmedi velikanskih družbenih sprememb zelo pogosto združevalo elemente obeh. (Prav tako gre pripomniti, čeravno to stvari resnično zaplete, da so isto vrsto razlikovanja, še zlasti med »materialnim« in »duhovnim« razvojem, uporabljali tudi von Humboldt in drugi, in to vsaj do 1900, pri čemer je bila raba izrazov ravno obratna, kultura je bila materialna, civilizacija pa duhovna. Na splošno je sicer prevladovalo nasprotno razlikovanje.)

Po drugi strani so Kultur od 40. let 19. stoletja naprej v Nemčiji uporabljali v precej enakem smislu, v kakršnem so univerzalne zgodovine v 18. stoletju uporabljale civilizacijo. Odločilna inovacija je Allgemeine Kulturgeschichte der Menschheit – »Obča kulturna zgodovina človeštva« (1843–52) G. F. Klemma, ki je preučevala človeški razvoj od divjaštva prek udomačitve do svobode. Čeravno je ameriški antropolog Morgan pri preučevanju primerljivih faz uporabljal izraz »starodavna družba«, ki je dosegla vrhunec v civilizaciji, se je Klemmov pomen ohranil in mu je v angleščini Tylorjeva Primitive Culture (1870) sledila neposredno. Vzdolž te linije referenc gre slediti tudi prevladujočemu pomenu v sodobnem družboslovju.

V skladu s tem lahko razumemo sodobni razvoj besede in njene sodobne rabe. Zlahka prepoznamo pomen, ki je odvisen od dobesedne kontinuitete fizičnega procesa kakor v primeru »rdeče pese kot kulture«, ali pa pomen v specializirani fizični rabi v bakteriologiji od 80. let 19. stoletja naprej kakor v primeru »mikrobne kulture«. Vendar moramo onkraj fizične reference prepoznati tri splošne dejavne kategorije rabe. O virih dveh izmed teh smo že razpravljali: i) neodvisni in abstraktni samostalnik iz 18. stoletja, ki opisuje splošni proces intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja; ii) neodvisni samostalnik, naj bo njegova raba specifična ali splošna, ki nakazuje določen način življenja, naj gre za ljudstvo, obdobje, skupino ali človeštvo na splošno, kakor pri Herderju in Klemmu. Toda prepoznati moramo tudi iii) neodvisni in abstraktni samostalnik, ki opisuje dela in prakse intelektualne ter še zlasti umetniške dejavnosti. To se zdaj pogosto zdi najbolj razširjena raba: kultura je glasba, literatura, slikanje in kiparstvo, gledališče in film. Ministrstvo za kulturo se sklicuje na te specifične dejavnosti, včasih jim doda filozofijo, akademsko raziskovanje, zgodovino. Ta raba (iii) dejansko nastopi sorazmerno pozno. Težko jo je datirati ravno zato, ker je izvorno uporabna oblika pomena (i): ideja splošnega procesa intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja je bila uporabljena in uspešno prenesena na dela in prakse, ki ga predstavljajo in vzdržujejo. Vendar se je razvila tudi iz zgodnjega pomena procesa: prim. »napredna kultura likovnih umetnosti«, Millar, Historical View of the English Government, IV, 314 (1812). V angleščini sta si (i) in (iii) še vedno blizu; občasno sta iz notranjih razlogov nerazločljiva kot denimo v Arnold, Culture and Anarchy (1967); medtem je pomen (ii) po Klemmovem vzoru odločilno vpeljal Tylor v Primitive Culture (1870). V angleščini se je odločilni razvoj pomena (iii) zgodil konec 19. in v začetku 20. stoletja.

Vpričo te zapletene in še vedno dejavne zgodovine besede se lahko odzovemo tako, da izberemo en »pravi« ali »primeren« ali »znanstven« pomen ter zavrnemo druga pomena kot ohlapna ali nejasna. Takšen odziv izpričuje celo odlična študija Kroeberja in Kluckhohna, Culture: a Critical Review of Concepts and Definitions, kjer raba iz severnoameriške antropologije dejansko postane norma. Jasno je, da je treba znotraj discipline konceptualno rabo razjasniti. Toda na splošno so razpon in prikrivanja pomenov pomembni. Skupek pomenov nakazuje zapleteno razpravo o odnosih med splošnim človeškim razvojem in specifičnim načinom življenja, kakor tudi odnos med njima ter deli in praksami umetnosti in inteligence. Še posebej zanimivo je, da se v arheologiji in kulturni antropologiji kultura – naj bo ta splošna ali določena – nanaša predvsem na materialno produkcijo, medtem ko se v zgodovini in kulturnih študijah nanaša pretežno na označevalne ali simbolične sisteme. To pogostokrat zamegli, še pogosteje pa prikrije osrednje vprašanje odnosov med »materialno« in »simbolično« produkcijo, ki sta bili v skladu z nekaterimi nedavnimi razpravami – prim. moja lastna Kultura – vselej bolj povezani kot pa nasprotni druga drugi. Znotraj te zapletene razprave obstajajo stališča, ki so si v temeljnem nasprotju ali se dejansko prekrivajo; razumljivo obstaja tudi še mnogo nerazrešenih vprašanj in nejasnih odgovorov. Toda teh razprav in vprašanj ni mogoče razrešiti tako, da zmanjšamo zapletenost dejanske rabe. Ta poanta ni pomembna le za angleščino, temveč tudi za rabe različnih oblik te besede v drugih jezikih, kjer obstaja precejšnje variiranje. Antropološka raba je pogosta v germanskih, skandinavskih in slovanskih jezikovnih skupinah, vendar je v italijanščini in francoščini izrazito podrejena pomenom umetnosti in izobraževanja ali splošnega procesa človeškega razvoja. Tako med jeziki kot znotraj njih razpon in zapletenost pomena in nanašanja nakazujeta tako različnost intelektualnega položaja kakor določeno zamegljevanje ali prekrivanje. Te variacije, katerekoli vrste že so, nujno vključujejo alternativne poglede na dejavnosti, odnose in procese, ki jih ta zapletena beseda nakazuje. To se pravi, zapletenost se naposled ne nahaja v sami besedi, temveč v problemih, ki jih njene različne rabe pomembno nakazujejo.

Nujno si je ogledati tudi nekatere povezane in izpeljane besede. Kultivacija in kultiviran sta v 17. stoletju prestali enako metaforično razširitev od fizičnega k družbenemu in izobraževalnemu pomenu ter sta bili v 18. st. še posebej pomembni besedi. Coleridge, ki je v začetku 19. stoletja povlekel klasično ločnico med kulturo in civilizacijo, je leta 1830 zapisal: »stalna ločnica, in občasno nasprotje, med kultivacijo in civilizacijo.« Samostalnik s tem pomenom je dejansko izginil, toda pridevnik je še vedno kar pogost, zlasti v povezavi z manirami in okusom. Zdi se, da pomemben pridevnik kulturen izvira iz 70. let 19. st.; do 90. let je bil že splošno razširjen. Beseda je v svojem sodobnem pomenu na voljo šele, ko je postala splošno znan neodvisni samostalnik v umetniškem in intelektualnem ali antropološkem pomenu. Zdi se, da sovražnost do besede kultura v angleščini izhaja iz kontroverze okoli Arnoldovih pogledov. Na moči je pridobila konec 19. in v začetku 20. stoletja, v povezavi s primerljivo sovražnostjo do besed estet in ESTETSKO (qv). Njena povezava z razredno ločnico je proizvedla mimetično besedo culchah. Obstajalo je tudi polje sovražnosti, povezano s protinemškim sentimentom v času 1. svetovne vojne in po njej, in sicer v odnosu do propagande okrog Kultur. Osrednje polje sovražnosti se je obdržalo in en element tega poudarja culture-vulture, nedavna ameriška fraza za obsedenca s kulturo3. Pomenljivo je, da je bila praktično vsa sovražnost (z izjemo začasne protinemške asociacije) povezana z rabami, ki so vključevale zatrjevanje večje vednosti (prim. geslo INTELEKTUALNO), refiniranost (culchah) in ločnice med »visoko« umetnostjo (kulturo) ter popularno umetnostjo in zabavo. Potemtakem beleži resnično družbeno zgodovino ter nadvse težavno in nejasno fazo družbenega in kulturnega razvoja. Zanimivo je, da je vztrajno povečujoča se družbena in antropološka raba kulture in kulturnega ter takšnih oblik, kot je sub-kultura (kultura razločljivo manjše skupine), z izjemo določenih območij (zlasti popularne zabave), sovražnost ter z njo povezano nelagodje in zadrego ali obšla ali pa dejansko preprečila. Nedavna raba kulturalizma, s katero je v družbeni analizi nakazano metodološko nasprotje strukturalizmu, ohranja mnoge izmed zgodnejših težav in se vselej ne izogne sovražnosti.

  1. Srečko Fišer je leta 1987 to maščevalno tragedijo prevedel za izvedbo Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, vendar citata v Covid razmerah nismo preverjali. []
  2. Slovenskega prevoda še nismo preverili, ker je KOŽ trenutno zaprt. []
  3. V dobesednem pomenu kulturn(išk)i mrhovinar []


Tags: Revisionisms

Traktor je kultura

Najsilovitejše tri besede, kar smo jih videli na kakšnem plakatu in a long time. Povsem ne glede na to, kakšni so nameni avtorjev. Če so ga sproducirali rumeni jopiči, toliko bolje.

Da, traktor je kultura. A je, jasno, tudi tehnologija. Še več, je dobesedno geotehnologija, tehnologija terafomiranja, (pre)oblikovanja zemlje, s čimer se krog (spirala) sklene in se povrne naprej k izvornemu pomenu kultiviranja.

Ko kulturniki jamrajo, izsiljujejo s kulturo, imajo v mislih drugačno kultiviranje. Kultura je – glede na njihovo izjavljanje in še bolj njihovo početje – ena sama. Eni jo premorejo, drugi pač ne. S tega vidika ne gre za drugega kot filistrski diskurz, ki svari in brani pred barbari (aka proletarci) ter potrjuje Janševo shemo prvorazrednih in drugorazrednih, ptičev in žab. Svoboda je glagol, bi rekel Boris A. Novak. Kultura pač ne.

Ironija in tragikomedija je seveda v tem, da »druga« stran stavi na oni drugi pojem: civilizacijo.1

V vsakem primeru je reči, da je traktor kultura, obetavnejše izhodišče kot reči, da sta kultura Boris A. Novak in Vinko Möderndorfer (ki, revež, že 30 let neznosno trpi).

Didaktičen primer: impresionizem so zagnali Monet, Manet, Renoir et company, right? A kaj če perspektivo razširimo onkraj bolj ali manj genialnih monad in v duhu sijajne knjige Tylerja Cowena In Praise of Commercial Culture rečemo, da je imela v vznikom impresionizma vsaj toliko opraviti tudi pločevinasta tuba barve2, ki je slikarjem omogočila, da so se spravili iz itak predragega studia in slikali zunaj (pred tem so barve naokoli prenašali v prašičjih mehurjih). Podjetni so se podvizali in začeli prodajati komplete opreme za outdoors malanje: čopiče, barve, platna, senčnik. Francoska in nemška barvna metalurgija je izumila nove pigmente, ki so bazirali na sintetičnih anorganskih materialih, kot so krom, kadmij, cink, kobalt, baker in arzen, in ti so “pričarali”, »priklicali« žive, poprej nedostopne in nezamisljive modre, rdeče, rumene in škrlatne odtenke. Samoizražanje? Vsekakor, če ste ga pripravljeni priznati metalurgiji, kemičnim elementom in entrepreneurjem. Vse te decentralizacijske težnje so slikarjem pomagale tudi pri izmikanju vsem drugim prisilam akademskega salonarstva.

Rumeni jopiči meet Ljubezen je tovarna
(Nika Perunović + Gregor Zemljič / rež. Kukla)

»Traktor je kultura« hkrati spomni na opazko Andreja Platonova iz njegovega eseja Tovarna literature: »Literati še dandanes ročno izdelujejo avtomobile, pozabljajoč, kaj sta Ford in Citroën … če bi primerjali količino uma in vednosti, ki kroži na zborovanju industrialcev in zborovanju literatov, primerjava ne bi bila v prid slednjih.« Oziroma kot Platonova v Molekularno rdeče opiše McKenzie Wark: »Tu preidemo k Andreju Platonovu, morda največjem piscu proletkulta, a tudi nekomu, ki se je v najhujših letih ruske državljanske vojne odpovedal pisanju, da bi postal inženir.« Kot njegovo početje – sicer nekam ironično – opisuje Šklovski: “Platonov izravnava rečne struge, izsušuje močvirja, siplje apno, da bi nevtraliziral kislost tal. Jezi so iz zemlje in ilovice, zgrajeni pozimi, ko so tla zamrznjena.” Vse to je tako daleč od tegob profesionalnega, misionarskega PENovanja aka anovakovskega šampanjero penjenja.

Proletkult je poskušal na novo organizirati vednost, bil je eksperiment nove, nekulturniške prakse kulture, iz česar sledi tudi, da ni vihal nosu nad interesi »delavcev, obrtnikov, serviserjev, mehanikov, inženirjev, programerjev, trgovcev, prevoznikov«, na katere se – vsaj deklarativno – sklicujejo rumeni jopiči (sami jim brez zadržka pridružujemo tudi delavke, obrtnice itd.). Z druge strani Molekularno rdeče seveda pokaže tudi, da boljševizem ni (bil) monolit (šahovska partija med Bogdanovom in Leninom itd.), kaj šele da bi bil protokol prgišča judovskih modrecev.

Bodi dovolj za tokrat. Naslednji nujni korak: prevod gesla »kultura« iz Keywords Raymonda Williamsa, ki se začne z besedami: »Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleškem jeziku.«

  1. Levice morda ni konec, a se je razcepila vsaj na dva diametralno nasprotna, sovražna pola (glej: On ‘Strasserism’ and the Decay of the Left). []
  2. Kot je režiser Jean Renoir citiral očeta Augusta: “Brez barv v tubah ne bi bilo ne Cézanna, ne Moneta, ne Sisleyja, ne Pissarra, nič od tistega, čemur so novinarji kasneje rekli impresionizem.” []


Tags: Revisionisms

“Naredite mi to Katedralo spet barje!”

Zgornji prizor v Looking Awry Slavoj Žižek opiše takole: “A fire caused by a cigarette butt dropped into some gasoline breaks out in the small town threatened by the birds. After a series of short and ‘dynamic’ close-ups and medium shots that draw us immediately into the action, the camera pulls back and up and we are given an overall shot of the entire town taken from high above. In the first instant we read this overall shot as an ‘objective,’ ‘epic’ panorama shot, separating us from the immediate drama going on down below and enabling us to disengage ourselves from the action. This distancing at first produces a certain ‘pacifying’ effect; it allows us to view the action from what might be called a ‘metalinguistic’ distance. Then, suddenly, a bird enters the frame from the right, as if coming from behind the camera and thus from behind our own backs, and then three birds, and finally an entire flock. The same shot takes on a totally different aspect, it undergoes a radical subjectivization: the camera’s elevated eye ceases to be that of a natural, ‘objective’ onlooker gazing down upon a panoramic landscape and suddenly becomes the subjective and threatening gaze of the birds as they zero in on their prey.”

McKenzie Wark v Molekularno rdeče takšno perspektivo pripiše sami kritični teoriji oz. t. i. visoki teoriji, kot jo najvidneje izvajata Žižek in Badiou. Pravi ji “policijska pristojnost, ki kot dron visoko leta nad vsemi drugimi.” Zgornja analiza dvojne ptice (slavca/žižka-čižka) gre nasploh čudovito skupaj s tistim antologijskim odlomkom iz portreta v New Yorkerju o nekem drugem zrakoplovcu: “Half the Slovenian government seems to have studied Lacan at the university, including the former General Secretary of the ruling party, Gregor Golobic, who wrote, for his thesis at the University of Ljubljana, a Lacanian critique of the philosophy of Cratylus. (‘He is my best friend! I love him!’ Zizek says. ‘He is the future Slovene Stalin. He is a man of power. He is the kind of guy who, when I am in his office and talking with him and a minister calls, he says to the minister, ‘Fuck off! I don’t have time to talk to you.’) The philosopher Richard Rorty, who, while teaching at the University of Virginia, invited Zizek and Judith Butler there to discuss Lacan, says, ‘Zizek told me the great battle in Slovenian politics is between the Lacanians, who dominate the civil service, and the Heideggerians, who dominate the military.'”

Tole je že oldie goldie by now, toda Aristofanovi Ptiči, ki med zemljo in nebom, bogovi in ljudmi, ustanovijo polis, so nekako vedno na dlani/strehi kot alegorija tega prijateljstva – ali vsaj njegovih potencialov.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Polis razglasi sladko pojoči slavček, nagovorjene pa se počutijo predvsem večni mladostniki, ki v režimu vidijo priložnost za grizenje in davljenje očkov. Novonastali horizont je tako predvsem horizont čistk:

“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Zdi se, da se je Janez Janša v vmesnem času odpovedal lastovkam (v vojaških formacijah ali brez). V nedavnem zapisu Vojna z mediji se tako poistoveti z žabo, ki seveda odzvanja s Kekom/Pepejem1. “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.” Nato žabe neposredno zoperstavi jati: “Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali ‘mediji’ iz iste jate obravnavajo kot nekaj ‘normalnega’, celo samoumevnega.”

Janšev verz iz “Najlepša si”

Žabe proti žabarjem. Janša se deklarativno zoperstavlja tistemu, kar se očitno kaže kot Katedrala, kot jo definira Mencius Moldbug, iniciator nove reakcije: “And the left is the party of the educational organs, at whose head is the press and universities. This is our 20th-century version of the established church. Here /…/ we sometimes call it the Cathedral — although it is essential to note that, unlike an ordinary organization, it has no central administrator.” Ali po New Yorkerjevo: “Lacanians, who dominate the civil service”.

Kljub Janševi črnogledosti – in ravno zaradi nje – gre pristaviti, da mu gre v prid vsaj Frazeološki slovar slovenskega jezika oz. knjiga Marjana Moškriča, ki jo ta navaja:

“Frazem žabja perspektiva, enako tudi prislovno iz žabje perspektive izhaja iz izrazja filmarjev, ki pri snemanju uporabljajo ptičjo in žabjo perspektivo, tj. pogled od zgoraj in pogled od spodaj. Preneseno rabo obeh perspektiv je slikovito opisal pisatelj Marjan Moškrič v svoji knjigi humoresk z naslovom Iz žabje perspektive. Navajam del uvoda v to knjigo:
Življenje dostikrat gledamo raje z vrha – s ptičje perspektive. Od tam je vse videti mnogo lepše, kot je v resnici. Odeto je v bleščeč, čeprav večkrat cenen plašč, okrašen s frazami in laskavimi priznanji, kar ustvarja varljivo podobo stanja. Če pa gledamo življenje od spodaj, iz žabje perspektive, se nam mnogokrat pokažeta beda in polom. Slika je včasih tako grozljiva, da je nočemo gledati, niti poslušati o njej.
Resnice pa ne pokažeta niti ptičja niti žabja perspektiva, ampak ona tretja, navadna. Vendar te skoraj ne poznamo več in je skoraj ne upamo uporabljati, ker bi morali ukrepati …Vseeno pa je manj kot ptičja škodljiva žabja perspektiva in jo zato večkrat uporabljamo. Iz žabje perspektive bomo lažje prešli na navadno kot s ptičje. Vedno človek rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav …”2

Preden se začnete smejati, pomislite, da je na Žižkovem izvajanju dejansko nekaj preoptimističnega. Konec koncev je “komunizem” že po definiciji prisiljen verjeti v končno zmago. Žižkova tipična izjava gre takole: “I’m a pessimist in the sense that we are approaching dangerous times. But I’m an optimist for exactly the same reason. Pessimism means things are getting messy. Optimism means these are precisely the times when change is possible.”3

Če je žabja perspektiva po Moškričevo bliže navadni oz. normalni, je to seveda nadvse ambivalenten poklon za žabe. Ambivalenco glede Normielanda kaže tudi sam Janša. Besedo “normalno” povečini še vedno uporablja normativno, se v skladu s svečeniškim slogom počuti nelagodno ob prelahkotni rabi pojma “vojna”, a nima seveda prav nobenih zadržkov govoriti o “medijskih morilcih”. Gre za hibrid konzervativnosti in transgresije, kakršnega v knjigi Kill All Normies opisuje Angela Nagle.

“Naredite mi to Katedralo spet barje,” bi se lahko glasil slogan lokalnega Pepeja. Ali kot zapiše Nagle: “The triumph of the Trumpians was also a win in the war against this mainstream media, which is now held in contempt by many average voters and the weird ironyladen Internet subcultures from right and left, who equally set themselves apart from this hated mainstream. It is a career disaster now to signal your left-behind cluelessness as a basic bitch, a normie or a member of the corrupt media mainstream in any way. Instead, we see online the emergence of a new kind of anti-establishment sensibility expressing itself in the kind of DIY culture of memes and user-generated content that cyberutopian true believers have evangelized about for many years but had not imagined taking on this particular political form.”

Pri tem ne gre pozabiti, da je barje habitat, kjer odlično funkcionirajo tako ptiči kot žabe. Še najbolj pa njih križanci.

  1. “Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.” []
  2. Moškrič v nadaljevanju dejansko uvede protagonista, ki mu je ime Pepe in je hkrati gatekeeper, torej nekakšno sintezo: “Dovolite, da se predstavim: Pepe Žabar, vratar v …, no – saj to ni važno.Tako torej, vratar sem.” []
  3. Čakajoč na Spremembo/Preobrat seveda spregleda vse spremembe, ki so se zgodile med tem čakanjem. []


Tags: Revisionisms