Palicaj ni policaj

Pravijo, da se je Zlatko spremenil. Da ni več tako zelo v “svet je lep” moudu, v kakršnem je bil. We’re clearly not experts, a morda je problem v tem, da mu je pienso positivo nišo spizdil, nipnil nekdanji sidekick Nipke (oglejte si Popoln lajf in število ogledov). Mar od tod sprememba strategije, vletavanje na državne proslave, petkovi protesti, komad Delavske pravice, vrzelaste maske itd.? Do točke, ko ga ima JJ-ov gang hejterjev v stalni obdelavi. Vendar že krajši research pokaže, da se je Zlatko tudi prej šel nacionalboljševistično angažiranost (denimo o Muri) in da ni bila to nobena ovira, da ne bi bil hkrati posterboy bank ali mobilnih operaterjev (yes, it’s called woke capitalism in komad/spot Ljubljana morda popolni primer tega – kralji ulice srečajo najlepše mesto na svetu).

Določeno mutacijo vidimo nekje drugje. Zlatko se na novi plati Julijan Mak identificira z Ivanom Cankarjem.1 Kar potegne na Dachov lajn iz Mrki flow: “Jebeš MC-je, loh bi betlu pisatelje.”2 In other words, loh bi bil eden izmed njih. V razmerah poostrene kulturne vojne to praktično ne pomeni drugega kot: loh bi bil kulturnik. Kulturnik v smislu statusa, a še bolj v smislu state of mind. Jasno, tudi sense of entitlement. Kulturnik na pravi strani zgodovine (namesto da bi bil na pravi strani popa). The next thing you know they’ll be using fuckin rodilnik. (Please don’t.)

Z besedami sovražnikov, Zlatko si ne želi drugega kot biti/postati parazit. V dobitni kombinaciji s trenirkarstvom postane idealna tarča (naš zapis Minority Report iz 2013 se žal ni slabo postaral). Zlatko temu izrazito nasprotuje, kar izpade predvsem defenzivno: “Očitajo mi, da ne delam nič. Vidijo samo, ko v baru pijem kavo, nikol pa maraton, ko si razbijam glavo.” Vse skupaj nasploh deluje kot nekakšen acknowledgement of downfall.

K sreči je tu razkorak med besedami in podobami. Naj govori, kar hoče, Zlatko iz sebe uprizori kostumsko/zgodovinsko dramo, katere osrednji vektor je sprehajalna palica. Pri tem se Teorija brezdelnega razreda Thorsteina Veblena začne brati, kot bi jo naročil sam Janša:

“Večji del šarma, ki krasi ročno izdelani čevelj, brezmadežno perilo, svetlikajoči se cilinder in sprehajalno palico, kakršni tako izrazito krepijo prirojeno gospodovo dostojanstvo, izhaja iz tega, da poudarjeno namigujejo, da tisti, ki je tako opravljen, ne more biti udeležen v nobeni zaposlitvi, ki bi bila neposredno ali nemudoma v človeško korist. Elegantna obleka svojemu elegantnemu namenu ne služi le s tem, da je draga, temveč tudi s tem, da je insignija brezdelja. Ne kaže le tega, da je tisti, ki jo nosi, zmožen zapravljati sorazmerno visoke zneske, temveč istočasno dokazuje, da troši, ne da bi produciral.”

Ni v posebno pomoč, ko Zlatko takole opiše Cankarja: “Gospoda, kot ste vi, treba spoštovat in vikat.” In pristavi: “Princ z gore, princ Fužinc te čut in te more tikat.”

Veblen v nadaljevanju izpostavi ravno afiniteto med brezdelnim gospodom in športnikom/trenirkarjem: “Navada uporabe sprehajalne palice se ne zdi drugega kot trivialen detajl, če nanjo gledamo le kot na potezo sodobnega življenja, toda ta praksa ima za tisto, kar obravnavamo, določen pomen. Razredi, med katerimi je navada najbolj razširjena – razredi, ki jih splošna predstava povezuje s sprehajalno palico –, so možje samega brezdelnega razreda, športniki ter prestopniki nižjega razreda. K temu gre morda dodati še može, ki se ukvarjajo z imetniškimi zaposlitvami. To pa ne velja za običajne ljudi, zaposlene v produkciji, prav tako gre mimogrede omeniti, da ženske palice uporabljajo le v primeru bolezni, kjer je njena funkcija povsem drugačna. Seveda gre v veliki meri za zadevo vljudnostne navade, vendar so njena osnova nagnjenja razreda, ki diktira njene standarde. Sprehajalna palica razglaša, da so roke tistega, ki jo uporablja, zaposlene z vsem drugim kot s koristnim delom in potemtakem služi kot dokaz brezdelja. Obenem je orožje in v tem smislu služi potrebi, kakršno čuti barbar. Rokovanje s tako oprijemljivim in prvobitnim napadalnim sredstvom deluje nadvse pomirjajoče na vsakogar, ki je obdarjen že z zmerno stopnjo okrutnosti.”

Vse, kar Zlatko bolj ali manj počne v spotu, je brezdelje. Še več, dolce far niente. A ravno to je intrigantno. Tako kot situacionizem potrebuje veblenovski popravek, Veblen potrebuje situacionističnega. Spot – brez besed – pove tole: “Početi nič, a hkrati razmišljati, medtem ko ne počneš ničesar, je izčrpavajoče. Delati je precej laže. Slediš dobro utirjeni poti. Na delu je nekaj lenega. Delo je pobeg, poceni kupljena čista vest.” Ali denimo tole: “Spominjaš me na elegantne ljudi 18. stoletja, ki so se izrazito ubadali s svojim videzom in s tem, kakšen učinek ima na druge. To je že bila kreacija, začetek revolucije. Distanca, ki jo ustvari elegantnost, do tistih, ki niso elegantni, je ključna. Ustvari določeno praznino okoli osebe.” Oba citata sta iz Zbiralke (1967) Érica Rohmerja, ki je veljal za najkonservativnejšega izmed novovalovcev.

Očitno je, da je spot pretirano zazrt nazaj, v analogno, retro, organsko, a premore nastavke, ki jih je mogoče spraviti naprej. Dober začetek je že afirmati vse očitke v Yes Chad slogu. Kot navrže sam Zlatko: izmeček? Več od tega, izmeček izmečka. Parazit? Vsekakor, v serrovskem smislu (whatever that is) ali neposredno iz istoimenskega filma Bonga Joon-Hoja. Brezdelje? You poor sods, you can’t even imagine what that is, eh?

Lice-cmerstvu prvorazrednih in drugorazrednih se zoperstavi aristokratsko-proletarsko, kjer slednje – v nasprotju z Veblenom – ni zvedeno na prestopniškost. Sodeč po JJ tviterosferi je jasno, da je tisto znamenito frazo treba obrniti: you scratch a fascist, you get a liberal. Špeckahlasti, vreščeči, cvileči, žugajoči, s prstom krileči, zgražajoči se itd. malomeščan.3

Je mogoča sinteza med situacionizmom in veblenovstvom? Morda se skriva v parafrazi tistega znamenitega Whiteheadovega citata: »Civilizacija napreduje tako, da veča število pomembnih operacij, ki jih lahko opravimo brez … dela.« Tudi zato je predzaključni prizor, v katerem Zlatko, sedeč v oldtimer kabrioletu, nastavi glavo vetru-soncu, zgovornejši, lol, od slehernega verza. Da, nekoliko celo spomni na Ledgerjevega Jokerja v Temnem princu. Tisti neprecenjeni občutek, bolje, občutje. Po uspešno opravljenem delu. To je, po uspešno opravljenem brezdelju. Not post-coital. Post-work.

  1. okej, bil je tudi že reinkarnirani Jože Plečnik []
  2. Btw, na našem instagram accountu si lahko med highlighti pogledate, kako se ti betli iztečejo. []
  3. there’s tons of them on the “other” side, obviously, too []



Imunopolitika

Na včerajšnji seji Sveta za nacionalno varnost so prikladno združili obravnavo epidemioloških razmer in nezakonitih migracij, kar nesramežljivo izpričuje perspektivo, po kateri narodu, ki je telo, grozi okužba od zunaj. “Imunopolitika v stanju panike,” bi dejala Plant in Land v Smetnjakovem prevodu Kiberpozitivno.

George Mosse v Nacionalizmu in seksualnosti zapiše (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “Racism branded the outsider, making him inevitably a member of the inferior race, wherever this was possible, readily recognized as a carrier of infection threatening the health of society and the nation. Above all racism was a scavenger ideology, harnessing to its banner the fears and hopes of bourgeois Europe.”

Da je omenjeno sejo napovedal ravno Aleš Hojs, lik, ki nevede, spontano citira Göringove in Goebbelsove prilike o maslu in topovih, nas je sprva privedlo do takšnega fb zapisa:

Nazis are returning. Nature is healing. “They” are the virus.

Po nekaj minutah smo – excuse the reality show dramatic tone – post izbrisali. Naci analogije so vselej lazy in cheesy, naj se v danem trenutku zdijo še tako na mestu.

Obviously, the situation is still fucked up. In morda gre bolj za asimptoto – excuse the retarded math level – kot vzporednice. Med branjem nekega pasusa Foucaultovega Rojstva biopolitike smo se spomnili marčevske kampanje “Hvala, ker ste” iz časa prvega vala epidemije, ki je v skladu z generičnostjo zahvale in slogana razkazovala generične (shutter stock patriotism) podobe zdravstvenega osebja, gasilcev, policistov itd., vseh tistih, ki so v času prvega vala skrbeli za prislovično zdravje in varnost državljanov. Plosk plosk so si, ker so ostali doma, prislužili tudi slednji. Kot je bilo opaženo, je kampanja delovala nenavadno, saj ni šlo za zahvalo vlade, temveč stranke SDS. Podoben občutek, kot je znano, vas daje tudi, če spremljate vladne kanale na družabnih omrežjih.

Tu pride na vrsto omenjeni pasus iz Rojstva biopolitike (jebatga, slovenski prevod je v knjižnici): “The totalitarian state is not the eighteenth century administrative state, the nineteenth century Polizeistaat pushed to the limit, it is not the administrative state, the bureaucratized nineteenth century state pushed to its limits. The totalitarian state is something else. We should not look for its principle in the ‘statifying’ or ‘statified’ governmentality born in the seventeenth and eighteenth centuries; we should look for it in a non-state governmentality, precisely in what could be called a governmentality of the party. The party, this quite extraordinary, very curious, and very new organization, this very new governmentality of the party which appeared in Europe at the end of the nineteenth century is probably /…/ at the historical origin of something like totalitarian regimes, of something like Nazism, fascism, or Stalinism.”

And lest we forget: this party is quite obsessed with origins.



Tags: Culture War

Bubble song

Origami je te dni na repeat. Ofc you can call us liberal pussies, we don’t mind that one bit.

Prvotna reakcija je bila pravzaprav precej generacija X-like. Sentimentalna androida še najbolj spomnita na prizor iz Refnovega Drive, ko si Driver, njegova simpatija in otrok med razleganjem refrena “a real human being and a real hero” privoščijo piknik v oazi, ki je nekakšno goščavje, “neokrnjeni wasteland”, zrasel iz betonskega kanala L. A. River.

Origami se zlaga, guba, prepogiba v Tel Avivu, prizorišču Evrosonga 2019. Ta palestinski New York, kot mu je pravil njegov ustanovitelj, cionist in urbanist Akiva Aryeh Weiss, slovi kot mehurček sekularnega liberalizma. Mehurček as in: antiteza ga obdaja z vseh strani. Pognal naj bi iz peščenih sipin, kar pomeni, da so bile tu prej palestinske vasi. Vertikalni apartheid, bi temu rekel Israel’s very own Eyal Weizman.

Tel Aviv je zdaj hibrid Wall Streeta, SoHa and Ibize, a je v njem – od njihove ustanovitve leta 1948 – prav tako sedež izraelskih obrambnih sil. Tam je deloval tudi Operational Theory Research Institute podvodstvom brigadnega generala Shimona Naveha, ki je Tisoč platojev Deleuza & Guattarija jemal kot vojni priročnik – s ključnim poudarkom na konceptu gladkega in zgubanega prostora. Origami.

V samem spotu sicer ne vidimo vojakov z M16, ki patruljirajo po mestu, a zato Zala navrže: “Pod modrim nebom z rdečimi oblaki krvavim.” Obenem kot vojak deluje ravno Gašper, malodane se zdi, kot bi ušel iz filma Beau Travail režiserke Claire Denis. Vsa liričnost nenadoma začne delovati kot kamuflaža, kodirano sporočilo (zavedanje protagonistov je pri tem docela irelevantno). Pretty naughty innocence.

Za komentar smo zato morali povprašati še ludega Miroslava Griška, eshatologa vojne in zarote, ki pravi takole:

“Eksoterična in ezoterična urbana vojna sta vezani na logiko eksoterične in ezoterične prestolnice. Tel Aviv je kamuflaža za Jeruzalem. Evrovizija 2019 je potekala v eksoterični svetovljanski prestolnici, medtem ko ezoterična prestolnica sledi drugačnemu – razodetemu – zakonu. Dinamiki soft power in hard power se stekata v Tel Avivu, okoli notranjega jedra Jeruzalema pa nastane hermetični pečat. Evrovizijo 2019 je sponzorirala izraelska platforma MyHeritage, ki se ukvarja z genealogijo in genetskim testiranjem. Z dostopom do 200 milijonov globalnih gledalcev je lahko povečala Mossadovo svetovno podatkovno bazo DNK varnosti, nadalje mapirala gen, ki povzroča antisemitizem, ter izsledila še vedno pogrešane pripadnike desetih izgubljenih izraelskih plemen. Probleme biokemičnega preživetja bodo v eksoterični prestolnici obdelovali in razreševali vse do trenutka, ko se ezoterični prestolnici ne bo treba več skrivati.”

Oziroma kot poreče Zala: “Počasi me ujela bo večerna zarja, nočem, da ostanem neizražena.”



Tags: Revisionisms

Keeping Up with the Vardashians

Note to ourselves: don’t underestimate normie channels ever again.

Hosta je kraj zaklinjanja. Da bodo odšli v hosto, pretijo tako naši očetje kot Miha Šalehar. Paranoja je, bi rekel dežurni intelektualec med nami, afektivni odziv na viralne čase, v katerih eskalirajoča spirala kapitalistične produkcije čedalje bolj pritiska na sleherno fizično in pojmovno ločnico, ki organizira naš družbeni svet. Paranoja brani te meje, naj gre za meje moške identitete ali Štajerske.

Sublimna Vardi v interpretaciji Igorja Bračiča in Tilena Artača za Kaj Dogaja sprva še najbolj spomni na film Le roi de l’évasion Alaina Guiraudieja, kjer se moški podeželskega mesteca dobivajo v hosti, da bi zaužili gomolj doo-root. Ta deluje kot “agens kaosa”, napumpa jih z “manično energijo in libidom”. Orgij ni ne konca ne kraja.

Kot piše George Mosse, je bila homoerotičnost tradicionalno dejavnik nacionalnega preporoda, pri čemer je bilo ključno poudarjati razliko med njo in homoseksualnostjo. Medtem ko naj bi prva katalizirala platonično ljubezen, ni slednja mogla biti nič drugega kot manifestacija najnizkotnejših nagonov.

Bračič in Artač zabrišeta to mejo. “Ker naše želje so nezakonite.” Default normie komedije je homofobičnost, zato je toliko presunljiveje naleteti na nekaj, kar se temu upira. Oziroma, še bolje, kot poreče sam zalagasper original: “Jaz grem s tokom in se mu upiram.”

Gre za nežne opise silovitih čustev, kot nekje svojo filmsko metodo opiše François Truffaut. Oziroma še raje, ker bi v tem ekosistemu hoteli zagledati kakšno žensko, gre za vardo, kot bi jo uprizorila Agnès Varda (denimo v slogu dokumentarca Paberkovalci in paberkovalka).

Worlds colliding, a bridge too far? Niti približno. Kot na čudovito neroden zapiše revija Reporter: “V resnici je beseda Hereward germanskega oziroma anglosaškega izvora. V stari angleščini namreč pomeni /…/ oboroženo stražo. Od tod tudi angleški priimek Harvard. Znan je Anglež John Harvard (1607-1638), ki se je preselil v Severno Ameriko in po katerem se imenuje slovita ameriška univerza Harvard.”

Varda in Harvard, z ramo ob rami, v času ko, kakor zapiše Benjamin Bratton, “pravo izgublja proti tehnologiji in besede izgubljajo proti številkam”.




Agropop arrives from the future

Ravno toliko, kot so Laibach precenjeni, so Agropop podcenjeni. If not even more so.

Najbolj konceptualno artish, najbolj vizionarski, najbolj izpolnoveren in najbolj nevaren band, a bogami i ansambel.

Njihova nadidentifikacija se je pač izšla v nulo, laibachovska je eksponat v muzejih in Severni Koreji.1

Danes dobesedno živimo v Agropopovem vicu.

Leto 1984 ni bilo Orwellovo leto, temveč prej leto Revenge of the Nerds (Avtistični manifest) ter hkrati Revenge of the Herds (ustanovitev Agropop).

Lahko se tolažite z oznako turbofolk, but you’re well aware it’s meta (pra in para hkrati).

Agropop dokazujejo tudi, da je nacionalistični purizem precej bolj libidinalno messy in eklektičen, kot se rad kaže sam. Klinči te gleda, JJ.

And, arguably, it’s not even the strongest nomen est omen in the band: just think of Polde Poljanšek.

So try to stay calm, dear friends: Nova24TV is most probably an art project – although its consequences probably won’t be “just” that.

  1. Seveda obstaja neposreden link oz. one degree of separation med obema: Anja Rupel, partnerka Aleša Klinarja, je bila pevka Videosex oz. Germanie, podskupine Laibach Kunst. Morda najbolj “laibaichovski” Agropop komad so Slovenci Kremeniti s prvega albuma Melodije polja in sonca. []