Run, Borut, run!



Tags: Revisionisms

Veš, poet, njihov dolg?

Rent-a-Poet je novonastala platforma, ki je v prekarnem položaju pesnikov in pesnic zaslutila poslovno priložnost1. Kljub pesniškim avtodeklaracijam dela na tem, da bi bila od njih spet kakšna – kakršnakoli – korist. Rent-a-Poet omogoča natanko tisto, kar pravi, in to ob sleherni priložnosti. Vaša mladostnica piše pesmi in bi ji blurb uveljavljenega 3.000-letnega poeta odprl vrata nepovrata? Check. Si hočete svoj rojstni dan ali babičin pogreb poživiti z branjem verzov? Check.

Boris A. Novak in Niko Grafenauer sta ena pionirjev platforme Rent-a-Poet, saj sta leta 2016 zapisala vsak svoj blurb k Zbrki poezije Zale Đurić Ribič.

Na voljo so tudi rougher opcije za manj etablirane poete in poetese: kulturi ne tako naklonjene stranke si lahko za fantovščino priskrbijo pesnika kot nadomestnega ženina in na njem – med poetičnimi variacijami Podvodnega moža – oddelajo vse postaje križevega pota. Kritične pesnice lahko nastopajo na IT dogodkih, menedžerskih kongresih, srečanjih poslovnih sekretark itd., in sicer v duhu tiste Adornove krilatice: “politična naivnost, ki bi tem, katere Brecht napada, izvabila le nasmešek, saj se pred tako trapastim sovražnikom nimajo česa bati.” Možnih scenarijev je seveda neomejeno in navedeni so le najbolj borni med njimi. Rent-a-Poet si jih tako ali tako ne kani izmišljevati ali jih kakorkoli drugače prejudicirati, za to bo poskrbelo življenje samo aka trg.

Platforma izhaja iz dokaj realistične ocene, da so pesniki in pesnice nekje vmes postali komiki, jokerji iz rokava, pri čemer je vprašanje intencionalnosti povsem nepomembno. V tem smislu je Rent-a-Poet sicer komercialna platforma, vendar z izrazito socialno noto. Pravzaprav ne pravi drugega kot: če se že smejimo na njihov račun, čemu nam pesniki in pesnice tega ne bi zaračunali?

V primeru da bo poskusna platforma uspešna, je v načrtu njena širitev na vse kulturnike oziroma samostojne kulturne delavce.

  1. you know, calling it neoliberalism doesn’t make it go away []


Tags: Revisionisms

Ujemi me

Credit where credit’s due: iniciator seksi akceleracionizma (sexy/acc), ki poganja razstavo Kljub vsemu seksi v Umetnostni galeriji Maribor, ni Jernej Lorenci, temveč Bepop, the brand. Skupina leta 2002 nastane kot produkt reality talent šova Popstars. Štiri dni po izidu njihovega prvenca Bodi zvezda se z motorjem smrtno ponesreči član Nejc Erazem. Sounds Ballardian enough?

Leto kasneje Bepop izdajo Lokomotivo, odo hitrosti. “Pa če jeklene barikade postavijo na tir, rušiva pred seboj vse, saj za naju ni ovir.” Rekli boste, saj gre vendar zgolj za dolgočasni innuendo, hetero najstniško ali young adult prihajanje. A prej kot za to gre za accelerando, stopnjujoče se sestavljanje asemblaža ali Fourierjevskega tableauja, kjer si tovariši in tovarišice drug drugega privoščijo za skupno mizo1. “Prihajava počasi na prvi peron, tam priključi se še eden vagon, pa še drugi in pa tretji, kmalu nas je sto-o-o, kaj če mašino razneslo bo?”

Machinic Desire. Ta orgija natanko je “accelerate the process”2. Sexelerate. Benjamin Noys v denunciatorsko-propagatorskih Malign Velocities: Accelerationism and Capitalism zapiše, da je Adorno glede Sadovih orgij pripomnil, da so aranžirane kot mehanski balet. Mat Dryhurst bi dejal: “Pushing the machine to its logical conclusion – as fast as possible.” Steven Shaviro: »Far from being subversive or oppositional, transgression is the actual motor of capitalist expansion today: the way that it renews itself in orgies of ‘creative destruction.’« Se gre ob vseh teh antiojdipovskih nastavkih Bepopa čuditi, da so bili rock dads (Zoran Predindustrijski et co.) tako nasikani zoper njih?

Najlepše pri vsem skupaj je, da gre za avtorsko politiko – la politique des auteurs. Lokomotive ni spisal nihče drug kot Steffanio (Game Over), ki je obenem derivat3 Zvone Tomac & Dare Kaurič paradigme (Kingston, Sebastian, Power dancers etc.). Ne gre le za nebrzdani tehnokomercializem, temveč v primeru Power dancers za svojevrsten cyber-acc-feminizem. Ujemi me lahko poje le runaway capital. Kje drugje kot v Mariboru, a sort of Detroit. Sexy/acc premore specifičen štajerski flavor.

  1. glej McKenzie Wark, Molekularno rdeče []
  2. ali, brezpogojneje, “the process accelerates” []
  3. v nevtralnem pomenu besede []


Tags: Revisionisms

Včasih dela, včasih ne. Važno je, da dila.

Med branjem intervjuja z Benedictom Singletonom v Glass Bead smo se spomnili zgornje intervencije.

Zoki oziroma njegov PR tim je že takrat adekvatno odvrnil, da je dilanje za vsako upravljanje mesta (kot podjetja) nujno potrebno oziroma da je preizkusni kamen crafty župana ravno v njegovi zmožnosti dilanja. Na kar je mogoče odvrniti zgolj: touché.

Sledi daljši Singletonov citat, ki Jankovićev argument dodatno izostri (poudarki v boldu so Smetnjakovi), case study pa so, jasno, Stožice.

“Keller’s talk of McKinsey consultants and World Bank orgmen as vectors of contemporary urban forms makes me think of the city as a zone of deals. Discussed in the terms of the economic theories favored by such agents, the deal is framed as a matter of mutual benefit, self-interest, fair exchange; but it appears quite differently when refracted through the kinds of ideas I’ve previously outlined.

I’m reminded of the strikingly original way that the anthropologist Mary Helms, whose work has been an abiding influence on my own, describes a level at which design and trade become equivalent. Rather than assuming the former simply provides the material for the latter, the two practices become comparable when they’re seen as acts of negotiating an ambiguous environment, one traversed by complex and partially concealed forces, in order to procure an object. Put very simply, the intelligence with which the artisan approaches their materials is mirrored in the art of dealing with strangers in the marketplace. In this link we can observe how design grades into the soft power of branding and diplomacy, but we can pursue the connection further with regard to the deal, I think.

The deal is a commitment or pledge to which you will be held by exterior forces, in this case at least one other person. The agreement that finds expression in a deal, whether it is as a signatory on paper or registered in a shared glance (neither is necessarily the more binding), is an explicit alignment of multiple agendas. This fixes a degree of predictability in the articulated relationship—an alliance, however brief, which in turn can be built on by all concerned. But the full range of this pact’s ramifications is not given in advance, and the real terms of a deal might only become visible later, as its ultimate implications begin to surface–perhaps in ways to be celebrated, perhaps not. I’m fond of the way a deal’s basic structure, and the dawning awareness of its delayed implications, are both compacted into the phrase shaking hands.

Cities are the psychological epicenter of this procedure, the place where deals proliferate and stakes become extravagant. They are accordingly rich with typologies of ascent and shipwreck, trouble and oasis. This quality seems inherent to the city. Its enduring richness as a model of the maximally artificial environment, compared to say the submarine or spaceship, is not just a function of its scale and heterogeneity. These latter qualities are themselves a function of the city’s generative paradox: a bounded space, but open to the outside; a stable zone, but predicated on arrivals and departures. Such an environment is configured to continually test expectations. Think of the marketplace, where deals are done with figures from afar, whose motives may be as dubious as their standards are unfamiliar, and are prone to disappear when called upon to uphold their side of the bargain. Indeed, Helms writes of the historical and geographical frequency with which this quality of urban marketplaces has been extrapolated into rumors that they are haunted, comprising a gateway to the unfamiliar Outside–where nothing can be relied upon to be as it seems––situated at the heart of a settlement. Although stated in very different––and far more abstract–terms, I suspect the reconceptualization of the market by the philosopher of finance Elie Ayache runs along compatible lines: the market not primarily as a zone of exchange, but the mechanism that resets our models of the world. ‘The medium of contingency,’ as he calls this proving-ground. The city as the substrate and product of this medium has yet to be explored.

Foto: rtvslo, dnevnik



Tags: Revisionisms

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

Za spodnji zapis – znanstveni članek, ki popisuje bizarne eksperimente, vezane na figuro predsednika države Republike Slovenije – bi lahko zatrdili, da je preklet. Kot je glede Pasolinijeve ekranizacije Salò zapisal Barthes, gre za “povsem sadovski objekt, absolutno nepopravljiv”. Vsekakor odpira, kot bi rekel Guattari, “prostor za nasilne fantazije – brutalne deteritorializacije psihe in sociusa”, vendar te “ne bodo privedle do čudežne sublimacije, temveč zgolj do premeščenih asemblažev, ki v vse smeri preplavijo telo, Sebstvo, posameznika.”

Že vnaprej povejmo, da Smetnjak ni avtor zapisa – ne v naivnem ne v manj naivnem pomenu, vendar hkrati priznavamo, da ta vanj še kako sodi – dobesedno in manj dobesedno. Smetnjak skuša prakticirati inhumor; positive feedback loop med farso in realnostjo je pomemben del tega.

Kakšen bralec bi utegnil reči, da ne gre za karkoli drugega kot homofobično teorijo zarote v slogu protokolov sionskih starešin. Brez dvoma gre za svinjarijo, a, upamo si reči, metasvinjarijo. Kot bi nekoliko čistunsko pripomnil Haneke: obscenost, ne pornografija.

Tako, kot je film Mož, ki je premagal Amazonko1 Martina Strela iz dolenjskega bumbarja spremenil v herzogovsko figuro, spodnji tekst Boruta Pahorja iz lepega Šimeta transmutira v ballardovsko-cronenbergerjevski vektor – tudi v smislu prenašalca patogenov.

Zgodan / nezgodan / crash space.

Zakaj hočem pofukati Boruta Pahorja

I.

Borut Pahor in konceptualna avtokatastrofa. Na pacientih z omrtvelostjo v zadnjem stadiju (nervosifilis) so izvajali študije, pri katerih so ga vstavljali v serije simuliranih avtonezgod, npr. številna verižna in čelna trčenja, napade na predsedniško vozilo ali Renault 4 (fantazije o atentatih na predsednika ostajajo vztrajna obsesija, poskusne osebe kažejo izrazito polimorfno fiksacijo na vetrobrane in zadke). Predsednikovo podobo obkrožajo silovite erotične fantazije analno-sadističnega značaja. Poskusne osebe so optimalno žrtev avtokatastrofe morale sestaviti tako, da so na neretuširane fotografije smrtnih žrtev nezgod položile repliko Pahorjeve glave. V 82 odstotkih primerov so poskusne osebe izbrale huda trčenja v zadek, pri čemer so dajale prednost iztrebkom in krvavitvam iz zadnjika. Upa se na to, da se bo v prihodnje izdelalo rektalni modul Pahorja in avtokatastrofe, ki bosta dosegla maksimizirano vzburjenost občinstva.

II.

Videoštudije Boruta Pahorja razkrivajo značilne vzorce obraznega tonusa in mišičevja, ki se jih povezuje s homoerotičnim vedenjem. Vztrajajoča tenzija bukalnega sfinktra in recesivna vloga jezika se ujema z zgodnejšimi študijami obrazne togosti (prim. Hitler, Nixon). Upočasnjeni posnetki Pahorjevih govorov med predsedniško kampanjo so dosegali izrazit erotični učinek na občinstvo spastičnih otrok. Verbalna snov je imela minimalen učinek celo na odrasle, kar je demonstriral zmontirani posnetek diametralno nasprotnih mnenj. Vzporedno prikazovanje rektalnih podob je razkrilo sunkovito povečanje fantazij, sovražnih prebežnikom in naklonjenih koncentracijskim taboriščem.

III.

Pogostost orgazmov med fantaziranjem o spolnem odnosu z Borutom Pahorjem. Pacientom so izročili sestavljive fotografije seksualnih partnerjev med spolnim občevanjem. Na izvornega partnerja so vsakič nasadili Pahorjevo glavo. Vaginalni spolni odnos s »Pahorjem« se je izkazal za splošno razočaranje, orgazem sta dosegla 2 odstotka poskusnih oseb. Pomožni, bukalni, popkovni, slušni in orbitalni načini so dosegli proksimalne erekcije. Najpopularnejši način vstopa je bil rektalni. Po predhodnem tečaju iz anatomije so ugotovili, da sta cekum in prečni kolon prav tako odlični mesti vzburjenja. V skrajnih 12 odstotkih primerov je simulirani anus kirurško izoblikovane odprtine na trebušni steni (tj. kolostome) dosegel spontani orgazem v 98 odstotkih penetracij. Ustvarili so večekranske videoinstalacije »Pahorja« sredi spolnega akta, sestavljene iz a) govorov med predsedniško kampanjo, b) avtotrčenj v zadek, c) montaž izpušnih cevi, d) sirijskih otrok, žrtev grozodejstev.

IV.

Seksualne fantazije v zvezi z Borutom Pahorjem. Predsedniške genitalije so bile deležne stalne fascinacije. Iz a) delov ust Vesne Milek, b) izpušnih cevi Titove zbirke avtomobilov iz tehniškega muzeja Bistra, c) prepucija Janeza Janše, in d) otrok, žrtev spolnih napadov, so ustvarili serije imaginarnih genitalij. V 89 odstotkih primerov so sestavljene genitalije nadvse pogosto dosegle samopovzročene orgazme. Testi kažejo na masturbatorski značaj predsednikove telesne drže. Glede lutk, ki so vključevale plastične modele Pahorjevih namestniških genitalij, se je izkazalo, da imajo skrb vzbujajoč učinek na socialno ogrožene otroke.

V.

Pahorjeva pričeska. Študije glede izrazite fascinacije, ki jo uživa predsednikova pričeska. 65 odstotkov moških poskusnih oseb je ustvarilo pozitivno povezavo med pričesko in lastnim sramnim dlačjem. Zamišljali so si serije optimalnih pričesk.

VI.

Pahorjeva konceptualna vloga. Videofragmente njegovih telesnih drž so uporabili za konstruiranje modelnih psihodram, v katerih je Pahor igral vlogo soproga, zdravnika, zavarovalniškega agenta, zakonskega svetovalca itd. To, da nobena izmed teh vlog ne izraža kakršnegakoli pomena, razkriva Pahorjev nefunkcionalni značaj. Njegov uspeh potemtakem kaže na to, da ima družba potrebo, da vedno znova rekonceptualizira svoje politične voditelje. Pahor se tako izkaže za serijo konceptov telesnih drž, osnovnih enačb, ki na novo formulirajo vlogo agresije in analnosti.

VII.

Za Pahorjevo osebnost je značilna globoka analnost. V nasprotju z njo je nekdanji predsednik Kučan ostal prototip oralnega objekta, ki si ga običajno zamišljamo kot predpubertetnika. V nadaljnjih študijah so sadističnim psihopatom dali nalogo, da si zamišljajo seksualne fantazije, ki so vključevale Pahorja. Rezultati potrjujejo verjetnost, da se predsednike republik in predsednike vlad običajno dojema predvsem na način genitalij; Janšev obraz je očitno genitalen – nosni prepucij, mošnjasta brada itd. Obraze se dojema bodisi kot obrezane (Drnovšek, Türk) ali neobrezane (Bajuk, Peterle). Pahorjev obraz so enotno dojemali kot erekcijo penisa. Paciente se je spodbujalo, da si zamislijo Pahorjevo optimalno seksualno smrt.

Photo: Dnevnik, 24 ur, twitter, Slovenske novice.

  1. Kar vsekakor bolj, kot da je preplaval reko, zveni, kot da je prebutal ksenobejbo v pragozdu. []


Tags: Revisionisms