Traktor je kultura

Najsilovitejše tri besede, kar smo jih videli na kakšnem plakatu in a long time. Povsem ne glede na to, kakšni so nameni avtorjev. Če so ga sproducirali rumeni jopiči, toliko bolje.

Da, traktor je kultura. A je, jasno, tudi tehnologija. Še več, je dobesedno geotehnologija, tehnologija terafomiranja, (pre)oblikovanja zemlje, s čimer se krog (spirala) sklene in se povrne naprej k izvornemu pomenu kultiviranja.

Ko kulturniki jamrajo, izsiljujejo s kulturo, imajo v mislih drugačno kultiviranje. Kultura je – glede na njihovo izjavljanje in še bolj njihovo početje – ena sama. Eni jo premorejo, drugi pač ne. S tega vidika ne gre za drugega kot filistrski diskurz, ki svari in brani pred barbari (aka proletarci) ter potrjuje Janševo shemo prvorazrednih in drugorazrednih, ptičev in žab. Svoboda je glagol, bi rekel Boris A. Novak. Kultura pač ne.

Ironija in tragikomedija je seveda v tem, da »druga« stran stavi na oni drugi pojem: civilizacijo.1

V vsakem primeru je reči, da je traktor kultura, obetavnejše izhodišče kot reči, da sta kultura Boris A. Novak in Vinko Möderndorfer (ki, revež, že 30 let neznosno trpi).

Didaktičen primer: impresionizem so zagnali Monet, Manet, Renoir et company, right? A kaj če perspektivo razširimo onkraj bolj ali manj genialnih monad in v duhu sijajne knjige Tylerja Cowena In Praise of Commercial Culture rečemo, da je imela v vznikom impresionizma vsaj toliko opraviti tudi pločevinasta tuba barve2, ki je slikarjem omogočila, da so se spravili iz itak predragega studia in slikali zunaj (pred tem so barve naokoli prenašali v prašičjih mehurjih). Podjetni so se podvizali in začeli prodajati komplete opreme za outdoors malanje: čopiče, barve, platna, senčnik. Francoska in nemška barvna metalurgija je izumila nove pigmente, ki so bazirali na sintetičnih anorganskih materialih, kot so krom, kadmij, cink, kobalt, baker in arzen, in ti so “pričarali”, »priklicali« žive, poprej nedostopne in nezamisljive modre, rdeče, rumene in škrlatne odtenke. Samoizražanje? Vsekakor, če ste ga pripravljeni priznati metalurgiji, kemičnim elementom in entrepreneurjem. Vse te decentralizacijske težnje so slikarjem pomagale tudi pri izmikanju vsem drugim prisilam akademskega salonarstva.

Rumeni jopiči meet Ljubezen je tovarna
(Nika Perunović + Gregor Zemljič / rež. Kukla)

»Traktor je kultura« hkrati spomni na opazko Andreja Platonova iz njegovega eseja Tovarna literature: »Literati še dandanes ročno izdelujejo avtomobile, pozabljajoč, kaj sta Ford in Citroën … če bi primerjali količino uma in vednosti, ki kroži na zborovanju industrialcev in zborovanju literatov, primerjava ne bi bila v prid slednjih.« Oziroma kot Platonova v Molekularno rdeče opiše McKenzie Wark: »Tu preidemo k Andreju Platonovu, morda največjem piscu proletkulta, a tudi nekomu, ki se je v najhujših letih ruske državljanske vojne odpovedal pisanju, da bi postal inženir.« Kot njegovo početje – sicer nekam ironično – opisuje Šklovski: “Platonov izravnava rečne struge, izsušuje močvirja, siplje apno, da bi nevtraliziral kislost tal. Jezi so iz zemlje in ilovice, zgrajeni pozimi, ko so tla zamrznjena.” Vse to je tako daleč od tegob profesionalnega, misionarskega PENovanja aka anovakovskega šampanjero penjenja.

Proletkult je poskušal na novo organizirati vednost, bil je eksperiment nove, nekulturniške prakse kulture, iz česar sledi tudi, da ni vihal nosu nad interesi »delavcev, obrtnikov, serviserjev, mehanikov, inženirjev, programerjev, trgovcev, prevoznikov«, na katere se – vsaj deklarativno – sklicujejo rumeni jopiči (sami jim brez zadržka pridružujemo tudi delavke, obrtnice itd.). Z druge strani Molekularno rdeče seveda pokaže tudi, da boljševizem ni (bil) monolit (šahovska partija med Bogdanovom in Leninom itd.), kaj šele da bi bil protokol prgišča judovskih modrecev.

Bodi dovolj za tokrat. Naslednji nujni korak: prevod gesla »kultura« iz Keywords Raymonda Williamsa, ki se začne z besedami: »Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleškem jeziku.«

  1. Levice morda ni konec, a se je razcepila vsaj na dva diametralno nasprotna, sovražna pola (glej: On ‘Strasserism’ and the Decay of the Left). []
  2. Kot je režiser Jean Renoir citiral očeta Augusta: “Brez barv v tubah ne bi bilo ne Cézanna, ne Moneta, ne Sisleyja, ne Pissarra, nič od tistega, čemur so novinarji kasneje rekli impresionizem.” []


Tags: Revisionisms

“Naredite mi to Katedralo spet barje!”

Zgornji prizor v Looking Awry Slavoj Žižek opiše takole: “A fire caused by a cigarette butt dropped into some gasoline breaks out in the small town threatened by the birds. After a series of short and ‘dynamic’ close-ups and medium shots that draw us immediately into the action, the camera pulls back and up and we are given an overall shot of the entire town taken from high above. In the first instant we read this overall shot as an ‘objective,’ ‘epic’ panorama shot, separating us from the immediate drama going on down below and enabling us to disengage ourselves from the action. This distancing at first produces a certain ‘pacifying’ effect; it allows us to view the action from what might be called a ‘metalinguistic’ distance. Then, suddenly, a bird enters the frame from the right, as if coming from behind the camera and thus from behind our own backs, and then three birds, and finally an entire flock. The same shot takes on a totally different aspect, it undergoes a radical subjectivization: the camera’s elevated eye ceases to be that of a natural, ‘objective’ onlooker gazing down upon a panoramic landscape and suddenly becomes the subjective and threatening gaze of the birds as they zero in on their prey.”

McKenzie Wark v Molekularno rdeče takšno perspektivo pripiše sami kritični teoriji oz. t. i. visoki teoriji, kot jo najvidneje izvajata Žižek in Badiou. Pravi ji “policijska pristojnost, ki kot dron visoko leta nad vsemi drugimi.” Zgornja analiza dvojne ptice (slavca/žižka-čižka) gre nasploh čudovito skupaj s tistim antologijskim odlomkom iz portreta v New Yorkerju o nekem drugem zrakoplovcu: “Half the Slovenian government seems to have studied Lacan at the university, including the former General Secretary of the ruling party, Gregor Golobic, who wrote, for his thesis at the University of Ljubljana, a Lacanian critique of the philosophy of Cratylus. (‘He is my best friend! I love him!’ Zizek says. ‘He is the future Slovene Stalin. He is a man of power. He is the kind of guy who, when I am in his office and talking with him and a minister calls, he says to the minister, ‘Fuck off! I don’t have time to talk to you.’) The philosopher Richard Rorty, who, while teaching at the University of Virginia, invited Zizek and Judith Butler there to discuss Lacan, says, ‘Zizek told me the great battle in Slovenian politics is between the Lacanians, who dominate the civil service, and the Heideggerians, who dominate the military.'”

Tole je že oldie goldie by now, toda Aristofanovi Ptiči, ki med zemljo in nebom, bogovi in ljudmi, ustanovijo polis, so nekako vedno na dlani/strehi kot alegorija tega prijateljstva – ali vsaj njegovih potencialov.

“No,
lahko bi temu rekli tudi prostor.
In če zgradite hiše v njem ter ga
obzidate, imeli boste mesto.
Gospodovali boste nad ljudmi,
prav kakor nad kobilicami zdaj,
bogove pa izstradate tako,
kot so Atenci otok Melos.”

Polis razglasi sladko pojoči slavček, nagovorjene pa se počutijo predvsem večni mladostniki, ki v režimu vidijo priložnost za grizenje in davljenje očkov. Novonastali horizont je tako predvsem horizont čistk:

“To nekaterih ptičev je meso,
ki so oblasti ptičev kljubovali
in so bili obsojeni za to.”

Zdi se, da se je Janez Janša v vmesnem času odpovedal lastovkam (v vojaških formacijah ali brez). V nedavnem zapisu Vojna z mediji se tako poistoveti z žabo, ki seveda odzvanja s Kekom/Pepejem1. “Če zakurite pod kotlom in žabo vržete v vrelo vodo, bo brž skočila ven. Če pa jo vržete v mlačno in počasi segrevate, bo obtičala v kotlu do bridkega konca.” Nato žabe neposredno zoperstavi jati: “Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali ‘mediji’ iz iste jate obravnavajo kot nekaj ‘normalnega’, celo samoumevnega.”

Janšev verz iz “Najlepša si”

Žabe proti žabarjem. Janša se deklarativno zoperstavlja tistemu, kar se očitno kaže kot Katedrala, kot jo definira Mencius Moldbug, iniciator nove reakcije: “And the left is the party of the educational organs, at whose head is the press and universities. This is our 20th-century version of the established church. Here /…/ we sometimes call it the Cathedral — although it is essential to note that, unlike an ordinary organization, it has no central administrator.” Ali po New Yorkerjevo: “Lacanians, who dominate the civil service”.

Kljub Janševi črnogledosti – in ravno zaradi nje – gre pristaviti, da mu gre v prid vsaj Frazeološki slovar slovenskega jezika oz. knjiga Marjana Moškriča, ki jo ta navaja:

“Frazem žabja perspektiva, enako tudi prislovno iz žabje perspektive izhaja iz izrazja filmarjev, ki pri snemanju uporabljajo ptičjo in žabjo perspektivo, tj. pogled od zgoraj in pogled od spodaj. Preneseno rabo obeh perspektiv je slikovito opisal pisatelj Marjan Moškrič v svoji knjigi humoresk z naslovom Iz žabje perspektive. Navajam del uvoda v to knjigo:
Življenje dostikrat gledamo raje z vrha – s ptičje perspektive. Od tam je vse videti mnogo lepše, kot je v resnici. Odeto je v bleščeč, čeprav večkrat cenen plašč, okrašen s frazami in laskavimi priznanji, kar ustvarja varljivo podobo stanja. Če pa gledamo življenje od spodaj, iz žabje perspektive, se nam mnogokrat pokažeta beda in polom. Slika je včasih tako grozljiva, da je nočemo gledati, niti poslušati o njej.
Resnice pa ne pokažeta niti ptičja niti žabja perspektiva, ampak ona tretja, navadna. Vendar te skoraj ne poznamo več in je skoraj ne upamo uporabljati, ker bi morali ukrepati …Vseeno pa je manj kot ptičja škodljiva žabja perspektiva in jo zato večkrat uporabljamo. Iz žabje perspektive bomo lažje prešli na navadno kot s ptičje. Vedno človek rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav …”2

Preden se začnete smejati, pomislite, da je na Žižkovem izvajanju dejansko nekaj preoptimističnega. Konec koncev je “komunizem” že po definiciji prisiljen verjeti v končno zmago. Žižkova tipična izjava gre takole: “I’m a pessimist in the sense that we are approaching dangerous times. But I’m an optimist for exactly the same reason. Pessimism means things are getting messy. Optimism means these are precisely the times when change is possible.”3

Če je žabja perspektiva po Moškričevo bliže navadni oz. normalni, je to seveda nadvse ambivalenten poklon za žabe. Ambivalenco glede Normielanda kaže tudi sam Janša. Besedo “normalno” povečini še vedno uporablja normativno, se v skladu s svečeniškim slogom počuti nelagodno ob prelahkotni rabi pojma “vojna”, a nima seveda prav nobenih zadržkov govoriti o “medijskih morilcih”. Gre za hibrid konzervativnosti in transgresije, kakršnega v knjigi Kill All Normies opisuje Angela Nagle.

“Naredite mi to Katedralo spet barje,” bi se lahko glasil slogan lokalnega Pepeja. Ali kot zapiše Nagle: “The triumph of the Trumpians was also a win in the war against this mainstream media, which is now held in contempt by many average voters and the weird ironyladen Internet subcultures from right and left, who equally set themselves apart from this hated mainstream. It is a career disaster now to signal your left-behind cluelessness as a basic bitch, a normie or a member of the corrupt media mainstream in any way. Instead, we see online the emergence of a new kind of anti-establishment sensibility expressing itself in the kind of DIY culture of memes and user-generated content that cyberutopian true believers have evangelized about for many years but had not imagined taking on this particular political form.”

Pri tem ne gre pozabiti, da je barje habitat, kjer odlično funkcionirajo tako ptiči kot žabe. Še najbolj pa njih križanci.

  1. “Dva zgodovinska “izenačevalca” moderne družbe, izobrazba in internet, namreč drastično rušita nastajajoče malike Orwellovske družbe in prinašata upanje, da zahodna civilizacija ne bo doživela usode (Z) Rimskega cesarstva.” []
  2. Moškrič v nadaljevanju dejansko uvede protagonista, ki mu je ime Pepe in je hkrati gatekeeper, torej nekakšno sintezo: “Dovolite, da se predstavim: Pepe Žabar, vratar v …, no – saj to ni važno.Tako torej, vratar sem.” []
  3. Čakajoč na Spremembo/Preobrat seveda spregleda vse spremembe, ki so se zgodile med tem čakanjem. []


Tags: Revisionisms

The many lives of maček Muri

Da je imel Viktor Orbán liberalno preteklost, je dovolj razvpito. Da je Janez Janša pisal za Mladino ter bil član, celo nesojeni (defeated by Školč) predsednik ZSMS, predhodnice LDS, morda nekoliko manj. Njegove literarne ambicije (romani, besedila covid-19 himn) skoraj boleče izkazujejo nerealizirano ali vsaj nepriznano kulturništvo, s čimer tudi sam kulturni boj postane precej bolj interna zadeva, kot je voljna priznati ustaljena naracija. Rek “scratch a liberal, a fascist bleeds” doživi svojevrsten empatični preobrat. He got scratched so much, the blood turned black, becoming oil. Darthside gor ali dol, JJ bo vselej ZSMS-jevski jedi.

Kdo ve, koliko življenj premoreta Orbán in Janša, a v smislu transmutacije – kronološko gledano – ponavljata oziroma obnavljata trajektorijo mačka Murija, flâneurja iz istoimenske slikanice Kajetana Koviča ter še bolj albuma Maček Muri & muca Maca Jerka Novaka in Nece Falk iz leta 1984. The liberal part is pretty obvious. Kozmopolitski urbanit vsak dan zaide v isto kavarno, da bi si privoščil zajtrk in pregledal časopise, in sicer do stopnje postpolitičnosti, “vse prebere brez razlike, tudi vejice in pike”. Sledi poduk za otroke, a še bolj brezhibno dobrodušna omika, “potlej plača in čez cesto gre na sprehod v Mačje mesto”. Walter Benjamin bi dodal: “Cesta postane za pohajkovalca stanovanje, med hišnimi pročelji je tako doma kot meščan med svojimi štirimi stenami.” Murijeva rutina ustvarja vtis kantovske iz Poslednjih dni Immanuela Kanta, po njem je mogoče naravnati uro. Ne manjka niti virtuoznosti opazovanja blaga, “da mu čas hitreje mine, gleda lepe trgovine.” Benjamin bi še raje rekel vživljanja v blago, pri čemer takoj posvari: “To vživljanje je moralo malomeščanstvo okušati s slastjo in tesnobo, izvirajočih iz slutnje lastne prihodnosti, prihodnosti svojega razreda.” Če je Balzac po Benjaminu kombiniral prijeme indijanarice in detektivke, je treba reči, da je uvodna skladba kljub srednjeevropskemu kavarniškemu liričnemu vajbu a piece of Americana, železniška proga, ki se razliva prek prerije. Vznikajoča slovenska neotnija odkriva svojo manifestno usodo in konec zgodovine na način triumfa liberalizma se začne zapletati, še preden se dobro začne. V smislu učenja Amerike, tj. njene kode, je Poletje v školjki (1985) sicer že povsem izdelan, ekspliciten, destiliran primerek ter hkrati brezšiven spoj indijanarice (spopadi med Pirančani in Portorožani) in detektivke (lov na tatove školjk), pri čemer fura plešoče flâneurstvo, ki je tik pred tem, da se zažene v parkour.1 Maček Muri je bolj anahronističen, Gangster Čombe denimo prej sodi v čas, po katerem še patruljirajo žandarji, in čas, v zvezi s katerim Fredric Jameson v navezavi na Kubrickov The Shining zapiše, da je v njem brezdelni razred še lahko živel agresivno in bahavo ter brez slabe vesti užival v privilegijih in svoji razredno-zavedni podobi. Zdi se, da bi Maček Muri to nerazločljivost liberalnih pravic-privilegijev znova vpeljal, pri čemer tudi slaba vest oz. moralni maček nima nujno zadnje besede: v skladbi Maček falot anticipira tranzicijske zmagovalce, “sezidal je hišo, kaj hišo, cel grad, in v njem se šopiril košat in bogat” ter pri tem ne obtiči v moralki skupnega. Verza “naš maček pa bil in ostal je gospod, ker bil je en velik prebrisan falot” z enim samim revizionističnim zamahom izbrišeta sleherno sled tovariša. Od vselej so bili le gospodi in tako bo tudi ostalo. Muri, kakršnega na naslovnici albuma uprizori Kostja Gatnik, vsekakor je natanko ta pohajkovalski gospod falot in nima posebne zveze z brezspolno nedolžnostjo Murija Jelke Reichman.

Benjamin flâneurja ves čas imenuje človek množice, saj je od nje omamljen. Hugo, ki gre v tem še dlje od Baudelaira, se v njej izgublja kakor “v bučanju morja”, čemur pravi “globine so množine”. Kot ključno zapiše Benjamin: “V množici vstopi v stik tisto, kar je pod človekom, s tistim, kar deluje nad njim.” Ter doda: “Cesta, izbruh požara, prometna nesreča zberejo ljudi, ki niso razredno opredeljeni.” Mar Orbána in Janšo liberalno misleči ne dojemajo kot izbruh požara ali prometno nesrečo? Ravno kot takšna privlačita množice. Benjamin nadaljuje: “Kažejo se kot konkretne skupine; z družbenega vidika pa ostajajo vendarle abstraktne, v svojih izoliranih zasebnih interesih. Njihov model so kupci, ki se /…/ zbirajo na trgu okoli ‘skupne reči’.” Natanko tja nas leta 1991 postavi nadaljevanje Mačka Murija in muce Mace – album z naslovom Mačji sejem. Na tem sejmu, ki so si ga prišli ogledat tudi mački iz Sibirije, Oklahome, Škotske in Etiopije, sicer braudelovsko vrvi, toda ton mu diktira rodoljubna razčustvovanost. V skladbi Mačja himna slišimo “tu živi od pamtiveka plemeniti mačji rod” ter “naša čast in naša slava, nepozabni, mili kraj, staroslavna očetnjava – bodi mačja vekomaj.” Primešana so še običajna strong-but-gentle hvalisanja, “in čeprav so korenjaki, žalega si ne store”, kar že nekaj songov kasneje demantira množični pretep. We’ll stop here, paralele z Najlepša si so dovolj očitne.

Seveda se lahko tolažite s tem, da Mačji sejem prvemu albumu – tako po dovršenosti kot popularnosti – ne pride niti blizu. A bistveno pomembnejše od tega je pojmovanje časa. Da ne bi v vsem skupaj videli zgolj ponavljanja (in komaj kaj je hujšega od ponavljanja weimarske analogije), se gre morda zateči k časovni spirali, kakor jo opiše Anna Greenspan v knjigi Shanghai Future: “Spirala ni ujeta ne v ciklični čas okostenele tradicije ne zavezana silovitemu uničenju napredujoče linearnosti. Spirale so hkrati napredujoče in ciklične.” Next stop: maček Muri goes to China.

  1. Ples v dežju, ta novovalovski derivat, še naprej obseden s cankarjanstvom, lahko za najboljši film velja le v kulturosferi, ki se noče otresti dialektičnega materializma, tj. fetišizira protislovja. []


Tags: Revisionisms

Run, Borut, run!



Tags: Revisionisms

Veš, poet, njihov dolg?

Rent-a-Poet je novonastala platforma, ki je v prekarnem položaju pesnikov in pesnic zaslutila poslovno priložnost1. Kljub pesniškim avtodeklaracijam dela na tem, da bi bila od njih spet kakšna – kakršnakoli – korist. Rent-a-Poet omogoča natanko tisto, kar pravi, in to ob sleherni priložnosti. Vaša mladostnica piše pesmi in bi ji blurb uveljavljenega 3.000-letnega poeta odprl vrata nepovrata? Check. Si hočete svoj rojstni dan ali babičin pogreb poživiti z branjem verzov? Check.

Boris A. Novak in Niko Grafenauer sta ena pionirjev platforme Rent-a-Poet, saj sta leta 2016 zapisala vsak svoj blurb k Zbrki poezije Zale Đurić Ribič.

Na voljo so tudi rougher opcije za manj etablirane poete in poetese: kulturi ne tako naklonjene stranke si lahko za fantovščino priskrbijo pesnika kot nadomestnega ženina in na njem – med poetičnimi variacijami Podvodnega moža – oddelajo vse postaje križevega pota. Kritične pesnice lahko nastopajo na IT dogodkih, menedžerskih kongresih, srečanjih poslovnih sekretark itd., in sicer v duhu tiste Adornove krilatice: “politična naivnost, ki bi tem, katere Brecht napada, izvabila le nasmešek, saj se pred tako trapastim sovražnikom nimajo česa bati.” Možnih scenarijev je seveda neomejeno in navedeni so le najbolj borni med njimi. Rent-a-Poet si jih tako ali tako ne kani izmišljevati ali jih kakorkoli drugače prejudicirati, za to bo poskrbelo življenje samo aka trg.

Platforma izhaja iz dokaj realistične ocene, da so pesniki in pesnice nekje vmes postali komiki, jokerji iz rokava, pri čemer je vprašanje intencionalnosti povsem nepomembno. V tem smislu je Rent-a-Poet sicer komercialna platforma, vendar z izrazito socialno noto. Pravzaprav ne pravi drugega kot: če se že smejimo na njihov račun, čemu nam pesniki in pesnice tega ne bi zaračunali?

V primeru da bo poskusna platforma uspešna, je v načrtu njena širitev na vse kulturnike oziroma samostojne kulturne delavce.

  1. you know, calling it neoliberalism doesn’t make it go away []


Tags: Revisionisms